Avizo
Pozdravljeni v zadnji letošnji oddaji Zofijinih ljubimcev!
Ob koncu viharnega leta je čas za še eno priložnostno oddajo Zofijinih. Ob zaključku razvpite evropske prestolnice kulture bomo v prispevku Borisa Vezjaka z naslovom »Duh iz EPK steklenice, ki je dvignil ljudstvo« ocenili prve odzive o učinkih in domnevno novo najdeni samozavesti mesteca ob Dravi. V nadaljevanju bomo prisluhnili izhodiščnemu zastavku javne tribune »Kdo se boji utemeljenega dvoma? Mladi, kritična misel in izobraževanje«, ki je konec novembra potekala v mariborskem CAAPu, za konec pa bomo zadovoljili tudi apetite, ki po številnih mariborskih in slovenskih vstajah iščejo alternative trenutnemu nevzdržnemu političnemu, socialnemu in ekonomskemu sistemu.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba: Hear Me – Dark Dark Dark
Boris Vezjak v prispevku »Duh iz EPK steklenice, ki je dvignil ljudstvo«, ki je bil izvirno objavljen 15.12.2012 na blogu In media res, secira idejo o dvigu samozavesti in vplivu EPK na nedavne mariborske vstaje.
Kolumnist časopisa Dnevnik Aleš Čar, sicer eden poglavitnih protagonistov mariborskega EPK je, pred dnevi v kolumni »Maribor je mesto« slovenske medije in novinarje izzval s tezo, da je EPK kot projekt zaradi enoletnega spuščanja elektrošokov v socialno tkivo mesta uspel doseči vstajo duha (brez telesa) in ga prevesti v jezo ljudskih množic. Poskrbel naj bi za odmašenje žil in novo prekrvavljenost mesta. Duh se je potem materializiral v obliki številnih protestov in oživil speče Mariborčane.
Novinar istega časopisa Tomaž Klipšteter je na svojem Facebook profilu takrat cinično odreagiral:
KONČNO IMAMO ODGOVOR NA VPRAŠANJE, KI GA NIHČE NI POSTAVIL: PROTESTI SO ZASLUGA EVROPSKE PRESTOLNICE KULTURE!!! Organizatorji protestov so v pisarnah Vetrinjskega dvora leto dni »spuščali male elektrošoke v socialno tkivo mesta, potiskali kri po zamašenih žilah socialnih mrež«, kar ima zvezo »z novo prekrvavljenostjo mesta«. To, da so bili leto dni pohlevni do Kanglerja, Kanglerjev in kanglerstva, je bila samo fasada, podtalna konspirativna akcija, hvaljenje županove integritete in popolna odsotnost kritike pa samo prebrisana strategija programiranja »redefinicije duha«. Hvala vam, EPK. Kak pogumno in pokončno, da ste zdaj, ko je že mimo, svojo kanglico pristavili.
Kaj je torej res, kakšne zasluge si lahko pripišejo epekajevci za preporod in resurekcijo mariborskega duha, za ljudsko vstajo proti županu Francu Kanglerju in mestni oblasti v celoti? Morda celo za premislek o socialnem stanju?
Aleš Čar je bil uspešen, novinarji so mu sledili in se resnično začeli kar množično spraševati o »vzročno-posledični povezavi« med duhovno energijo EPK in mariborskimi vstajami. Ujeli so se v past. Pri tem so, tako tipično globokoumno zanje, s tem drezali le v same protagoniste in si od njih obetali objektivno pojasnilo! Če bi bila takšna povezava dokazana, bi seveda zasluge zanjo imeli glavni EPK igralci – taisti, ki so tezo postavili.
Sam bi vendarle, bolj metodološko čisto, ločil med nekaterimi naslednjimi artikulacijami spraševanj, ki se nam zastavljajo:
(1) splošno vprašanje učinkov, uspehov in rezultatov projekta EPK, njihove ocene in presoj, impakta špricanja in eksplozij kulture na »duha mesta« ali širše;
(2) vprašanje vzročnoposledične povezave EPK in trenutnih protestov oziroma niza mariborskih vstaj – torej vprašanje dokazljive vzročne relacije epekajevskega napora in njegovega učinkovanja na duha ljudskih množic;
(3) vprašanje legitimnosti epekajevcev v odnosu do mestne oblasti v luči protestov proti tej oblasti – kako so se obnašali doslej, so bili na strani ljudi ali politike ter ali imajo kakšno kredibilnost protestirati proti njej;
(4) vprašanje na presečišču obojega: kako je lahko nekdo, ki je tvorno sodeloval z mestnimi oblastmi (vsa čast izjemam), se ji dobrikal, zdaj nenadoma uspel prebuditi proteste proti njim? Je bila to kakšna posebna zvijačnost uma in delovanja, pretvarjanja in ritolizništva, ki bo zdaj nenadoma prikazana kot velik saboterski uspeh?
