Avizo
Pozdravljeni v oddaji Zofijini ljubimci, ki jo za radio MARŠ in spletni podcast, pripravljamo v Društvu za razvoj humanistike!
Današnjo oddajo smo zasnovali kot vozlišče dveh prepletenih zgodb – dela turško ameriške tehno-sociologinje Zeynep Tufekci in teme socialnih posledic sodobnih spletnih tehnologij. V prvem prispevku, ki mu bomo prisluhnili, Zeynep Tufekci ugotavlja, da gradimo distopijo samo zato, da bi ljudje klikali na oglase, v drugem prispevku, ki ga je Zeynep Tufekci spisala za The New York Times, pa prevprašuje vlogo YouTuba v radikalizaciji uporabnikov interneta. Oddajo bomo zaključili s prispevkom režiserja in pesnika Maxa Stossela, v katerem obravnava dejanske stroške naše ekonomije pozornosti.
Želimo vam poučno poslušanje!
Glasba
Klik za klikom gradimo distopijo, ki jo poganja umetna inteligenca, pravi turška tehnološka sociologinja Zeynep Tufecki. V TED predstavitvi podrobneje opisuje kako se algoritmi podjetij kot so Facebook, Google in Amazon, s katerimi nas želijo prepričati, da bi kliknili na oglas, uporabljajo tudi za dostop do političnih in vitalnih družbenih informacij. In stroji pri tem niti niso glavna grožnja. Kar moramo razumeti je, kako lahko tisti, ki imajo moč, umetno inteligenco uporabijo za nadzor in kaj lahko naredimo proti temu.
Zeynep Tufekci, po rodu iz Turčije, svojo kariero kot izredna profesorica gradi na Fakulteti za informacije in bibliotekarstvo na Univerzi v Severni Karolini. Je avtorica številnih mnenjskih prispevkov in odmevne knjige iz leta 2017 z naslovom »Twitter and Tear Gas: The Power and Fragility of Networked Protest« v prevodu: »Twitter in solzivec: moč in krhkost mrežnih protestov«.
Kot javnost in kot državljani ne vemo več ali gledamo vsi iste informacije oziroma kaj lahko vidijo drugi. Brez dostopnih skupnih informacij, malo po malo javna razprava postaja nemogoča in mi se trenutno nahajamo na začetku tega procesa. Algoritmi lahko zelo enostavno zgolj na podlagi všečkov na Facebooku pridejo do informacij o vaši etnični pripadnosti, religioznih in političnih pogledih, osebnostnih lastnostih, inteligenci, srečnosti, uporabi prepovedanih substanc, starosti, spolu, spolni usmerjenosti itd. Algoritmi lahko identificirajo protestnike tudi če so njihovi obrazi delno prikriti.
Vse to so lahko sicer samo verjetnostna ugibanja in ne morejo biti 100% zanesljiva, a zaradi nekaj napačnih rezultatov se močni ne bodo nič kaj bolj uprli skušnjavi po uporabi teh tehnologij, kar bo seveda ustvarilo celo vrsto drugih težav. Predstavljajte si, kaj lahko država stori s tako veliko količino podatkov, ki jih ima o svojih državljanih. Kitajska recimo že uporablja tehnologijo detektiranja obrazov za prepoznavanje in aretacijo ljudi. In v tem je tragedija: gradimo infrastrukturo avtoritarnega nadzora samo zato, da bi ljudje klikali na oglase. To ne bo Orwellov avtoritarizem. To ni »1984«. Če avtoritarni režim uporablja zastraševanje, da bi nas teroriziral, smo prestrašeni, toda to bomo vedeli in ga bomo za to sovražili ter se mu upirali. Če pa ljudje na oblasti uporabljajo te algoritme, da nas v miru gledajo, nas presojajo in usmerjajo, predvidevajo in identificirajo tiste, ki bi lahko delali težave ter upornike, z uporabo osebnih, za posameznike značilnih pomanjkljivosti in ranljivosti, uporabljajo obsežno arhitekturo prepričevanja in manipulirajo posameznike, in če to v velikem obsegu delajo preko naših zasebnih zaslonov, tako da ne vemo niti tega, kaj od tega lahko vidijo naši sodržavljani in sosedje, nas bo takšen avtoritaren režim obkolil kot pajkova mreža in morda sploh ne bomo vedeli, da smo se vanjo ujeli.
