AVIZO
Pozdravljeni!
Brez dodatnih ovinkov k stvari! V prispevku Sama Bohaka z naslovom »Spreminjanje pretekle prihodnosti« se bomo polotili iskanja odgovora kako smo prispeli in kako se bomo izkopali iz trenutne svetovne krize. Za pravšnji kontrast, bomo v rubriki Filozofija skozi čas predstavili dva intelektualna duhova, ki sta se v precejšnji meri v zgodovino zapisala z iskanjem novih poti. Renesančni mislec Thomas Moore s svojo znamenito »Utopijo«, post-kolonialni intelektualec Franz Fanon pa z »Uporom prekletih«. Želimo vam prijetno poslušanje!
GLASBA:
Spreminjanje pretekle prihodnosti
Angleški pesnik Robert Frost se v eni izmed svojih pesmi sprašuje katero izmed možnih poti naj izbere. V luči nedavnih dogodkov se nam zastavlja vprašanje, katero pot naj izberemo mi. Ob iskanju poti iz trenutne krize, bi bilo morda dobro premisliti kaj nas je do nje pripeljalo.
V zadnjem času smo priča poplavi črnogledih napovedi, katastrofalnih prognoz in apokaliptičnih vizij. Dogajajo se stvari, ki so se še do nedavnega zdele nezamisljive. Nekatere države so se je znašle na robu bankrota, trdno stoječe finančne institucije padajo kot domine, denar izgublja vrednost, napovedujejo se masovna odpuščanja in številne pomembne osebnosti, med njimi na primer Alan Greenspan, nekdanji predsednik ameriške centralne banke, priznavajo svojo zmotljivost. Njegova izjava je morda najlepša ilustracija trenutnega stanja zavesti: (citiramo) »Ne vem, kako bistveno in trajno je to spoznanje, ki me je zelo pretreslo, ker sem 40 let verjel, da stvar deluje.« (konec citata) S stvarjo ki deluje ima v mislih ideologijo prostega trga, ki bi jo lahko imenovali druga Ameriška religija.
Nietzsche je v svojem delu »Tako je govoril Zaratustra« razglasil smrt Boga, morda bi lahko Greenspanovo izjavo razumeli kot smrt modernega božanstva-kapitala. Kljub temu, da tokrat ne gre za vehementni razglas, ampak skesano priznanje.
Tudi v Evropi intelektualci in strokovnjaki že dalj časa opozarjajo na resnost krize in nepravilnosti njenem reševanju. V Mladininem uvodniku Grega Repovž povzema Sergeja Halimija. (citiramo) »Zlom ni bil tehničen, ni ga mogoče popraviti z začasnimi ukrepi. Zlomil se je sistem kot tak. Zato je pred vsemi vladami iskanje temeljnega odgovora. Prvi korak je sprijaznitev z dejstvom, da je sedanjega sistema konec.« (konec citata) Nadalje Halimi razlaga, da je potrebno besedico “vse” jemati dobesedno in nakaže potrebo po ponovnem definiranju razmerij med državljani in državo, delodajalci in zaposlenimi, ter med samimi državami. Nadaljuje z idejo, da ta kriza zahteva nov slog življenja za državljane, države in vlade ter na koncu doda, da bodo tisti, ki bodo to prvi dojeli imeli priložnost, da začnejo kmalu graditi na novo.
GLASBA:
Človek je skozi zgodovino razvil več obrambnih mehanizmov, ki mu omogočajo preživetje. Na najbolj osnovnem nivoju, se telo, ko je soočeno s šokom odzove in se poskuša vrniti v stanje ravnovesja. Na nivoju psihe, poznamo več obrambnih mehanizmov. Zanikanje, potlačevanje, premestitve, racionalizacija so le nekateri izmed obrambnih mehanizmov, ki so na delu v trenutni situaciji. Krizo lahko najprej zanikamo, nato potlačimo negativne misli, jezo in razočaranje prenesemo na osebo, idejo ali stvar in po vrhu najdemo še kopico “genialnih” alternativnih razlag trenutnega stanja. V primeru povprečnega neizobraženega človeka, ki po osem ali več urnem delavniku komaj najde čas za razglabljanje o abstraktnih idejah, lahko razumemo, da ni videl, zmogel ali želel videti znakov krize. Položaj postane zanimiv, ko gre za visoko izobražene ekonomiste, katerih življenje se vrti okrog številk ali za politike, ki imajo na voljo vse informacije iz prve roke. Lahko le ugibamo, kaj se dogaja v njihovih glavah. So zaslepljeni, neumni ali zlobni?
