AVIZO
Pozdravljeni!
Leta 2000 je Evropska unija sprejela temeljni razvojni dokument Skupnosti – Lizbonsko strategijo kot odgovor na nove izzive, ki so posledica globalizacije, tehnološkega razvoja in staranja populacije. Temeljni cilj tega dokumenta je, da EU v obdobju desetih let postane najbolj konkurenčno, na znanju temelječe gospodarstvo na svetu, ki je sposobno trajnostne rasti z več kvalitetnimi zaposlitvenimi možnostmi in socialno kohezijo. Namesto trajnostnega razvoja se Unija na začetku 21. stoletja sooča z razvojnimi zaostanki in upadom konkurenčnosti njenega gospodarstva. Aktualni petek 12.12. ob 18. uri se bomo v sklopu Šole politične pismenosti, ki jo izvajamo v Pekarni, ob inštitucijah Evropske unije seznanili tudi z razvojnimi politikami EU in nekaterimi strukturnimi problemi, ki vplivajo na njihovo izvajanje. Gosta oziroma mentorja večera bosta politolog Jure Lašič in filozof Luka Lubi iz mariborskega Inštituta za etiko.
Omenjeno priliko bomo izrabili za osnovo ene od dveh tem, ki vam jih predstavljamo v današnji oddaji Zofijinih. V prispevku Aneja Korsike bomo kritično spregovorili o ekonomski politiki Evropske skupnosti, katere del smo od maja leta 2004 tudi Slovenci. V drugi polovici oddaje pa se bomo v rubriki Filozofija skozi čas, poklonili častitljivi stoletnici enega najvidnejših intelektualcev 20. stoletja, Claudu Lévi-Straussu.
GLASBA:
Ideja Evropske Unije, evropeizacije starega kontinenta v skupnih institucionalnih okvirih, ki naj zagotovijo duh novega sodelovanja in enotnosti, je svoj najbolj dovršen izraz nenehno doživljala na področju ekonomske sfere. Že od skupnosti za premog in jeklo naprej, se zdi, da je bilo osnovno gibalo ideje o vseevropski združitvi prav politična in ekonomska nujnost, ki starim imperialnim silam ni več dopuščala, da bi na svetovnem prizorišču igrale samostojno in suvereno vlogo.
V okviru blokovskega spopada, ki se je odvijal tekom hladne vojne, je bila edina možnost za restavracijo politične in ekonomske moči na evropskem kontinentu prav pospešena integracija.
S tem smo priča radikalno novemu momentu in zasuku v toku evropske zgodovine. Prvič namreč lahko prisostvujemo relativno prostovoljnemu združevanju evropskih držav v nadnacionalno tvorbo. Prvič se to združevanje ne dogaja nasilno in na podlagi vojaške grožnje, temveč v bistveno bolj sofisticirani obliki in predvsem na podlagi ekonomskih interesov. Prav ekonomska sfera je tisto vezivo, ki je idejo evropske unije ohranjalo živo tudi po razpadu realnih socializmov in ji v resnici z odprtjem novih tržišč dalo še dodatnega zagona.
Danes se torej srečujemo s tem, da tako kot v preteklosti osrednja točka konsolidacije ostajajo skupni ekonomski interesi, te pa nemara lahko v najbolj čisti obliki povezujemo z analizo Skupne zunanjetrgovinske politike evropske unije. Prav ta točka razlike med Evropsko unijo kot homogeno celoto z istimi trgovinskimi interesi in njenimi zunanjetrgovinskimi partnerji, je tisti moment, ki nam izredno veliko pove o vprašanju evropske identitete kot take. Kot je dejal že G. W. F. Hegel: (citiramo) »Celota se gradi na meji, univerzalnost na izključevanju.« (konec citata) Celota evropske ideje pa je očitno prav v ekonomski sferi, katere univerzalnost je pogojena prav z izključevanjem – lep in ilustrativen primer tega je Skupna kmetijska politika, ki je v ostrem neskladju z načelnim zavzemanjem za liberalizacijo mednarodne trgovine.