Facebook služi milijarde, ker deluje kot odlična prepričevalna arhitektura. Toda struktura te arhitekture je enaka ne glede na to ali prodajate čevlje ali politiko. Algoritmi ne poznajo razlike. Isti algoritmi, ki povzročajo, da smo bolj dojemljivi za oglase, organizirajo prav tako naše politične, osebne in družbene tokove informacij in to moramo spremeniti.
Ne razumite me narobe, digitalne platforme uporabljamo, ker nam ponujajo veliko dodano vrednost. Facebook uporabljam za stike s prijatelji in družino po vsem svetu. Pisala sem že o tem, kako pomembni so socialni mediji za socialna gibanja. Študirala sem, kako je po vsem svetu mogoče te tehnologije uporabiti za izogibanje cenzuri. Ne gre za to, da bi bili ljudje, ki vodijo Facebook ali Google zlobni ali da bi namerno poskušali narediti državo ali svet bolj polariziran ter spodbujati ekstremizem. Prebrala sem veliko njihovih dobronamernih izjav. Toda pri tem ni pomemben namen ali izjave, ki jih ti ljudje dajejo, ampak strukture in poslovni modeli, ki jih gradijo. In to je jedro problema. Bodisi oglasi na spletnem mestu ne delujejo kot prepričevalna arhitektura ali pa je njihova moč zelo zaskrbljujoča. Eno ali drugo.
Kaj lahko storimo? To se mora spremeniti. Ne morem ponuditi preprostega recepta, ker moramo prestrukturirati celoten način kako deluje naša digitalna tehnologija. Vse od načina kako tehnologijo razvijamo do načina kako so v sistem vgrajene ekonomske in druge spodbude. Soočiti se moramo in poskusiti odpraviti pomanjkanje preglednosti, ki jo ustvarjajo lastniški algoritmi, strukturno moramo izzvati nejasnosti okoli strojnega učenja in vseh podatkov, ki jih zbirajo o nas. Pred nami je velika naloga. Mobilizirati moramo tehnologijo, našo ustvarjalnost in da, tudi politiko, da bomo lahko gradili umetno inteligenco, ki nas bo podpira v naših človeških ciljih in ki jo bodo omejevale tudi naše človeške vrednote. Razumem, da to ne bo enostavno. Morda se ne bomo strinjali niti glede tega, kaj ti izrazi pomenijo. Toda, če bomo vzeli resno kako ti sistemi, od katerih smo tako odvisni, delujejo, ne vidim, kako bi lahko ta pogovor še kako preložili. Te strukture organizirajo kako delujemo in nadzirajo, kar lahko in česa ne moremo početi. Številne od teh platform, ki jih poganja oglaševalski denar se ponašajo, da so brezplačne. V tem kontekstu to pomeni, da smo mi izdelek, ki ga prodajajo. Potrebujemo digitalno ekonomijo, kjer naši podatki in naša pozornost ne bo na prodaj diktatorju ali demagogu, ki zanje ponudi največ denarja.«
Prispevek je bil leta 2017 izvirno predstavljen v sklopu TED predstavitve. V slovenskem prevodu si ga lahko preberete na blogu Oglaševanje na tehtnici, tehtnica.wordpress.com
Za-misel
»Maja 2002 so poročali, da so znanstveniki na univerzi v New Yorku na možgane podgane namestili čip, preko katerega so lahko neposredno prenašali osnovne signale in tako s pomočjo upravljavskega mehanizma, kot ga poznamo pri daljinsko upravljanih igračah, omogočili nadzor nad gibanjem podgane. Prvič je svobodno voljo žive živali prevzel zunanji stroj. Kako je nesrečna podgana doživljala svoje gibanje, ki so ga upravljali zunaj nje? Se je tega, da njeno gibanje upravljajo, zavedala? Morda v tem leži razlika med kitajskimi državljani in nami, svobodnimi državljani zahodnih, liberalnih držav: kitajske človeške podgane se vsaj zavedajo, da jih nadzirajo, medtem ko smo mi neumne podgane, ki se potikajo naokrog, ne zavedajoč se, kako je naše gibanje nadzorovano.«
Slavoj Žižek v prispevku »Kako je WikiLeaks odprl naše oči za iluzijo svobode«
Glasba
Zeynep Tufekci je za The New York Times lani pomladi napisala odmeven prispevek z naslovom »Velika vloga YouTuba v radikalizaciji uporabnikov interneta«
V nekem trenutku tekom predsedniške kampanje leta 2016, sem na YouTubu gledala nekaj video posnetkov zborovanj Donalda Trumpa. Pisala sem članek o njegovi privlačnosti za volilno bazo in sem želela preveriti nekaj citatov.