Stališče Aleša Čara ni osamljeno. Ob pregledu evforičnih izjav v zadnjih tednih sem ugotovil, da je izrekel nekaj, glede česar se strinjajo tudi vsi njegovi kolegi. Še več, v današnjem Večeru (15. 12. 2012) frazeologijo o elektrošokih v socialno tkivo (dobesedno) prevzema celo Mitja Čander. Malodane so poglavitni protagonisti poenotili svoja mnenja. Takšno izjemno soglasje gre celo tako daleč, da kar vsi po vrsti uporabljajo isti žargon in terminologijo – govorijo o novi mariborski samozavesti. Kar naj bi EPK uspel sproducirati in dati mestu, je prav ona.
Naj bom zelo natančen in točen pri citatih v ilustracijo povedanega, kar bo vzelo nekaj prostora. O učinkih EPK na mariborske vstaje zelo naravnost spregovori Andrej Brvar, član EPK akademije. Ključni pojmi, ki jih uvede, so omenjena samozavest, duh in podzavest. Mariborski protesti so učinek in delo novega duha:
Po mnenju pesnika Andreja Brvarja se je Maribor zaradi EPK močno spremenil: “Gre za dogajanje, ki je v podzavesti mesta. Mesto po tem letu ne bo in ni več takšno, kakršno je bilo.” Spremembe opazi predvsem pri mlajših generacijah. “Gre za nek nov način pogovora, za nek nov duh, ki se bo pri mlajših samo še razvijal. In iz tega duha lahko pride do pritiska od spodaj na občinske strukture, da preprosto vsa stvar ne usahne, ampak da gre naprej,” je dejal.
Da trenutno prihaja v Mariboru do družbenega vrenja, po mnenju Brvarja ni naključje. “Vsi ti protesti imajo neko podtalno povezavo z EPK. V mestu opažam neko novo samozavest. Taista samozavest se zdaj v neki navidez negativni obliki pojavlja na trgu kot protest. Če bi mesto ne bilo do te stopnje samozavestno, ne bi šlo na trg in se zavzelo za svoje pravice.”
Ob Čaru in Brvarju je tu generalna direktorica zavoda EPK Suzana Žilič Fišer, ki meni nekaj podobnega. Še več, njo veseli aktivno državljanstvo: »Veseli me, če so ljudje zaradi EPK bolj pripravljeni biti aktivni državljani.« Ključni pojmi, ki jih uporabi ob tvorjenju vzročno-posledične povezave med protesti in EPK, so samozavedanje, apatija, demokratizacija, javni dialog. Na novinarsko vprašanje odgovarja kar neposredno v članku, ki je po sebi pomenljiv že v naslovu: »EPK je ljudi prebudila iz apatije«:
Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in trenutnimi uličnimi protesti v Mariboru. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?
Že večkrat sem povedala, da mesto po letu 2012 ne bo nikoli več takšno, kot je bilo pred tem letom. Če je ta projekt spodbudil samozavedanje meščanov in državljanov, demokratizacijo mnenj in javni dialog, spodbudil to, da se ljudje bolj zavedajo soodgovornosti do kreiranja tega prostora, je bil naš cilj dosežen. Navsezadnje sta tako tradicionalna kot digitalna sfera znotraj EPK omogočali izražanje mnenj, stališč. Če rečemo, da se zaradi EPK bolj izkorišča pravico do izražanja svojih mnenj, smo zelo zadovoljni. To je nekaj, kar je bilo v Sloveniji zelo potrebno, saj smo bili priča močno razširjeni apatiji, še posebej pri mladih.