GLASBA:
Izhajamo torej iz prepričanja, da prav razumevanje politično ekonomske sfere, katere odraz iščemo v Skupni zunanjetrgovinski politiki Evropske unije, v sebi nosi nadvse pomembno resnico o sami Evropski uniji. Zavoljo tega si v nadaljevanju oglejmo nekaj različnih teoretskih pristopov, ki lahko vsak s svojimi poudarki pripomorejo k tolmačenju Skupne zunanjetrgovinske politike. V tistem delu teorije mednarodnih odnosov, ki se ukvarja z razumevanjem politične ekonomije, lahko zasledimo tri teoretične horizonte, ki vsak iz svoje perspektive razlagajo omenjene pojave, le ti so sledeči: liberalizem, realizem in konstruktivizem. Ozrimo se najprej po nekaterih osnovnih predpostavkah liberalizma. Liberalizem poudarja, da med državami na globalni ravni obstaja ekonomska soodvisnost, katera tudi ustvarja obstoječa razmerja v mednarodni skupnosti.
V liberalni perspektivi, država ni edini relevantni in homogen akter na mednarodnem prizorišču, temveč je ta šele sinteza različnih silnic, ki se borijo znotraj nje. Tako so enako pomembne tudi mednarodne organizacije, mednarodne korporacije in drugi akterji znotraj posamičnih držav. Sežetek delovanja posamične države je tako rezultanta multitude različnih silnic. Med njimi igrajo nadvse pomembno vlogo tudi različne ideologije, zakoni, norme, mednarodna pravila itd. Čeprav so države legalno torej suverene, pa na njihove odločitve lahko močno vplivajo tudi drugi akterji. Nacionalni interes v obliki čistega izraza najvišjega dobrega nekega naroda v resnici torej ne obstaja, saj je vsakič znova pogojevan z interesom tiste skupine ljudi, ki v danem trenutku obvladuje politično in ekonomsko sfero odločanja. Oziroma kot resignirano poudarja že Trazimah v Platonovem dialogu Država: »Pravica (v našem primeru nacionalni interes) je korist močnejšega«. Na ravni identitete posameznika, liberalizem izhaja iz nadvse problematične predpostavke in sicer iz prepričanja o racionalnem posamezniku čigar korenine lahko sledimo v razsvetljenski tradiciji. Osnovno znanje psihoanalize nas prepričuje o nasprotnem, saj človek ni strogo racionalno bitje in je podrejen nezavednim mehanizmom, ki v bistveno večji meri opredeljujejo njegovo delovanje, kot pa je to pripravljen priznati liberalizem. Tovrstna fantazma se projektira tudi na mednarodno raven v okviru katere postaja precej očitna nezadostnost racionalnih argumentov, ki vedno znova zvajajo neenakost v svetu na moralično raven. S tem v zvezi lahko ugotavljamo, da je bistveno bolj produktivna analiza, ki izhaja iz razumevanja interesov, ki opredeljujejo delovanje posameznih akterjev.
V primeru Evropske Unije lahko govorimo o tem, da med vsemi tremi zgoraj navedenimi teoretskimi pristopi najbolj pristaja na liberalizem. Kot največja svetovna izvoznica, ki je močno odvisna od mednarodne trgovine je evropski uniji seveda v velikem interesu, da je mednarodna trgovina odprta oziroma liberalna. V tem duhu sta Komisija in Evropski svet večkrat poudarila, da Evropski uniji ni v interesu, da postane trdnjava Evropa, kot so bile bojazni nekaterih njenih zunanjetrgovinskih partnerjev.