Kmalu sem opazila nekaj nenavadnega. YouTube mi je začel priporočati in predvajati video posnetke, ki so prikazovali bombastične govore, ki so zagovarjali večvrednost bele rase, zanikali holokavst in druge vznemirljive vsebine.
Ker na YouTubu nisem navajena gledati ekstremno desničarskih vsebin, me je zanimalo ali je to kak poseben desničarski fenomen, zato sem ustvarila še en YouTube račun in začela gledati video prispevke o Hillary Clinton in Bernieju Sandersu ter dovolila, da me priporočila YouTube algoritma odpeljejo kamorkoli želi.
Nedolgo zatem sem bila preusmerjena na video prispevke levičarskih zarot, ki so vključevali razprave o obstoju tajnih vladinih agencij in obtožbe, da za napadi 11. septembra 2001 stoji vlada ZDA. Kot v primeru videov o Trumpu, mi je YouTube priporočal vsebine, ki so bile veliko bolj ekstremne, kot je bila tista, s katero sem začela.
Ker me je to pritegnilo, sem eksperimentirala naprej tudi z nepolitičnimi temami. Pojavil se je enak obrazec. Video posnetki vegetarijanstva so me vodili do video prispevkov o veganstvu. Video prispevki o teku, so me vodili do videoposnetkov o ultramaratonih.
Zdi se, kot da za YouTubov algoritem priporočil nikoli niste dovolj »hard core«. Video prispevke promovira, priporoča in razširja na način, ki nenehno dviguje vložek. Glede na to, da ima milijardo ali nekaj takšnega uporabnikov, je YouTube verjetno eden od najmočnejših instrumentov za radikalizacijo v 21. stoletju.
To pa se ne dogaja zato, ker tajno združenje inženirjev YouTuba kuje zaroto proti svetu, da bi ga pahnili v prepad. Veliko verjetnejša je razlaga, da ima to opravka s povezavo umetne inteligence in poslovnega modela Googla, ki je lastnik YouTuba. Navkljub vsej svoji vzvišeni retoriki, je Google predvsem oglaševalski posrednik, ki prodaja našo pozornost podjetjem, ki so zanjo pripravljena plačati. Dlje časa ko so ljudje na YouTubu, več Google zasluži.
Kaj drži ljudi »prilepljene« na YouTube? Njegov algoritem je kot kaže sklenil, da ljudi pritegujejo vsebine, ki so bolj skrajne od tistih, s katerimi so začeli, oziroma »vnetljive« vsebine na splošno.
Je ta sum pravilen? Do pravih podatkov je težko priti. Google nerad deli informacije z neodvisnimi raziskovalci. Toda zdaj imamo, deloma zahvaljujoč bivšemu Googlovemu inženirju Guillaumu Chaslotu, prve indice, ki to potrjujejo.
Chaslot je na algoritmih za priporočila delal, ko je bil zaposlen pri YouTubu. Vznemirila ga je strategija, ki so jo uporabljali, da bi povečali čas, ki ga ljudje preživijo na strani. Google ga je odpustil leta 2013 in kot razlog navedel slabo delo, toda on vztraja, da je pravi razlog za razrešitev, ker je preveč vztrajal pri spremembah algoritma.
The Wall Street Journal je s pomočjo Chaslota izvedel raziskavo vsebin YouTuba. Ugotovil je, da je YouTube pogosto odpiral skrajno desne ali skrajno leve video prispevke uporabnikom, ki so gledali dokaj zmerne vire osrednjih novic in da so bile tovrstne ekstremistične tendence očitne tudi pri širokem naboru drugih vsebin. Če ste recimo iskali informacije o cepivu proti gripi, bi vam YouTube na primer ponudil video vsebine o zarotah, ki jih širijo gibanja proti cepljenju.
