AVIZO
Obrnili smo nov list na koledarju in ponovno smo z vami Zofijini!
Na trenutke se nam zazdi, da je zgodovina ciklična; da se zgodovina ponavlja. Glede nekaterih dogodkov je krog do ponovitve gromozanski, počasen; glede drugih dogodkov se zdi, da se ponovitvi kar se da mudi. Eden takih dogodkov je druga svetovna vojna. Komaj je minilo dobrih 60 let, pa se zdi, da se v glavah nekaterih ljudi ponovno dogaja. Poveličuje se ena in zaničuje druga oborožena gibanja, kregajo se, katera stvar je bila prava. Druge oborožene skupine obkladajo z raznimi pridevniki z žaljivo konotacijo. Nasprotnike je potrebno kar se da potlačiti, očrniti, pri tem pa so dovoljena vsa sredstva. In ob vsem tem pogosto zmanjka časa za trezen, z ideološkimi plašnicami neobremenjen premislek.
Za uvod v današnjo oddajo, bomo prisluhnili razmišljanju Roka Plavčaka, ki je nastalo kot uvodnik v prvo številko glasila Ustroj. Z velikim zanimanjem smo spremljali predavanje Primoža Kraševca, ki se je na predavanju v sklopu DPUja spraševal, kaj se dogaja pri nas v zvezi z razumevanjem partizanstva in njegove vloge med drugo svetovno vojno. V zaključku oddaje pa bomo v sklopu rubrike »Filozofija skozi čas« na kratko predstavili bizantinskega humanista in teologa Basilija Visarijona in arabskega filozofa Al Farabija. Vabljeni ste naslednjo uro preživeti z nami!
GLASBA: David Bowie: Space Oddity
Organizirano laganje, zavajanje, izkrivljanje, prikrivanje, zamolčevanje in potvarjanje resničnih dejstev so sestavni del totalitarnega sistema. Ti manipulativni vzvodi niso le provizorični inštrumenti vzpostavitve totalitarizma, temveč njegovo inherento bistvo. Prenehanje uporabe resnici sovražnih sredstev, pomeni prenehanje obstoječega družbeno-političnega ustroja. Sistem, ki ne zmore delovati brez uporabe laži in utvar, bi bilo neprimerno imenovati demokracija. Vendar pa more, družba, katere delovanje je docela odvisno od propagandnih pomagal, obstajati le, če vzbuja verodostojen videz resničnosti, svobodoljubnosti in odprtosti za različnost mnenj – demokracije. Sprejemanje raznolikih mnenj pa je predvsem sprejemanje dvoma in kritike. Tako kritike političnega režima kot tudi dvoma v ustreznost družbenega ustroja. Shizoiden sistem, ki po eni strani daje vtis kredibilnosti in zavzemanja za objektivno resnico ter po drugi strani to resnico prikraja, je smrtni sovražnik svobode, predvsem intelektualne svobode. Vsaka svoboda brez resnice je iluzorna. Resnice, ki ni propagandistična potvara – subverzivna resnica in možnost izražanja te resnice sta predpogoj dejanske svobode. Zato so najglasnejši oglaševalci svobode njeni najhujši krvniki, če ni njihovo najgloblje vodilo resnicoljubnost.
Duh časa sta okužila fatalizem in malodušje. Ljudje, ki nikoli ne podvomijo v neizbežnost »statusa quo«, si ne prizadevajo za kakršnekoli družbene spremembe. Tako ne obvladujejo več družbenih razmer, temveč družbene razmere obvladujejo njih. Trdno so prepričani, da neznana, v molk in mrak zavita stihija, proti kateri smo popolnoma nemočni, kroji usodo celotnemu človeštvu. Nedvomno to povzroča vseobsežno apatijo, ki kot brezčasen, nevihtni oblak zagrinja svetovni milje. In jača tiste, ki se za črno stihijo skrivajo.
