12. 1. 2005 Zofija v medijih

Oddaja 12.1.2005

Avizo

Danes bomo govorili o telesu.

Se vam zdi, da je o telesu bilo povedanega že dovolj? Kako je potem mogoče, da v našem, do telesa najbolj sproščenem zgodovinskem obdobju, bolehamo za osnovnimi otroškimi boleznimi telesne identitete.

Če vas zanima nabor telesnih tehnik, ki so nas napeljale do današnje stopnje kulture odnosa do telesa, potem ste na pravi radijski frekvenci.

Ostanite naslednjo uro z nami!

GLASBA: HD 8126 RAMMSTEIN MEIN HERZ BRENNT

Človekovo telo ima eno in edino perceptivno lastnost in to je da deluje. Šele preko delovanja poterjujemo njegovo eksistenco. V telesu delujejo t.i. kinestetični občutki, ki telo napeljujejo, da se vedno znova in znova preizkuša in vrača k izkušnji, ki je neposredna posledica delovanja. Vsaka posamezna človekova izkušnja ima opraviti z prepletom in kombinacijo različnih čutov. Če že imamo občutke, potem je vsa izkušnja občutek, človek je kot celota, zgolj oblika senzorja, v katerem ima vsak čut svoj lasten svet, kar v končni fazi vzpostavlja telo kot celoto, in obratno, občutke enega po enega v celoto, preko telesa.

Iz zgodovine je napačno izvedeno in razumljeno, da je telo objekt, na način, da nam nudi možnost, da se telesa zavemo, zakaj prav tisto, kar smo v telesu našli, je naša eksistenca, ki pa jo lahko razumemo vse prej kot objektivno. Telo je neosebno bitje, kar pomeni, da je anonimno, da pa je lahko takšno, sta garant predvsem dva pojma, ki imata z telesom veliko več skupnega kot se morda zdi, to sta suženjstvo in svoboda. Označujeta ne le človekovega duhovnega stanja, temveč in predvsem stanje našega telesa, eksistence. Dvosmiselnost bivanja na tem svetu je zato nedvomno, če sploh kakšna, dvosmiselnost bivanja telesa. Ti eksistenčni dvomi se porajajo ravno zaradi tega, ker smo eksistenco našli v telesu po poti fiziologije, kar je povsem nekaj drugega kot umska izkušnja telesa, ki je izključno podana preko človekove psihologije in je zato bistveno drugačna od telesne eksistence, zakaj telo se prepoznava na način, da nam daje občutke, medtem ko nam um poraja le misli oziroma ideje in v tem nasprotju se rojeva nepotrebna dvosmiselnost.

Telo je vedno lahko le svet zase, je naše glavno in edino sredstvo, da imamo svet. Jaz je telo, ki je kanal, ki v sebi zbira dani in anonimni obstoj. Telo je tisto, kar je eksistenca, ki je oživljena z zavestjo. Ko gre za telo ni drugega, kot da ga doživljamo, kajti jaz je telo, v kolikor ima neko izkušnjo. Psihično se je zmožno manifestirati izključno preko telesa, ker je psihično že hkrati tudi telesno.

Imeti telo za živo bitje pomeni spojiti se z določeno sredino, stopiti se z določenimi projekti in se v njih nenehno organizirati. Telo se brez rezerve vedno pridruži akciji, v želji po izpolnitvi svojega poslanstva, to je izkušnji. Izkušnje je telo deležno vedno v korelaciji do prostora, v katerem se le to giblje, zato je vprašanje odnosa telo – prostor izredno pomembno, konec koncev je to vprašanje, ki nam odpira novo poglavje v razumevanju človekovega telesa kot prostora samega; kako sploh obstoji prostor, v katerem ni telesa, ki bi ga kot takega zaznavalo? Telo ni v prostoru, telo prostor šele vzpostavlja, zato so vprašanja, ki se tičejo prostornosti in telesnosti, vprašanja posebne vrste. Telo je prostor človekovega življenja, zato je telo tisto, ki nas odpira za svet. Problem sveta, posebej pa telesa, sestoji v tem, da vse prebiva v njem. Telo je v svetu, kot srce v organizmu.