Odraz tega je bilo tudi zmanjšanje carinskih stopenj za industrijske izdelke, ki so bili doseženi tekom pogajanj v Urugvajskem krogu. Čeprav je ta krog poskrbel za največjo liberalizacijo prav v odnosu do najbolj razvitih industrijskih držav (Kanade, Japonske, ZDA), pa je bilo nezanemarljivo tudi zmanjšanje carinskih stopenj za države v razvoju (20% zmanjšanje) in države v tranziciji (30% zmanjšanje). Kot rečeno pa prav skupna kmetijska politika, ki je še zmeraj izdatno subvencionirana in zaščitena ter še zmeraj odjema skoraj polovico proračuna Evropske unije (nemara bi lahko govorili o Evropski kmetijski uniji?), še zmeraj v veliki meri odvzema odkritosrčnost težnjam po liberalizaciji mednarodne trgovine. Prav ta ogromna izjema k občemu pravilu namreč postavlja v izrazito depriviligiran položaj države v razvoju, ki so v veliki meri osredotočene prav na agronomsko produkcijo in nimajo prostega dostopa do evropskega trga.
Zdi se, da je svobodni trg kot obča krilatica duha časa v katerem živimo še toliko bolj aktualen predvsem takrat, ko gre za liberalizacijo tistih gospodarskih panog, v katerih je protagonist liberalizacije že v osnovi v izrazito bolj ugodnem položaju. Medtem, ko ta ista liberalizacija postane nadvse vprašljiva na občutljivih in nekonkurenčnih področjih.
GLASBA:
Naslednji vidik za razumevanje mednarodne politično ekonomske situacije nam ponuja teorija realizma. Med vsemi obravnavanimi teorijami ima realizem najdaljšo tradicijo in največjo stopnjo konciznosti in kontinuitete. (citiramo) »Tako npr. sta si grški Tukidid in ameriški Morgenthau kljub več kot dvatisočletni oddaljenosti v njunem pisanju blizu, ko mednarodne odnose razlagata kot nenehni boj za moč, ki je ukoreninjen v človekovi naravi, katere temeljna značilnost je agresivnost in egoizem. Ne eden ne drugi ne vidita nobenega prostora za pravico, moralo in etiko v mednarodnem prostoru« (konec citata)
Splošne predpostavke realistične teorije pa so sledeče… Osnovna enota analize je nacionalna država. Države druga z drugo vstopajo v odnose v anarhičnem in decentraliziranem sistemu, so suverene in nad seboj ne priznavajo nobene višje oblasti, zavoljo tega tudi ne obstaja in ne more obstajati pravo, ki bi države zavezovalo k takšnemu delovanju, ki bi v zadnji instanci onemogočalo uporabo sile. Poglavitno gibalo posamične države v realistični teoriji je nacionalni interes, ki je kot poudarja Morgenthau racionalen. Ta pa se posledično odraža v težnji vsake države po maksimizaciji njegovega uveljavljanja oziroma po maksimizaciji moči kot take, h kateri teži vsaka posamična država na mednarodnem horizontu. Države so torej racionalni in homogeni akterji, pojmovanje nacionalnega interesa (za razliko od videnja, ki ga ima liberalizem), sovpada tako med politično in ekonomsko elito kot tudi med širšim prebivalstvom – kar je dvoumno saj realizem po drugi strani trdi, da je človeška narava določena in egoistična.
Zdi se, da lahko s precejšnjo upravičenostjo trdimo, da realistični pogled nima bistvene razlagalne moči tako za evropsko unijo kot tudi za samo zunanjetrgovinsko politiko, a vseeno podvržimo to tezo bolj podrobni analizi. Na prvi pogled se zdi, realizem že na ravni same ideje o Evropski uniji ne vzdrži preizkusa, saj je le ta utemeljena na radikalno drugačnih temeljih in v praksi nikakor ne bi mogla delovati, če bi se vsaka posamična država dejansko obnašala po realističnem modelu delovanja, navkljub temu pa to seveda ne izključuje dejstva, da med evropskimi državami še zmeraj obstajajo tudi tovrstne prvine.