Ob Čaru, Brvarju in Žilič-Fišerjevi je tu še programski direktor projekta EPK Mitja Čander. Če so prvi trije vsi po vrsti sprejeli diskurz »samozavesti«, ga je tudi Čander, celo najbolj intenzivno – imamo torej kar štiri protagoniste, ki uporabljajo isti jezik. Vendar je Čander malenkost bolj previden pri vzpostavljanju povezave: zagovarja tezo, da je EPK »delno« proizvedel proteste, da so ob njem bili še drugi razlogi. Dokazov znova ni navedel. Ključni pojmi so znova samozavest (v prav vseh intervjujih, zelo izrazito), fatalizem, apatija.Tu je citat iz uradne strani zavoda:
Priliv zasebnega in javnega denarja je bil letos v mesto znaten in vložek se je gotovo obrestoval. A še bolj pomembna je nova samozavest, ki je posledica mestotvornih procesov, ki razkrajajo ruralni model, ki v Mariboru ni nepomben že vsaj od konce druge vojne naprej. Meščani so tudi s pomočjo EPK dojeli, da so lahko sami krojači svoje usode in da prevladujoči katastrofizem in fatalizem nista edino naravno stanje.
Citat z isto osebo iz klepetalnice MMC RTVSLO:
Kako gledate na vse proteste, ki so se začeli ravno v Mariboru? Vplivajo kako na dogajanje EPK? Jutri bodo sovpadli s sklepnim vikendom, se bojite, da vplivalo na izvedbo končnega programa? In še obvezne čestitke za EPK! Super leto je za nami.
Hvala. Ne, nič se ne bojimo. Maribor je ponosen na EPK, v to sem prepričan. Mesto je postalo na pozitiven način samozavestno.
Citat iz pogovora za STA:
Veliko ljudi je potegnilo vzporednico med EPK in uličnimi protesti. Bi tu lahko bila kakšna vzročno-posledična povezava?
Protesti so nekaj tako širokega, da nikoli ne morejo biti povezani samo z enim razlogom. Protestirati so prišli ljudje iz zelo različnih vzgibov in provenienc. Verjamem, da je bilo med njimi veliko tudi takih, ki jim je letošnje dogajanje v mestu dalo neko novo samozavest in da se jim je ta fatalizem, ki je značilen za Maribor, zazdel vprašljiv. Gotovo je marsikomu letošnje leto dalo samozavest tudi za to, da gre na trg in pove svoje mnenje. Celota protestov pa je nekaj precej obsežnejšega, da bi lahko bila povezana zgolj z EPK.
Citat iz pogovora za Delo:
Teze, da je prav EPK vzpodbudil novo državljansko samozavest in pogum, se vendarle zdijo nekoliko pretirane?
Krožijo različne teorije: od razmišljanj, da so relacije zelo prepletene, do prepričanja, da ni med EPK in protesti nobene povezave. Letos smo z zelo različnimi prijemi res poskušali animirati ljudi in jim vzbuditi samozavest, saj so projekti segli tudi zunaj polja umetniškega in so promovirali ustvarjalnost na najrazličnejših področjih, pa tudi vzajemnost, solidarnost in predvsem odpor proti apatiji in fatalizmu, ki je bil v Mariboru vedno zelo navzoč, vendar so ti protesti predvsem izraz nezaupanja in besa ljudi nad politično in gospodarsko elito in ni mogoče enostavno vleči vzporednic z EPK. Zdaj se bo marsikdo poskušal samooklicati za iniciatorja vstaje. Pravzaprav se to že dogaja. Vendar je treba upoštevati, da protestniki niso amorfna homogena masa, temveč so posamezniki, ki so jih k uporu vodili različni vzgibi.
Opazimo lahko, da so novinarji uspeli zgolj zastavljati vprašanje tipa »Ali je res, da….?«, ne pa tudi kakorkoli aktivno podvomiti v odgovor ali intervjuvancem zoperstaviti ugovor ali pomislek. Kaj šele najti sogovorca, ki meni drugače.
