AVIZO
Današnjo oddajo bomo izkoristili kot most ali še bolje počivališče pred dogodki, ki sledijo. Pet minut za stanje stvari skratka. Da se uzremo nazaj, naprej in da strnemo svoje vrste.
V prvi vrsti bo današnja oddaja namenjena napovedim prihajajočih dogodkov in pa dvema knjižnima recenzijama, v katerih bomo pokukali na področje medijev in avtorskih pravic, področji, ki sta tudi v Slovenji trenutno precej na udaru. Produkcija kritik tako ne pojenjuje.
Želimo vam razgibano poslušanje!
GLASBA
Vabila in napovedi
V društvu za razvoj filmske kulture (www.filmsko.net) vas v navezi z Zofijinimi vabimo na filmozofski večer z filmom »City Lights« in predavanjem priznanega filmskega teoretika in publicista Stojana Pelka. Na Malem odru Narodnega doma se dobimo jutri, v četrtek 16.3.2006 ob 19. uri.
O podrobnostih večera ste bili izdatno obveščeni že v oddaji Filmsko vrtoglavo, zato naj na tem mestu dodamo samo še to, da bo po predavanju v sodelovanju z mariborsko Založbo Aristej sledila še predstavitev Pelkove knjige Filmski pojmovnik za mlade. Vabljeni!
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, prirejamo in vabimo na predstavitev projekta in pogovor z naslovom »Različnost bogati, ne siromaši«, ki se bo odvijal v sredo, 22. marca 2006, s pričetkom ob 19.00 uri v Galeriji Media Nox v Židovski ulici 12 v Mariboru.
Predstavili bomo CD-rom »Različnost bogati, ne siromaši«, ki je nastal na osnovi dvoletnega raziskovalnega projekta o vsakdanjem življenju gejev in lezbijk v Sloveniji.
Namen tega projekta je spodbuditi razpravo o pravicah, ki so vezane na vprašanje intimnega državljanstva. Gre za koncept državljanstva, ki se je razvil v okviru študij državljanstva ter gejevskih in lezbičnih študij in odgovarja na vprašanje, kako posameznikove povsem zasebne izbire in zasebno življenje vplivajo na njegov ali njej status, pa tudi prakso enakopravnega državljana oziroma državljanke.
Kot učni pripomoček je CD-rom namenjen učiteljicam in učiteljem, hkrati je informativno gradivo za delodajalce, namenjen pa je tudi samim lezbijkam in gejem, njihovim staršem, prijateljem in sploh vsem, ki se tako ali drugače zavzemajo za vključujočo, strpno in nediskriminatorno družbo. Filmsko in tekstovno gradivo je namenjeno boljšemu razumevanju in poznavanju vsakdanjega življenja lezbijk in gejev.
Govorili bomo o osnovnih rezultatih raziskave in debato popestrili s kratkimi filmskimi odlomki iz intervjujev z geji in lezbijkami. CD-rom bo hkrati brezplačno dosegljiv na predstavitvi.
Na pogovoru bosta sodelovala dr. Roman Kuhar, Mirovni inštitut, soavtor raziskave in producent cd-roma in Maja Pan, Amnesty International, koproducentka cd-roma.
In še eno prijazno vabilo iz nam sorodnega ŠTUDENTSKO FILOZOFSKEGA DRUŠTVA iz Ljubljane, ki ob tej priložnosti prihaja na naš konec:
ŠFD vabi na DELOVNI (IZOBRAŽEVALNI) VIKEND ki bo potekal med 17. in 19. 3. 2006 v CŠODju na Ptuju. Izobraževalni vikend se ponuja mladim študentom filozofije in ostalim zainteresiranim, da jim ponudi možnost spoznavanja organizacijskih plati projektov. Njegov namen je predvsem v predstavitvi strukture društva, načrtovanja projektov ter razmisleku o novih projektih.
Preko predstavitve bi vam želeli vzbudit željo in motivacijo po obštudijskem delovanju v filozofskih okvirih.
morebitna vprašanja lahko naslovite kontaktnim osebam:
Nina Voglar (elektronski naslov: Nina_Voglar@yahoo.com)
Božidar Škvarč (elektronski naslov: Deodat@email.si)
Prijave je možno oddati do srede, 15.3.2006
Vljudno vabljeni vsi zainteresirani, ki bi želeli sodelovati pri projektih oz. izpeljevat svoje ideje.
