Avizo
Spoštovani in spoštovane! Dobrodošli v novi oddaji Zofijini ljubimci, ki jo za radio MARŠ in spletni podcast, pripravljamo v Društvu za razvoj humanistike!
Današnjo oddajo bomo posvetili dvema razmislekoma o pravičnosti in svobodi. V prvem, ki je nastal v sklopu spletne platforme Academy of Ideas, bomo poskušali najti odgovor na vprašanje zakaj nas šole in osrednji mediji poneumljajo. Oddajo bomo zaključili z esejem dijakinje Gimnazije Ravne na Koroškem Katarine Lodrant, ki razpravlja o trditvi, da »v pravični družbi ljudje niso enako udeleženi niti pri oblasti, niti pri bogastvu«.
Želimo vam prijetno druženje z nami!
Glasba
Prispevek spletnega portala Academy of Ideas preiskuje »zakaj nas šole in osrednji mediji poneumljajo«
Za izhodišče vzemimo odlomek pesmi Državam, Walta Whitmana, ki jo je leta 1855 objavil v zbirki »Travne bilke« (citiramo): »Pokorite se malo, upirajte se, kar se da, Enkrat ubogljivi, enkrat popolnoma zasužnjeni, Enkrat popolnoma zasužnjeni, noben narod, država ali mesto tega sveta svoje svobode nazaj ne pridobi.« (konec citata)
To so bile besede previdnosti, ki jih je veliki pesnik Walter Whitman ponudil svojim ameriškim sodržavljanom. Whitman je prepoznal, da je za svobodno in cvetočo družbo ključnega pomena, da so moški in ženske pripravljeni podvomiti in se celo upreti avtoriteti, ko je to potrebno. Danes pa nas zelo malo živi po idealu, ki ga je zagovarjal Whitman. Pravzaprav je slepa poslušnost postala norma. Postali smo populacija ovc, ki jo je mogoče enostavno zapeljati v verige tiranije.
Toda kaj nas je na Zahodu pripeljalo do tega, da se v veliki meri izogibamo Whitmanovemu nasvetu? V tem prispevku bomo preučili dve instituciji, ki sta igrali ključno vlogo pri vzgoji pasivnega državljanstva – obvezni državni izobraževalni sistem, ki se v Severni Ameriki imenuje javni šolski sistem, in osrednje medije.
Javno šolstvo se obravnava kot eno od najbolj svetlih točk modernega Zahodnega sveta. Kdo bi lahko postavil pod vprašaj vrednost institucije, ki zagotavlja brezplačno in obvezno izobraževanje za vse? Toda, kot pri mnogih institucijah našega časa, se podoba o tem, kako bi naj institucija delovala, zelo razlikuje od tega, kako dejansko deluje. Če bi javne šole posameznike učile razmišljati, če bi spodbujale intelektualno radovednost in ustvarjale v telesu in umu zdrave državljane, potem bi le malo kdo postavljal pod vprašaj njihovo vrednost. Toda za lažnim sijajem, ki ga predstavljajo birokrati, ki to institucijo vodijo, se pokaže temnejša resničnost. Ali kot zapiše nekdanji učitelj, ki je postal eden od največjih kritikov javnih šol, John Taylor Gatto, v svojo knjigi iz leta 1992, »Dumbing us Down« (citiramo):