Če ne more biti nobenega dvoma, da štirje pomembni protagonisti zagovarjajo tezo o njihovem lastnem vplivanju na proteste in si jih po svoje lastijo, če ni dvoma, da se med prve aktivne protestnike prišteva še en EPK akter, Aleš Šteger (npr. v intervjuju za ORF, ki kroži po družbenih omrežjih), ne da bi nam navedli bolj otipljiva dokazila za svoje zasluge, smo s tem sicer odgovorili zgolj na eno od zgoraj naštetih možnih četverih spraševanj. Nekaterih preostalih se bom dotaknil le bežno. Domačijskost mariborske mestne politike in epekajevskega vodstva sem pribeležil v številnih zapisih, naj spomnim le na slovite panegirike, ki sta jih županu Kanglerju pela Pandur in Čander. Slednji na primer takole opeva moralno veličino župana, za katero se je sicer kasneje začelo zanimati tudi protikorupcijska komisija in seveda policija:
»Občina je ustanovitelj zavoda in župan Franc Kangler je bil pobudnik te zgodbe. Za to zadevo je zastavil svojo politično integriteto in vidim ga kot človeka, ki z vsem srcem stoji za to zgodbo. To se mi zdi za politika zelo pogumno dejanje, saj se običajno dogaja, da se politiki sprva skrijejo in se pokažejo le, če se projekt izkaže za uspešnega.«
Duh, ki so ga torej epekajevci proizvedli, je bil duh prehoda od kimanja oblastnikom do neposrednega revolta proti njim – ne sicer njihovega, temveč ljudskega. To zmorejo res le najboljši med nami. V EPK niso pokazali niti najmanjše senzibilnosti do ostalih kulturnih producentov, ki so do zadnjega pristajali na fašistoidno logiko »Ali ste del EPK, ali pa crknite«, ki ji je sledila tudi občinska odločitev o odmiku razpisov za kulturni denar, češ da je ta ves prekanaliziran v EPK. Društvu Zofijinih je celo bila izrečena policijska globa v višini okoli 1000 evrov, ker je protestiralo ob obisku epekajevskega projekta obiska izraelskega ambasadorja v Mariboru. Že od maja 2011 obstaja peticija za odstop župana, a je prav noben epekajevec ni želel podpisati. Prej bi torej pričakovali, da bodo v zavodu EPK deležni revolta proti sebi, ne pa, da bodo po njihovem oni akterji revolta proti drugim.
Na drugi strani je bilo seveda novinarsko lakajstvo. Rožice so bile že dolgo nazaj posajene, EPK mora uspeti. In tudi je – s takimi postreščki pač ni mogel biti failure niti za minuto. Večerova novinarka Melita Forstnerič Hajnšek danes za nameček posvoji začetno stališče, kajti tudi ona ve, da je EPK spravil ljudi na ulice: »To je bil začetek epekajevstva po mariborsko, zato nimajo čisto prav tisti, ki ne dovolijo povezovati mariborskih vstaj in EPK.« (Večer, 15. 12. 2012).
Podobne enkomije prebiramo v Delu, nazadnje včeraj (»Kakšna je torej dediščina EPK? Kar zadeva kulturne presežke, je izjemna in samo upamo lahko, da je ta parada umetniške odličnosti pustila svoj pečat…«) In kje se je tu znašla kakšna kritična refleksija, dopuščen dvom, ne da bi bila nemudoma zatrta? Ji je sploh bil odmerjen kakšen prostor v javnih premišljanjih? Lahko povem le zase, pa naj še drugi v svojem imenu: v Večeru in Delu me v dveh letih na noben način niso povabili k besedi – niti enkrat. Priznam, bera v obliki nekaj sto kritičnih prispevkov na mojem blogu res ni pretirano bleščeča, toda bolj zoprno bo razkritje, če niso dopustili prostora niti od mene bolj intenzivnim in boljšim pridrževalcem ogledala. Zakaj ne, je lepo razbrati že v priloženem izseku iz današnjega članka, kjer je sleherna kritika že v izhodišču (beri: celo v začetnem vprašanju) diskreditirana.
Zato tudi teza o epekajevskem duhu, ki se je naselil v protestne glave Mariborčanov, pač ne more biti neuspešna. Ob manku presežkov je zatekanje k prilaščanju duhovnih eksplozij pač nekaj priročnega. Ali kot se je Mojca Pišek nedavno obregnila ob to idejo v Dnevniku: »Mariborčani so brez EPK prebedasti celo za to, da bi jim prekipelo. Tako bi mi interpretirali njihove poskuse interpretacij, če nam ne bi bilo preveč nerodno.«
Brez voljnih novinarjev EPK ne bi bil tako bombastično uspešna zgodba, ki si je morala za utišanje dvomljivcev še dodatno pripisati kakšno zaslugo več – tudi za politične procese v mestu. Da se je vse začelo z radarji in neko neznano FB skupino, ne zavoljo nekoga med nami, pa itak nikogar več ne zanima.
Glasba: Numb – Andy Stott
V sredo, 21.11.2012, je v konferenčni dvorani edine prave EPK pridobitve, Centra alternativne in avtonomne produkcije – CAAP, na Valvasorjevi 42 v Mariboru, potekala javna tribuna z naslovom »Kdo se boji utemeljenega dvoma? Mladi, kritična misel in izobraževanje«.