Pričujoči odgovor na sočasno miselnost brezbrižja in vsesplošno resignacijo namerava razkrinkavati totalitaristične vzvode in družbene utvare ter prikazovati dejanskost. Iz podtalja kliče po takojšnji angažiranosti vseh, ki se v negotovih časih izmikajo udeležbi pri soustvarjanju sedanjosti. Njegov borbeni krik je neomajen protest zoper hierarhičnega »agona«, zavračanje enorazsežnosti potrošništva in nepreklicna obsodba antihumanističnih odnosov ter ideologij.
Predvsem pa želi biti netivo uma, kajti ravno razmišljanje je prvi in odločilni korak naproti resnični svobodi.
Besedilo je kot uvodnik v prvo številko študentsko filozofskega glasila »Ustroj«, spisal Rok Plavčak. Glasilo lahko v elektronski obliki najdete v sklopu »online časopisa« na naši spletni strani www.zofijini.net
Zamisel
»Nejeverneže je treba prepričevati z orožjem.«
Machiavelli, »Vladar«
GLASBA: Vlado Kreslin: Lili Marlen
Jingle – DPU – totalitarizem
Poročilo s predavanja Primoža Krašovca, ki je 13.12.2007 v sklopu cikla o Totalitarizmu Delavsko punkerske univerze, pod naslovom: »Za svobodo, za kruh« – o partizanski svobodi, potekalo v Klubu Gromka na Metelkovi.
Primož Krašovec je v predavanju »Za svobodo, za kruh« – o partizanski svobodi kot izhodiščno vprašanje zastavil: kako to, da so naenkrat partizani interpretirani kot nekaj slabega, narodno osvobodilni boj pa kot nasilni prevzem oblasti in zatiranje pravne države.
Pri tem se je oprl na tri prevladujoče interpretacije zgodovine narodno osvobodilnega boja. Zgodovinska stroka po eni strani s kronološko-kavzalno logiko interpretira partizanski boj v luči povojnih pobojev, partizansko svobodo pa kot čisto prevaro, saj je prava svoboda možna le v pravni državi ali kot podjetniška svoboda. Tudi tisti malo bolj umirjeni zgodovinarji pojasnjujejo partizanski boj kot uzurpacijo oblasti s strani komunistov, ki so preslepili naivne množice in se zavihteli na oblast.
Druga interpretacija je glede na prvo obrambno nastrojena do partizanov. Želi ločiti partizane od komunistov ter jih prikazati kot goreče domoljube. Ta zagovor partizanstva je podrejen kontekstu, ki ga vsiljuje prva interpretacija in zato naredi partizanskemu boju več škode kot koristi.
Tretja interpretacija je del množične kulture in se naslanja na postmoderne koncepte. Pri njej je partizanski boj kulturaliziran in, s pomočjo nostalgije, sentimentalnosti ali ironije reduciran na pop ikonografijo, ki gladko prezre politični naboj partizanskega boja.
A posebnost partizanske svobode je ravno v njenem političnem in revolucionarnem zastavku. Partizanski boj je predvsem osvobodilni boj in šele nato narodni. Je boj za osvoboditev izpod starih oblik dominacije in izkoriščanja, boj, ki je bil internacionalen in poenoten kot boj proti nacifašizmu in staremu režimu. Njegov zastavek je bila transformacija družbenih odnosov. Boj za ohranitev naroda je bil sekundaren – narod v partizanskem boju je bil na mestu subjekta in ne objekta.
S pomočjo konceptov deteritorializacije in nomadstva Deluza in Guattarija je predavatelj pojasnil, da je totalitarizem, ki se danes v podtonu očita partizanskemu boju, vezan samo na državno strukturo. Kot tak poskuša zajeziti vse tokove pobega s pomočjo birokratskega aparata in državne vojske. Pravna in totalitarna država delujeta na enak način in z enakimi sredstvi, razlika je le v intenzivnosti državnega nadzora in represije.