Primer tega lahko zasledimo v odločnem zavračanju tako Velike Britanije kot Danske glede sprejemanja skupne evropske valute, obe državi sta v tem konkretnem primeru na prvo mesto postavili nacionalne interese, ki so bili v največji meri prestižne narave, in na ta način delovali skladu z realističnim modelom. Navkljub temu pa evropska unija kot skupnost držav s skupnimi ekonomskimi interesi navzven vseeno nastopa kot zaokrožena celota.
Prav na tem terenu v odnosu do tretjih držav, to je zunanjetrgovinskih partneric, pa unija kot celota lahko deluje tudi po realističnem modelu. To možnost ji omogoča cela paleta ekonomskih ukrepov oziroma sankcij s katerimi lahko „mehka supersila“ na precej nazoren način pokaže svoje mišice. Med tovrstne ukrepe spadajo trgovinske sankcije, kot sta denimo embargo ali bojkot ali pa povišanje carinskih stopenj in uvedba kvot. Nadalje odprava preferenc in diskriminatorno ravnanje, prepovedi finančnih transakcij (zamrznitev finančnih sredstev, izvoznih kreditov in vseh vrst finančne pomoči, kontrola uvoza in izvoza kapitala v tretje države, zaseg sredstev; diskriminatorne cene), odprava tehnične in znanstvene pomoči ter prepoved transporta (vključno z zračnim in zdravstvenim prometom). Z omenjenimi ukrepi lahko Evropska unija zaostri in v končni fazi tudi prekine trgovinske in finančne transakcije s tretjo državo. Gre torej za disciplinirajoče mehanizme, ki bi jih lahko uvrstili v teoretski horizont realizma, z bistveno razliko, da se jih v našem primeru poslužuje skupnost držav.
GLASBA:
Tretji izmed najbolj razširjenih pogledov na polje mednarodne politične ekonomije je konstruktivizem. Za razliko od liberalizma in realizma izhaja iz določenih radikalno drugačnih predpostavk in poudarja pomen, ki ga v mednarodnih odnosih igrajo kulturno in ideološko pogojene silnice in motivi. Tako konstruktivisti pravijo, da delovanja različnih mednarodnih akterjev ne moremo razumeti brez razumevanja specifične pogojenosti njihovih različnih kulturnih okolij. Akterji prav tako niso strogo racionalni saj so njihova dejanja velikokrat pogojena zgodovinsko ali pa simbolično. Za razliko od liberalnega pogleda, ki pravi, da so preference akterjev pogojene instrumentalno in realistov, ki pravijo, da so fiksne, konstruktivisti poudarjajo, da so preference akterjev oziroma njihovo prednostno delovanje pogojeni s procesom socializacije oziroma socialne interacije.
Na ravni Evropske unije, lahko tovrstni pogled razlaga tisto sfero evropskega udejstvovanja oziroma procesa evropeizacije, ki se vrtinči okrog ustvarjanja skupne evropske zavesti oziroma identitete. Ta se navznoter kaže kot poudarjanje skupnih vrednot in zgodovine, ki naj zagotovijo bolj živo substanco v krogotoku evropskih institucij. Navzven pa bi lahko konstruktivistična perspektiva razložila politiko Evropske unije, kot tisto težnjo, da se v očeh svetovne javnosti profilira kot nekakšne mehka supersila, ki svojih ciljev ne dosega po vojaški poti temveč preko sredstev mirnega razreševanja sporov. Odraz tega je prisoten tudi v skupni zunanjetrgovinski politiki, ki svoje poslovanje, včasih pogojuje tudi z spoštovanjem človekovih pravic in svoboščin in na ta način vzpostavlja podobo same sebe kot zaščitnice tovrstnih civilizacijskih pridobitev. Primer tovrstne politike je denimo Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo. Gre za proces, ki je koordiniran in strateško dolgoročen načrt delovanja mednarodne skupnosti,da bi v Jugovzhodni Evropi dosegla stabilno stanja in vzpostavila ustrezne razmere za delovanje demokratičnih institucij in tržne ekonomije. Ta program je namenjen izključno obnovi držav jugovzhodne Evrope s ciljem, da se te države vključi v evropske in transatlantske integracije.
