AVIZO
Pozdravljeni!
Za današnjo oddajo imamo na meniju izpolnitev obljube, ki bo povezala nogomet in psihoanalizo.
Po dolgem razmisleku kje se lotiti tako epohalne figure kot je Sigmund Freud, katerega stopetdeseto obletnico rojstva smo praznovali pred dnevi, smo se odločili, da to naredimo z navezavo na še en letošnji antologijski dogodek – svetovno nogometno prvenstvo, ki bo letos v juniju in juliju potekalo v Nemčiji. Kot bonus, pa je ravno danes pred nami tudi finale nogometne lige prvakov.
Za uvod v Freuda se bomo torej polotili ekstrema – enega bolj spornih psihoanalitičnih in pogosto tabuiziranih tem, to je športa. V ta namen se bomo poslužili pisanja enega redkih, če ne edinega slovenskega psihoanalitika športa, Romana Vodeba, ki v svoji »Psihoanalizi športa« nekaj besed nameni tudi nogometu.
V ospredju današnje oddaje bo torej nogomet in psihoanaliza, na kratko pa bomo uvodoma predstavitvi tudi dve zanimivi knjižni novosti.
Toliko za ogrevanje. Tekma se začne za sledečim komadom!
GLASBA:
Po dolgem času lahko najavimo izid dveh zanimivih slovenskih filozofskih del. Pri Študentski založbi je izšla knjiga dr. Bojana Žalca DOSEGANJE DOBREGA.
Delo širše gledano sodi v filozofsko etiko, v okviru katere obravnava tudi relevantna gnoseološka in ontološka vprašanja, saj se ukvarja z vprašanjem moralnega razumevanja in njegovih intenc. Avtor moralno razumevanje ločuje od znanstvenega znanja, védenja. Obravnava tudi pogoje moralno relevantnega govora. Pri obravnavi moralnega razumevanja in delovanja se delo ukvarja z vprašanji racionalnosti, vrlin oziroma kreposti, človekovih idealov in horizontov pa tudi smisla človekovega bivanja. Smisel življenja je tisto, kar človeka navdihuje in daje njegovemu bivanju globino. Noben resen razmislek o moralni razsežnosti človeškega bivanja ne more potekati neodvisno od obravnave smisla, saj ta predstavlja maternico in horizont, v katerem se moralnost vsakogar šele vzpostavlja.
Doc. dr. Bojan Žalec je leta 1999 doktoriral na temo »Realizem in reprezentacijska teorija duha« na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od leta 1996 predava na isti ustanovi predmet Zgodovina slovenske filozofije. Je avtor številnih publikacij v domačem in v tujih jezikih predvsem s področja filozofije duha, slovenske filozofije, Brentanove filozofske šole pa tudi ontologije, etike, filozofske antropologije in filozofije edukacije.
Pri Analecti je izšla nova knjiga dr. Mladena Dolarja z zanimivim naslovom: »Prozopopeja – posoditi svoj glas drugemu«.