Prav tako je mogoče, da v YouTubovem algoritmu priporočil obstaja pristranost napram vnetljivim vsebinam. Med pripravami na predsedniške volitve leta 2016, je Chaslot naredil program, ki je spremljal največkrat priporočene videe na YouTubu, kot tudi vzorec njihovih priporočil. Odkril je, da je nekdo, ki je na YouTubu začel s pregledovanjem video prispevkov, ki so bili naklonjeni ali Hillary Clinton ali Donaldu Trumpu, veliko bolj verjetno končal pri priporočilih video prispevkov, ki so bili naklonjeni Trampu.
Če združimo te ugotovitve z raziskavami, ki ugotavljajo, da so tekom kampanje za predsedniške volitve 2016 lažne novice, ki se nagibajo k nezaslišanemu, veliko pogosteje vključevale Trumpu kot Clintonovi naklonjene vsebine, je YouTubovo nagibanje proti tovrstnim vnetljivim vsebinam še bolj očitno.
YouTube je bil nedavno predmet kritike, ker je priporočal videoposnetke, ki so promovirali teorijo zarote, da so preživeli aktivisti streljanja na šoli v Parklandu na Floridi, v resnici samo »krizni igralci«, ki se pretvarjajo, da so žrtve. Jonathan Albright, raziskovalec na Univerzi Columbia, je pred kratkim z iskanjem pojma »krizni igralec« na YouTube računu ugotovil, da ga je sledenje funkciji priporočila »zavrti naslednji video« privedlo do mreže približno 9000 videoposnetkov, ki promovirajo to in sorodne teorije zarote, vključno s trditvijo, da je bilo streljanje na šoli v Newtownu v državi Connecticut leta 2012, samo potegavščina.
Priče smo računalniški eksploataciji naravne človeške želje, da lahko pogledamo za zaveso, da lahko pogledamo globlje v to, kar nas privlači. Ko nadaljujemo s klikanjem, nas to z razburljivim občutkom odkrivanja večjih skrivnosti in globljih resnic ponese s seboj. YouTube vodi gledalca v »zajčjo luknjo« ekstremizma med tem ko njegov lastnik Google uspešno prodaja oglasni prostor.
Ljudje imajo veliko naravnih nagnjen, ki jih je v kontekstu modernega življenja treba budno spremljati. Na primer naše hrepenenje po maščobah, soli in sladkorju, ki nam je dobro služilo, ko je bilo hrane malo, nas lahko zapelje na napačno pot v okolju, v katerem je maščob, soli in sladkorja vse preveč in se nam tudi prekomerno tržijo. Tudi naša naravna radovednost o neznanem nas lahko na primer zapelje na spletno stran, ki nas vodi v smeri laži, potegavščin in napačnih informacij.
YouTube je pravzaprav ustvaril restavracijo, ki nam ponuja vedno bolj sladko, mastno hrano in na naše krožnike nalaga hrano takoj, ko smo končali z zadnjim obrokom. Sčasoma se naši okusi prilagodijo in iščemo še bolj sladko, mastno hrano, ki jo restavracija vestno zagotavlja. Ko restavracijo zdravstvene službe in zaskrbljena javnost s tem soočijo, upravljavci restavracije odgovorijo, da nam nudijo samo to, kar si želimo.
Ta situacija je še posebej nevarna, če vzamemo v obzir, koliko ljudi, zlasti mladih, se na YouTube obrača po informacije. Googlovi poceni prenosni računalniki Chromebook, ki zdaj predstavljajo že več kot 50 odstotkov osnovnega in srednješolskega izobraževalnega trga prenosnih računalnikov v ZDA, so običajno opremljeni s hitrim dostopom do YouTuba.
To stanje je nesprejemljivo, vendar ni neizogibno. Nobenega razloga ni, da bi dopuščali podjetju, da služi tako veliko denarja, hkrati pa potencialno pomaga radikalizirati milijarde ljudi; žanje finančne koristi, hkrati pa družbo bremeni s toliko potencialnih stroškov, ki bi lahko izšli iz tovrstne radikalizacije.
