AVIZO
Pozdravljeni!
Verjetno se počasi že navajate na naš novi termin, tako da nam ni potrebno znova na vsa pljuča razglašati, da bo sreda ob 19. uri poslej časovna luknja namenjena naši oddaji.
Program, ki smo ga danes pripravili za zapolnitev te časovne luknje še vedno, vsaj v enem segmentu, vključuje odmev kulturnega praznika. V prispevku »Funkcija onstran funkcije« bomo preizpraševali vlogo in pomen umetnika. Osrednje napletanje današnje oddaje bo, pred bližajočim se predavanjem dr. Miščevića, posvečeno vprašanju etičnosti vojne. Med ostalimi prispevki pa izpostavimo še argumentacijski kotiček.
Želimo vam kristalen sprejem!
GLASBA:
Nenad Miščević
Etika vojne
Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, vabimo na predavanje filozofa dr. Nenada Miščevića z naslovom »Etika vojne«, ki se bo odvijalo v torek, 21. februarja 2006, s pričetkom ob 19.00 uri v Galeriji Media Nox v Židovski ulici 12 v Mariboru.
Na področju vojno–humanitarne etike imamo danes zelo zahtevna pravila obnašanja, ne pa tudi nekega institucionalnega okvirja, ki bi njihovo izvajanje nadziral. Ne obstaja nad-državna, mednarodna ustanova, ki bi nadzorovala najmočnejše, ker ravno ti stojijo pred največjo skušnjavo, da svojo moč zlorabijo. Navkljub takšnim težavam, skeptiki kot je recimo Kristol in svetovalci ameriškega predsednika Busha predlagajo, da od celotne zadeve enostavno dvignemo roke. Po njihovem mišljenju je ideja mednarodnega prava in pravičnosti v svetu kot je, utopija. Nasprotno skrajnost ponujajo pacifisti, ki ne želijo slišati za idejo pravične vojne, četudi v popolnoma upravičeni samoobrambi: po njihovem je vsaka vojna neetična in zla. Kaj narediti? Zdi se, da je pot, ki jo potiho priporočajo tvorci mednarodnega kazenskega prava, v skrajno kritični situaciji zelo optimistična: izgraditi želijo kompleksen pravni sistem, veliko prezahteven, da bi ga lahko izvajali v današnjih okoliščinah, v upanju, da se bodo nekega dne okoliščine prilagodile sistemu. Da bi svetovna skupnost nekega dne postala stvarnost. Do takrat ni načina, da bi se nesporazumom dalo izogniti.
Dr. Nenad Miščević je doktor filozofije in publicist, zaposlen je kot predavatelj na Oddelku za filozofijo Pedagoške fakultete v Mariboru in hkrati gostujoči profesor na CEU univerzi v Budimpešti. Ukvarja se z različnimi filozofskimi področji predvsem pa s epistemologijo in politično filozofijo, je avtor številnih knjig in člankov v srbohrvaščini, slovenščini in angleščini, med drugimi tudi »Rationality and Cognition« (1998) in »Nationalism and Beyond« (2001).
GLASBA:
Je vojna pravičen odgovor na terorizem?
Odgovor na to vprašanje je povezan z izredno poenostavljenim ali bolje kontraproduktivnim označevanjem terorizma, ki je skupno vsem velikim centrom moči v današnjem svetu. Vsi po vrsti odmislijo njegovo navezavo na nacionalizem. Reduciranje terorizma na »zlo« ima na drugi strani za posledico, da odmisli njegovo politično razsežnost – s tem tudi rešitev – in da po hitrem političnem postopku »demonizira« cela ljudstva, pri tem pa se človekove pravice obravnavajo kot ovira in ne kot eno ključnih orodij za premagovanje terorizma.
Eden ključnih aksiomov sodobne zgodovine je spoznanje, da igra nacionalizem v njej vlogo najmočnejše sile, ki je praviloma preživela vse totalitarne sisteme in intervenistične posege, če se spomnimo samo na Afganistan pod Sovjetsko intervencijo in na dolga leta vojne v Vietnamu. Obe državi, ki sta igrali glavno vlogo v omenjenih žariščih sta danes v vojni ne samo z najmočnejšimi terorističnimi centri temveč tudi vsaj z dvema izredno močnima nacionalizmoma. Z iracionalnimi in apokaliptično navdihnjenimi teroristi se največkrat ali nikoli ni mogoče pogajati, medtem ko nacionalizem vsaj nakazuje možnost rešitve. Žal pa izbrana in izključno na vojaško akcijo oprta politika odlaga reševanje realnega problema in na ta način samo podaljšuje življenje terorizmu ali ga celo multiplicira.