Zamisel:
»Ne bom omejevala svoje zavesti samo zato, da bi se prilagajala letošnji modi.«
Lillian Hellman
GLASBA:
Argumentacijski kotiček
Bagdadski argumenti
Zdaj, ko so slovenski vojaki končno v Iraku, si lahko oddahnemo od verbalnih rafalov po dolgem in počez tudi doma. Metod Berlec jih v svojem uvodniku v Demokracijo hiti proizvajati s takšno ihto, da vsem ne bomo kos: »Razprave, povezane z napotitvijo slovenskih častnikov v Irak, so pokazale, da se številni »levičarji« in »anarholiberalci« še vedno niso sprijaznili z vključitvijo Slovenije v vojaško organizacijo NATO. Zanje 66-odstotna podpora slovenskem vstopu v NATO na referendumu nič ne šteje. Na trenutke se zdi, da še danes žalujejo za Varšavskim paktom in da bi radi hodili po partijske napotke (oziroma usposabljanje) v Moskvo kot njihovi očetje ali dedje. Ob tem preseneča njihova sovražnost do ZDA. Pozabili so, da so v prvi svetovni vojni prav ZDA s svojim posegom v vojno nagnile tehtnico na stran antantnih sil in da so v drugi svetovni vojni pomembno pripomogle k zlomu nacizma in fašizma. (Demokracija, 26. 1. 2006)
Diskurz, kot da bi ga snel s kakšnega foruma, kjer anonimneži rečejo marsikaj brez tehtanja. Glavni in odgovorni urednik revije po tistem, ko uporabi referendumski in v demokratična oblačila odeti argument »tiranije mnoštva« (tistih, ki jih je več, ti imajo gotovo prav), nato pa vse nasprotnike napotitve diskreditira s potomci partijskih veljakov in simpatizerji Varšavske zveze, levičarji in anarholiberalci (kakšna politična nekorektnost!), zmagovito postreže še s smrtnim finalnim udarcem. Za vsak primer, morebiti, če bi kdo podvomil v prepričljivost prvih. Ameriška prizadevanja po okupaciji Iraka ali vzpostavitvi miru po njej je treba podpreti zaradi zaslug, ki da so jih imele ZDA med prvo in drugo svetovno vojno. Ker so v drugi pripomogle h koncu nacizma in fašizma, bi jim levičarji (beri: komunisti) morali biti bolj naklonjeni in manj zganjati (domnevni) antiamerikanizem. Postopati prijateljsko. Napaka ni v tem, da je Berlec pozabil omeniti kakšno v seriji ameriških spornih vojaških ravnanj (omenimo Hirošimo in Nagasaki, pa Vietnam), ki bi takoj ovrglo naše navdušenje ali ga vsaj relativiziralo. G. W. Bushu bi morali taki nebodijihtreba (po raziskavah vsaj polovica prebivalcev države!) biti naklonjeni tudi vzpostavitvi miru v Iraku, kot olepševalno pravijo nasilni pacifikaciji. Hipoteza, da je nekdo nekoč postopal odobravanja vredno, pač še zdaleč ni dovolj za to, da njegovo ravnanje podpremo vsakič ali v dani poljubni situaciji. Naša skepsa je na mestu celo v primeru, ko bi ZDA ravnale maksimalno pravično in korektno v vseh svojih vojaških akcijah do danes. Naj današnji kotiček služi v še en otipljiv dokaz, kako zelo mizerna je lahko retorika »ad hominem«, kjer nasprotno mnenje in človeka sesuvaš z neprepričljivim etiketiranjem, namesto da bi razpravljal o stvari sami.
Zamisel:
»Cinizem je neprijeten način kako povedati resnico«
Lillian Hellman
GLASBA:
Izšli sta dve številki nadvse cenjenega Časopisa za kritiko znanosti.
Št. 221 ponuja tri tematske bloke: PODOBE PREDNIC, UDELEŽENOST ter ISLAM IN SODOBNOST.