Prispevek si lahko v slovenskem prevodu preberete na blogu Oglaševanje na tehtnici, tehtnica.wordpress.com
Glasba:
Max Stossel v svojem TED predavanju obravnava dejanske stroške naše ekonomije pozornosti in zakaj moramo pred prihodki iz oglasov, spodbude tehnoloških in medijskih podjetij uskladiti s človeškimi vrednotami. V predstavitvi razloži, da ko vsi služijo z našo pozornostjo, dejansko izgubljamo vsi.
Max Stossel je večkrat nagrajeni režiser in pesnik z edinstvenim slogom pripovedovanja. Njegovo delo je pogosto deležno spletne pozornosti in je prisoten v večini večjih digitalnih publikacij. Pred vstopom v kreativni svet je osem let preživel kot ustvarjalec medijskih mrežnih strategij za nekatere od 500 najboljših blagovnih znamk in oblikovalec socialnih mrež. Vpogled na ta področja mu omogoča svojevrstno perspektivo sodobne kulture in kako tehnologija vpliva na človeštvo.
Vsi imamo izkušnjo, ko nenehno pregledujemo svoje mobilne naprave, a že naslednji trenutek pozabimo zakaj smo to počeli. Včasih je bilo moje delo, da vas iz vašega sveta privabim v mojega. Ko enkrat pridobimo vašo pozornost, smo zelo dobri v tem, da jo zadržimo. Dlje ko jo zadržimo, dlje vam lahko prikazujemo oglase. Dlje ko sem se s tem ukvarjal, bolj mi je postajalo jasno, da industrija pozornosti deluje na ta način. Obstaja velika tekma za to, da vam ukrademo čas in kolikor ga je mogoče veliko. Kot arhitekti našega digitalnega sveta moramo biti boljši, ker smo lahko.
Očitno je, da so bili ti sistemi oblikovani tako zapleteno, da lahko na ta način podjetja našo pozornost zadržujejo v neskončnost. Zdi se, kot da je naša pozornost sistematično podvržena algoritmom, ki natančno vedo kaj si želimo – ne kar si želimo, ampak samo kar gledamo. Ljudje za tem inteligentnim sistemom si zares želijo izboljšati naša življenja, a so njihovi bonusi vezani na čas, ki ga preživimo na določeni strani. Celo novičarske aplikacije so postale del video iger. Ko govorimo o nevarnostih oglaševanja, pogosto govorimo o popačeni podobi telesa in tovrstnih sporočilih, a mislim, da to ni edini problem. Želim govoriti o osnovnem poslovnem modelu ekonomije pozornosti, po katerem več kot lahko ukrademo vašega časa, več denarja zaslužimo. Lahko sicer menite, da vam ni mar, če morajo vsa ta podjetja, ki delujejo na področju socialnih omrežij, novičarska industrija, video igre, celo aplikacije za meditacijo, tekmovati za našo pozornost. Komu mar? To so ljudje počeli od nekaj, mar ne?
Tekmovati morajo, da nam ponudijo najboljšo mogočo storitev. V praksi morda res, v resnici pa na žalost ni tako. To res ni novi problem, težava je le ta, da smo v tem postali tako dobri. V času, ko v žepih nosimo pametne telefone in ko smo tako izpopolnili taktike, da krademo in zadržimo toliko vašega časa kot je le mogoče, postaja to grožnja našemu sistemu, našemu načinu življenja in zastavlja vprašanje, kako dobro nas ta podjetja v resnici poznajo.
Nedavno so objavili raziskavo Michala Kosinskega iz univerze v Stanfordu, v kateri je ugotovil, da s samo desetimi všečki na Facebooku, če torej poznamo samo deset strani, ki so vam všeč, lahko aspekte vaše osebnosti določimo bolje kot vaš povprečen sodelavec, s 150 takšnih informacij vas lahko poznamo bolje kot vaša mama, s 300 bolje kot vaš partner. In pri tem gre le za strani, ki so vam všeč. Tu ne gre za vse na kar ste kdaj kliknili, pregledovali, kako dolgo ste to pregledovali in vse kar ste delili in kako dolgo ste komu sledili. Vse te podatke Facebook ima, vendar v tem primeru niso bili vključeni v raziskavo in vendar nas je bil kljub temu sposoben spoznati bolje od naših bližnjih. Zaključil je, da je pametni telefon enormen psihološki vprašalnik, ki ga tako zavestno kot nezavestno nenehno izpolnjujemo.