»Šole so namenjene ustvarjanju formaliziranih človeških bitij, katerih vedenje je mogoče predvideti in nadzorovati. V veliki meri so šole pri tem uspešne, vendar v državnem redu, v katerem so edini »uspešni« ljudje neodvisni, samostojni, samozavestni in individualistični, so produkti šolanja nepomembni. Dobro šolani ljudje so nepomembni. Lahko prodajajo filme in britvice, so pisarniški delavci in se pogovarjajo po telefonu ali pa brez razmišljanja sedijo pred utripajočim računalniškim terminalom, a kot človeška bitja so neuporabni. Neuporabni za druge in neuporabni zase.« (konec citata)
Noam Chomsky je delil ta sentiment, ko je v svoji knjigi iz leta 2002 »Understanding Power« zapisal (citiramo):
»… glede na zunanjo strukturo moči v družbi, v kateri delujejo, je institucionalna vloga šol večinoma le usposabljanje ljudi za poslušnost in konformnost ter da jih je mogoče nadzirati in indoktrinirati.« (konec citata)
Nekaterim to morda zveni kot krivoverstvo, a študij zgodovine razkrije, da je bil to namen šole že od samega začetka. Državni šolski sistemi na Zahodu so bili oblikovani na osnovi tovarniškega načina izobraževanja, ki je bil prvič uveden v Prusiji v zgodnjem 18. stoletju. John Taylor Gatto, v knjigi iz leta 2010 »Weapons of Mass Instruction« zapiše (citiramo):
»…kar šokira je to, da moramo tako marljivo sprejeti enega od najhujših vidikov pruske kulture: izobraževalni sistem, ki je bil namenoma zasnovan za ustvarjanje povprečnih intelektov, ki onemogoča notranje življenje, ki učencem zanika vodstvene sposobnosti in ki zagotavlja pokorne in nepopolne državljane – vse zato, da bi prebivalstvo ostalo »vodljivo«. (konec citata)
Albert Einstein, posameznik, ki je dosegel stopnjo genialnosti, kot le redki, za svoj intelektualni razvoj ni dajal nobenih zaslug obveznemu šolanju. Ko se je oziral nazaj na svoja šolska leta je opazil, da je bil po končanih zaključnih izpitih njegov interes za področje, ki ga je kasneje radikalno spremenil, skoraj mrtev. Zapisal je: »Misel na znanstvene probleme mi je bila za celo leto neprijetna«. Einstein je verjel, da je ena od glavnih pomanjkljivosti obveznega izobraževanja njegov prisilni slog poučevanja. V knjigi »Albert Einstein: Philosopher-Scientist« iz leta 1949 je tako zapisal (citiramo):
»Pravzaprav je na meji čudeža, da sodobne metode poučevanja še niso povsem zadušile sveto radovednost raziskovanja… Zelo resna napaka je misliti, da užitek gledanja in iskanja lahko spodbujamo s prisilo in občutkom dolžnosti.« (konec citata)
Po več kot desetletju indoktrinacije v šolskem sistemu, iz njega izide le malo ljudi z veliko žejo po znanju in radovednosti do mnogih skrivnosti sveta. Namesto tega je, kot je zapisal Bruce Levine v svoji nedavni knjigi »Resisting Illegitimate Authority«, do takrat ko študent diplomira, vzgojen »da je pasiven; da ga vodijo drugi; da jemlje resno nagrade in kazni oblasti; da se pretvarja, da mu je kaj mar za stvari, za katere mu ni; in da svoje nezadovoljive situacije ne more spremeniti.« Toda, če se za to, da bi ustvarili kritične in radovedne ume, ki so potrebni za zaščito družbe pred dejanji korumpiranih avtoritet ne moremo zanesti na naše šolanje ali lahko to vlogo odigrajo osrednji mediji?