Kot so organizatorji – raziskovalci v projektu Digitalno nomadstvo, ki že drugo leto teče pod programskim sklopom Urbane brazde -, zapisali v vabilu, je bila tribuna namenjena premisleku o potrebah in možnostih vnosa mehanizmov kritične misli v šolske predmetnike, ki v institucionalnem polju izobraževanja vse prevečkrat težijo k podajanju učne snovi kot univerzalne Vednosti. Javna tribuna je zato v duhu pluralnosti ter heterogenosti premišljala kako in predvsem zakaj v sistemu »objektivne« vednosti skupaj z mladimi angažirati utemeljeni dvom, razkrivati kontekste, razstavljati navidezno nevtralna dejstva kot konstrukte, kritično brati interese prisotnih glasov in iskati razloge za odsotnost drugih.
Na javni tribuni so med drugimi sodelovali:
– Andrej Adam, profesor filozofije na gimnaziji Ravne na Koroškem in sodelavec Zofijinih ljubimcev,
– red. prof. dr. Bojan Borstner, profesor filozofije na FF UM in sodelavec Zofijinih ljubimcev,
– mag. Ivan Lorenčič, ravnatelj Druge gimnazije Maribor,
– red. prof. dr. Rajko Muršič, profesor za kulturno antropologijo na FF UL,
– mag. Boris Radosavljevič, profesor zgodovine in sociologije na III. Gimnaziji Maribor,
– dr. Majda Hrženjak, Mirovni inštitut,
– dr. Valerija Vendramin, Pedagoški inštitut Ljubljana.
Tribuno sta moderirali Ajda Šoštarič in Urška Breznik. V kratkem odlomku posnetka tribune bomo prisluhnili Ajdi Šoštarič, ki je uvodoma predstavila problematiko in temeljna izhodišča za razpravo.
Posnetku tribune lahko v celoti prisluhnete v zvočnem posnetku, ki ga najdete na zofijini.net
Glasba: Promises – Nero (Skrillex & Nero Remix)
Za-misel:
»Strahopetnost sprašuje: ali je varno? Preračunljivost sprašuje: ali je politično? Nečimrnost sprašuje: ali je priljubljeno? Vest pa sprašuje: ali je prav? In pride čas, ko moramo zavzeti držo, ki ni niti varna, niti politična, niti priljubljena, toda moramo jo zavzeti, ker vest govori, da je pravilna.«
Martin Luther King, A Proper Sense of Priorities, 1968
Temeljni način izražanja svobode je, da lahko oblikujemo svet, v katerem živimo. Trenutna ekološka, socialna in ekonomska kriza zahteva pogumne in močne vizije ter ljudi, ki bodo aktivno sodelovali pri razvijanju socialno vzdržne prihodnosti. V tem oziru se gibanje za ekonomijo skupne blaginje (Bewegung für eine Gemeinwohl-Ökonomie) dojema kot spodbuda in navdih za širšo družbeno spremembo. Na ekonomski ravni gibanje razvija praktične alternative, ki jih je mogoče implementirati v vsa podjetja vseh velikosti. Na politični ravni se gibanje trudi prenesti ekonomijo za skupno blaginjo v pravni okvir, ki bo omogočil na potrebah temelječo življenje za vse ljudi, živali in naš planet. Na ravni družbe išče gibanje zavest o potrebi za sistematično spremembo, ki bo temeljila na dejavnosti tako velikega števila ljudi, kot je le mogoče. Gibanje nudi upanje in pogum za dejavnosti usmerjene v skupno dobro.
Ekonomija za skupno dobro ni nekaj abstraktnega ali kak oddaljen cilj, ampak je sodelovalni proces, ki se začenja zdaj, ta trenutek. 25. decembra 2011 je gibanje rast tovrstne demokratične alternative predstavilo v povzetku zbranem v dvajsetih točkah.