Mladen Dolar je eden od naših najvidnejših filozofov srednje generacije, ki je v zadnjih letih napisal nekaj izjemnih del, denimo O skoposti (2002) in O glasu (2003), ali je bil njihov urednik (npr. Bartelby: raje bi da ne, 2004), ki so dovolj intrigantna tudi za filozofsko ne čisto podkovane bralce. V zadnji monografiji na temo Prozopopeje (gre za že dolgo znano retorično figuro, pri kateri posodimo svoj glas drugemu in tako personificiramo bogove, živali, umrle ali pa preprosto kake druge ljudi), pa ostaja precej bolj na filozofskem področju. Pri tem nas v samo temo uvede z napol anekdotično, vendar vsebinsko povsem utemeljeno zgodbo o nastopnem predavanju filozofa in misleca Michaela Foucaulta na College de France leta 1970, ki naj bi ga tudi simbolno institucionaliziralo. V njem se je uporni Foucault simbolično zatekel k citiranju Samuela Becketta s konca njegovega romana »Neimenljivi«, v katerem je Beckett dosegel maksimalno odsotnost svojega avtorstva. To je samo eden od primerov inteligentne uporabe prozopopeje, saj Dolar obdela marsikaj od začetka Marxovega Kapitala, v katerem je avtor poleg drugega citiral eno od svojih zgodnejših del, Lacana (“Vselej govorim resnico”), Wittgensteina (” Če bi lev znal govoriti, ga ne bi mogli razumeti” in vse posledice te izjave), večina knjige pa je seveda posvečena najbrž največji in spektakularni prozopopeji. To je podlaga vse evropske filozofske tradicije, na podlagi katere lahko v filozofiji rečejo, da je bil na začetku prozopopeja; seveda gre za Sokrata, ki ni napisal tako rekoč ničesar, ampak je vse misli za njim povzel Platon v svojem delu, s čimer je ustvaril svojevrstno prozopopejo (“prvi filozof je filozof iz druge roke, po definiciji legenda, fikcija, a fikcija z nadvse realnimi učinki, ki trajajo tisočletja”). Ali kot je nekje zapisal Heidegger: “Sokrat ni vse svoje življenje, vse do svoje smrti počel nič drugega, kot da se je postavil v prepih vetra in v njem vzdržal. Zato je najčistejši mislec Zahoda. Zato ni ničesar napisal. Kajti kdor iz mišljenja začne pisati, mora neogibno postati enak tistim, ki se pred premočnim vetrom zatečejo v zavetje.” Vsi drugi zahodni filozofi pa so se zatekli v zavetje pisave. Morda nekako podobno, kot se običajni ljudje pogosto skrivamo za besedami drugih.
Z to, eno najpreprostejših retoričnih figur, lahko s svojim glasom personificiramo bogove, umrle, odsotne, institucije, imaginarne sobesednike, naravne pojave, kreposti, živali. Ko jim posodimo glas, jim posodimo tudi obraz, ali bolje, nadenemo jim masko. Nerazločljivost obraza in maske, vsebovana v nihanju prosopon; nerazločljivost lastnega in tujega glasu, ‘vselej že’ sposojenega ali posojenega glasu – oboje nam zapira preprosto pot neposredne evidence glasu in obraza. Vendar pa nam zapira tudi preprosto nasprotno pot, kjer bi imeli opravka le z maskami in maskami izza mask, s simulakri in fikcijami. Od tod se tema resnice zastavlja z novo silovitostjo, daleč od tega, da bi z njo opravili in se udobno postavili na stališče, da je pač ena od možnih zgodb, fikcij, nič boljša od drugih, ali da je resnic mnogo in je vse odvisno od perspektive in kontingente začasnosti, brez pretenzije po univerzalnosti in absolutu. Tu je vsa težavnost problema: kako misliti resnico sredi med sposojenimi in posojenimi glasovi, med maskami in obrazi? Izvrstno pisanje, ki poplača vloženi trud.
GLASBA:
Freud je v »Predavanjih za uvod v psihoanalizo« zapisal: (citiramo) »Zdi se, da je vsa naša duševna dejavnost usmerjena v to, da pridobiva užitek in se izogiba neugodju, da jo avtomatično regulira načelo užitka. Za vse na svetu pa bi radi vedeli, kakšni so pogoji za nastanek užitka in neugodja, vendar prav tega ne vemo. Trditi si lahko upamo le to, da je užitek nekako povezan z zmanjševanjem, upadanjem ali ugašanjem v duševnem aparatu vladajoče množice dražljajev, neugodje pa je povezano z njihovim naraščanjem. Raziskava najbolj intenzivnega užitka, ki je človeku dostopen, užitka pri izpolnitvi spolnega akta, pušča glede te točke malo dvoma. Ker gre pri takih procesih užitka za usodo kvantitet duševnega vzburjenja ali energije, označujemo opazovanja te vrste kot ekonomska. Očitno lahko naloge in zmogljivosti duševnega aparata opišemo tudi drugače in splošneje kot s poudarjanjem pridobivanja užitka. Lahko rečemo, da duševni aparat služi namenu premagovati in odstranjevati množice dražljajev in enot vzburjenja, ki od zunaj in znotraj silijo vanj. Pri seksualnih nagonih je takoj jasno, da tako na začetku kot na koncu svojega razvoja delujejo za pridobivanje užitka; to prvotno funkcijo obdržijo nespremenjeno.« (konec citata)
Kakršnihkoli teoretskih misli na temo športa ne moremo misliti mimo načela ugodju oziroma športnega užitka. Pri elaboriranju koherentne (in antropološke) teorije o športu kot sociološkem fenomenu je za epistemološko razumevanje potrebno osvetliti nekaj temeljnih pojmov t.i. Freudove libidalne ekonomije, ki je v svojih temeljih vezana na načelo ugodja oz. užitek. Da gre pri razvoju človeške kulture in civilizacije za sublimacijo libida in seksualnih vzgibov nas je Freud opozarjal skozi ves svoj teoretski opus. Nič drugače ni v športu. Odpoved gonom in seksualnemu užitku je univerzalna in neizbežna zakonitost.
