Pozdrav! Teden je naokrog in z vami je ponovno oddaja Zofijinih. Počasi smo se že udomačili v novem radijskem terminu, upamo, da je podobno tudi pri vas. Za današnjo pozno popoldne smo vam pripravili program, ki vključuje osrednji prispevek z naslovom »Neenakosti so upravičene, če koristijo najslabše stoječim«, ki ga je pripravila Urška Kavtičnik. Ker se nahajamo ravno pred filozofsko najbolj intenzivnim obdobjem leta, smo preostanek oddaje posvetili dvema aktualnima prilikama; bližnjemu svetovnemu dnevu filozofije, ki ga bomo v naslednjih dneh primerno obeležili tudi v Mariboru, ter šestdeseti obletnici deklaracije o človekovih pravicah, katere mariborski del smo v sodelovanju z Amnesty International tudi Zofijini. Za zaključek oddaj pa smo vam v rubriki Filozofija skozi čas pripravili še kratko beležko o nemškem filozofu in znanstveniku Gottfriedu Wilhelmu Leibnizu.
GLASBA
Urška Kavtičnik
Neenakosti so upravičene, če koristijo najslabše stoječim
Kljub temu, da dani naslov predstavlja jasno stališče ljudi, ki so prepričani, da so neenakosti upravičene, v kolikor koristijo tistim, ki so v najslabšem položaju, to še ne pomeni, da moramo to vzeti za splošno resnico. Nujno je, da iz trditve razberemo dileme, torej se vprašamo ali so neenakosti sploh kdaj upravičene, in če so upravičene, ali je to res le v primeru, da koristijo najslabše situiranim. Naslov predstavlja tretji pogoj oziroma načelo za pravično družbo Johna Rawlsa, ki je predstavnik sodobnih liberalcev, kateri zagovarjajo zmerno obliko družbene pravičnosti. V nadaljevanju bom poskušala čimbolj dobro predstaviti celotno ozadje, ki pripelje do Rawlsovega tretjega načela, »načela razlike«, in tako spoznati tudi svoje lastno stališče oziroma predstavo o pravični družbi.
Znano je, da je pojem pravičnosti izjemno težko podati z neko splošno definicijo, še težje pa je, ko gre za družbeno pravičnost. Po Millerju je pojem družbene pravičnosti ideja, da lahko z vzpostavitvijo niza socialnih in političnih institucij zagotovimo pravično porazdelitev – distribucijo dobrin in stroškov v celotni družbi. Ideja o pravičnosti na katerem koli področju že, je vsekakor privlačna, vendar pa je vprašljivo to, kaj je za koga pravično. Ideja o družbeni pravičnosti je tako izjemno sporna predvsem za desne libertarce, ki so mnenja, da družbena pravičnost posega tako v osebno kot tudi ekonomsko svobodo, ki pa je nujna za razvoj in delovanje tržnega gospodarstva. To podpira avstrijski ekonomist in Friedrich Hayek, ki poleg tega meni, da o tem, kaj je pravično ali pa nepravično, sploh ne moremo govoriti, saj je današnje stanje v družbi, to je porazdelitev dobrin, nenamerna posledica dejanj milijonov ločenih ljudi – nihče ni izbral niti take porazdelitve kot je, niti kakšne drugačne. Poleg Hayeka neguje načelo svobode, ki nam je ne sme nihče nikakor omejevat, tudi Nozick. Zagovarja minimalno državo z minimalnimi davki, iz katerih so financirane oziroma vzdrževane institucije, ki so nujno potrebne za zaščito in varstvo – na primer pravosodni sistem, policija. Taka država ne zagotavlja niti javnega šolstva, niti zdravstvenega varstva, niti javnih cest, parkov, kar pomeni, da tudi ne podpira ljudi, ki so se rodili z napakami – invalidi, mentalno zaostali; take ljudi pusti, da stradajo, a treba je omeniti, da pa vseeno podpira velikodušnost in dobrodelnost ljudi. Koliko pa so ljudje dejansko pripravljeni pomagati tistim, ki jim niso omogočena sredstva za zadovoljevanje osnovnih potrebo, kadar niso prisiljeni kot so na primer z davki, je vprašljivo.