GLASBA: HD 8272 INTERPOL EVIL

Telo je dejavna aktivna bit, ki se kaže v težnji po čim konstantnejši fizični izkušnji in najbolj značilna za tovrstno težnjo je prav človekova seksualnost. Človekovo telo ima vse fiziološke predispozicije, ki vodijo v to, da se vsako človekovo dejanje, med njimi tudi seksualnost, nadaljuje kot refleks, tako nastaja telo pod vplivom dejanj, objekt refleksov. Telo je nosilec navad, tako perceptivnih kot telesnih. Seksualnost deluje na principu intencionalnosti, zakaj ravno človekova najgloblja bit se najjasneje izraža v seksualni situaciji, ki je najočitnejši dokaz primarne telesne eksistenčnosti.

Psihoanaliza kot veda, ki je v 20. st. največ gradila na odnosu zavest – seksualno, je na seksualnost, kot enega osnovnih garantov eksistence, opozarjala že od samega začetka in ni ponovila napake predhodnikov, ki so seksualnosti pripisovali spiritualen pomen. Lahko rečemo, da zato velja psihoanaliza za faktor seksualizacije ljudske biti, kar izraža v človekovi zgodovini določen preobrat, ki ga že lahko razumemo v sklopu eksplotacije telesnosti, ki je nastopila v 20. stoletju.

Človekova seksualnost, kot lastnost telesa, je bila v zgodovina ena najbolj preganjanih idej in eden glavnih razlogov za pogrom telesa v zahodni miselnosti. Metafizične ideje so človekovo telesnost pomaknile v drugi plan, pri tem pa je ironično, da je prav najgloblja telesna izkušnja razumljena kot metafizično doživetje. Religija nastopi, ko se verniki ne razlikujejo več od vlog ki jih igrajo, ko njihova telesa stopajo v mit. In kot da se zgodovina ponavlja, smo se spet znašli na mestu, kjer so pred 2000 leti antični Grki prvič presodno preobrnili svet Dioniza v svet Apolona in s tem, nezavedno napovedali dolgo kalvarijo telesa, ki jo danes spremljamo samo v spremenjenih okoliščinah.

Do moderne dobe, ko je človekova telesnost kar nekako na varnem, podobno kot za časa grške demokracije, je bilo glavno orožje v rokah telesa proti telesu – meč, ki je predstavljal najhujšo pretnjo telesnemu obstoju; ko se je le ta zaril v meso, je to ponavadi pomenilo konec telesa. Naj se sliši še tako obskurno, je prav ta izkušnja telesnosti tista, ki je najbolj telesno pristna in človeška – izkušnja fizične smrti. Prav to človekova čutnost tudi išče, ne svobode, temveč sužnost v nenehnem preizkušanju svoje fizične komponente obstoja. Morda ima Biblija v mislih ravno ta moment, ko svari pred koncem duhovnega in vstajenju mesenega – telesnega.

GLASBA: HD 7884 PRIMUS NATURAL JOE

Na račun rojstnega dne, ki ga je praznovala pred dnevi, bomo danes pobliže spoznali življenje in delo znamenite filozofinje, feministke in pisateljice Simone de Beauvoir.

Simone de Beauvoir se je rodila 9 januarja leta 1908 v Parizu. Filozofijo je študirala na elitni École Normale, kjer je leta 1929 spoznala Jean-Paula Sartrea, srečanje, ki je zaznamovalo življenja obeh. Vplivi na njen filozofski razvoj so nadvse različni, segajo vse od francoske filozofije kot jo predstavljata recimo Descartes in Bergson mimo fenomenologije Husserla in Heideggerja do zgodovinskega materializma Karla Marxa in idealizma Kanta in Hegla. Ob boku svojega življenjskega spremljevalca Sartra, Alberta Camusa in Mauricea Merleau-Pontya predstavlja Simone eno vidnejših figur francoskega eksistencializma, ter hkrati, gotovo najpomembnejšo predstavnico feminističnega gibanja 20. stoletja. Ustvarila je širok spekter različnih tekstov o filozofiji, etiki, feminizmu, politiki, ob tem pa ne gre zanemariti tudi njenega leposlovnega ustvarjanja. Zasluženo slavo ji je prinesla leta 1949 objavljena knjiga Le Deuxième Sexe (Drugi spol), ki v svoji vsebini nosi natančno analizo zgodovinske represije ženskega spola. Beauvoir je po zaslugi tega prelomnega dela obveljala za mater novodobnega feminističnega gibanja, ki je svoj zagon dobil po znamenitih študentskih demonstracija v letu 1968. V knjigi je Simone natančno opredelila korenine represije ženskega spola z ozirom na patriarhalno perspektivo spolne razlike med ženskim in moškim spolom, ter ustvarila popolnoma nove vidike razmišljanja o tem kako ženske doživljajo svoj spol. V sklepu revolucionarno spoznava, da se ženska ne rodi, temveč to postane. Med drugimi njenimi knjigami velja izpostaviti knjigo, ki jo je objavila leta 1947, Pour Une Morale de L’ambiguïté (O morali dvoumnosti), ki velja za najboljši uvod v eksistencializem. Simone de Beauvoir je umrla za posledicami pljučnice 14. aprila 1986 in je ob Sartru pokopana na znamenitem pariškem pokopališču Cimetière du Montparnasse.