PODOBE PREDNIC je navihan blok prispevkov desetih avtorjev in avtoric, ki ga je uredila Tatjana Greif. Boris Kavur odkriva nedokončanost emancipatoričnega potenciala arheologije spolov. Sian Jones in Sharon Pay razpravljata o strategijah, s katerimi ženske prevzemajo nadzor nad lastno preteklostjo. Ker preteklost odseva in krepi sedanjost, je revizija spolov toliko bolj pomembna. Da je seksualnost igrala pomembno vlogo v razvoju primatskih sistemov sporazumevanja in izvoru jezika, pri izdelavi in uporabi orodja dokazuje Maja Gašperšič. Frans de Wall poziva k ukinitvi lažnega dualizma, ki temelji na puritanskih zakonih »civilizirane« družbe. Maja Šuštaršič pokaže, da interpretacije, ki so se na področju prazgodovinskih študij zvrstile do danes, pogosto povedo več o ljudeh, ki so se jih domislili, in o času, v katerem so nastale, kot o tistih, na katere se nanašajo. Tatjana Greif prikaže, zakaj se znanstveni aparat, ki je 150 let obvladoval razlage prazgodovinske plastike, še nikoli doslej ni tako zamajal. Vesna Merc reflektira konstrukcijo družb in spolov v nekdanjih jugoslovanski in slovenski arheološki literaturi, Maja Sunčič pa nas sprehodi skozi postelje antičnih žensk. Roberta Gilchrist pokaže, kako je seksualnost srednjeveških redovnic lahko postala mesto vzvišenih občutij in ekstatičnih stanj zavesti.
UDELEŽENOST išče možnosti opazovanja, raziskovanja in delovanja, ne da bi pozabili na opazovalčevo udeleženost. Avtorji se odpovedujejo varnosti, ki jo nudi ideja objektivnega, neodvisnega sveta »tam zunaj«. Sprejemajo in raziskujejo možnost, da kot opazovalci vplivamo na opazovano, pa tudi, da tisto kar opazujemo spreminja nas. Takšen pogled imenujejo stališče udeleženosti. Avtorji se sprašujejo kako raziskovati ob upoštevanju navedenega stališča in kako delovati, če stališče udeleženosti vzamemo eksistenčno zares.
Matej Černigoj išče skupno jedro spoznavanja, ki je osnova tako neudeleženemu (objektivističnemu) kot spoznavanju z lastno udeležbo. Prispevek Urbana Kordeša pa poda pregled metodoloških sprememb, ki jih s sabo nosi stališče udeleženosti. Tema filozofskima poskusoma sledijo orisi implikacij stališča udeleženosti na nekaterih konkretnih področjih: Lea Šugman-Bohinc, Miran Možina in Leonida Kobal poročajo o udeleženem pristopu k psihoterapiji. Helena Jeriček se ukvarja s povezavo med različnimi definicijami pojma zdravje in epistemološkim stališčem njihovih avtorjev. Prispevek Mateja Cepina pa izpostavi temo potencialov, ki jih sprejetje stališče udeleženosti prinaša v izobraževanje. Katarina Majerhold predstavlja stališče udeleženosti, ki ni neposredno vezano na kibernetično epistemologijo, v relativno mladi filozofski praksi in disciplini – t.i. filozofskem svetovanju, ki ima po svetu in tudi pri nas čedalje več privržencev.
ISLAM IN SODOBNOST sestavljajo tri besedila mladih družboslovk – Simone Rajšp, Ane Frank in Špele Šebenik, ki so z odliko diplomirale s temami iz področja islama. Urednik Aleš Črnič vzame poglobljene študije kot izziv za boljše razumevanje kompleksnosti sodobnega sveta, ki se srečuje in ki ga srečuje islam. Teksti nastajajo kot poglobljene študije, ki obravnavajo nekatera izmed najbolj perečih vprašanj sodobnega islama. Odgovarjajo na vprašanja kako in v kakšnem kontekstu nastajajo in se utemeljujejo moderne interpretacije mučeništva odnos do žensk in religijsko motivirano nasilje, mučeništvo in džihat.
222 številka prinaša dva obsežna tematska sklopa LATINSKA AMERIKA in (NE)MOČ OBLIKOVANJA.