Takšna politika pa tudi pomeni praktično nasprotovanje univerzalnim človekovim pravicam, katerih integralni del je tudi pravica do samoodločbe. Hipotetično lahko svet zmaga v vojni proti terorizmu na način kot se bojuje danes samo na račun človekovih pravic in s teptanjem mednarodnih pravnih norm. To bi bila seveda pirova zmaga in pravo darilo za teroriste, ki si ga ne bi mogli predstavljati niti v sanjah. Dober primer takšnega darila je Irak. Namesto upravičene in potrebne konfrontacije z družbenimi in političnimi vzroki terorizma je ameriška administracija raje napotila svoje vojaštvo v Irak, ki sicer ni imel nobene dokazane zveze s terorizmom in še manj s kakšnim verskim fundamentalizmom. Oba je potem tam zanetila ameriška okupacija.
Danes se mednarodna politika, ki jo zastopajo predvsem velike in bogate države ne more otresti velike odgovornosti za razmah revščine v svetu, ki je eden glavnih, čeprav seveda ne tudi edini generator terorizma. Bogate države so v neposredni vzročni zvezi z revščino, preko vodilnih mednarodnih ekonomskih in političnih institucij, v katerih igrajo glavno vlogo in imajo v njih zelo malo posluha za uveljavljanje globalne pravičnosti. Te velike in močne države so glede na svojo dominantno vlogo v tem svetu vrsto let netile nezadovoljstva, ki so v končni posledici ustvarila plodna tla za rekrutiranje mednarodnih teroristov.
GLASBA:
Pojav globalnega terorizma, ki je presegel dosedanje bolj ali manj nacionalno državne okvirje in prerašča v pravi mega ali celo planetarni terorizem, je prinesel na površje zahteve držav po vzpostavljanju novega ravnotežja med varnostjo in svoboščinami oziroma med varnostjo in človekovimi pravicami.
Dosedanja konfrontacija velikih mednarodnih igralcev in »vojnih oz. voljnih koalicij« s terorizmom, se žal do sedaj ni izkazala za uspešno. Seveda se je treba otresti iluzij in ne gre verjeti demagogom, ki obljubljajo absolutno varnost in ki v tem smislu družbi izstavljajo nesprejemljivo visoke račune, za katere ne bomo nikoli dobili obljubljene dobrine – resnične varnosti. Zelo napačne poteze današnjih glavnih igralcev so predvsem: nova doktrina preventivne vojne, nepripravljenost teh držav, da bi se oprle na mednarodno regulativo in mednarodno pravo, zamenjava multilateralne pobude z koalicijo »voljnih in pripravljenih« itd. Takšno ravnanje vedno generira odpor, ki ima številne oblike in ena izmed njih je ravno terorizem.
Če misli mednarodna skupnost resno s preprečevanjem in nadzorovanjem globalnega in lokalno spodbujevanega terorizma na kratki in dolgi rok, ne bo mogoče brez dvodimenzionalnega odgovora. Prva dimenzija mora poskrbeti za tisto pravo in produktivno mero ravnovesja med svoboščinami in varnostjo, v kateri življenjsko upravičena in neobhodna pravica do varnosti ne bo v nasprotju z drugimi ključnimi človekovimi pravicami in seveda tudi obratno.
Druga dimenzija pa se nanaša na dolgoročno vzpostavljanje globalne pravičnosti, ker pač preprosto ni mogoče zamižati pred dejstvom, da je globalna nepravičnost eden od ključnih mobilizacijskih dejavnikov pri pojavu terorizma. Od tega, kako uspešna ali neuspešna bo mednarodna skupnost oziroma njene članice pri približevanju sicer nikoli povsem realiziranemu idealu globalne pravičnosti, je v veliki meri odvisno, s kakšno dinamiko in intenziteto terorizma se bodo v prihodnje – v medsebojno tesno povezanem svetu – soočali naši potomci.