GLASBA: HD 7991 PRODIGY GIRLS

Zofijini ljubimci, društvo za razvoj humanistike, prirejamo in vabimo na predavanje dr. Friderika Klampfera z naslovom »Dileme glede istospolnih porok «, ki se bo odvijalo v torek, 18. januarja 2005, s pričetkom ob 18.00 uri v Galeriji Media Nox v Židovski ulici 12 v Mariboru.

Potem ko se je novi minister za delo, družino in socialne zadeve brez posebne utemeljitve odločil, da iz parlamentarnega postopka umakne že obravnavani predlog Zakona o istospolni zakonski skupnosti, se zdi, da nam ne uide še en krog brezplodnih razprav o protinaravnem, bolezenskem in/ali blodnem značaju homoseksualnosti ter domnevno škodljivih družbenih učinkih izenačevanja heteroseksualnih in homoseksualnih partnerstev. Odpor zoper istospolne poroke se pretežno napaja iz verskih pomislekov (ali celo neposredno iz papeških direktiv), niso pa to edini zadržki, ki jih izražajo nasprotniki njihove uzakonitve. Dr. Klampfer bo v predavanju predstavil (in zavrnil) nekaj filozofsko bolj zanimivih (in v širši javnosti bolj odmevnih) argumentov: da je zakonska zveza po svoji naravi ali bistvu zveza med partnerjema različnih spolov, zato je sama zamisel o istospolni poroki v sebi protislovna; da bi država z dajanjem zakonske legitimnosti istospolnim zvezam zgolj spodbujala po svoji naravi grešno vedenje; da bi z uzakonitvijo istospolnih partnerstev ogrozili tradicionalno družino in neprecenljivo družbeno vlogo, ki jo ta opravlja; in pa da je namen zakonodaje s področja zakonskih zvez, da zavaruje zakonsko zvezo kot temeljno človeško ali družbeno dobrino, ki osebama, ki jo tvorita, omogoča, da s pomočjo reproduktivnih spolnih dejanj premostita svojo tragično telesno razdvojenost, četudi je homoseksualnim parom ta dobrina v načelu tako ali tako nedostopna. Predavatelj bo poskušal utemeljiti, da ni pravih moralnih razlogov za spremembo obstoječe, do homoseksualcev samo navidez diskriminatorne zakonske ureditve.

Dr. Friderik Klampfer predava etiko na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Je avtor knjige »Etiški pojmovnik za mlade« (Aristej, 2003) in številnih člankov s področja teoretične in praktične etike doma in v tujini.

Vljudno vabljeni!

GLASBA: HD 7624 FUNKSTORUNG CHOPPING HEADS

Marcel Mauss je morda eden izmed prvih sociologov in antropologov, ki opozori na specifične telesne tehnike, ki niso le plod individualnih mehanizmov, temveč tudi kulturnih družbenih struktur. Kljub temu da Mauss ostaja v svojih spisih na deskriptivni ravni in iz svojih konceptov ne gradi kompleksnih zakladnic, so njegovi očrti za našo drobno teoretsko sintezo o telesu zanimivi in povsem prikladni.

V okviru predavanja na nekem psihološkem društvu je leta 1934 Marcel Mauss predstavil svojo antropološko sintezo telesnih tehnik. Sam pravi, da s tem izrazom razume načine, kako znajo ljudje v različnih družbah tradicionalno uporabljati telo. V svojem spisu eksplicira primere različnih telesnih tehnik v številnih kulturah: od plavanja in načina korakanja vojakov, do načina hoje medicinskih sester v New Yorku in tehnik spanja Mongolov. Drža telesa je zanj družbena idiosinkrazija, družbena posebnost, in ne proizvod individualnih povezav, ki naj bi bile celo psihične. Sam pravi:

Dolga leta sem se tako ukvarjal z mislijo, da je habitus po naravi družben. Prav ste slišali, rekel sem habitus v lepi latinščini, ki jo v Franciji razumemo. Beseda neskončno bolje kakor navada, habitude prevaja Aristotelove (tudi Aristotel je bil psiholog) pojme exis, aquis in faculté. Ne nanaša se na tiste metafizične navade, na tisti skrivnostni spomin, ki so predmet zajetnih knjig ali kratkih in slovitih doktoratov. Te navade se ne spreminjajo zgolj z individui in njihovimi posnemanji, razlikujejo se zlasti glede na družbo, vzgojo, družabne konvecije in glede na to, kaj je v modi, kaj velja za imenitno. V njih moramo videti tehnike in delo kolektivnega in individualnega praktičnega uma, ne pa, kakor je v navadi, da bi jih imeli za izraz duše in njenih sposobnosti ponavljanja.

V tem sestavku nas Mauss opozori na vlogo kolektivnega, zgodovinskega in družbenega. V nadaljevanju še opozori na pomen vzgoje, ki ga poveže s pojmom posnemanja. Pri tem opozarja, da imajo zlasti otroci velike posnemovalne sposobnosti; posameznik niz gibov, ki sestavljajo dejanje, povzame po dejanju, ki so ga drugi izvršili pred njim ali skupaj z njim. V pogledu posnemajočega posameznika in avtorizirane figure, ki jo posnema, je – tako Mauss – vsa družbena razsežnost. V posnemovalnem dejanju, ki pride zatem, pa prideta do izraza tako psihološka kot biološka prvina. Od tod Mauss razvije koncept totalnega človeka, ki združuje vse tri omenjene razsežnosti: sociološko, psihološko in biološko. Kot primer navaja način hoje Maorskih žena na Novi Zelandiji, ki privzemajo specifično držo tj. izrazito gibanje v bokih, ki poudarja feminilno naravo žena. Ni potrebno poudarjati, da so domačini takšen način hoje občudovali. Matere so učile hčere te spretnosti, ki ji sicer pravijo »onioi« že od malih nog. Gre za pridobljen in ne naraven način hoje, pravi Mauss. Seveda bi bilo moč v zvezi s tem sprožiti polemiko, kaj je sploh pridobljen in kaj naraven način hoje. Primer tako imenovanih volčjih otrok ilustrativno ponazarja, da je sleherna telesna, miselna ali družbena tehnika del učlovečenja, socializacije, tj. naravno kot tako pri človeku ne obstaja. Sicer pa se tega zaveda tudi Mauss, ki meni, da..

…bržkone pri odraslih sploh ni mogoče govoriti o nikakršnem naravnem načinu. Še toliko manj, ker delujejo tudi druga tehnična dejstva: kar se nas tiče, nam že to, da hodimo v čevljih, vpliva na položaj nog; kar prav dobro občutimo, kadar hodimo bosi.

Mauss opozarja tudi na povezavo magičnih postopkov z lovskimi tehnikami in različnimi rituali (na primer ritual teka pri avstralskih staroselcih), opaža, da gre za psihološki momentum, ki ga je moč povezati z dejanjem, ki je samo na sebi predvsem stvar biološkega upora, tisto zaupanje, do katerega lovci pridejo z besedami ali magičnim predmetom. Nekaj podobnega najdemo tudi v koncepciji antropološkega pojma »mana«, ki ga v svojih spisih omenja tudi Mauss. V tem oziru bi tudi tovrstne pojave, ki so bolj mentalne narave kot pojavne, prav tako označili kot telesne tehnike (tudi glava je del telesa). Pri profilaciji telesnih tehnik je zmotno govoriti o tehniki samo, kadar je zraven tudi orodje. Vrniti se je potrebno k platonističnim pogledom na tehniko (denimo Platon o tehniki glasbe in plesa). Pri tem Mauss definira tehniko kot tradicionalno učinkovito dejanje, tj. tehnike prenašanja ne more biti, če ni tradicije. Telo pa je pri tem človekovo prvo in najbolj naravno orodje. Ali natančneje, če se izognemo izrazu orodje, človekov prvi in najbolj naravni tehnični predmet in hkrati tehnično sredstvo je. Marcel Mauss klasificira telesne tehnike glede na:

1) spol,

2) starost,

3) učinkovitost,

4) prenašanje oblike tehnik

V biografskem zapovrstju telesnih tehnik pa konceptualizira naslednje:

1) tehnike rojstva in porodništva,

2) nega in prehrana otrok,

3) doraščanje,

4) tehnike odraslega življenja, tj. tehnike spanja, počitka, gibanja, telesne nege, prehranjevanja, spolnega občevanja, nege bolnika itd.