Po anketi nemške fundacije Bertelsmann-Stiftung, izvedeni julija 2010, si 88 odstotkov Nemcev in 90 odstotkov Avstrijcev želi »novo gospodarsko ureditev«. Ekonomija za skupno blaginjo opisuje osrednje elemente bolj socialnega, ekološkega in demokratičnega okvirja ureditve gospodarstva. Zamisel, ki je nastala v Avstriji, se od oktobra 2010 širi po svetu. Dogmi »brez-alternativnosti« sedanjega gospodarskega modela je nasproti postavljena konkretna in izvedljiva možnost za prihodnost, brez da bi pri tem ponovno zapadali v zgodovinske ekstreme kapitalizma in komunizma. To pobudo je do konca leta 2011 podprlo že skoraj 500 podjetij v 13 državah. Leta 2012 jih bo približno 200 pripravilo osrednji del modela, bilanco stanja za skupno blaginjo. Regionalna »žarišča« in skupine, ki simpatizirajo z modelom, nastajajo v vse več državah. Tukaj so – stalni diskusiji podvržena – temeljna načela:
1. Ekonomija za skupno blaginjo temelji na enakih temeljnih vrednotah, ki delajo za uspešne tudi naše odnose: vzpostavljanje zaupanja, spoštovanje, sodelovanje, solidarnost in deljenje. Glede na aktualna znanstvena spoznanja so prav uspešni odnosi tisto, kar ljudi najbolj osrečuje in motivira.
2. Regulativni okvir za gospodarstvo predvideva, da se od stremljenja k dobičku in tekmovalnosti preusmerimo k prizadevanju za skupno blaginjo in sodelovanje. Podjetja so nagrajena za vzajemno pomoč in sodelovanje. Nasprotovanje in tekmovalnost sta sicer mogoča, vendar nista cenjena.
3. Gospodarski uspeh se ne meri več z (monetarnimi) indikatorji menjalne vrednosti, ampak z (ne-monetarnimi) indikatorji uporabnosti. Na makroravni (nacionalno gospodarstvo) BDP kot indikator uspešnosti nadomesti produkt za skupno blaginjo, na mikroravni (podjetja) finančno bilanco stanja nadomesti bilanca stanja za skupno blaginjo. Ta postane glavna bilanca stanja vseh podjetij. Bolj kot se podjetja organizirajo in delujejo socialno, ekološko, demokratično in solidarno, boljše bilančne rezultate bodo dosegala. Boljši kot bodo rezultati bilance stanja za skupno blaginjo podjetij v nacionalnem gospodarstvu, večji bo produkt za skupno blaginjo.
4. Podjetja z dobrimi bilancami stanja za skupno blaginjo prejmejo določene prednosti: davčne olajšave, nižje pristojbine, nižje obrestne mere za bančna posojila, prednosti pri javnem naročanju in raziskavah na javnih univerzah, ipd. Na tak način je odgovornim akterjem olajšan vstop na trg, etični, ekološki in regionalni izdelki ter storitve pa v primerjavi z neetičnimi, neekološkimi in globalnimi postanejo cenejši.
5. Finančna bilanca stanja postane bilanca sredstev. Finančni dobiček se iz cilja spremeni v sredstvo in služi doseganju novega operativnega cilja (prispevek k skupni blaginji). Bilančne presežke se lahko uporabi v številne namene: naložbe (z družbeno in ekološko dodano vrednostjo), odplačevanje posojil, v omejenem obsegu za rezerve, omejena izplačila zaposlenim in za brezobrestna posojila družabnikom. Presežkov se ne sme uporabiti za: naložbe na finančnem trgu (tega trga sploh ne bi bilo več), sovražne prevzeme drugih podjetij, izplačila osebam, ki niso zaposlene v podjetju, kot tudi za donacije strankam. V zameno ni več davka na dobičke podjetij.
6. Ker je dobiček le še sredstvo, ne pa več cilj, lahko podjetja stremijo k svoji optimalni velikosti. Ni se jim treba več bati, da jih bodo drugi »požrli« in ni jim potrebno več rasti, da bi bili večji, močnejši ali donosnejši kot drugi. Vsa podjetja so odrešena splošne prisile rasti in prisile, da se medsebojno »požrejo«.
7. Zaradi možnosti, da sproščeno in brez strahu zavzamejo optimalno velikost, bo v vseh panogah veliko malih podjetij. Ker ne bodo želela več rasti, jim sodelovanje in solidarnost z drugimi podjetji ne bo predstavljalo težav. Medsebojno si lahko pomagajo z znanjem, izkušnjami, naročili, delovno silo ali brezobrestnimi posojili. Za to bodo nagrajena z dobro bilanco stanja za splošno blaginjo, vendar ne na stroške drugih podjetij, ampak v njihovo korist. Podjetja lahko v vse večji meri tvorijo solidarne učne skupnosti, gospodarstvo pa postane ureditev, v kateri smo vsi zmagovalci.