(citiramo) »Jaz ugotovi, da se je neizbežno treba odpovedati neposredni zadovoljitvi, odložiti pridobivanje užitka, prenašati del neugodja in sploh opustiti določene vire užitka. Tako vzgojeni Jaz je postal »razumen«, nič več se ne pusti obvladovati načelu užitka, pač pa uboga načelo realnosti, ki v bistvu tudi želi doseči užitek, vendar z upoštevanjem realnosti zavarovan, četudi odločen in zmanjšan užitek. Prehod od načela užitka k načelu realnosti je eden najvažnejših korakov v nasprotju Jaza« (konec citata)
Freud torej govori o zmanjšanem užitku, ki mu mi pravimo ugodje. Tudi v našem kontekstu užitek ni vselej seksualen, temveč sublimiran – toda še vedno lahko govorimo o užitku.
GLASBA:
Nogomet kot organizacija užitka nekega občestva
Medijska dilema, ki se vsako leto v času SP v nogometu razvije, se vrti okrog teze, da SP v nogometu zasenči celo olimpijske igre. Videti je, da ima nogomet glede na popularnost ostalih športnih panog dejansko privilegiran položaj. Nogomet je športni užitek par excellence. Kaj se skriva za nogometnim užitkom? Ali je res tako nerazložljiv, kot ga razglašajo? Ali res nihče ne zna o nogometu povedati kaj novega? Ali res vsi o nogometu že vse vemo? Kaj je z nogometom v Sloveniji? Ali Slovenci res ne maramo nogometa?
V času SP je o nogometu v časopisih vedno precej napisanega. O prvenstvu pišejo tako športni novinarji, esejisti in celo kulturniki, ki se jezijo, da je Nogomet ponovno premagal Kulturo z 1 : 0. Izjemno zanimive in komentarja vredne so t.i. iskrice oz. utrinki. Mnogim skoraj ne bi verjeli, če ne bi vedeli, da govorimo o nogometu. Mnogo člankov je zanimivih predvsem zato, ker se izogibajo t.i. strokovnosti.
Nogomet vsekakor predstavlja eno najbolj zapletenih področij sociologije oz. psihologije športa. Ko se teoretsko lotevamo nogometa, se moramo v prvi vrsti osredotočiti na športni užitek. Če bi odkrili, kaj se skriva onstran športa – v tem primeru nogometa, bi precej lažje razjasnili še mnogo nejasnosti, ki se navezujejo na sociološke razsežnosti športa.
SP v nogometu nas vedno znova dodobra razburi, čeprav si niti ne predstavljamo, kako se je nogomet vtkal v družbena dogajanja v drugih državah. Nogometni fanatizem, kakršnega poznajo v pravih nogometnih državah, nam je Slovencem znan vsaj po izkušnji iz prejšnjega prvenstva v Južni Koreji in na Japonskem. Evforični izbruhi oz. nogometna histerija je tako nasičena s psihično energijo, za katero vemo, da ima libidinalno obeležje, da lahko sumimo, da je nogomet kot užitek gotovo simptom »nečesa«. Kaj je tisto »nekaj«, bi težko natančno izpostavili. Po psihoanalitski logiki bi to lahko bila znamenita potlačitev, ki ima skozi Freudov diskurz največkrat infantilno oz. ojdipalno-kastracijsko obeležje.