Čeprav se v zadnjih letih do te institucije skepticizem vse bolj povečuje, ima odpor in nezaupanje do osrednjih medijev že dolgo zgodovino. Thomas Jefferson je že leta 1812 v pismu Johnu Adamsu zapisal (citiramo):
»Odpovedal sem se časopisom v zameno za Tacita in Tukidida, za Newtona in Evklida, in se mi zdi, da sem tako veliko srečnejši.« (konec citata)
Nietzsche, eden najbolj intelektualno svobodnih in radovednih umov v zgodovini, prav tako ni bil oboževalec osrednjih medijev. V svoji knjigi iz leta 1883 »Tako je govoril Zaratustra« je tako pripomnil: »Zmeraj so bolni, bljujejo žolč in mu pravijo časopis.«
Richard Weaver, v prvi polovici 20. stoletja profesor na Univerzi v Chicagu, je menil, da je ironično, da medtem ko smo se sicer osvobodili zemeljsko-centričnega pogleda na kozmos, smo še vedno ves čas nepremišljeno potopljeni v iluzorni pogled na svet, ki ga za nas ustvarjajo osrednji mediji. In čeprav se Weaver v naslednjem odlomku iz njegove knjige iz leta 1948 »Moč idej« osredotoča na časopise, saj so bili v njegovem času prevladujoči medij, so njegove besede še bolj relevantne danes, ko nam moderna tehnologija ponuja še veliko boljša orodja za manipulacijo množic (citiramo):
»Včasih se zelo poudarja dejstvo, da moderni človek ne vidi več vrteče se kupole z zvezdami nad svojo glavo, imenovane primum mobile. Res je, toda nekaj podobnega vidi, ko pogleda svoj dnevni časopis. Vidi dogodke dneva, zlomljene skozi prizmo medija, ki jih obarva enako učinkovito, kot so srednjeveški astronomi določali njegov pogled na zvezdnato nebo. Časopis je umetno ustvarjeni kozmos sveta dogodkov, ki potekajo okoli nas. Za povprečnega bralca je to konstrukt z vrsto pomenov, ki jih ne preverja nič bolj, kot je njegov pobožni prednik v 13. stoletju — ki ga pomiluje, češ da je živel v mraku srednjega veka — razmišljal o potrebi po preverjanju kozmologije.« (konec citata)
Toda zakaj osrednji mediji tako pogosto izberejo zavajanje pred resnico? Noam Chomsky v knjigi »Media Control« iz leta 1991 meni, da podobno kot v politiki, v osrednjih medijih prevladujejo posamezniki, ki so zvesti elitistični ideologiji. Ameriški novinar iz 20. stoletja Walter Lippmann, je utelešal to stališče, ko je imel množice za »zbegano čredo« in predlagal, da je ena od glavnih funkcij medijev, da to čredo postavlja na njeno pravo mesto pasivnih gledalcev, ne pa aktivnih udeležencev v organizaciji družbe. Ali, kot pojasnjuje Chomsky v omenjeni knjigi, ta elitistična ideologija temelji na ideji (citiramo):
»… da je množična javnost preveč neumna, da bi lahko razumela stvari. Če poskušajo sodelovati pri upravljanju lastnih zadev, bodo s tem samo povzročili težave. Zato bi bilo nemoralno in neprimerno, da bi jim to dovolili. To zbegano čredo moramo ukrotiti in ji ne smemo dovoliti, da je jezna, da tepta in uničuje stvari.« (konec citata)
Za tiste med nami, ki ne spadamo med samočaščeno elito, se postavlja vprašanje ali se nadzor nad zmedeno čredo vrši zato, da bi spodbujali uspešno in cvetočo družbo ali zgolj zato, da se ohranja določene institucionalne strukture, ki dajejo prednost elitam na škodo širše družbe. To odprto vprašanje samo krepi potrebo po bolj skeptičnem odnosu do oblastnih figur našega časa. Z drugimi besedami, potrebujemo več anti-avtoritarcev.
Poudariti je treba, da anti-avtoritaren ni nekdo, ki namesto pasivnega sprejemanja avtoritete privzame pasivno zavračanje vseh avtoritet. Številne institucije in predstavniki oblasti služijo koristnemu namenu in jih je zato treba sprejeti. Vendar pa anti-avtoritarci prepoznavajo, da soglasje ne pomeni resnice, da moč kvari, da ljudje lažejo in da nekatere institucije po besedah Chomskega »nimajo nobene moralne utemeljitve … tam so samo zato, da bi ohranile določene strukture moči in dominacije.« Zavedajoč se teh nespornih dejstev, je anti-avtoritarec pripravljen na vse avtoritete gledati z zdravim odmerkom skepticizma in se potencialno celo, če se takšna avtoriteta izkaže za pokvarjeno in škodljivo za blagor družbe, upreti njegovim zapovedim. Ali kot je v »Državljanski nepokorščini« iz leta 1854 zapisal Henry David Thoreau (citiramo):