8. Razlike v dohodkih in premoženju bodo po demokratični razpravi in odločitvi omejene: najvišji dohodek bo na primer omejen na desetkratno vrednost zakonsko določene minimalne plače, privatno premoženje prav tako na primer na deset milijonov evrov, darilna pravica in pravica do dedovanja na primer na 500000 evrov na osebo, pri družinskih podjetjih pa na primer na deset milijonov evrov na otroka. Podedovano premoženje, ki to mejo presega, bo preko generacijskega sklada kot »demokratična dota« razdeljeno med vse potomce naslednje generacije: enak »začetni kapital« pomeni večjo enakost možnosti. Točne meje naj demokratično določi kakšna od gospodarskih konvencij.
9. V velikih podjetjih, ki presegajo določeno velikost (na primer 250 zaposlenih) glasovalne pravice in lastnina delno in postopno preidejo na zaposlene in splošno javnost. Javnost bi lahko v teh primerih zastopali neposredno izglasovani »regionalni gospodarski parlamenti«. Vlada nima dostopa do javnih podjetij in glasovalne pravice.
10. To velja tudi za demokratično skupno lastnino, tretjo lastniško kategorijo ob večini (majhnih) zasebnih podjetij in velikih podjetij v mešanem lastništvu. Demokratična skupna lastnina (tudi »commons«) so skupna javna podjetja v izobrazbenem, zdravstvenem, mobilnostnem, energetskem in komunikacijskem sektorju: »skupno dobro«.
11. Pomembna demokratična skupna lastnina je demokratična banka. Kot vsa podjetja služi splošni blaginji in je, kot vsa demokratična skupna lastnina, pod nadzorom demokratičnega suverena (ljudstva) in ne vlade. Njene temeljne storitve so zagotovljeni prihranki, brezplačni tekoči računi, ugodna posojila ter okoljsko in socialno tvegana posojila. Država se primarno financira s pomočjo brezobrestnih posojil centralne banke. Ta pa prejme monopol za izdajanje denarja in upravlja čezmejni pretok kapitala, da prepreči utaje davkov. Finančnih trgov v današnji obliki ne bo več.
12. Po predlogu Johna Maynarda Keynesa se vzpostavi globalno monetarno sodelovanje z globalno obračunsko enoto (»globo«, »terra«), ki bo namenjena mednarodni gospodarski izmenjavi. Na lokalni ravni lahko regionalne valute dopolnjujejo nacionalno valuto. Da bi se zaščitila pred nepoštenim trgovanjem, Evropska unija uvede območje poštenega trgovanja (»območje skupne blaginje«), v kateri veljajo enaki standardi. Višina pristojbine se določi na osnovi bilance stanja za skupno blaginjo posameznega podjetja. Dolgoročni cilj je globalno območje skupne blaginje podobno sporazumu Združenih narodov.
13. Naravi se prizna lastna vrednost, zaradi česar ne more postati zasebna lastnina. Kdor potrebuje zemljišče za namen bivanja, proizvodnje, kmetijske ali gozdarske dejavnosti, lahko brezplačno uporablja določeno omejeno površino. Prepustitev je vezana na ekološke zahteve in specifično uporabo površine. S tem se konča »grabljenje« zemlje, posedovanje velikih posestev in špekulacije z nepremičninami. V zameno ni več davka na nepremičnine.
14. Gospodarska rast ni več cilj, ampak cilj postane zmanjševanje ekološkega odtisa ljudi, podjetij in držav na neko globalno trajnostno raven. Kategorični imperativ se razširi z ekološko dimenzijo. Naša svoboda do izbire poljubnega življenjskega sloga se konča tam, kjer krati svobodo drugih ljudi, do izbora istega življenjskega sloga ali dostojnega življenja. Fizične osebe in podjetja se spodbuja k spremljanju in zmanjševanju svojega ekološkega odtisa na pravično globalno trajnostno raven.
15. Delavni čas se postopoma zmanjšuje do večinsko zaželene mere tridesetih do triintridesetih delovnih ur na teden. S tem se sprosti čas za tri druga osrednja delovna področja: za delo povezano z odnosi in oskrbo (otroci, bolniki, starejši), lastno delo (osebnostni razvoj, umetnost, vrt, prosti čas), kot tudi politično in skupnostno delo. Kot posledica te bolj uravnotežene razporeditve časa bi življenjski slog postal manj potrošniški, bolj zadosten in ekološko trajnosten.
16. Vsako deseto leto na delovnem mestu je prosto in se financira iz univerzalnega temeljnega dohodka. V prostem letu lahko ljudje počnejo, kar želijo. Ta ukrep bi trg delovne sile razbremenil za deset odstotkov -, kar je tudi trenutno stanje brezposelnosti v EU.