LATINSKA AMERIKA: »Za vse luč, za vsakogar vse, za nas radostni upor!« predstavlja upore v neoliberalnem laboratoriju, teorije in prakse, ki jih ustvarjajo delavci, kmetje, študentje, uporniki. »To je naša preprosta beseda, ki se hoče dotakniti src preprostih in skromnih ljudi, kot smo mi, pa tudi ljudi, ki so prav tako kot mi, dostojanstveni in uporni«. Tako diskusijo o uporih prične Zapatistična vojska nacionalne osvoboditve v Šesti deklaraciji iz Lakadonskega pragozda, ki pričenja novo, drugačno politiko za Mehiko in svet. Dvanajst avtorjev, ki večinoma ustvarjajo ali delujejo v Latinski Ameriki, nam s koherentnimi raziskavami in inovativnimi metodami predstavijo boje in raznolikost političnih delovanj v Argentini, Braziliji, Mehiki, Gvatemali, Kolumbiji, Venezueli itn., ki se pričenja med ljudskimi kuhinjami, iskanjem izgubljenih sinov in hčera, na obrobjih ali v centrih, na vojnih ali degradiranih območjih itn. Prispevke je zbral in uredil Gašper Kralj ter nam sodobne politične prakse kot izkušnjo in vzpodbudo za naša prihodnja delovanja ponudil v izjemno zanimivo branje.
(NE)MOČ OBLIKOVANJA: V sodobnih socioloških študijah se vloga oblikovanja največkrat prikazuje skozi prizmo potrošniške družbe. Oblikovanje se še vedno razume kot nekakšen filter, ki poskrbi za pravo zmes funkcije, estetike in po možnosti tudi morale. Torej pristop, ki je zrasel na teorijah iz konca devetnajstega stoletja, ko je bilo oblikovanje nekakšen “umetniški” kanal med proizvajalcem in naročnikom/kupcem. Navkljub relativno številnim manifestom, ki so spremljali razvoj oblikovalske stroke, so se na področju teorije oblikovanja šele na prehodu v postmodernizem pojavili prvi pozivi k večji prepoznavnosti in uveljavitvi vloge oblikovanja v sodobni družbi. Žal so bile spremembe v zadnjih tridesetih letih skoraj nične, saj se razmišljanja niso premaknila dlje od oblikovalskih krogov. Posledično igra oblikovanje v družbi in njenih socioloških študijah le marginalno vlogo z nizko stopnjo prepoznavnosti.
Če torej v svetu govorimo o slabi prepoznavnosti teorije oblikovanja, predvsem v širši družbi, slednjo pri nas še v stroki komaj zasledimo. Oblikovalski tematski blok je tako prva zbirka esejističnih besedil pri nas, ki se poglobljeno ukvarjajo z vprašanji teorije oblikovanja s poudarkom na vlogi oblikovanja v sodobni družbi. Predstavljajo jih Tanja Berčon, Petra Černe Oven, Victor Margolin, Katherine McCoy, Barbara Predan, Lidija Radojević, Maurizia Vitta in Oliver Vodeb.
GLASBA:
V nadaljevanju vam predstavljamo kritični recenziji dveh novih knjižnih izdaj, ki se ukvarjata s perečima vprašanjema avtorstva in medijev.
Lawrence Lessig – Svobodna kultura. Narava in prihodnost ustvarjalnosti
Lawrence Lessig, profesor ustavnega prava na kalifornijski Stanford Law School, se v svojih delih ukvarja s vprašanji avtorske pravice in vloge, ki naj jo ima avtorsko pravo v dobi novih “omreženih” tehnologij. Po predhodnici The Future of Ideas iz leta 2002 je Svobodna kultura vsekakor njegovo najpomembnejše delo o avtorski pravici doslej. Tehnični razvoj, ki omogoča milijonom uporabnikom interneta, da lahko zastonj izmenjujejo in uporabljajo datoteke, je povzročil, da je avtorsko pravo postalo ena najbolj vročih tem sodobne družboslovne refleksije. Zaradi naporov glasbene industrije, da bi to množično “krajo” preprečila, so se razvile t. i. “avtorskopravne vojne”, ki so presegle ozko pravno področje in postale del medijsko konstruiranega vsakdana.