Na nasprotni strani desnih libertarcev pa so sodobni liberalci ter demokratični socialisti in pa marksisti ter komunitarni anarhisti. Slednji zagovarjajo zelo radikalno različico družbene pravičnosti; delijo jo na načelo enakosti in načelo potreb. So mnenja, da se morajo vse možne dobrine v družbi porazdeliti med ljudi glede na njihove potrebe, tudi kdor naredi več, zato ni nagrajen. Če na primer nekdo v enem letu pridela izjemno veliko solate, trdo dela, za to ne bo nagrajen, in solata, ki je sam ne bo pojedel se razdeli med druge, ki niso toliko delali. Taka družba sicer lahko obstaja, vendar v majhnem merilu, saj ni nobene motivacije – vsaj ne materialne, s tem pa dolgoročno verjetno tudi ne razvoja in napredka. Tu pridemo končno do Johna Rawlsa, že zgoraj omenjenega predstavnika sodobnih liberalcev, ki pojmujejo družbeno pravičnost kot zahtevo po enaki porazdelitvi le nekaterih družbenih dobrin – državljanske pravice, ustrezen dohodek, ki omogoča dostojno preživetje, dostopno stanovanje, zdravstvo, medtem ko dopuščajo razlike pri razporeditvi drugih dobrin, vendar le v primeru, da imajo v osnovi vsi enake možnosti, da pridobijo boljši, večji delež. Rawls še posebej poudarja, da mora biti pravična distribucija dovzetna za ambicije in obenem nedovzetna za obdarjenosti, kar pomeni, da se ne ozira na prirojene sposobnosti posameznika, na to, da so nekateri bolj sposobni, bolj talentirani in niso sami zaslužni za to, da zmorejo pridobiti boljši status. Rawls je svoja prepričanja o tem, kakšna mora biti pravična družba opisal v knjigi »A theory of Justice«. Izpostavil je tri pogoje, ki jih mora družba izpolnjevati, da je pravična. Prvi je, da mora imeni vsakdo pravico do najobsežnejšega celovitega sistema temeljnih svoboščin – tudi politične svoboščine kot je volilna pravica -, ki je združljiv s podobnim sistem svoboščin za vse – »načelo svobode«. Drugi pogoj je, da morajo biti družbeni položaji z večjimi prednostmi – višja plača, ugled -, v osnovi dostopni vsem enako – »načelo enakih možnosti« ali pa tudi »načelo poštene priložnosti«. Končno pridemo do tretjega pogoja in sicer, da je neenakost dohodka in premoženja upravičena, če je mogoče pokazati, da koristi tistim, ki so v najslabšem položaju – »načelo razlike«. Po tem tretjem pogoju je torej treba ljudem pustiti, da obdržijo vsaj del njihovega dobička, saj se tako ohranja motivacija za trdo delo, produktivnost se ohranja. Vendar pa, če bi Rawlsovo »načelo razlike« želeli izvajati v praksi, bi morala država zagotoviti nenehen pretok dobrin od bogatih k revnim, najverjetneje z davčno stopnjo, ki bi to omogočala, toda tako bi začela produktivnost bogatejših padati in s tem bi se verjetno slabšal tudi položaj slabše stoječim. Zato menim, da če bi našli popoln način, da bi neenakosti trajno izboljševale položaj revnih, bi ta bil mogoče sprejemljiv za vse. Vendar pa sem mnenja, da je treba upoštevati tudi to, da verjetno bogatejši več delajo, se bolj trudijo – kar sicer ni nujno – lahko je le, da imajo boljše predispozicije ali so dedovali; skratka se okoristili v spletu srečnih okoliščin – in v tem primeru bi morala neenakosti upravičevati tudi večja zaslužnost in odgovornost tistih, ki so bolje situirani. Prav to omenja v svoji knjigi »Politična filozofija –zelo kratek uvod« David Miller, ki pravi, da bi bilo tretje Rawlsovo načelo mogoče bolje razbiti na dva dela – zajamčeni socialni minimum in načelo zaslužnosti, kjer morajo biti razlike v imetju sorazmerne z relativnimi prispevki posameznikov.
Ob vseh možnostih, ki jih imam na izbiro, da natančneje oblikujem svoja prepričanja, menim, da se vsekakor bistveno bolj nagibam k pojmovanju družbene pravičnosti, ki jo predstavlja John Rawls, kot pa k skrajnostim – marksizem, komunitarni anarhizem – ali nasprotju, ki ga ponujata Friedrich Hayek in Robert Nozick. Všeč mi je, da Rawlsova teorija kljub vsemu bolj nadarjenim, tudi tistim, ki trdo delajo, še vedno omogoča izpolnjevanje ambicij in uživanje v poplačilu za trud. Vendar pa se sprašujem, ali bi bilo za neko celovito, kompleksno družbo v kateri živimo danes primerno, produktivno, da bi morala neprestano podpirati tiste, ki imajo slabšo določenost, ki so se rodili v slabšem socialnem stanju. Prav je, da podpiramo tiste, ki niso sami odgovorni za svoje stanje – prirojene napake, netalentiranost, manjše sposobnosti, ampak menim pa, da nikakor ne bi smeli prekoračiti te meje!