17. Predstavniško demokracijo dopolnjujeta neposredna in participativna demokracija. Suveren (ljudstvo) mora korigirati svoje zastopstvo, sprejemati zakone, spreminjati ustavo in nadzorovati področja osnovne oskrbe – železnica, pošta, banka. V pravi demokraciji so interesi suverenega ljudstva in njihovega zastopstva enaki – pogoj za to so obsežne pravice suverena pri sooblikovanju in nadzoru moči.
18. Vseh dvajset temeljnih točk ekonomije za skupno blaginjo naj dozori v široko zastavljenem demokratičnem procesu skozi intenzivno razpravo, preden jih neposredno izglasovana gospodarska konvencija pretvori v zakone. O izidu potem glasuje demokratični suveren. Kar je tako sprejeto, je vključeno v ustavo in je lahko – kadarkoli -, ampak ponovno s strani suverena samega, spremenjeno ali nadgrajeno. Za poglobitev demokracije je lahko sklicanih še več konvencij: konvencija za izobrazbo, medije, javno dobro, demokracijo …
19. Da lahko vrednote ekonomije za skupno blaginjo spoznavamo in izvajamo že od otroštva, mora biti tudi izobraževalni sistem zgrajen tako, da je usmerjen k skupni blaginji. To zahteva drugačno obliko šolanja, kot tudi nekatere druge vsebine, npr. čustveno vzgojo, učenje vrednot in etike, komunikologijo, učenje demokracije, naravo-okoljsko vzgojo in vzgojo za telesno senzibilnost.
20. Ker bo poslovni uspeh v ekonomiji za skupno blaginjo imel popolnoma drugačen pomen kot danes, bodo iskane tudi drugačne vodstvene sposobnosti: ne bo se več iskalo brezobzirnih, egoističnih in »po številkah najbolj racionalnih« menedžerjev, ampak ljudi, ki ravnajo družbeno odgovorno in kompetentno, so sočutni in empatični, ki gledajo na soodločanje kot na priložnost in pridobitev ter mislijo trajnostno dolgoročno. Postali bodo naši novi vzorniki.
Ekonomija za skupno blaginjo ni niti najboljši izmed vseh gospodarskih modelov, niti konec zgodovine, je le možen naslednji korak v prihodnost. Je participativen in za razvoj odprt proces, ki išče sinergije s podobnimi pristopi. S skupnim prizadevanjem številnih pogumnih in odločnih ljudi je mogoče ustvariti nekaj temeljito novega. Sprememba zahteva notranjo motivacijo, osebno odgovornost, pravne pobude, urejen politični okvir, kot tudi ozaveščanje. Vsi ljudje, podjetja, organizacije in skupnosti se lahko udeležijo prenove gospodarske ureditve v smeri proti ekonomiji za skupno blaginjo.
Več o gibanju si lahko v številnih jezikih preberete na njihovi spletni strani: www.gemeinwohl-oekonomie.org
Besedilo je prevedla Tjaša Kokol, v tekstovni obliki pa ga lahko preberete na naši spletni strani zofijini.net.
Glasba: Reason or Rhyme – The Bryan Ferry Orchestra
S tem za danes in letos v glavnem zaključujemo.
Do konca leta bo tudi na področju humanistike še kar nekaj zanimivih dogodkov, ki ste jih vabljeni obiskati. Naj tokrat omenimo samo predavanje dr. Alje Adam, ki ga pod naslovom »Rosi Braidotti – nomadski subjekt in revolucionarna pozicija želje« v Upravni zgradbi KC Pekarna pripravljamo v četrtek, 20.12.2012, ob 17.30h. Za številne druge dogodke lahko izveste tudi tako, da kdaj pa kdaj prevrite napovednike na naši spletni strani zofijini.net.
Zahvaljujemo se vam, če ste kdaj namenili pozornost naši podcast oddaji, hkrati pa vas kot že nič kolikokrat vabimo tudi k sodelovanju. Je enostavno in če boste vztrajni, lahko postane tudi zabavno. Kaj in kako izveste, če preverite našo spletno stran ali nam pišete na mail naslov zofijini@gmail.com.
V glasbenem delu današnje oddaje smo v podlagi poslušali komada »Ordinary day« avtorja, ki se podpisuje kot Expozed in Funky Twist vibrafonista Lesa Blachuta.
Hvala za vašo pozornost in srečno v novem letu!