Avtor se tu postavi na stališče, da je prvotno zamišljena ideja avtorske pravice, kot jo vidi v ameriški ustavi, postala “nevarno neuravnotežena”, ker da služi predvsem interesom korporacijskih velikank na škodo državljanov in tudi ustvarjalcev samih. Trdi, da je močnejša zaščita avtorske pravice proti kršitvam, ki jih omogočajo sodobne tehnologije, nevarna ter da je treba nasprotno avtorskopravno varstvo zamejiti v imenu svobode govora. Po Lessigu vsako ustvarjanje vključuje element “piratstva”, zato meni, da mora biti definicija protipravnega piratstva dokaj ozka. Najti je treba tako ravnotežje med interesi avtorja (imetnika avtorske pravice) in širšo družbo, ki bi omogočila nadaljevanje t. i. “svobodne kulture”, ki da spodbuja ustvarjalnost, od “kulture dovoljevanja”, ki da jo zavira. Lessig ne predstavi samo negativnih plati situacije, temveč tudi ponudi nekaj rešitev, med katerimi ima posebno mesto t. i. licenca Creative Commons, ki se uveljavlja tudi pri nas.
Knjiga Svobodna kultura se ne ukvarja toliko z avtorjevim poljem interesa, torej pravom, temveč v precep jemlje, kot pravi sam avtor, »težave, ki jih povzroča internet, tudi kadar je modem izključen«. A ne ostaja le pri internetu, temveč le tega jemlje kot izhodišče, iz katerega se generirajo porajajoči se vplivi na del naše kulture. Dve izmed njegovih pomembnih tematik sta avtorske pravice in intelektualna lastnina, o katerih polemizira tekom celotnega pričujočega dela. Lessigov koncept ‘svobodne kulture’ izhaja iz liberalnih opredelitev svobode, ki naj bi ščitila izumitelje in ustvarjalce, in sicer z uvedbo zaščite, imenovane ‘intelektualna lastnina’, in poudari, da svobodne kulture ne razume kot kulture brez lastnine.
V razkrivanju zgodovinskih dejstev povezanih z avtorskimi pravicami in intelektualno lastnino, in pri aplikaciji le-teh na današnji čas, sicer nenehno poudarja, da je sam pristaš tako avtorskih pravic kot intelektualne lastnine, a išče možnosti regulacije in ne striktnih, ekstremističnih, zakonov, ki jih ščitijo. Ko govori o ščitenju intelektualne lastnine, in sicer patentov, kot primer navede patetiranje zdravil proti AIDSu in vpliv le-tega na Afriko. Pravi, da cene nekaterih zdravil, ki lahko obolelim podaljšajo življenje za od deset do petnajst let, danes v ZDA sežejo tudi do 25000 dolarjev na osebo na leto. Nedvomno si Afriške države takšnih izdatkov za obolele (katerih pa je med 15 in 30 milijonov!) ne morejo privoščiti. Lessig ostane osupel nad dejstvom, da so cene zdravil tako visoke zaradi patentiranja in ne zaradi dragih sestavin zdravil. V letu 1997 so ZDA onemogočile Južni Afriki t.i. ‘vzporedno uvažanje’, ki bi omogočilo Južni Afriki nakup zdravil proti AIDSu po zelo nizkih cenah, in sicer v imenu ščitenja ‘intelektualne lastnine’!
A kljub temu Lessig ne pogleda dlje in se ne sprašuje poglobljeno o vzrokih. Ne detektira relacije med ZDA, kot ene najmočnejših držav sveta, ki nadzira svetovno gospodarstvo, ter Južno Afriko, kot ena izmed držav tretjega sveta, kjer revščina in poceni delovna sila omogočata gospodarstvu ZDA takšno prosperiteto, ter celotnemu globalnemu kapitalizmu sukanje njegovega kolesja. Kljub temu, da se tudi v drugih primerih v knjigi moč in nadzor nad avtorskimi pravicami in ščitenje intelektualne lastnine vedno v rokah tistih, ki prav tako posedujejo kapital, Lessig te problematike ne izpostavlja, temveč razumevajoče govori o multinacionalnih podjetjih, ki le ščitijo svoje interese.
Lessigovo delo ne ostaja kritika pretirano rigidno zastavljenih avtorskih pravic in intelekutualne lastnine, Lessig išče kompromis med lastnino in anarhijo. Alternativo striktnim avtorskim pravicam vidi v neprofitni organizaciji Creative Commons. Le ta se zavzema za »oblikovanje razumne avtorske pravice, proti skrajnostim, ki vladajo zdaj.« Creative Commons omogoča črpanje informacij iz del drugih, pri čemer se avtorji zavarujejo z licenco Creative Commons. Avtor lahko izbere licenco, ki lahko omogoča rabo vsakomur, ali le v nekomercialne namene, itd. Pri tem pa je najpomembnejše to, da Creative Commons omogoča večje svoboščine, ki jih klasično razumevanje intelektualne lastnine ne nudi. Kreativna dela zaščitena s fleksibilno copyright licenco je moč najti na spletni strani organizacije Creative Commons.