Na BBC- ju sem spremljal oddajo »Hard talk« v kateri se je voditelj z lobistom Richardom Lambertom pogovarjal o trenutni krizi, ki je v Angliji že pokazala zobe. Bolj kot mu je voditelj nizal dejstva, citate in navajal številke, bolj se je Richard izmikal direktnim odgovorom in obtoževal voditelja podtikovanja in nerazumevanje njegovih besed. Skozi celotno oddajo je vztrajal na stališču, da kriza ne bo dolga, da je kapitalistični prosti trg najboljši sistem, ki ga imamo in je vztrajno zavračal kakršnokoli vmešavanje države.
Kot lobist, je seveda izurjen v retoriki, nizanju evfemizmov in zagovarjanju stališč svojega plačnika in bi njegovo obnašanje lahko razumeli kot normalno, kljub temu pa je skozi celotno oddajo dajal vtis – obstaja tudi možnost da je le zelo dober igralec -, da iskreno verjame v to kar govori. Sicer lahko razumno sklepamo, da človek le opravlja svojo delo vendar ne gre za osamljen primer, saj lahko podobne odzive najdemo tudi pri slovenskih in svetovnih neoliberalcih. Soočeni smo s fenomenom kolektivnega zanikanja. Svojega prepričanja se preroki prostega trga oklepajo kot vere, ne gre več za razumen premislek, ampak osebno odločitev. Zagovarjanje političnih prepričanj, ki so v nasprotju z realnostjo v svetu, je vsaj tvegano če ne že kar nevarno početje.
GLASBA:
Pošast komunizma spet straši po Evropi. Zaenkrat sicer le po katedrah na univerzah, knjigarnah in čitalnicah. Prodaja Marksovih del je skokovito narasla v Nemčiji, njegove ideje pa postajajo spet popularne tudi drugod po svetu. Jörn Schütrumpf, direktor berlinske založbe Karl Dietz, si fenomen razloga s tem, da razprodan Marks očitno pomeni, da nekdo živi od revščine drugega, oziroma, da dobra prodaja Marxa pomeni, da gre družbi slabo. V razvitem svetu sicer že od vekomaj živimo na račun tretjega sveta in določenim slojem prebivalstva ni šlo nikdar posebej dobro, ampak očitno se je moral položaj dovolj zaostriti. Danes se po preproste a hkrati globoke ideje vračamo na smetišče zgodovine, kamor smo jih vehementno odvrgli. Morda utegnemo videti kakšne cvetlice so tam zrasle ob tako kvalitetnem gnojilu.
Fukuyamovo govoričenje o koncu zgodovine, se je počasi izpelo. Fukuyamovci so morda zaradi vztrajnosti in goreče vere dobili bitke v salonskih razpravah, izgubili pa so vojno v resničnem svetu. Do nedavnega je bilo prepričanje o superiornosti dvojčka kapitalističnega prostega trga in socialne demokracije vseprisotno in temelj na katerem smo gradili našo prihodnost. Ekološki problemi, ponovni vzpon nacionalizma in totalitarizma v razvitem svetu in ne nazadnje gospodarska kriza, pa so nas zbudili iz dogmatičnega dremeža in nam pokazali ne le, da ideji nista popolni ali sta napačno izpeljani v praski, ampak v svojem bistvu problematični, kar se še posebej kaže v trenutnih okoliščinah. V primeru ideologije prostega trga obstaja manjko javnega dobrega, se pravi področij, ki koristijo skupnosti in ne smejo biti na voljo za privatizacijo (na primer: voda, geni, določna zdravila) prav tako pa deregulacija ni zagotovila najboljših pogojev malemu podjetniku, ampak je nasprotno vodila do prevlade velikih korporacij. Popolna privatizacija državnih podjetij pa je sicer dvignila kvaliteto storitev, vendar le za najvišje sloje, najboljši primer tega je ameriški zdravstveni sistem. Razglašati neko politično ideologijo za dokončno je sporno samo po sebi, poleg te pa socialni demokraciji marsikje ni uspelo ohraniti socialne države.