Če strnemo: Mauss meni, da je družba tista, ki generira specifične telesne tehnike, specifične gibe, ki zavestno prevladujejo nad čustvi in nezavednim. Posameznik ne ravna, ne hodi, ne plava, ne počiva na sebi lasten način, temveč na družbeno pogojen način, ki je plod historične filogenetske verige specifičnih načinov socializacije, ki variirajo od kulture do kulture.

Po tej plati se Maussova teorija zrcali kot zelo ustrezna podlaga, na kateri bomo stopali v naslednjem prispevku.

Pierre Bourdieu gre v svoji teoriji še naprej, za družbeno idiosinkrazijo označi ne le telesne tehnike, temveč tudi posameznikov okus, izbiro hrane in življenjskih potrebščin, izbiro natanko določenih športov ipd.

GLASBA: HD 8095 SEPULTURA ATTITUDE

Kaj pomeni Bourdieujev vložek o habitusu v našem diskurzu o telesu? »Habitus« v latinščini pomeni zunanjo podobo, videz. V izvornem latinskem pomenu se nanaša na stanje telesa, karakter, kvalitete zunanje podobe, kot so način oblačenja, lišpanje, razpoloženje ipd. V Bourdieujevi misli zaseda koncept habitusa vse naštete prvine: nanaša se na globoko strukturirane, temeljne, družbeno pridobljene prvine, ki se manifestirajo v obliki izgleda, mnenja, specifičnih telesnih gest, kot so način hoje, sedenje, pljuvanje, držanje kozarca in podobno. Habitus je hkrati generativni princip objektivnih preudarjanj, ki jih je moč klasificirati, in sistem klasifikacije teh praks… ni le strukturirajoča struktura, modus operandi, ki usmerja prakse in dojemanje teh praks, temveč je tudi strukturirana struktura, opus operatum: princip delitve na naravne razrede, ki urejajo percepcijo družbenega sveta, je kot tak tudi plod delitve na družbene razrede. Različni pogoji eksistence, različna okolja proizvajajo različne habituse, ki prek sistemov klasificiranja praks in delovanja vodijo do samih praks in delovanj, ki jih je moč sistematizirati. Le te se naprej odražajo v življenjskem stilu, tj. distinktivnih znakih. Socialna identiteta je definirana in postavljena v bran ravno prek diference; kar pomeni, da se dispozicija habitusa odraža v kompleksni strukturi niza pogojev in okoliščin. Življenjski stili so tako sistematični plod habitusa in postanejo družbeno kvalificiran sistem označevanja. V luči strategij reprodukcije je habitus impetus, ki ohranja meje, distance in relacije reda, skratka reproducira celoten sistem razlikovanja, ki konstituira družbeni red. Habitus je obskurni princip delovanja, ki ne izhaja iz zavesti, temveč iz naveze med objektivnimi in utelešenimi strukturami, tj. habitus je družbeno strukturirana biološka individualnost.

GLASBA: HD 8122 SIGUR ROS FLUGUFELSARIN

Tesno povezan s konceptom habitusa je pojem kulturne arbitrarnosti. Sleherna emergenca reda se kaže kot naravna in samoumevna pripadnikom omenjenega reda, pa naj bo to nacija, družba ali pa razred. Drugače povedano, vsaka oblika kulturno pogojenega reda, od kozmološkega do politološkega pojmovanja, je popolnoma arbitrarna, ker je le ena izmed številnih potencialnih oblik. Kulturna arbitrarnost uteleša univerzum, ki ni predmet razprave, arbitrarna klasifikacija se kaže kot nujna potreba. Bourdieu navaja primer praks v športu: poleg temeljnih vrlin, kot sta pogum in »fair play«, šport predstavlja tudi voljo do zmage, vendar v okviru pravil. Koncept »fair playa« je tako aristokratska dispozicija, skrajno drugačna od plebejske želje po zmagi za vsako ceno. Zgodovina športa je zgodovina racionalizacije – korpus pravil in specializiranih teles vodenja določajo standarde participacije v športu in kazenske sankcije ob neupoštevanju zastavljenih pravil. Tudi šola je prostor, kjer se vzpostavlja dispozicija do telesa: telovadba je na primer namenjena telesnim vajam in je sama sebi namen. Frekvenca športnih aktivnosti narašča s stopnjo izobrazbe in pojema s starostjo; predstavniki francoskega delavskega razreda tako na primer opustijo športne aktivnosti s poroko, ki označuje prehod v odgovorno odraslost. Šport po drugi plati odraža okus dominantnega razreda, katerega člani preferirajo golf, tenis, jadranje, jahanje, smučanje ali sabljanje. Onkraj razrednih ločnic je šport sofisticirana družbena izmenjava, ki vključuje tako fizično kot verbalno nasilje, številne anomične rabe telesa in različne oblike neposrednih kontaktov z nasprotniki. Aspekt habitusa pa v tem oziru opozarja na razredno okolje in vidik telesne idiosinkrazije pripadnikov takšnega okolja. Za pozno moderno je značilno, da so splošne paradigme in velike zgodbe razsrediščene, razmrežene, monistično načelo zamenja pluralnost, webrovsko diferenciacijo zamenjuje skupek prepletenih entitet. Načelo »anything goes« se odraža v besedah sociologa Jeana Baudrillarda kot nadomeščanje enega področja z drugim in obratno:

…tako seksa ni več v seksu, temveč je povsod drugod. Političnega ni več v političnem, okužilo je vsa področja: gospodarstvo, znanost, umetnost, šport. Športa ni več v športu – temveč je v poslih, seksu, politiki, v splošnem opravilnem stilu. Vse je aficirano od športnih koeficientov izvedbe, napora, rekordov in otročjega samopreseganja…

Sprememba delovne etike, skrajšanje delovnega dne in predčasno upokojevanje vodita k manifestaciji telesnega na vseh področjih. Šport in rekreacija sta le dve najbolj signifikantni niši, ki jih novi srednji razred in mladina odkrijeta v ikonografiji številnih popularnih stilov. Represivne tehnike, ki jih Foucault analizira v svoji teoriji discipline in nadzorovanja, niso ukinjene, temveč le transformirane. Prosti čas in brezdelje postaneta zaznamovana z izbiro specifičnih življenjskih stilov, tj. tehnike discipline in nadzorovanja telesa zaznamujejo poleg totalnih institucij tudi posamezne subkulturne življenjske stile. Sočasno s transformacijo represivne discipline pa se spreminja tudi družba. Šport je tako bil v industrijskem obdobju rezerviran za snobe in profesionalce, z množično industrijo pa postanejo tudi aristokratski športni rekviziti dostopni povprečnemu posamezniku. Denimo tenis in teniški turnirji v Wimbledonu so nekoč predstavljali eksplicitni presežek aristokracije, danes pa so športni copati in teniški lopar dostopni tudi slehrnemu posamezniku, hkrati pa so televizijski prenosi teniških turnirjev postali pop ikonografija množične kulture. Mišičasto telo športnika razglaša moč telesa v času, ko ni več potrebna. Tehnologija opravlja namreč vedno več dela, ki ga je nekoč opravljalo telo.

Tako družbeno pomembne funkcije telesa v postindustrijskem času krnijo, kot posameznikov medij v družbeno konstruiranem svetu postaja telo odvečno in sekundarno. Investiranje v telo in videz tako ni zgolj naključje, temveč je del novih artikulacij subjekta. Seveda je posameznik v tej artikulaciji ujet v mrežo lastnega habitusa, specifične telesne tehnike so plod družbene konstrukcije. Od tod so tudi telesa oblikovana na način družbene idiosinkrazije. Specifično telo kot plod specifičnega habitusa, plod specifičnega življenjskega stila.

GLASBA: HD 8363 RAMMSTEIN MEIN TEIL

Lepo dopolnilo k današnji temi predstavljata dva prispevka iz sveta popularne kulture, ki sta že ali še bosta na voljo vaši pozornosti. Ob sredah lahko na Kanalu A spremlajmo zelo zanimivo ameriško serijo Nip/Tuck, ki nas na kritičen način popelje v svet plastične kirurgije. Na naša velika platna pa upajmo kmalu prihaja sijajna biografija prvega statistika človeške seksualnosti Alfreda Kinseya. Oba primera vam kot dopolnilo današnjega razmišljanja toplo priporočamo v vpogled.

Za tokratno oddajo naj bo pridiganja dovolj.

Ponovno vas vabimo, da nam prisluhnete ob tednu osorej.

Do takrat se od vas poslavljamo verni sledniki Zofije….