Da vas ne bi preveč utrujali z metapsihološkim uvodom, preidimo na malce bolj poljuden stil podajanja misli oz. teorije, ki je vztrajno nastajala v minulih nekaj letih. Nogometna SP nam vedno znova navržejo toliko obrobnih sociološko-psiholoških malenkosti in lebdečih nejasnosti, da bi nam vse skupaj lahko postalo precej bolj jasno ob sklepu tega današnjega sestavka.
GLASBA:
Ko so Michaela Jordana ob osvajanju številnih lovorik vprašali, če pozna Ronalda, se je Veliki Michael novinarjem iskreno opravičeval, češ da še nikoli ni slišal za tega človeka. Ali je to mogoče, bi se vprašal vsak tisti Zemljan, ki je v juniju in juliju leta 1998 strastno spremljal nogometno SP v Franciji. Seveda je mogoče – vsak »športni Mozart« je zaverovan vase in sam sebi največji vzornik in z vidika psihične pripravljenosti je tako celo prav. Evropski nogomet pač v ZDA ni tako popularen (kljub SP, ki se je leta 1994 odvijalo v ZDA). Tam imajo svoj, ameriški nogomet, ki mu mi rečemo rugby. Tamkajšnje občestvo užitek strukturira v drugih športnih panogah. V ZDA je dejansko v ospredju njihova verzija nogometa, sledita pa mu košarka in baseball. Evforije ob naslovu ameriških prvakov, ki jih tam imenujejo kar svetovni prvaki, so prav tako bučne, kot lovorike, ki jih osvajajo nogometaši.
V omenjenih športnih panogah gre preprosto za izjemno velike investicije psihične energije v neko manifestno športno dogajanje, ki ima v latentnih simbolnih povezavah očitno neka libidinalno-onojevska obeležja. Ta obeležja botrujejo vsem čustvenim afektom in evforijam, ki smo jim priča v času SP v nogometu. »Norije«, ki smo jih (delno tudi v Sloveniji) deležni ob nogometnih spektaklih, imajo očitno nekaj opravka s seksualnostjo. Takšni »orgazmični« transi so značilni le še za poprockovske spektakle. Nesublimirane seksualne užitke smo v tem kontekstu nalašč izpustili zato, da bi lahko poudarili, da gre pri nogometu (in tudi pri ostalih športnih panogah) za latentno, »šifrirano« seksualnost, ki jo prepozna le izkušen psihoanalitik. Če bi se Freud lotil športa oz. nogometa (ali košarke) kot dveh najbolj latentno seksualnih športnih panog, kjer se ob sami spolni združitvi – koitusu (golom oz. košem) nasprotnik (kot seksualni konkurent) tudi simbolično kastrira, ne bi mogel o teh stvareh zapisati nič drugega, kot lahko povemo mi. Latentno seksualnost s kastracijsko-koitusnim obeležjem, ki po psihoanalitski logiki stoji v ozadju celotnega športnega dogajanja, bi Freud »začinil« s tistimi ortodoksnimi koncepti in idejami, ki jih je nakazal že v svoji prvi knjigi – »Interpretacija sanj« in nadaljeval v »Treh razpravah o teoriji seksualnosti«. Športniki, ki tako bolestno želijo premagovati svoje nasprotnike, niso zgolj seksualni konkurenti. Freud bi v »seciranju« športa verjetno v končni fazi prišel kar do samega očeta. Koncept Ojdipovega kompleksa in kastracije, ki ga je temeljito teoretsko dodelal šele v »Malem Hansu«, postulira naravnost neznosne sodbe o nogometu in športu nasploh. Zastopniki spolnega nagona se po psihoanalitski logiki nezavedno reflektirajo tudi v konstrukciji drugih športnih panog. Tudi nastanek nogometa (košarke, golfa, hokeja, rokometa, vaterpola…) ne more biti drugega kot projekcija neke nezavedne seksualne želje.