Ko slišimo kaj takega, si mislimo: »nas pač dobro poznajo. Saj me ne silijo, da bi počel nekaj, česar si ne želim.« Toda trdim, da smo kot ljudje zelo lahko prepričljivi. So stvari, ki jih sicer ne bi delali, a pri pridobivanju in ohranjanju naše pozornosti enostavno delujejo. Mislimo si, da nas ni mogoče prevarati, a stvari enostavno delujejo – to so načini, s katerimi nas je kot ljudi mogoče zelo enostavno prevarati. V naši ekonomiji pozornosti, v času, ko nas ta podjetja tako dobro poznajo, ko živijo v naših žepih, služijo z našo pozornostjo in časom, za ta cilj uporabijo karkoli deluje. Pomembno se je vprašati kakšen svet to ustvarja.
Lahko vidimo, da kar deluje, ni vedno nujno tudi dobro za nas in kar si kot ljudje dejansko želimo. Obstaja razlika med tem kar si želimo in med tem, kar bomo gledali. Če večino časa preživimo na Facebooku ko smo jezni in osamljeni, potem je algoritem, ki je optimiziran, da nas na strani zadrži kakor dolgo je mogoče, optimiziran tudi za to, da nas ohrani v stanju jeze in osamljenosti. Vendar ne zato, ker je na Facebooku kdo tako zloben. Ljudje tam delajo svoje delo in opravljajo ga zelo dobro. Toda posledica je naše emocionalno stanje. V teh sistemih nismo le stranke, smo izdelek. Algoritmi so optimizirani, da se z njimi smejite, jočete, čudite in kupujete. Seveda nas ljudje na Facebooku na nek način želijo zadovoljiti, a nismo mi njihovi glavni delničarji, temveč so to oglaševalci. Kar deluje prične potem zelo temeljito spreminjati zgodbe, ki jih pripovedujemo. Ko objavljamo na Facebooku, tako oglaševalci kot novičarske organizacije merijo kaj v tistem trenutku v sistemu deluje. Če jeza kaže dobre rezultate, potem bo skoraj vsak članek, ki ga bomo videli, na nek način neka različica te jeze. Ker deluje. Toda ali je to novica? Podobno kar deluje nima nič skupnega z resnico. Ljudje služijo veliko denarja samo s tem, da si izmišljajo stvari in jih postavljajo pred oči tistih, ki so jim pripravljeni verjeti, ki si želijo potrditve svojih sumov, svoje pristranosti. To je zelo dobičkonosna industrija. Te novice so prepričljive, ker so pred očmi ljudi, ki so jim voljni verjeti in ko to enkrat deluje, sledi plaz podobnega. V mesecih pred ameriškimi volitvami je bilo na Facebooku na voljo več »lažnih novic« kot »preverjenih« v osrednjih medijih. Gotovo ni lahko določiti kaj šteje za eno ali drugo, a iz perspektive gole dejanskosti, ali se je nekaj zgodilo ali se ni, je prednost očitno na strani lažnih novic. Ko se enkrat nekaj takega požene v tek, je to zelo težko ustaviti in ima zelo visoko ceno, »ker laž prepotuje polovico sveta, preden si resnica šele obuje čevlje«. Preden je podan popravek, preden ljudje dobijo pravo informacijo je že prepozno, če sploh kdaj pride do njih. Nobenega dokaza ni, da je citat »Ljudi je lažje prevarati kot jih prepričati, da so bili prevarani« dejansko citat Marka Twaina, toda najdemo ga lahko na spletu in deluje.
To je razlog zakaj je to tako velik izziv. Ko so ljudje enkrat v tem območju, ko verjamejo, kar pač verjamejo, jih je iz te indoktrinacije zelo težko izvleči. Čeprav smo nek citat lepo in prepričljivo oblikovanega lahko našli na številnih straneh na spletu še en pomeni, da je pripisan pravi osebi. Na žalost ne gre samo za lažne novice. Resnične, prestižne novinarske organizacije so tarče enakih dejavnikov in se, ker deluje, prav tako zatekajo k pretiravanju, pristransoti, spodbujanju strahu in jeze. Vedo, da če tega ne bodo počeli sami, bodo njihovi konkurenti. Tako imajo občutek, da morajo sodelovati v tej igri kraje našega časa.