»Če je nepravičnost del nujnega trenja vladnega stroja, pa naj bo, naj bo: morda bo teklo gladko – gotovo se bo stroj obrabil. Če ima nepravičnost lastno vzmet, škripec, vrv ali vzvod, potem lahko morda razmisliš, ali ni zdravilo slabše od zla; če pa je takšne narave, da kot dejavnik nepravičnosti potrebuje tebe, potem ti rečem, da zakon prekrši. Naj bo tvoje življenje trenje, ki zaustavi stroj. Vsekakor moram poskrbeti, da nisem na uslugo krivici, ki jo obsojam.« (konec citata)
Toda ali bi se morali sveta z več anti-avtoritarci bati? Poslušnost, ki nam je privzgojena v šoli in slepa ustrežljivost do oblasti, ki jo širijo nosilci osrednjih medijev, lahko nekatere napelje do tega, da vidijo anti-avtoritarce kot grožnjo stabilnosti družbe. Toda nič ne more biti dlje od resnice. Anti-avtoritarci so ključni zaščitniki cvetoče družbe. Kot je leta 1971 v »Public Affairs« zapisal C. P. Snow (citiramo):
»Ko razmišljate o dolgi in mračni zgodovini človeka, boste ugotovili, da je bilo veliko več grozljivih zločinov storjenih v imenu poslušnosti, kot jih je bilo kdajkoli storjenih v imenu upora.« (konec citata)
Zlonamerna oblast je v povezavi s pasivnimi državljani recept za tiranijo in zato se anti-avtoritarnih ljudi ne bi smeli bati ali jih preganjati, nasprotno, morali bi jih pozdraviti. To so posamezniki, ki sprožijo alarm in prebudijo dremajoče množice k zavesti o pokvarjeni avtoriteti. Družba brez zdravega števila anti-avtoritarcev, ali družba, ki se anti-avtoritarcev izogiba in jih utiša, je družba, ki je pred željo po resnici izbrala udobje iluzij in je zato družba, ki tlakuje pot za svoje lastno uničenje. Kot je v eseju »Anarchism & American Traditions« iz leta 1908 opozorila ameriška anarhistka Voltairine de Cleyre (citiramo):
»Dokler ljudje ne želijo udejanjati svoje svobode, jih bodo tisti, ki si to želijo, tiranizirali; kajti tirani so aktivni in vneti ter se bodo v imenu poljubnega števila bogov, religioznih ali drugih, posvetili temu, da spečim ljudem nadenejo verige.« (konec citata)
Prispevek si lahko v slovenskem prevodu preberete na blogu Oglaševanje na tehtnici, tehtnica.wordpress.com
Glasba:
Za-misel
»Da je šola ne le učilnica, ampak socialni bazen, v katerem se otrok seznanja z razlikami, so dokaz prav besede očeta, ki so mu minuli teden odvzeli otroke. Težave s starejšimi otroki, pravi, so se začele po tistem, ko so končno začeli hoditi v šolo: »Otroci so dobili krila, začeli so napihovati svoje pripovedi, se izogibati molitvam ter postajali čedalje bolj neposlušni.« Končno, bi lahko rekli. Kajti prav za to gre: otroci se morajo upirati avtoriteti in zahtevati argumente za vsiljena pravila, morajo biti tudi neposlušni, če naj zrastejo v avtonomne ljudi, ki ne bodo slepo podložni prav vsakemu »bogu«, ki bo prišel mimo, pa naj mu bo ime Bog, potrošništvo ali reality show.«
Tanja Lesničar Pučko, v kolumni »Ko otroci dobijo krila«
Glasba:
Esej dijakinje Gimnazije Ravne na Koroškem Katarine Lodrant, preizprašuje trditev, da »v pravični družbi ljudje niso enako udeleženi niti pri oblasti, niti pri bogastvu«
Trditev, da v pravični družbi ljudje niso enako udeleženi niti pri oblasti, niti pri bogastvu, nas postavlja pred družbeno pravičnost, ki obravnava vlogo države pri porazdeljevanju dobrin med posamezniki v družbi. Z vidika sodobnih družb lahko v povezavi z danim vprašanjem ločimo tri glavne poglede. Libertarci naslovni trditvi, ki izpostavlja, da je pravična družba nujno družba neenakih in, da država pri redistribuciji dobrin ne sme igrati vloge, pritrjujejo; socialisti, ki se zavzemajo za enako porazdelitev tako bogastva kot politične moči med vse ljudi, jo zavračajo; liberalci pa iščejo vmesno pot: ohranjajo neenakost, a le do določene mere. Hkrati s problemom pravičnega porazdeljevanja dobrin naslovna trditev postavlja tudi vprašanje oblasti, ki ga lahko v tem primeru interpretiramo kot dilemo med neposredno demokracijo, kjer je vsak državljan do enake mere vpleten v politično odločanje in posredno demokracijo, kjer večina le izvoli predstavnike, ki se kasneje odloča v imenu ljudstva. V eseju bom z analizo treh omenjenih političnih doktrin v njihovem odnosu do pravičnosti in demokracije poskušala pritrditi zagovornikom neposredne demokracije in liberalcem: v pravični družbi so ljudje enako udeleženi pri oblasti, ne pa pri bogastvu.