Prispevek je pripravila Urška Kavtičnik, dijakinja 4 letnika gimnazije v Ravnah na Koroškem.
GLASBA:
Napovednik
Kot je to zdaj že tradicija, je vsaki tretji četrtek v novembru posvečen dnevu filozofije. V Sloveniji bomo v sodelovanju med Slovensko Nacionalno komisijo za UNESCO, Slovenskim filozofskim društvom in Cankarjevim domom ta dan z slavnostno prireditvijo obeležili že v petek 14. novembra 2007 ob 11h v Cankarjevem domu. Svetovni dan filozofije letos poteka pod skupnim naslovom »MED PRAVICO IN IZKLJUČENOSTJO«.
Filozofija je uvrščena med najpomembnejše prioritete Unesca v okviru razvijanja dialoga med civilizacijami, kulture miru ter promocije človekovih pravic. Unesco poudarja pomen, ki ga ima filozofija kot najbolj univerzalna veda vseh časov in prostorov. Hkrati pa opozarja na pomen praktično usmerjenih filozofskih študijev v razmerju z globalnimi problemi današnjega sveta, upošteva nujnost filozofsko premišljenih konceptov, refleksije in analize v temeljih vseh Unescovih programov in, ne nazadnje, poudarja pomen promocije poučevanja filozofije v šolah. Unescova podpora razvoju filozofije se še posebej odraža tudi na interdisciplinarnih področjih, saj si Unesco zelo prizadeva prispevati k zmožnosti predvidevanja prihodnosti in k razvijanju etik posameznih področij znanosti.
V Pariški deklaraciji za filozofijo, ki jo je Unesco pripravil leta 1995, je tako zapisano: (citiramo) »Filozofija kot svobodno preizpraševanje ne more nobene resnice šteti za dokončno. Spodbuja spoštovanje do posameznih prepričanj, vendar pa ne sme v nobenih okoliščinah tvegati zanikanja svoje lastne narave ter sprejemati nauke, ki zanikajo svobodo drugih, nasprotujejo človekovemu dostojanstvu in sejejo semena barbarstva«. (konec citata)
Letos bomo v Sloveniji drugič obeležili Unescov Svetovni dan filozofije s sodelovanjem ustanov in ljudi, ki se ukvarjajo z izobraževanjem in raziskovanjem na področju filozofije. Krajše uvodne besede v razpravo o filozofiji v dobi globalizacije bodo prispevali slovenski filozofi različnih generacij, ki zastopajo tudi različne smeri filozofskega mišljenja: dr. Rado Riha, dr. Boris Vezjak, dr. Dean Komel, dr. Marjan Šimenc, dr. Bojan Žalec, dr. Darko Štrajn, dr. Rok Svetlič, Peter Kuralt in Luka Mancini. Vabimo vas, da se nam pridružite v razpravi.
V Mariboru bomo ob tej priliki temu vprašanju namenili kar nekaj sicer naših rednih dejavnosti. V tem sklopu posebej izpostavljamo okroglo mizo, ko jo bomo na Štuku pripravili prav na dan filozofije, v četrtek 20.11. ob 18. uri. Pod naslovom »Harry Potter in vrednote mladih« se bomo z zanimivimi gosti pogovarjali o vplivu tovrstne literature na razvoj mladih.
Serija o Harryju Potterju že od izida prve knjige ne povzroča le množičnega navdušenja in ne prejema le pozitivnih kritik, temveč sproža tudi številne polemike in celo popolna zavračanja. Najpogostejši so očitki na račun rasističnega in seksističnega slikanja književnih oseb.
Letos je slovensko strokovno javnost močno vznemirila knjiga »NOVI VAL NEDOLŽNOSTI V OTROŠKI LITERATURI« dr. Lilijane Burcar s Filozofske fakultete v Ljubljani. Avtorica v njej opozarja, da ima mladinska literatura močne socializacijske učinke, saj posredno vpliva na oblikovanje samopredstav, to pa tudi na način odzivanja in delovanja mladih bralcev v realnem svetu. Burcarjeva se zelo kritično opredeljuje do neokonservatizma, ki ga po njenem mnenju prinašata svetovni uspešnici Harry Potter in Pullmanova trilogija »Njegova temna tvar«.