Poleg vseh naštetih perspektiv, ki vsaka iz svojega gledišča razlagajo politično ekonomsko situacijo pa bi veljalo omeniti vsaj še en pogled, ki je v preučevanju tako mednarodnih odnosov kot tudi same Evropske unije izrazito zanemarjen.
Govora je o marksizmu, s posebnim poudarkom na danes praktično pozabljeni umetnosti kritike politične ekonomije. Prav ta analitični aparat z daleč največjo ostrino razgrinja protislovja obstoječega politično ekonomskega sistema, to je kapitalizma, kot sistema, v katerem gre za privatno prisvajanje družbenih rezultatov dela. Za razliko od vseh ostalih teoretskih usmeritev kritika politične ekonomije resnico zunanjetrgovinske politike ne bi iskala v menjavi, temveč v sami produkciji, ki posledično šele omogoča menjavo. Vprašanje produkcije lahko nadalje členimo na lastništvo nad produkcijskimi sredstvi in na produkcijski proces sam.
Lastništvo nad produkcijskimi sredstvi poseduje razred kapitalistov, medtem, ko delavski razred poseduje zgolj delovno zmožnost. (citiramo) »Na osnovi blagovne menjave je bila prva predpostavka, da sta se kapitalist in delavec srečevala kot svobodna človeka, kot neodvisna lastnika blaga: eden kot lastnik denarja ali produkcijskih sredstev, drugi kot lastnik delovne sile« (konec citata). Nadalje, lahko vprašanje produkcijskega procesa izkristaliziramo v vprašanje produkcije presežne vrednosti, torej v razliko med potrebnim in presežnim delom, ki ga zaposleni opravlja. Presežna vrednost, to je neplačano delo šele ustvarja resnično vrednost, ki lahko vstopa v menjalni proces. Menjalni proces kot tak pa posledično ne ustvarja dodane vrednosti, saj samo premešča že ustvarjen vrednost.
Zavoljo tega so vsi pristopi, ki ignorirajo produkcijski sektor radikalno nezadostni, saj enostavno niso sposobni razložiti kako se ustvarja vrednost kot taka.
Brez tega nujnega koraka je tudi razumevanje menjalnega procesa, v našem primeru torej Skupne zunanjetrgovinske politike Evropske unije, nezadostno, saj svoje analize ne pripelje do resničnega jedra problemov.
Prispevek je pripravil Anej Korsika iz ljubljanskega študentskega politološkega društva Polituss – www.polituss.org
GLASBA:
Filozofija skozi čas
Ob 100-ti obletnici Clauda Lévi-Straussa
O Lévi-Straussu, ki ga – tako mimogrede – v priimku od slavnega izumitelja kavbojk razlikuje zgolj vezaj, lahko začnemo predstavitev na mnogo načinov. A gotovo bi se potem z metodo strukturalne analize, ki jo je Lévi-Strauss vzel iz lingvistike, pokazalo, da imajo vsi skupno globinsko strukturo. Da, povejmo naravnost in brez ovinkarjenja. Težko je pisati predstavitev Lévi-Straussa. Vsaka zgodba o njem se na koncu izkaže za novi mit o intelektualnem vzponu in karieri enega »osrednjih intelektualcev« 20. stoletja. Claude Lévi-Strauss je za nas lahko samo mit, živeči mit.
Zakaj smo uporabili besedo zvezo »osrednji intelektualec«? Danes bi temu rekli, da je imel Lévi-Strauss poleg spretnosti razumske inteligence, še čar čustvene inteligence, ki mu je omogočal navezovanje stikov z intelektualnimi kapitalnimi imeni kot so Marcel Mauss, Roman Jakobson, Franz Boas ter Jean-Paul Sartre. Tovrstnih imen z bolj ali manj zvenečo intelektualno eminenco pa je še več, preveč za našo kratko skico.