Dva primera, ki potrjujeta to pravilo. Prvi je iz New York Timesa in drugi iz Fox News. New York Timesa je objavil članek, v katerem ugotavlja, da stopnja umorov v ameriških mestih strmo narašča. Kasneje je statistik Nate Silver ugotovil, da sklepi temeljijo na zavajajoči statistiki, ki pa ustvarja strah in privlači bralce. Fox News je objavil poročilo o terorističnem napadu na mošejo, ki jo je izvedel človek »maroških korenin«. Napad se je res zgodil, a terorist ni bil Maročan. Če je Maročan, potem to pri bralcih doseže boljši učinek. Za publiko je to nekaj kar deluje, ker je to bolj dobičkonosna novica kot kakšna druga.
»Kar deluje« ustvarja tudi drugačno realnost. Dva kolega sem prosil, da v Google na svojem pametnem telefonu vpišeta enako geslo: »koliko beguncev je v Evropi zakrivilo kakšno kriminalno dejanje«. Na to vprašanje sta dobila dva povsem različna odgovora. Prvi je dobil odgovor, da je kakšno kriminalno dejanje zagrešilo 56% sirskih beguncev, kar je zelo zavajajoča statistika. Drugi je dobil informacijo, da begunci niso nevarni in niso zagrešili večjih kriminalnih dejanj. Postavila sta enako vprašanje in dobila diametralno nasprotna odgovora. Ljudje na ta način živimo v dveh različnih svetovih. Deležni smo različnih verzij resničnosti, ker je personifikacija še ena strategija, ki deluje. To nas zadržuje, da zapravljamo še več časa, toda je to nekaj, kar si res želimo? Zato je ta oglaševalski model tako nevaren.
Na internetu imamo veliko zastonj storitev, kar je čudovito, toda kakšna je resnična cena teh brezplačnih strani? Kakšna je prava cena tega, da vse informacije dobimo brez, da bi zanje kaj prispevali? Novicam in drug drugemu ne moremo zaupati, ker informacije dobivamo v vojni motenja naše pozornosti. Kako se znebiti tisoče ljudi, katerih delo je, da rušijo naš samonadzor in pridobivajo naš čas, kar na koncu ustvarja to polarizirano populacijo, ki smo ji priče danes. Ustvarili smo svet, v katerem morajo najboljši inženirji in razvijalci svoje talente uporabiti, da manipulirajo z našimi emocijami in nam kradejo čas. Ustvarili smo svet, v katerem si medijske organizacije ne morejo privoščiti, da bi cenile resnico kot bi to bilo potrebno za pravo, funkcionalno demokracijo. To ustvarja svet, v katerem se nenehno borimo za nadzor nad svojim razumom in proti tem načinom prepričevanja, zaradi katerih imamo različne verzije tega kaj je resnično. Trdim, da je to zelo visoka cena za vse te brezplačne storitve. Kako lahko to popravimo?
Imamo tri podjetja, ki so v edinstvenem položaju, da glede tega kaj ukrenejo. Apple, Google in Facebook. Prvi korak je, da ločimo dobičke od tega kako preživljamo svoj čas. Igra se ne more nadaljevati v smeri jemanja kar se da veliko našega časa, ker je vse to cena tega početja. Kaj pa če lahko izboljšamo nekaj drugega. Kaj če pričnemo spodbujati stvari, ki so nam res pomembne? Predstavljate si svet, ki ne tekmuje za našo pozornost, ampak nam pomaga, da bomo bolj uspešni. Težko si je predstavljati kako bi to izgledalo, zato bom ponudil nekaj primerov.