Izziv, s katerim bi se morali spoprijeti dandanes je temeljita reforma gospodarskega sistema skupaj s prilagoditvijo političnega sistema. Prvi potrebuje vsaj večjo regulacijo če ne že kar postavitve na glavo. Profit mora spet postati sredstvo in ne cilj. Potrebno je vključiti ekološko komponento, vendar ne le kot eksternalijo pri načrtovanju investicij v smislu trgovanja z emisijami toplogrednih plinov, ampak kot temeljno vrednoto, ki ni naprodaj. Drugi pa potrebuje več elementov participacije, direktne demokracije, horizontalnosti, rečeno prosto po Nietzscheju: prevrednotenje vseh vrednot. Pri reševanju problema holistično pa moramo poleg filozofiranja s kladivom biti pozorni, da ne zaidemo v posploševanje in poenostavljene instant rešitve. Potrebujemo spremembe. Sprememba pa je glavni slogan novopečenega Ameriškega predsednika.
GLASBA:
Zmaga Baracka Obame na Ameriških volitvah naj bi prinesla velike spremembe. Nesporno je, da je zmaga črnca na volitvah zgodovinski dogodek. Prav tako smo lahko hvaležni, da Bush odhaja in da ene izmed velesil ne bo vodil na eni strani skrajno konservativen na drugi pa do skrajnosti neoliberalen John McCain. Tudi gospe iz Aljaske si noben razumen človek ne želi videti na mestu podpredsednice. Američani so še pravi čas sprevideli in z njeno zavrnitvijo zavrnili tudi McCaina. Kljub vsemu pa je Obamomanija morda pretirana. Obamo je ljudstvo že ustoličilo za svetnika, preroka in odrešitelja, ki bo Ameriko popeljal iz krize, kar je verjetno pripomoglo k njegov izvolitvi. Pozablja se, da je resnična moč v rokah ameriških korporacij, ki so slučajno tudi financirale Obamovo kampanjo. Bitka za predsednika je bila težka in verjetno je bilo v njej potrebno sprejeti veliko kompromisov. Če bi natančneje prebrali Obamin program bi ugotovili, da podpira smrtno kazen, ne namerava znižati izdatkov za vojsko in da se nasploh njegov program večinoma ne razlikuje veliko od McCainovega.
Moja kritika Obame je predvsem dobronamerna, saj se zavedam, da se je znašel v podobnem, če ne še slabšem položaju kot Bill Clinton, ko je prevzel mesto predsednika. Poln plemenitih idej in načrtov, a hkrati soočen z Ameriko, ki je bankrotirala tako v finančnem kot v moralnem smislu, hkrati pa mu rasistični fanatiki že strežejo po življenju.