Libertarci kot najvišjo družbeno vrednoto postavljajo svobodo posameznika. To med drugim pomeni, da se država v posameznika ne sme vtikati, zato zagovarjajo politiko minimalne države, kot edini ekonomski sistem pa sprejemajo kapitalizem, ki temelji na prostem trgu.
Nekateri libertarci, kot na primer Friedrich Hayek, zavračajo že sam obstoj družbene pravičnosti kot take. Hayek meni, da so lahko pravična le posameznikovega dejanja, družba oziroma družbena porazdelitev pa ne more biti pravična ali krivična, saj je le posledica posameznih dejanj in je nismo zavestno oziroma načrtno ustvarili sami. Po njegovem je človek iz naravnega stanja, kjer je v tropih živel primitivno življenje brez napredka, prešel v družbeno stanje, kjer je vzpostavil novo moralo s tem, da je prevzel družbena pravila, ki so se oblikovala spontano s prilagajanjem moralnim tradicijam. S povezovanjem ljudi v večje skupnosti, ki niso mogle več temeljiti na medsebojnem zaupanju, se je nezavedno in spontano vzpostavil tako imenovani razširjeni red.
Kapitalistični sistem temelji na tekmovanju: če želi podjetje preživeti mora premagati konkurenco, zagotavljati vedno več produktov po nizkih cenah, zato uvaja inovacije. Nekateri libertarci menijo, da kapitalizem žene dejstvo, da so ljudje sebični in da vedno delajo vse le za svoje dobro. A lahko ugovarjamo, da je takšno miselnost ustvaril sistem. Ta jih sili v grabežljivost in tekmovanje, saj lahko le tako ostanejo konkurenčni.
Če se vrnemo k Hayekovemu zagovoru kapitalizma: zaradi tekmovanja so produkti na trgu cenejši in dostopni večjemu številu ljudi. Tako kapitalist, ki ga žene nevidna roka trga, nezavedno prispeva k večji blaginji vse skupnosti, čeprav je ves čas deloval samo za svoje dobro. A Hayekovi trditvi, da si sistema nismo izbrali sami in da zato ne more biti krivičen, zlahka ugovarjamo. Porazdelitev dobrin je pod kolektivnim nadzorom: odvisna je od institucij, te pa lahko upravljamo in spreminjamo sami. Hayek, sledeč svoji logiki spontanega razvoja sedanjega ekonomskega sistema meni, da trga ne smemo načrtno usmerjati, zato predvideva tudi odsotnost tovrstnih institucij, torej zahteva minimalno državo.
Minimalna država varuje le življenje, svobodo in lastnino, torej varuje prosti trg. Ne predvideva nobenih socialnih transferjev, ki bi prerazporejali bogastvo in dobrine med ljudmi. Nozick to utemeljuje s svojo interpretacijo Kanta. Iz kantovskega načela, da ljudi ne smemo uporabljati zgolj kot sredstvo, ampak tudi kot cilj, izpelje, da ga država, kadar želi z davki odvzeti delež njegovega dohodka, uporablja kot sredstvo, torej ga izkorišča. Nozick trdi tudi, da ima človek v lasti sebe kot osebo in s tem vse svoje talente, kar imenuje samolastništvo. Tako ima v lasti tudi vse proizvode, ki jih s temi talenti proizvede. Država torej krši tudi njegovo samolastništvo, kadar želi delež proizvoda njegovih talentov.