Recenzijo je za portal www.krtača.si spisala Ana Jereb
GLASBA:
Zamisel:
»Oglasi potisnejo načelo hrupa na nivo prepričevanja. Ujemajo se s postopki pri pranju možganov.«
Marshall McLuhan
Pri založbi Sophia je izšla knjiga z naslovom Socialna zgodovina medijev Ase Briggsa in Petera Burkea
Pričujoče delo dveh vodilnih britanskih kulturnih in socialnih zgodovinarjev, Ase Briggsa in Petra Burkea prikazuje celovit zgodovinski pregled ključnih tehnoloških in civilizacijskih prebojev, v katerih so nastajali in se razvijali mediji – od Gutenberga do interneta. Ti preboji imajo svoj kulturni, politični in socialni kontekst, najsi bo to zgodnje moderna Evropa, v kateri z mediji nastane javna sfera, ali pa so mediji vojno orožje: že od ameriške državljanske vojne naprej. V knjigi ne gre toliko za tehnologijo ampak za širša in tako rekoč večna vprašanja, ki jih pojasnjujeta avtorja: komercialnost ali neodvisnost medijev, državni monopol, novinarska etika in profesionalnost, vse do vprašanja škodljivih vplivov medijev, medijskih manipulacij itd.
Avtorja že v predgovoru izpostavita namen knjige, ki je: »opozoriti na pomen, ki ga ima preteklost za sedanjost« – v skladu s tem knjiga »vnaša v raziskovanje medijev zgodovino in medije postavlja v zgodovino.« (str. IX) Učinke te, gotovo hvalevredne, zastavitve lahko opazimo že v drugem poglavju Kontekst tiskarske revolucije, saj avtorjema omogoča, da, denimo, medijsko formo spektakla historizirata in tako osmešita trditve, da je zvezdništvo v politiki posledica televizije. Nasprotno, o spektaklu kot sredstvu, s katerim se politična kasta promovira in z bliščem poskuša konstituirati lastno mesto oblasti ter doseči spoštovanje in pokornost vladanih, lahko v Evropi govorimo vsaj od 17. stoletja dalje. »Javna dramatizacija in personalizacija politike imata, podobno kot samohvalisavi uradni monolog, korenine daleč v preteklosti.«
Avtorja zgodovino medijev opisujeta kot procese formiranja, sprememb in uničenja ali opustitve določenih načinov komunikacije, ki so tesno prepleteni z drugimi zgodovinskimi procesi, kar pomeni, da se jih ne da obravnavati ločeno. Zato so v knjigi poleg zgodovine tistega, kar zajame beseda mediji v ožjem pomenu, analizirane tudi zgodovine prometnih sredstev. Izpostavljen je pomen, ki ga ima promet za komunikacijo in obratno (spremembe na enem področju pogojujejo ali celo zahtevajo spremembe na drugem). Poleg zgodovine prometa knjiga sicer ne zajema (ali pa samo zelo na hitro omenja) zgodovin drugih področij človeškega življenja, s čimer se deloma izneverja svojemu naslovu – o družbenosti in tudi političnosti medijev je povedanega razmeroma malo, a že iz dosedaj zapisanega lahko razberemo dva pomembna poudarka, ki obravnavano delo ločujeta od mnogih podobnih razprav: sodobni množični mediji pravzaprav niso nič novega – medijske forme in problematike, ki jih poznamo danes, imajo za seboj dolgo zgodovino; in mediji niso nič posebnega, se pravi, so del družbe, kulture in zgodovinskih pogojev, v katerih se pojavljajo in izginjajo.