Imamo nekoga, ki ima minimalno plačo in poskuša poskrbeti za svojo družino. Predstavljate si, da bi različna podjetja tekmovala, delala »kar deluje«, da bi temu človeku pomagala. V tem cilj ne bi bil kako mu ukrasti čim več časa, ampak kako mu lahko pomagamo narediti nekaj, kar bo zanj zares pomembno. Kaj če aplikacije za zmenkarije ne bi uspeha merile po tem kolikokrat nas kdo oceni kot zaželene, ampak bi pomagale meriti »kar deluje«, da bi lahko z drugimi oblikovali smiselne odnose ali karkoli na teh straneh pač iščemo. Kaj če medijskim organizacijam ne bi bilo treba tekmovati za naš čas in pozornost vse do temeljnih nagonov, do samega dna našega možganskega debla? Kaj če bi namesto tega tekmovale, da bi delale »kar deluje«, da bi nas obveščale in informirale o svetu okoli nas in nam povedale ne samo kar je strašno, ampak predvsem, kar je pomembno. Tako pridemo do temeljnega vprašanja kaj so novice, zakaj jih imamo. Danes smo daleč od tega vprašanja. Kaj če bi ta algoritem, ki nas na Facebooku tako dobro pozna, na nek način bolje kot se poznamo sami, delal vse »kar deluje«, da bi nam dal, ponudil, kar nam je pomembno, da bi čas porabili z ljudmi, za katere nam je mar. Ko gremo po novice na Facebook, kot to počne veliko preveč ljudi, bi vzel v ozir vprašanje, zakaj imamo novice in jih optimiziral glede na to »kaj deluje«, da bi to osebo informirali ne pa da bi jo le zadržal na strani.
Izziv pri tem je, kako naj ta podjetja potem služijo denar? Facebook na osebo na mesec zasluži 1.61 dolarja. To je cena večine tega sveta v katerem živimo. Ne priporočam, da bi danes plačevali za Facebook, če pa bi bili pripravljeni plačati storitve, ki nam resnično prinašajo neko dodano vrednost, če bi nam podjetja pričela ponujati izdelke, ki izboljšujejo svet v katerem živimo in pričela meriti svoj uspeh glede na to kako dober učinek imajo na naša življenja, bi morda morali biti pripravljeni za to tudi plačati. Kot potrošniki smo namreč tudi sami odgovorni za to. To nam lahko pomaga, da nehamo biti samo izdelki in dejansko postanemo potrošniki. To moramo hitro popraviti. Vsak dan, ko tega ne rešimo, nas vse bolj razdvaja. Vse bolj smo polarizirani.
Merilo, ki največ šteje – čas, ki ga porabimo na neki strani – lahko odpravimo. Stvari lahko pričnemo postavljati na človeških vrednotah. Čas, ki ga porabimo na spletu lahko spremenimo v dobro porabljen čas. Oblikovalci našega digitalnega sveta imajo vse več podatkov in nadzora nad našo pozornostjo, orodij za uravnavanje naših čustev. Toda ali ta orodja rabijo na pravi način? Ali ne bi morali zgraditi tako naprednih digitalnih orodij, da bi lahko dejansko izboljšali svet, ki je zunaj naprave, ki je v naših rokah. Lahko dodamo takšno vrednost, da nas prisili, da telefone pospravimo v žepe kakor hitro je mogoče. To bi bile inovacije, ki časa ne bi jemale, ampak bi ga dajale. To pomeni biti resnično tehnološko napreden. Prihodnost ni v zaslonih, ampak v izboljševanju človečnosti.
Prispevek si lahko v slovenskem prevodu preberete na blogu Oglaševanje na tehtnici, tehtnica.wordpress.com
Za-misel
»Moderne tehnologije, kot so denimo pametni telefoni, so tehnologije, ki uničujejo pozornost. Pozornost je redka dobrina. Imamo je toliko in toliko in nič več. Pomembno je torej, kam jo usmerimo. Ampak kaj se prav sedaj dogaja? Pozornost je vedno bolj razpršena in vedno bolj plitka. Težje se učimo in znanje se uničuje. Znanja o družbi je manj, več pa je informacij, in ker lahko hitro pridemo do informacij, se nam zdi znanje nepomembno. Ampak problem, ki nastane tukaj, je, da je posledično tudi manj razumevanja, slednje pa je ključno. Stvari moramo razumeti, ne samo imeti dostop do informacij.«
Oliver Vodeb v pogovoru za Večer z naslovom »Vladajo nam skozi hrano«
Glasba
Še ena oddaja Zofijinih ljubimcev se s tem končuje. Zahvaljujmo se vam za pozornost in vas hkrati vabimo, da nam ponovno prisluhnete čez štirinajst dni.
Vabljeni in vabljene k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert (…) Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Hvala in na ponovno slišanje!