Libertaristična politika minimalne države, ki ne posega v posameznika in njegovo bogastvo, ustvarja velike materialne razlike med državljani. Torej ljudje pri bogastvu niso enako udeleženi. V takšnih sistemih ljudje niso enako udeleženi niti pri oblasti: tudi, če je ta demokratična, gre za predstavniško demokracijo, kjer ljudje svoj glas predajo izvoljenemu predstavniku. Schumpeter, zagovornik posredne demokracije trdi, da ljudstvo ni sposobno političnega odločanja in da je največ, kar lahko od njega pričakujemo to, da bo izbralo svoje predstavnike. Po njegovem lahko ljudje s svojim denarjem preudarno ravnajo, ko pa začnejo upravljati z javnimi sredstvi, postanejo primitivni. Tudi Edward Bernays, ki je sledil idejam svojega strica Sigmunda Freuda, na kar v filmu »Stroji sreče« opozarja Adam Curtis, je imel pesimistično predstavo o naravi ljudi. Menil je, da so ljudje po naravi kruti in da moramo množice ukrotiti tako, da bodo pasivne in pripravljene predati oblast v roke vladajočih elit. V ZDA so v 20. stoletju množice začeli namensko spreminjati v potrošnike, s čemer so delavski razred zamotili pred bedo svojega dela in življenja, na katero opozarja Marx. Marx je bil oster kritik kapitalizma, saj je trdil, da ta ustvarja pohabljene posameznike. Ljudje se skozi svoje delo izražajo, v kapitalizmu pa je njihovo delo monotono in vnaprej določeno. Delavci se zato odtujijo od samih sebe in od drugih. Takšne odtujene posameznike je Bernays zamotil s potrošništvom in jih tako naredil za gonilno silo kapitalizma: ko delajo in kupujejo in delajo in kupujejo, poganjajo sistem, pri tem pa nezavedno ustvarjajo vse večje bogastvo za kapitaliste in jim predajajo vso oblast.
Kapitalisti so oblastniki tudi zato, ker imajo v lasti vire za preživetje. Kot primer lahko vzamemo Anglijo v 17. stoletju, ko so začeli s privatizacijo skupnih gmajn. Plemiči so si prilastili zemljo, saj so jo lahko z načrtovanim kmetovanjem bolj intenzivno izkoristili. Privatizacijo so utemeljili z dejstvom, da je koristila vsem: lastniki so najeli delavce, ter jim za delo plačali. S tem dejanjem so plemiči odtujili delavce od virov za preživetje, zato so slednji postali odvisni od svojih delodajalcev in se jim morali podrediti ter jim predati oblast.
Socializem po drugi strani stremi k enakosti: k enaki porazdelitvi družbenega bogastva in tudi k enaki porazdelitvi politične moči. Socialisti se zavzemajo za delitev bogastva po Marxovem načelu: vsakdo po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah. Predvidevajo torej, da imajo ljudje različne sposobnosti, a da to ne bi smelo vplivati na njihovo materialno stanje. Zavzemajo se za centralno upravljanje trga. Libertarci kot je Hayek pravijo, da trg sam pove, kaj družba potrebuje in kaj je treba proizvajati. A ugovarjamo lahko, da trg ne kaže na to, kaj ljudje potrebujejo, marveč kaj želijo. To kar množice želijo, pa jim lahko pogosto tudi škodi. Centralna uprava na trgu bi torej poskrbela, da bi ljudje dobili to kar potrebujejo in zadovoljili svoje osnovne potrebe.
Socialisti v grobem zavračajo vse libertaristične teorije, ki podpirajo minimalno državo in s tem povečujejo gmotno vrzel med kapitalisti in proletariatom. Nozicku lahko ugovarjamo z njegovo lastno teorijo: s tem, ko on izkorišča delavca, krši delavčevo samolastništvo in delavca uporablja kot sredstvo. Čeprav bi lahko ugovarjal, da delavec sam podpiše pogodbo o delu med tem ko posameznik v državi o davku, ki ga bo plačal, ne odloča sam, lahko iz zgornjega opisa dogajanja po privatizaciji skupnih gmajn ugotovimo, da so delavci, ker nimajo lastnih virov brez dela pa ne morejo preživeti, v podpis takih pogodb lahko prisiljeni.