GLASBA:
Pomen prvega poudarka je, da pomete s trditvami o »revolucionarnosti« določenih medijev, ki sta jih prepolna oglaševanje in vsakdanja govorica, včasih pa se pojavljajo tudi v (več ali manj) resnih razpravah o medijih. Prakse, ki se oglašujejo kot prelomne, prej nevidene, se v zgodovinski analizi pokažejo kot kontinuirane, kot posledica dolgotrajnega razvoja ne pa iskre genialnosti v glavi tehnologa s poslovno žilico. Prebiranje vseh imen, sprememb in izumov, ki jih avtorja natančno in skrbno naštevata, nam omogoča ugledati »tlako brezimnih«, ki se skriva za velikimi imeni, velikimi podjetji in »revolucionarnimi« tehnologijami. Poleg tega revolucionarnost medijskih tehnologij zaradi svoje ideološkosti ne cilja na revolucionarnost v političnem smislu, temveč na revolucionarnost v smislu nečesa povsem novega, kar, kot smo videli, ne drži. Glede politične revolucionarnosti medijev avtorja nista opredeljena. Opisujeta denimo pomen, ki ga je imel množičen tisk knjig na reformacijo, a ne pozabita omeniti, da se je tudi katoliška cerkev, sicer najprej oklevajoče, posluževala tiskanih knjig kot sredstva protipropagande. Sicer pa podobne razprave potekajo danes o internetu, mobilnih telefonih itd. – novejši mediji v teh razpravah nastopajo v različnih vlogah, od nosilcev družbenega nadzora, do nosilcev emancipacije. Obravnavana knjiga nam pokaže, da takšne razprave niso nekaj novega in da je bil status medijev, kar se tiče njihovih reproduktivnih in transformatornih potencialov, vedno dvoumen.
Pomen drugega poudarka, da mediji niso nič posebnega, je, da mediji sami po sebi ne pomenijo ničesar, razen možnosti komunikacije. Politični naboj medijev je torej odvisen od vsakokratnega razmerja med raznovrstnimi družbenimi silami, od odnosov med družbenimi prostori in skupinami, v katere mediji vstopajo in v katerih mediji delujejo na različne načine. Socialna zgodovina medijev torej ovrže denimo prepričanja, da je televizija slaba sama po sebi, ker poneumlja ali, recimo, da so rumeni, tabloidni mediji nekaj absolutno negativnega. O negativnosti slednjih tarnata tako levica (češ da rumeni mediji pomenijo dekadenco resnega novinarstva in političnih medijev, da jim gre samo za dobiček) kot desnica (češ da z eksplicitnimi podobami seksualnosti skrunijo moralo in s škandali žalijo človeško dostojanstvo). Obe zastavitvi, sicer predstavljeni shematsko in poenostavljeno, pa pozabljata na vlogo, ki so jo imeli tabloidi v času francoske revolucije. Prvi tabloidi so prikazovali življenje aristokracije kot škandal, aristokracijo pa kot dekadentno, perverzno in grešno, ter s tem prispevali k revolucionarni vnemi množic.
GLASBA:
Po drugi strani ne smemo in ne moremo zanemariti nekaterih učinkov, ki jih imajo zgolj tehnične spremembe. Uvedba množičnega tiska knjig je za vselej spremenila strukturo cenzure – ob množični produkciji knjig se jih preprosto ne da več vseh zažgati, zato se je z nasprotniki potrebno spuščati v polemiko. Uvedba množičnega tiska je tako pogoj za spremembo na področju cenzure, seveda pa to velja le ob upoštevanju vseh ostalih (ekonomskih, političnih) dejavnikov, navzočih ob rojstvu tiskane knjige. Zato je koristno, da knjiga ob robu zgodovine medijev, ki so preživeli, vsebuje tudi opise medijev, ki se niso uveljavili, ki so propadli, ali pa tiste, ki so bili nekaj časa pozabljeni, a so se uveljavili šele po dolgem času. Zgodovinska metoda poleg uspešnih in preživelih medijskih oblik pripoveduje tudi zgodbe o tistih manj srečnih. Poleg tega pa opisuje tudi hkratno vztrajanje večih medijskih oblik, saj se, kot smo že zapisali, ne drži paradigme, po kateri v polju medijev Novo popolnoma prelomi s Starim in ga popolnoma nadomesti. Nasprotno, avtorja Socialne zgodovine medijev trdita, da različne medijskega oblike obstajajo skupaj, da uvedba nove ne pomeni nujno ukinitve stare (televizija ne ukine radia, internet ne ukine knjig itd.), kar pomeni, da zgodovina medijev ni teleološka premica, na kateri bi boljše oblike komunikacije izpodrinjale slabše v iskanju popolnosti. Na vsaki točki zgodovine imamo opravka s poljem medijev, v katerem obstaja več oblik medijev, ki imajo za seboj različno dolge zgodovine. A tudi zgodovine posameznih medijev niso premočrtne; neko odkritje lahko omogoči več novih medijskih oblik, ki preživijo različno dolgo. Mnoge navidez nepovezane medijske oblike imajo skupno zgodovino. Odkritje tranzistorja recimo pomeni prelom v radijski in računalniški tehnologiji, ki gresta vsaka svojo pot, a se kasneje spet združita v obliki internetnega radia itd.