Borutu Pahorju, sicer ne dosega renomeja svojega ameriškega “dvojnika”, ni toliko zagorel, je pa mlad in kot vsi politiki obljublja spremembe. Tudi doma smo lahko veseli, da je Janšo njegova aroganca odnesla s položaja in bodo morda mediji lahko lažje zadihali, kljub temu, da ne vemo kaj bo z domovino letečih slonov. Pahor prav tako obljublja spremembe. Njegove obljube o povišanju plač, pokojnin in krepitvi socialne države – predpostavimo, da so iskrene – se bodo izkazale za težko izvedljive, zaradi prihajajoče finančne krize. Deljenje ministrstev kot bonbončkov je kljub pomembnosti sestavljanja koalicije vprašljivo. Morda lahko razumemo težavnost sestavljanja vlade in ozki manevrski prostor, ki mu je na voljo, vendar se moramo resno vprašati ali je politično kadrovanje lahko del demokratičnega vodenja države. Kljub vzporednicam, ki sem jih povlekel med Ameriko in Slovenijo, pa Pahorju nihče ne streže po življenju in tudi slovensko gospodarstvo ni v tako slabem stanju kot Ameriško, za kar se moramo zahvaliti predvsem vztrajnemu socializmu – tako imenovani nerazvitosti naših finančnih trgov in zavrnitvi neoliberalnih reform.
Začel sem s poezijo Roberta Frosta in prav je, da z njo tudi zaključim. Tvegal bom, preroškost in podal hipotezo, da se trenutno nahajamo na razpotju. Odločitve, ki jih bomo sprejeli v bližnji prihodnosti bodo usodno vplivale na izid negotove prihodnosti. Kljub mikavnosti se ne bom spuščal v napovedovanje prihodnosti, a bom kljub vsemu nakazal možne alternative. Na voljo sta izbiri: ponavljanje že storjenih napak ali refleksija in premislek o temeljih naše družbe in soočenje z jedrom problema na način, ki sem ga predlagal. Upam, da bomo v prihodnosti lahko s Frostom dejali: (citiramo) »Poti sta se razšli, in jaz to izbral sem to, kjer jih manj je šlo, in v tem bila je vsa razlika.« (konec citata)
Prispevek je pripravil Samo Bohak. Integralno je bil objavljen v aktualni številki Katedre.
GLASBA:
Filozofija skozi čas
Leta 1535 se je v Londonu tragično, z obglavljanjem, končalo bogato življenje angleškega državnika in humanista Sira Thomasa Mora, ki je zaradi nasprotovanja ločitvi Henrika VIII. od Katarine Aragonske zašel v kraljevo nemilost.
Thomas More, velja za osrednjega intelektualca zgodnje angleške renesanse. Danes je poznan predvsem po delu »Utopija«, v katerem predstavi brezrazredno vizijo prihodnje družbe. Kar je zanimivo: More kot prepričan kristjan velja pri sodobnih intelektualcih levičarskega krščanskega prepričanja za eno redkih referenčnih točk, ki sovpada z kopanjem za plastmi idej izgradnje brezrazredne in pravične družbe. Morova »Utopija« je postala pravzor vsem kasnejšim poskusom izgradnje političnega ideala, ki umešča nekam v fiktivno prihodnost, a hkrati ostaja brezkompromisno ogledalo napak sodobnosti.
Rojen je bil leta 1478 v družini uglednih katolikov, šel je skozi najboljše šole, kar jih je tisti čas pač bilo. Sliko hendikepiranega univerzitetnega postsholastičnega sistema prikazuje podatek, da v času Morovega šolanja v Oxfordu na nobenem kolegiju niso poučevali niti grščine niti hebrejščine, kar pa niti ni bila ovira za razvoj v vsestransko razgledanega intelektualca. S napredovanjem v karieri je spoznaval ‘prave’ ljudi, karierne diplomate in laične teologe, ki pa so si vsi delili entuziazem za nove znanosti in pisanje satir. Pravo poznanstvo je bilo seveda z Erazmom Rotterdamskim, ki je preraslo v prijateljstvo. Pomnimo: komu drugemu Erazem izrazi posvetilo v Hvalnici norosti kot prav Thomasu Moru.