GLASBA:
Čeprav povprečnemu poslušalcu v tem delu diskurza tekst postaja neznosen, bomo zaradi konsistentnosti z elaborirano teorijo nadaljevali z malim Hansom. Ko ta mali Freudov nevrotik, ujetnik v zoofobijo, pripoveduje, da ve oziroma sumi, da oče z materjo »počne nekaj seksualnega« in ob enem tudi ve, da pri tem »lulček« igra pomembno vlogo, hkrati tudi priznava, da bi tudi on »to počel« z mamo. Ta nezavedna prafantazmatska želja, ki se jo da realizirati preko zastopnikov spolnega nagona, se retroaktivno aktivira preko nadomestnih tvorb – simbolov, ki jih je v športu, tudi v nogometu, izjemno veliko. Ko otrok, posnemajoč odrasle, začne brcati ali metati žogo na gol ali koš, ki je po psihoanalitski logiki premeščen – simboliziran ženski spolni organ, se investicija psihične libidinalne energije okrepi ravno zaradi asociativne povezanosti z zastopniki spolnega nagona. Če mora športnik še koga med igro premagati, se na nezavednem nivoju sproži tista asociativna povezava z očetom kot infantilnim, premeščenim in zgoščenin seksualnim konkurentom za mamo, da so ob zmagi – simbolični kastraciji in zadetku – simboličnem koitusu, libidinalne investicije zares velike.
Poslušalca ne bomo za vsako ceno prepričevali, naj temu verjame. Teorije, ki imajo v vsakem primeru pomembno epistemolško-teoretsko vrednost, seveda ni mogoče strniti v nekaj stavkov. Toda srž teorije smo predstavili. Kljub temu, da argumentov v prid teoriji ne bomo na dolgo in široko razlagali, vendarle o nogometu lahko povemo še kaj več.
Recimo, da je v povedanem kljub vsemu nekaj resnice. V tem primeru trčimo na določeno nelogičnost, ki je povezana z ženskim nogometom. V zvezi s tem lahko kaj hitro ugotovimo, da se je ženska zašla v športu (npr. nogometu, košarki, rokometu, hokeju, vaterpolu, golfu itd.) po neki specifični logiki. Freud bi seveda takoj pripomnil, da ženska povsem drugače rešuje Ojdipov kompleks in da se ravno zaradi te specifike zgleduje oziroma posnema moškega (očeta), ki jo neznansko fascinira. Neznosno in provokativno se sliši, vendar drugače ne moremo povedati – infantilno (in nezavedno) zavidanje penisa je pri razvoju ženskega športu odločilno. Kot kaže, zgledovanje po moških seveda ni značilno le za ženski šport, temveč še za mnoge druge dejavnosti, ki so sicer izvorno moške, danes pa se jih poslužujejo tudi ženske. Da ne bo pomote – anatomski primanjkljaj, ki na nek način obvladuje žensko in ji diktira razvoj njene narcistično naravnane ženskosti, je za določene ženske športne panoge odločilen. Medtem ko se ženske silijo v nogomet, moškim ne pride na misel, da bi trenirali sinhrono plavanje ali ritmično gimnastiko, kjer bi se »bahali« z nežnimi gibi in gracilnostjo telesa. Moški se vselej ekshibicijsko »baha« in želi fascinirati žensko s svojim prepotentnim mišičastim telesom, junaštvom, močjo in zmagami. In tako je tudi v nogometu.