Za razliko od tega so bili partizani in tudi druga osvobodilna gibanja 20. stoletja, izven-državni nomadski vojni stroji. Bili so manifestacija aktivnega pobega, ki obenem intenzivno transformira političen teren in ofenzivno trga stare in ustvarja nove družbene odnose. Vojna v tem boju igra sekundarno vlogo, saj ima smisel le, če pri tem ustvarja nove neorganske družbene odnose. In natanko v tem se partizanski razlikuje od naci-fašističnega vojnega stroja, ki je prav tako neke vrste pobeg, a ima vojno za edini cilj. In mogoče je ravno strategija pobega odgovor zakaj je nujno danes prikazati partizanski boj kot nekaj negativnega in ga dati pod isti imenovalec s fašizmom. Tudi pravna država mora zajeziti svoje tokove pobega, kajti kot pravita Deluze in Guattari, ko bežim, vedno iščem pištolo.
Posnetke predavanj, ki potekajo v sklopu Delavsko punkerske univerze, lahko poslušate v sklopu oddaje »Ah, teorija«, ki poteka na radiu MARŠ vsak torek okoli 23. ure. Vabljeni k poslušanju!
Zamisel
Pamet terja, da grenke lekcije… pretekle vojne ne smejo biti pozabljene.
Vasilj Čujkov, »Konec tretjega Rajha«
GLASBA: Pearl Jam: Jeremy
Filozofija skozi čas
6. januarja 1403 je bil rojen bizantinski humanist in teolog Basilij Visarijon.
Povedati zgodbo o bizantinskem učenjaku Basiliju Visarjonu je nemogoče, če ne poznamo zgodovinskega ozadja te zgodbe. Za nas sta pomembni dve letnici. Leto 1204, ko so križarji pod spletko Benečanov osvojili Konstantinopel in uprizorili enega največjih ropanj v zgodovini. In leto 1402, ko so Seldžuke v bitki pri Manzikertu potolkli Mongoli.
Leto 1204 je pomenilo dokončen razkol med latinsko in grško cerkvijo, ki je bil pravno formalno v veljavi sicer že od leta 1054.
Leto 1402 pa pomeni začetek labodjega speva nekoč politično mogočnega bizantinskega cesarstva. ‘Labodjega speva’ v polnem in ne v žaljivem pomenu besede. Če je bil ostanek cesarstva, to je mesto, ki se je imelo za dediča Drugega Rima, v popolnem političnem razsulu, pa je bilo v začetku 15. stoletja v vrhuncu intelektualnega ustvarjanja. Preko učenjakov, kot sta bila Basilij Visarjon in Gemist Pleton se je italijanska renesansa seznanjala s celotnim Platonovim korpusom in dediščino novoplatonizma v originalih, ne pa po prevodih prevodov.
Kdaj je bil rojen Vasilij Visarjon ni natančno znano, kot tudi ne, ali datum, ki ga omenjamo, predstavlja posvetitev v duhovniški stan. Nekaj let gor ali dol, najbolj znano je, da je leta 1472 umrl v Italiji. Živel je v dveh intelektualnih svetovih. V grškem, ki se mu je odtujil, in latinskem, katerega del je postal. Sodobniki so ga imenovali kot »najbolj grškega med Latinci in najbolj latinskega med Grki.« Ker je vsaj toliko energije, kot v proučevanje Platona, namenil svojim trmastim naporom po združitvi grške in latinske cerkve. Večina Grkov, med njimi tudi Visarjonov ugledni učitelj Pleton, je bila radikalno nasprotnega mnenja: »Bolje turški turban kot pa papeška triara«.