Prvi poskusi Thomasa Mora vpletanja v politiko so našli posluh pri kralju Henriku VIII. Ta ga je leta 1510 napravil za podšerifa, neke vrste namestnika javnega tožilca v Londonu, leta 1521 ga je posvetil v viteza in mu pred imenom dodal naziv ‘Sir’. Istega leta je postal član sodnega doma, leta 1529 pa še minister, Henrikov zaupnik in njegova desna roka. Bil je oster kritik masovnega siromašenja ruralnega prebivalstva. Henrik VIII. je posest v lasti samostanov razdelil med plemstvo, ki pa ni bilo pripravljeno prevzeti starih solidarnostnih fevdalnih obvez. Plemstvo, željno luksuza in osvobojeno vsakršnih cehovskih spon, pa je orno zemljo ogradilo in jo spremenilo v pašnike za pridelavo v tistem času močno cenjene volne. Toda Henrik VIII je potreboval tako podporo plemstva kot kritiko brezkompromisnega misleca, ki ni poznal prilizovanja, a kljub vsemu ostajal vazalno zvest kralju.
Problem se je pojavil, ko se je Henrik VIII začel ločevati od kraljice Katarine Aragonske, ki ju je vezal dvajset letni zakon, in se sklenil poročiti z novo izbranko Anne Boleyn. Papež je tej razvezi in novi izbiri ostro nasprotoval, Henrikova poteza pa je bila v povsem reformacijskem duhu – če že ni mogel biti papež vesoljne Cerkve, je Henrik VIII politično povsem obvladoval Cerkev v Angliji. In nasledek je bil zgolj ta, da so mu vsi morali priznati zvestobo še kot najvišjemu predstavniku Cerkve v Angliji in s tem odreči podporo papežu. Redki, zelo redki so se zoperstavili kralju. To, da je Thomas More s svojo pro-katoliško držo ostajal na strani papeža, ki ga itak nikoli ni videl, je popolnoma nepomembno. Pomembno je, da je s svojo izbiro Thomas More kot učen pravnik in ne zgolj filozof, zavzel držo do spoštovanja zakonov, ki jo presega notranja vest odločanja. Kralju Anglije je sicer priznaval pokornost, a samo kar zadeva posvetne zadeve. Merilo vesti mu je evangelij, služba v vlogi božjega služabnika pred posvetno službo kraljevega. Thomas More je s svojo držo ne samo ustvaril pogoje za mučenika in svetnika, pač pa tudi poustvaril model Sokratove smrti iz spoštovanja do zakonov. Njegova smrt ne pomeni toliko podporo papežu kot pa zvestobo lastnim načelom, ki je ni pripravljena omajati niti najvišja avtoriteta, ki si lasti odločanje o življenju in smrti.
GLASBA:
V poplavi raznih post -izmov lahko trdimo, da je Franz Fanon ena ključnih intelektualnih figur post-kolonializma. Mogoče spada med manj poznana imena v slovenskem intelektualnem prostoru, toda temu gre pripisati zgolj dejstvo, da vprašanja kolonializma, rase in socialnopolitične neenakosti niso središčna tema razprav slovenskih intelektualcev. Toda, če iščemo intelektualca – lahko rečemo intelektualnega preroka Tretjega sveta – potem je Franz Fanon tisto ime.
Problem postane že določitev njegove nacionalne identitete. Francoz? Zahodni Indijec? Frankofon? Franko-Afričan? Alžirec? Vsaki določitvi se namreč izmika. Franz Fanon je bil rojen leta 1925 na otoku Martinique v Francoskih Antilih. Med Drugo svetovno vojno je izkusil na lastni koži rasistični nacionalizem izolirane in kolaboracionistične Vichyjske uprave na Martiniquu, zato se je pridružil Svobodni Franciji. Vojskoval se je v Afriki in v Evropi, po koncu vojne pa je na univerzi v Lyonu študiral medicino in psihiatrijo. V tem obdobju je napisal svoje najprepoznavnejše delo »Črni obrazi, bele maske«, študijo, v kateri s Freudovo psihoanalizo in ostalimi teorijami psihoterapije razloži psihološke in socialne strukture odvisnosti temnopoltih, ki so izgubili svojo lastno kulturno identiteto, od sveta belega človeka, kateremu so tudi po Fanonovem prepričanju mentalno podrejeni.