Med profesorji, pri katerih je Lévi Strauss študiral, je bilo bolj znano ime Marcel Mauss, nečak mnogo bolj eminentnega Émila Durkheima. Je že tako, da sorodstveni odnosi tudi znotraj humanistike igrajo nezanemarljivo vlogo. Mauss je ohranjal Durkheimovo trdo makro-sociološko linijo, da je treba družbena dejstva spoznavati kot stvari, to pomeni spoznavati kot elementarne enote, preden lahko razumemo njihovo funkcijo v razmerju do celote. Ta izrazito strukturalen in ne-subjektiven pristop do družbene stvarnosti je prevzel tudi Lévi-Strauss. Po končanem študiju je nekaj časa poučeval na licejih, nato pa se je leta 1935 pridružil francoski etnografski misiji v Braziliji. Terensko delo v džungli ga je, kakor kasneje sam priznava v »Žalostnih tropih« razočaralo in odbilo, saj nikakor ni znal najti stika z indijanskimi domorodci, s sekundarnimi zapiski, ki jih je dobil od informatorjev, pa si ni znal kaj pomagati, saj je bila etnografska disciplina že takrat več kot zasičena z materialom. Vsi podatki, bodisi od sekundarnih virov informatorjev ali pa od fiziološko nad-sposobnih terencev, ki so opravljali opazovanje neposredno z udeležbo, so čakali na urejanje, etnografija pa ni premogla neke meta-teorije, ki bi bila zmožna prepoznati ključne in univerzalno posplošljive teze v obilici podatkov.
Zgodovina je tukaj hotela, da se je zgodila Druga svetovna vojna, ki ga je transportirala čez lužo nazaj na Maginotovo linijo, od tam pa po kratkem ekskurzu v učiteljišču zaradi rasnih zakonov ponovno čez lužo, tokrat v in ne-prekuhano, ne-pečeno »Veliko jabolko« – The Big Apple.
Nove veze in nova poznanstva se skupaj s priporočili ponovno izkažejo za uspešna. Drugo od štirih imen, ki smo jih izpostavili v uvodu, je kulturni antropolog Franz Boas. Ta Boas je pomemben predvsem zato, ker je po ameriških katedrah za antropologijo dokončno počistil s prežitki socialnega evolucionizma ter za vodje kateder postavil svoje učence. Skratka, človek z vezami. Leta 1942 se zgodi nekaj, kar si bo Lévi-Strauss zapomnil za celo življenje. Na eni od večerij Boas v njegovem naročju za posledicami srčnega napada umre. Vseeno pa kot sprejeti član Boasove akademsko socialne mreže dobi možnost dostopa do obilice podatkov ameriških kulturnih antropologov, ki so po dolgem in počez prečesali Ameriko za prežitki predmodernih indijanskih družbenih struktur, ali v ožjem pomenu – sorodstev.