Dejstvo, kako zelo smo ljudje odvisni drug od drugega, je danes očitno: edini mir, o katerem je smiselno govoriti je svetovni mir. Čeprav je – protislovno – cilj večine bojnih pohodov mir, je vojna vendarle kot požar v človeški skupnosti, čigar gorivo so živi ljudje. Močno je podobna požaru tudi po način širjenja. Uničevalna moč orožja je tako osupljiva, da morajo biti razlogi za vojno – kakršni koli že so – nepomembni v primerjavi z razlogi proti. Način vodenja sodobnih vojn, ki spreminja spopad v računalniško igrico, pa je vojno naredil še bolj nemoralno kot je bila in že samo ta razlog bi bil dovolj za ugotovitev, da je odgovor na naslovno vprašanje negativen.
Esej je za filozofski forum (www.mislec.net) spisala Nika.
GLASBA:
Argumentacijski kotiček
Vladino zrcalo
Ukinitev vladinega financiranja javnomnenjske raziskave Politbarometer je bila, so celo priznali, politična. Prišla je le teden po slabih rezultatih za vlado in premier je potegnil takšno potezo. Nekateri novinarji, recimo Gašper Blažič, dodatno trdijo, da je bila ob tem »upravičena predvsem s strokovnega vidika«. Zato, ker je septembra 2004 tik pred parlamentarnimi volitvami namerila preveč eni in premalo drugi stranki. Pa ne najpomembnejšima, še kakšni drugi. Toda od kdaj in pod kakšnimi pogoji je lahko izvajalec neke raziskave neverodostojen, kot so rekli, zgolj zato, ker se kasnejši rezultati merjenega dogodka ne ujemajo s poprejšnjim javnomnenjskim vzorcem? Že res, da tovrstne ankete prinašajo vedno večjo gotovost napovedanega rezultata z minimalnimi odstopanji, a izjeme gotovo obstajajo, kot obstajajo dobri razlogi zanje. Trditev, da je Tošev štab delal nestrokovno, je očitno narejena na podlagi zgolj ene observacije. Iz tega, da javnomnenjska raziskava napovedi nekega rezultata ni bila točna, takšen sklep zagotovo ne more slediti (»non sequitur«), podobno kot je ena observacija prehitra posplošitev.
A povejmo to le mimogrede. Blažič svojo kratko apologijo nezanikano politično motiviranega »labodjega speva« omenjene institucije konča s takšnim zaključkom: »Razlogi za prenehanje subvencioniranja Politbarometra glede na navedena dejstva torej niso samo politični, ampak so predvsem tehnične (pogodba je veljala do konca leta) in strokovne narave.« (Demokracija, 12. 1. 2006) Kakšen je ta drugo imenovani, tehnični razlog? Novinar trdi, da Politbarometer ni več financiran, ker se mu je iztekla pogodba. Dilema ni le v tem, da bodisi kupimo takšno razlago ali ne, češ da gre za prozoren izgovor. Napaka je strogo vzeto že logična: iztek pogodbe v nobenem primeru ne more biti pravi vzrok nefinanciranja raziskave.
Povejmo otipljiveje: če bi se Blažiču kot novinarju pri reviji Demokracija iztekla pogodba, njegovega pojasnila, da je razlog njegovega odhoda tehnične narave, v izteku pogodbe ali prekinitvi sodelovanja, nihče ne bi vzel resno. Ta bi bil, skupaj s prekinitvijo delovnega razmerja, že posledica, resničen razlog zanjo pa verjetno finančen, ideološki, oseben, političen ali kakšen drugačen. V takšnem tipu zmote vzroka in posledice nismo preprosto zamenjali, temveč smo kakega od mnogih ali pravih vzrokov zamolčali in pozabili omeniti. Napaki pravimo »kompleksen vzrok« in vsakodnevni časopisni primer iz črne kronike zanj bi bil: »Nesreča se je zgodila, ker je avto zapeljal v desno…«. Kakopak je pravi vzrok tisto, kar je do takšnega zavijanja avtomobila šele pripeljalo, denimo pijanost ali nepazljivost voznika… Podobno tudi iztek pogodbe ne moremo šteti za vzrok ali razlog ukinitve financiranja.
GLASBA:
Smo na koncu še ene oddaje. Zahvaljujemo se vam za pozornost, hkrati pa vas ponovno vabimo k sodelovanju. Priložnost za to bo že naslednji torek, ko nas lahko obiščete v Galeriji Media Nox, na vsak način pa se želimo srečati z vami ob tednu osorej, ko bodo na programu nove lekcije iz zakladnice Zofijine modrosti. Od vas se poslavljamo avtorji današnje oddaje…
AVIZO