Po končanem študiju je dobil službo v nemirni Alžiriji, ki je bila še vedno pridruženi del Francije. Leta 1954 se je pridružil Alžirskemu osvobodilnemu gibanju in nekaj let urejal podtalno glasilo upornikov »El Moudjahid«. Po izgonu 1957 je dve leti prakticiral psihiatrijo v Tuniziji. Leta 1961 se je vrnil v Alžirijo, kjer je od začasne alžirske vlade dobil častno diplomatsko funkcijo ambasadorja Gane. Istega leta je pod vplivom napredujoče hude bolezni napisal testament in daleč najbolj vplivno delo »Upor prekletih«, v katerem je pod vtisom boja za alžirsko neodvisnost zagovarjal uporabo nasilja v boju za osvoboditev izpod okupatorja. Brez pridržkov in pretiravanja lahko trdimo, da je poleg Machiavellijevega »Vladarja« in Orwellovega »1984« Fanonovo delo »Upor prekletih« obvezno čtivo tako osvobodilnih gibanj kot avtokratskih tiranij, svoj prevod pa smo leta 1963 pri Cankarjevi založbi dobili tudi Slovenci.
Za sam zaključek pa še nekaj zimzelenih misli Frantza Fanona:
»Kolikor je zame boleče sprejeti ta sklep, moram izjaviti: za črnega je le ena usoda. In ta je bela.«
Črna koža, bela maska, 1952
»Sanje domačinov so vedno, da bi bili glasbeno sposobni … V dobi kolonizacije imajo domačini svojo svobodo od devetih zvečer do šestih zjutraj.«
Upor prekletih, 1961
»Vse oblike izkoriščanja so enake, ker vse uporabljajo proti istemu “predmetu”: človeku.«
Črna koža, bela maska, 1952
»Felah, nezaposlen, stradajoči domačin ne išče resnice; ne reče, da predstavlja resnico, ker on je resnica.«
Upor prekletih, 1961
»Izobražen domačin, ki prime za orožje, da bi branil legitimnost svojega naroda in ki hoče dokazati njegovo legitimnost in je pripravljen se sleči do golega, da preučuje zgodovino svojega telesa, mora izrezati srce iz svojega telesa.«
Upor prekletih, 1961
»Kadar iščem v tehniki in stilu Evrope Človeka, vidim le negacije človeka in plaz umorov.«
Upor prekletih, 1961
»V gverilski vojni ni več pomemben kraj, kjer ste, ampak kraj, kamor greste. Vsak borec nosi svojo bojujočo se deželo med palci na nogah.«
Upor prekletih, 1961
»Kadar me imajo ljudje radi pravijo, da kljub moji barvi kože. Kadar me nimajo radi, poudarjajo, da ni zaradi moje barve. V obeh primerih sem vklenjen v peklenski krog.«
Črna koža, bela maska, 1952
Rubriko Filozofija skozi čas za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
S tem Zofijini ljubimci za danes zaključujemo. Tudi Šolo politične pismenosti smo z današnjim dnem za letos zaključili. Z novimi lekcijami nadaljujemo v januarju. Kljub temu pa jutri na vabilo društva Za živali! ponovno vabljeni v dvorano Gustaf na vegansko večerjo, ki bo potekala med 19. in 21. uro. Tokrat vas bo poleg veganskih specialitet obdarila še s predavanjem izjemnega aktivista za pravice živali, filozofa dr. Martina Ballucha, predsednika avstrijske organizacije »Verein gegen Tierfabriken«, ki bo spregovoril o svoji zaporniški izkušnji, gladovni stavki in naraščajoči policijski represiji v sosednji Avstriji. Predavanje bo potekalo v angleščini. Vse informacije in vsebine, ki bi vas utegnile zanimati, najdete na naši poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Svoja mnenja o oddaji in o naših dejavnostih lahko podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih k nam posredujete na naslov zofijini@yahoo.com. Ponovno nam lahko prisluhnete ob tednu osorej. Srečno!
Avizo