Za urejanje obilice novega etnografskega gradiva dodanemu k terenskemu delu v Braziliji, je potreboval samo še metodo, ki bi to nepregledno množico nekako smiselno uredila in odlepila od zahodnjaških konceptov dojemanja sorodstvenih vez. To dobi iz lingvistične teorije Ferdinanda de Saussurea, za botra pa se tukaj izkaže naše tretje ime iz uvoda – ruski lingvist Roman Jakobson, ki se je med vojno prav tako zatekel v New York. Lévi-Strauss pride do spoznanja, da tako kot lahko jezik razstavimo na atomarne foneme, ki jih postavimo v opozicije, je mogoče urediti tudi najmanjše enote sorodstva, na primer: brat-sestra, žena-mož, oče-hči, materin brat-nečak.. Če je na primer Boasova učenka Margaret Mead ugotovila za Samoansko družbo, da je materin brat, to je stric po materini liniji tisti, ki opravlja socializacijsko funkcijo tipično za očeta v Zahodni družbi, potem je jasno, da v Samoanski družbi oče, oziroma ženin partner ne more biti v istem razmerju do svojega otroka kot materin brat. In teh sorodstvenih sistemov, ki se bistveno razlikujejo od tega in od primerov iz naših življenj, je še mnogo. In kaj je ugotovil Lévi-Strauss? Vzemimo za izhodišče ponovno Samoanski primer: če ima znotraj sorodstva večjo težo materin brat, potem ga ne more imeti materin partner. In obratno, za sorodstveno strukturo Slovencev je tipično, da strici in tete ne igrajo pomembne vloge. Končna Lévi-Straussova ugotovitev je, da so nekatera sorodstvena razmerja preprosto nemogoča. Razmerje med bratom in sestro je vedno proti razmerju med bratom in ženo. Ergo: imamo brezčasna strukturno posplošljiva pravila, ki veljajo za vse družbe, tako v diahronem kot sinhronem smislu. Vse to pa predstavlja zgolj teoretično izhodišče za analizo teze o univerzalnosti prepovedi incesta.
Končno dovolj opremljen z metodo in novimi vezami se je po vojni vrnil v Francijo in na kaj naleti? Na intelektualno dominacijo preživetih vitalistov in literarno povzpetnih eksistencialistov, ki so obvladovali katedre. S svojimi analizami o položajih žensk v neevropskih družbah, si je pridobil naklonjenost feministk, tudi Simone de Beauvoir. A to naklonjenost brž zapravi z notorično tezo o menjavi žensk kot temelju vseh menjav. Sredstev ne izbira, niti ne olepšuje. Spravi se na zadnje prežitke sholastike, ki so v pojmih ‘esenca’ in ‘eksistenca’, filozofijo spremenile v literaturo, filozofske katedre pa v kavarniške klube. Iz polemike o človekovi svobodi, ki jo ima s Sartrom, izide kot nesporni zmagovalec. Časi so bili zreli za zamenjavo paradigme in ta nova paradigma francoskega intelektualizma je bil Claude Lévi-Strauss.
Drugo fazo njegovega ustvarjanja vključujejo strukturalistične študije o mitu in objava štirih knjig epske »Mitologike«. Objavlja še v pozna osemdeseta leta, v javnosti pa je viden vse do sredine svojih devetdesetih let. V slovenščino so prevedeni zgolj »Oddaljeni pogled«, »Rasa in zgodovina« ter »Totemizem danes« v knjižni izdaji Studie humanitatis. Slednji dve sta izšli v enotni knjižni izdaji. Potem imamo še »Divjo misel«, ki je izšla pri Krtini, čakamo pa še vedno prevod njegovega najpomembnejšega dela, ki mu je tudi prineslo slavo, »Žalostnih tropov«.
Rubriko za vas pripravlja Boris Blagotinšek, filozofski forum www.mislec.net
GLASBA:
S tem Zofijini ljubimci za danes zaključujemo. Vabljeni k obisku Šole politične pismenosti, ki še vedno – načeloma vsako sredo – poteka v Pekarni. Kot že omenjeno, se bomo izjemoma v petek 12.12. ob 18. uri v sklopu ŠPPja seznanili z inštitucijami Evropske unije in glavnimi strukturnimi problemi znotraj Evropske unije in demokratičnim deficitom, ki ga prinašajo. Vse informacije in vsebine, ki bi vas utegnile zanimati, najdete na naši poučni in družbeno kritični internetni strani www.zofijini.net. Svoja mnenja o oddaji in o naših dejavnostih lahko podate na filozofskem forumu www.mislec.net, ali pa jih k nam posredujete na naslov zofijini@yahoo.com. Ponovno nam lahko prisluhnete ob tednu osorej. Srečno!
Avizo