V filozofiji je Visarjon klasični dedič helenizma: kot nešteti filozofi in komentatorji pred njim je iskal znosno sintezo med Platonom in Aristotelom. Italijanskim šolnikom je dal vedeti, da Aristotel ni vse, pa da še tega pozna krščanska Evropa samo na pol, Platona pa zgolj po redkih izmaličenih prevodih in prepisih. Kakšno krščansko resnico se bo prej našlo pri Platonu kot Aristotelu, ki je pretežno fizik. Visarjon je moral predstaviti Platona papežu najprej kot teologa in šele potem kot filozofa. Nekako mu je uspel zagovor, v katerem je Platona opral vsakega suma krivoverstva in poznavanje Platona je že postalo družbeni prestiž, nehoteno pa en od ključnih motorjev renesanse. Toda to je že zgodba o tem, kako je Lorenzo Veličastni podaril Marsiliju Ficinu vilo na podeželju, da je lahko v miru prevajal Platona.
Še zadnja letnica. Leta 1453 tretjič in še zadnjič pade ‘večno’ obzidje Konstantinopla. Tisti bizantinski učenjaki, ki niso prebegnili po Visarjonovih poteh na Apeninski polotok in prinesli še več besedil, so si našli službe v Moskvi in sodelovali pri nastanku tamkajšnje nove politične ideologije večnega, neumrljivega in neuničljivega Tretjega Rima.
Zamisel
»Herodot iz Halikarnasa je ta poročila zbral in zapisal, da ne bi s časom zamrl spomin na to, kar se je godilo po svetu.«
Herodot, »Zgodbe«
GLASBA Lačni Franz: Stari vojak
12. januarja 951 je umrl arabski filozof Al Farabi.
Abu Nasr Muhamad ibn Muhamad ibn Tarhan ibn Uzalag al Farabi ali po latinsko Alfarabuis se je rodil leta 259 po Hidžri (to je leta 872 po našem koledarju) v mestu Farab nekje v današnjem Uzbekistanu.
Kot večina izmed filozofov, ki so pisali v spevni koranski arabščini, po rodu ni bil Arabec, ampak nekaterih stvari mi, Evropejci, pač ne znamo najbolje popredalčkati. 200 let po Hidžri so bili sredi oceana islama, ki se je širil od Pirenejskega polotoka do Rumene reke, še vedno močni intelektualni otočki predislamskih verstev. Zato ni naključje, da je mladi al Farabi prejel odlično izobrazbo in poznavanje filozofije od učitelja, nestorjanskega kristjana. Postopoma pa si je s poznavanjem Platona in Aristotela pridobil priznanje in veljavo prvega velikega muslimanskega filozofa.
A ne smemo prehitevati!
Kot vsakemu pokornemu »muslimu«, je tudi al Farabiju duhovno in intelektualno jedro večni in neustvarjeni »Koran«. Platon in Aristotel v Mohamedovem ogrinjalu. Filozofija zato ne vzdrži predeksistence »Korana«. Vseeno pa ta nujna opazka, ki nas opozarja, da zgolj racionalizem znotraj islama ni mogoč, ne pomeni, da si tako imenovani arabski filozofi zaslužijo zgolj površno poznavanje, ki jih odpravi v slogu kakšnega Douglasa Adamsa – »Pretežno neškodljivi«.
Oglejmo si, kako je mogoče, da pri Al Farabiju Platon in Aristotel sovpadeta. Je Al Farabi površen bralec, pretirava ali pa na silo tlači in razteguje oba filozofa na Prokrustovi postelji? Nič od tega.
Še preden se na katedrah latinskih univerz pojavi spor o univerzalijah, ga Al Farabi fino zgladi. Kako mu uspe to čudo? Preprosto. Aristotel je zanj Aristotel, Platon pa Platon. V zagati smo, ko poskušamo izpostaviti, katere bitnosti so predobstoječe:
– so to univerzalije, ali – po domače – Platonove ideje?
– ali pa imajo substancialno prvenstvo partikularije, ali – po domače – Aristotelove prve bitnosti?