V našem pogovoru bomo skušali odgovoriti na vprašanje, ali priljubljeni literarni deli res lahko – in če, kako – negativno učinkujeta na mišljenje in vedenje mladih, ki še nimajo izoblikovanega svojega vrednostnega sistema. Med gosti večera bomo med drugimi lahko pozdravili dr. Lilijano Burcar in dr. Meto Grosman s Filozofske fakultete v Ljubljani, prof. angleške in ameriške književnosti in dolgoletno predsednico Bralnega društva Slovenije. Večer bo povezovala Darka Tancer-Kajnih, glavna in odgovorna urednica revije Otrok in knjiga. Vabljeni!
GLASBA:
Ob šestdeseti obletnici Deklaracije o človekovih pravicah v organizaciji Amnesty International že ves november po Sloveniji potekajo številne priložnostne prireditve. Splošna deklaracija človekovih pravic od 10. decembra 1948 priznava vsakomur dostojanstvo in enake ter neodtujljive pravice. Amnesty International Slovenije in vsi, ki v prazničnem letu 2008 izpostavljamo pomen 60. obletnice sprejema deklaracije, ki humanost človeštva opredeljuje v 30. znamenitih členih, ob tej priliki pripravljamo številna predavanja po različnih krajih po Sloveniji in vabimo k podpisu peticije globalnih starešin (Eldersov), s katero lahko podpremo zavzemanja za uveljavljenje človekovih pravic.
Tudi v Mariboru smo v sklopu kampanje ob 60. obletnici sprejema Splošne deklaracije človekovih pravic pripravil več aktivnosti. V sklopu cikla predavanj je doc. dr. Boris Vezjak pripravil predavanje z naslovom »Vprašanje netolerance v primeru družine Strojan«.
V predavanju je dr. Vezjak poudaril, da se po tistem, ko je bila družina Strojan prisiljena zapustiti svoj dom v Dečji vasi, soočamo z nenehno rastjo netolerance Slovencev do romske manjšine kot takšne. Precizneje: podoba Romov, ki jim ne pritičejo enake pravice kot nam, se je okrepila. Razlog za takšno nenehno vztrajnost sovraštva je dvojen: prvi temelji v splošno sprejetem in napačnem prepričanju glede tega, da je bila preselitev povsem zakonita in neizogibna, drugi pa v tem, da je romska družina Strojan zagrešila številna kazniva dejanja in se jo zaradi tega obravnava preveč prijazno. Ker se družina niti po enem letu ni nastanila in so jo ob sodelovanju vlade potiskali iz ene lokacije na drugo, problem zavračanja Romov na podlagi etnične in rasne diskriminacije postaja vedno hujši.
Predavanje se je osredotočilo na specifične značilnosti diskurza o netoleranci v zadnjem obdobju, pri čemer sledi dvema miselnima lokoma. Prvi je prepoznanje splošnega zanikanja tega, da so reakcije slovenskega prebivalstva netolerantne. Številni strokovnjaki so resno zatrjevali, da je takšno obnašanje »normalno« in da je celo del državljanske vrline. Druga značilnost je očitno paradoksalna, kajti nekateri akterji so nas prepričevali, da niso netolerantni oni, temveč prav nasprotno. Takšna obramba ponuja neobičajen in neprepričljiv ugovor, češ zares netolerantne so v resnici institucije in posamezniki, ki nam očitajo netoleranco.
Ob tem predavanju sta se zvrstili še dve in sicer izr. prof. dr. Friderk Klampfer je pripravil predavanje z naslovom »Pravica do življenja in smrtna kazen«, red. prof. dr. Božidar Kante pa »Kako definirati okoljsko pravico kot človekovo pravico?«. Vsa omenjena predavanja so v sklopu rubrike Poslušalnica dosegljiva tudi na naši spletni strani.
Kot vrhunec praznovanja obletnice Deklaracije v Mariboru, pa se nam lahko v četrtek, 27. novembra 2008, ob 18. uri, v dvorani Štuka pridružite še na okrogli mizi o človekovih pravicah in izbrisanih. Vabljeni!