Pisati zgodovino medijev je zato kolosalen projekt – poleg prepletenosti in součinkovanja različnih medijev je potrebno upoštevati tudi širše zgodovinske in družbene pogoje ter spremembe vsega naštetega skozi čas. Takšen projekt zahteva številne redukcije, če se hoče izteči v knjigo obvladljivega obsega in tu naletimo tudi na eno izmed dveh večjih pomanjkljivosti knjige. Namreč, redukcija je izvedena na račun teoretskih preudarkov, ki smo jim v tej recenziji namenili večino prostora. Teoretska refleksija navedenih pojavov se pojavlja bolj sproti, ob robu enciklopedičnemu naštevanju izumov, izumiteljev, dogodkov, letnic… Tudi sklicevanje na druge teoretike je površno, a izčrpno. V knjigi najdemo reference na skoraj vse znane teoretike in teorije medijev 20. stoletja in tudi nekatere zanimive citate iz zgodnejših razprav o medijih, a na način povzetkov, ki so nujno krivični do obravnavanih teorij. Posledica takšnega naštevanja brez polemične ali kritične drže je, da se vsi predstavljeni teoretski pristopi kažejo kot nekakšna enakovredna mnenja, ne glede na pomen, težo in zgodovinski kontekst teorij medijev.
Druga težava knjige je preveliko poudarjanje svobodnosti komunikacij, posebej ko gre za obravnave novejših medijev. Prikaz je sicer strukturiran kot objektivni prikaz dejstev in spremljajočih svetovnih nazorov, a simptomatično je tisto, kar ta pristop zamolči. Namreč, o vseh razpravah o avtorstvu, copy-leftu, intelektualni lastnini in alternativnih medijih, ki danes potekajo, o knjigi ni niti besede. Knjiga na koncu, ko obravnava sodobne medije, te sicer obravnava objektivno v smislu, da do njih ne zavzema posebnega stališča, a obenem zamolči stališča, ki se razlikujejo od uradnih nazorov o deregulaciji medijskega trga, svobodi poročanja…
Če strnemo: gre za izjemno uporaben priročnik, poln referenc in podatkov, z obetavno epistemološko zasnovo umeščanja medijev v zgodovino, ki na eni strani pomete z nekaterimi zakoreninjenimi miti o prelomnosti, revolucionarnosti in neslutenih možnostih novih medijev in spremljajočih tehnologij, po drugi strani pa teoretsko zataji ob obravnavi sodobnosti.
Recenzijo je za portal www.krtača.si spisal Primož Krašovec
GLASBA:
Počasi zaključujemo.
Kot vedno vas tudi danes vpričo zaključka vabimo, da nas obiščete na naših spletnih straneh in pa da nas kontaktirate na našem že znanem naslovu zofijini@yahoo.com. Še bolje pa bo, če se preprosto oglasite na kakšni od naših ali nam sorodnih prireditev.
Ob tej prilika vas moramo povabiti tudi k poslušanju preostalih oddaj, ki jih na radiu Marš kujemo v našem brlogu. Vsak torek ob 22. uri lahko prisluhnete oddaji Glasbeni ciklon, oddaji posvečeni sodobni klasični glasbi, vsako sredo tik pred matično oddajo pa lahko prisluhnete tudi filmski oddaji Filmsko vrtoglavo. Občasno gostimo tudi v oddaji Ah teorija. Počasi se vam verjetno že svita kam merimo. Potrebujemo nove sodelavce, tako, da če prepoznate svoje veselje v kateri od naštetih oddaj, se nem nikar ne obotavljajte javiti.
Prihajajoče edicije še niso ogrožene. Naslednjo lahko pričakujete ob tednu osorej. Do takrat pozdrav!
AVIZO