GLASBA:
Tiste ženske, ki bi bile rade podobne moškim, in tiste, ki v svoji psihični realnosti kujejo »račune brez krčmarjev« in mislijo, da si bodo s športom (npr. nogometom) izborile privilegij v moški želji oz. poželenju, se seveda pri svojem predzavestno-nezavednem »računanju« nemalokrat uštejejo. Tiste ženske, ki imajo načeloma privilegij v moški želji, se nad nogometom nemalokrat posmehujejo. Da je nogomet za ženske smešen, bi bilo po psihoanalitski oz. Freudovi logiki povsem normalno. Simbolične povezave v ženskem nezavednem niso investirane s tisto libidinalno energijo, ki napaja moški nogometni užitek. Če mora »tipična« ženska dolgo gledati nogomet, lahko pri tem začne trpeti – prav tako, kot bi trpel moški, ki bi si moral ogledovati kozmetiko, modne narcistične dodatke in oblačila, ki tako prevzamejo ženstvene ženske. Da ne bo pomote – modne revije si moški radi ogledujejo, toda ne zaradi oblek, temveč zaradi lepotic, ki te obleke nosijo. Res, da bi se tudi žensk, ki kot navijačice uživajo na nogometnih in vseh ostalih športnih igriščih, našlo kar precej. Ne pozabimo: »športniki so na nezavedno-predzavestnem nivoju subjekti, za katere se predpostavlja, da imajo privilegij v ženski želji oziroma ji obetajo seksualni užitek.« Tudi navijačice, torej ženske, so ujete v svoje fantazme. Njihova psihična realnost premore marsikaj seksualnega, kar sicer v realnem vsakdanjem življenju zaradi nadjazovskih moralnih zapovedi ne bi udejanjile. Toda želja oziroma fantazma »ooo, da bi moški z menoj nekaj seksualnega počel«, se prikrade v žensko ugodje oziroma užitek ob gledanju športa spontano in nehotno. Tudi ženska lahko uživa v gledanju nogometa, vendar le takrat, ko je v njeni nezavedni želji in fantazmi nogometaš prepoznan kot »subjekt, ki ji obeta seksualni užitek« oziroma kot »subjekt, ki jo s svojo moškostjo fascinira« oz. kot »subjekt, s katerim se baha«. Ženska oz. žensko telo kot seksualni objekt je »narejeno« in namenjeno za moški užitek. To je odločilno tudi za razvoj nogometa v sociološkem smislu.
V libidinalno strukturiranost družbe ne gre dvomiti – in nogomet je družbeni fenomen z velikim latentno-seksualnim obeležjem. Nogometaši so eni takšnih potencialnih seksualnih subjektov. No, v Sloveniji te seksualno-sociološke povezave v polni meri ne držijo. Prej bi lahko rekli obratno. Identifikacijsko bahanje s slovenskimi nogometaši ni tako investirano (razen seveda v času velikih uspehov, kar tudi po svoje govori o mentalni naravnanosti Slovencev), da bi si vsi Janezki želeli postati nogometaši in tudi povprečna ženska si verjetno v svojih fantazijah ne izposoja nogometašev za scenarije nekega fantazmatskega uživanja. Na nogomet je v Sloveniji »prilepljenih« toliko, tudi na nacionalizem navezanih negativnih asociacij, da se povprečni Slovenec prej izogiba nogometa in se z nogometaši ne identificira niti ni »tihi« privrženec nogometa. Tak negativno stereotipiziran odnos slovenskega občestva do nogometa postaja rabelj slovenskega nogometa. Ta nogometna krivica je posledica družbenega dogajanja, v katerega je bila Slovenija ujeta v zadnjih tridesetih letih življenja v Jugoslaviji. Tej sociološki specifiki se verjetno ne bomo mogli ogniti še desetletja. Spontane spremembe v t.i. paketni identiteti neke nacije imajo vselej neke skrite generatorje. Tako kot so v Južni Ameriki dobesedno hipnotizirani z nogometom, smo v Sloveniji ujeti v verjetje, da ne moremo in nezavedno nočemo biti nogometni narod. Temelj nekega verjetja je vselej nezaveden.
Čeprav se je Slovenija uvrstila tako na nogometni Evro 2000 kot na svetovno prvenstvo leta 2002, pomembno vloga pa je igrala tudi v kvalifikacijah za aktualno prvenstvo v Nemčiji, teza, da je nogometaš »subjekt, za katerega se predpostavlja, da ima privilegij v ženski želji«, še vedno ne drži v generalnem smislu. Slovenci pač tradicionalno strukturiramo in organiziramo svoje užitke v drugih športih. Imamo pač druge male bogove, drugega Velikega Drugega, drug tip »subjekta, za katerega se predpostavlja, da …«
GLASBA:
Še več Freuda v bolj pravoverni, a seveda tudi kritični obliki si lahko obetate v prihodnjih oddaja, v katerih pa ob tem ne bo manjkalo tudi drugih filozofskih tem. Do tedna osorej, ko se ponovno slišimo, vam želimo vse dobro.
AVIZO