GLASBA:
Ob priliki ciklusa predavanj ob šestdeseti obletnici deklaracije o človekovih pravicah v Mariboru, smo se o poteku prireditev in splošnem poslanstvu človekovih pravic na kratko pogovarjali tudi z vodjo projektov pri Amnesty International Slovenije, Blažem Kovačem:
Pogovor-track1
GLASBA:
Filozofija skozi čas
Če velja, da je na splošno človeško življenje prekratko, to še posebej velja za nemškega vsestranskega učenjaka, enega osrednjih umov 17. stoletja, Gottfrieda Wilhelma Leibniza. Rojen v Nemčiji leta 1646 se je izšolal za pravnika in stopil na pot diplomatske kariere, ki mu je dala možnost navezovanja stikov z intelektualci po vsej Evropi, najprej pa v Parizu, kjer se je s svojo inovativnostjo kar hitro proslavil.
Lahko bi rekli, da je imel Leibniz talent za razpoznavanje novosti, predvsem kar zadeva znanstveno raziskovanje in matematiko. Živel je v času, ko so univerze komaj še bile vredne svojega imena, saj so se večinoma ukvarjale z reproduciranjem avtoritet, medtem ko je bilo intelektualne inovativnosti na več stoletjih starih vseučiliščih izjemno malo. Kdor se je hotel izobraziti v zadnjih naravoslovnih znanjih in matematiki, se je lahko izobrazil le skozi iskanje intelektualnih vozlišč, kjer so se srečevali najinovativnejši in najpametnejši svojih poklicev in znanj, vsi tisti skratka, ki so orali ledino znanstveni in tehnološki revoluciji v 18. stoletju.
V Leibnizu se zato prav posrečeno stika stari tradicionalni svet sholastike s svojo vzročnostjo, monadami, substancami, svobodo ter nujnostjo. Kar pa ga dela za modernega, je njegovo prepoznanje nujnosti, da preseže Kartezijev pomanjkljivi model dualizma substanc z noumenalnim in nesmrtnim duhom ter matematizirano razsežno substanco. Zato poišče ontološko utemeljitev, ki bi bila bolj soglasna z naravoslovnimi odkritji v njegovem času in manj sholastična in ki bi odpravljala logična protislovja dualizma. Leibniz, ki je malo pozornosti zbudil s svojim računalom, ki ga je menda pripravil za potrebe misijonarjev, je sploh eden zadnjih filozofov, ki so v vprašanju substance nenehno izpostavljali teološko zagato substancialnosti svetega Rešnjega telesa – ali po domače hostje – pri mašniškem obredu. Ta zagata okoli spremembe neposvečenega kvašenega testa v Kristusovo telo in kri, je bil tudi en glavnih razlogov, da je substanca skozi sholastiko sploh ostala v središču intelektualne pozornosti. Z Leibnizovim pluralizmom monad se možnosti tako filozofije kot tudi teologije substance popolnoma izčrpajo, saj s Kantom postanejo epistemološki problem analitično sintetičnih sodb. Spet pa ta razglabljanja v sholastičnem duhu ostajajo v senci iskanja modela univerzalne simbolne logike, ki se končno dovrši s Fregejem & CO. šele 200 let kasneje.
Vseeno. Leibniz je vedno pokazal nenavadno veliko mero enciklopedizma in inovativnosti, ne glede na to v katero intelektualno vozlišče se je vpletel. Najbolj je seveda znan spor z Newtonom okoli avtorstva nad infinitezimalnim računom. In za literate po Voltairovih zbadljivkah v Kandidu. To pa sta zgolj ne-filozofom najbolj poznana delčka Leibnizove intelektualne inovativnosti. Končno lahko zaključimo z besedami, Leibniz je »sui generis monada«, ki logično in vzročno vsebuje vse pretekle, sedanj in prihodnje dogodke. Vedno sama sebi zaprta in nam odmaknjena v svojo individualno svojskost, se nam pusti spoznavati preko součinkovanja z ostalimi monadami. Nekdo bo tu rekel: “Kakšna mona… ”
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
S tem Zofijini ljubimci za danes zaključujemo. Vabljeni na številne prilike ob boku dneva filozofije in še vedno aktualne Šole politične pismenosti. Vse informacije in vsebine, ki bi vas utegnile zanimati, najdete na naši poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Svoja mnenja o oddaji in o naših dejavnostih lahko podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih k nam posredujete na naslov zofijini@yahoo.com. Vabljeni ste, da nam ponovno prisluhnete ob tednu osorej. Srečno!
Avizo