Al Farabi to kvadraturo kroga reši nekako takole:
Platonovim idejam daje ontološko prvenstvo, medtem ko Aristotelovim bitnostim daje epistemološko prvenstvo. Ko spoznavamo, spoznavamo iz izkušnje in tukaj je Aristotel prvi. Vendar obstajajo resnice, ki so večne, neustvarjene, preprosto so brezčasne in tukaj prednost pripade Platonu. Tako Aristotel kot Platon pri Al Farabiju sovpadeta znotraj večnostnega priznavanja prvenstvenosti Enosti Boga.
Seveda je to povedano skrajno preprosto in ne razkriva posameznih detajlov. Al Farabi je duhovni dedič šiitske preroštvene filozofije, hkrati pa prvi, ki je v arabščini uredil Aristotelovo terminologijo, Platonovo »Državo« poustvaril v islamskem duhu, v duhu svojega časa popredalčkal znanosti, prvi izločil bivanje kot tvorno lastnost ustvarjenih bitij, pisal razprave s področja glasbe, komponiral in še mnogo več. Le malo se je ohranilo v arabščini in latinskih prevodih.
Vplivi? Najprej na Avicenno, potem pa še preko kritik al Gazalija, ali pa neposredno, na Akvinca.
V hrvaščini je dostopna razprava »Kitab al huruf« ali »Knjiga o slovima«, v slovenščino pa bi jo s pomočjo Corbina /izg. Korbên/ prevedli kot »Razprava o predmetu raznih knjig Aristotelove Metafizike«.
GLASBA Nirvana (Unplugged): Man Who Sold The World
16. januarja
… 1794 je umrl angleški zgodovinar Edward Gibbon.
… 1838 je bil rojen nemški filozof Franz Clemens Brentano.
… 1933 je bila rojena ameriška pisateljica in politična aktivistka Susan
Sontag.
17. januarja
… 1706 se je v Bostonu rodil ameriški fizik, pisatelj, politik in razsvetljenec Benjamin Franklin.
… 1925 Centralni komite Komunistične partije ZSSR odstavi Trockega.
18. januarja
… 1659 je bila rojena angleška filozofinja Damaris Cudworth Masham.
… 1689 je bil rojen baron Charles Montesquieu.
19. januarja
… 1865 je umrl Pierre-Joseph Proudhon.
19. januarja
… 1798 je bil rojen francoski filozof in matematik Auguste Comte. Je utemeljitelj pozitivizma, filozofske smeri, ki zavrača teološke in metafizične razlage, kjer je izkustvo edini vir spoznavanja. Po njem poteka zgodovina v treh stadijih: teološkem, metafizičnem in pozitivističnem – v zadnjem vlada eksperimentalna znanost v povezavi s prakso.
20. januarja
… 1825 je umrl razsvetljenski filozof in politik Maine de Biran.
21. januarja
… 1793 so v Parizu z giljotino usmrtili francoskega kralja Ludvika XVI.
… 1924 je umrl ruski revolucionar, vodja oktobrske revolucije in prvi predsednik Sovjetske zveze – Vladimir Iljič Uljanov Lenin.
22. januarja
… 1561 je bil rojen angleški filozof in državnik Francis Bacon.
… 1592 je bil rojen Pierre Gassendi.
… 1729 je bil rojen nemški dramatik in filozof Gotthold Ephraim Lessing.
Rubriko pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA: REM: It’s The End Of The World
Preljube poslušalke in predragi poslušalci. Zahvaljujemo se vam, da ste v tej prijetni urici, ki je pred nas ponovno razgrnila eno aktualnih družbenih problematik, ostali z nami. Naj za konec obveljajo sicer malce pozne, a iskrene želje. Kolektiv Zofijinih vam želi, da bi vas pri vseh odločitvah v letu v katerega smo zakorakali, spremljali mati Modrost in hči Fortuna. Seveda ste tudi v tem letu vabljeni k sodelovanju preko našega mail naslova zofijini@yahoo.com ali preko filozofskega foruma www.mislec.net. Toplo pa priporočamo tudi obisk naše spletne starani www.zofijini.net, kjer samo za vas in za nas vedno odpiramo nova obzorja.
Srečno do naslednje srede!