Kar se tiče udeležbe posameznikov pri oblasti, socialisti menijo, da so ljudje sposobni političnega odločanja in sodelovanja ter da so učljivi. Če so množice zdaj pasivne, jih je v to prisilil sistem, kar smo pokazali na primeru Bernayseve manipulacije množic. A če bi ljudje dobili priložnost za aktivno sodelovanje, bi jo tudi izkoristili. Rousseau na primer zagovarja neposredno demokracijo. Kot najboljšo možno obliko predpostavlja to, ki od posameznika zahteva, da se popolnoma preda skupnosti oziroma občemu dobremu. Rousseau pravi, da če so vsi ljudje v enakem položaju, nima nihče interesa, da bi slabšal položaj drugega. Obča volja se lahko izrazi le, če vsak posameznik razmišlja s svojo glavo, zato ni ustanavljanja delnih družb ali strank, ki bi lahko delovale za lastne interese.
Vprašanje, ali so vsi ljudje zmožni političnega odločanja, si v knjigi Politična filozofija postavlja tudi David Miller. Odločanje loči na tri komponente: zmožnost predvidevanja posledic odločitve, zmožnost empatije in zmožnost moralne presoje. Po razmisleku lahko ugotovimo, da predstavniki v predstavniški demokraciji niso nič bolj usposobljeni za odločanje kot pa drugi državljani, saj ti za to delo niso posebej šolani. Ljudstvo je zdaj morda pasivno, a to le zato, ker nima priložnosti sprejemanja pomembnih odločitev. Priložnosti pa jim ne damo ravno zato, ker so pasivni. Neposredna demokracija zahteva zrelost posameznikov, ki bi lahko bila dosežena tudi s primerno vzgojo: ko gre za primere manjšin, bi morali biti ljudje vzgojeni tako, da bi se znali zavzemati tudi za težave, ki jih ne pestijo, v vedenju, da bodo drugič morda kdaj tudi sami v manjšini. Nepraktičnost neposredne demokracije bi lahko danes premostili z uporabo sodobnih tehnologij. S tem da bi ljudem zaupali oblast, pa bi jih iz pasivnih potrošnikov morda lahko spreobrnili v razumne državljane.
Kot zadnjo politično strujo bomo obravnavali liberalizem, s poudarkom na teoriji »pravičnost kot poštenost« Johna Rawlsa. Rawls trdi, da je pravična tista družba, ki zagotavlja svoboščine, enakost možnosti in deluje po načelu razlik.
Svoboščine se nanašajo na svobodo govora, vere, političnega združevanja, do pravičnega sojenja in tako naprej. Za zagotovitev tovrstnih svoboščin je potrebna demokratična ureditev, ki predpostavlja, da je oblast enakomerno porazdeljena med ljudi.
Enakost možnosti pomeni, da ima vsak možnost izbire; delovno mesto z višjo plačo mora biti recimo enako dostopno vsem ljudem. Libertarci bi rekli, da je višja plača nekoga upravičena, če so bile možnosti vseh za zasedbo višje plačanega položaja enake. A Rawls meni, da so ljudje po naravi določeni z zmožnostmi in talenti. Zanje niso zaslužni, kot v teoriji samolastništva trdi Nozick, marveč so se z njimi rodili, torej je nepravično, če to vpliva na višino njihove plače in posledično kakovost njihovega življenja.
Načelo razlik pa ugovarja tako libertarcem kot socialistom. Rawls meni, da razlike morajo biti, če koristijo tistim v najslabšem položaju. Razlike v dohodkih so nujne, saj spodbujajo aktivnost ljudi. Če bi imeli vsi enako plačo, kot to zagovarjajo socialisti, se ljudje ne bi tako trudili za napredek, izgubili bi naravne talente. Materialne spodbude povečajo celotno družbeno produktivnost in posledično omogočijo, da je več sredstev preusmerjenih k tistim na dnu saj izboljšajo položaj najrevnejših. A te razlike morajo biti minimalne, ne pa tako globoke, kot jih ustvarja kapitalistični sistem. Rawls to utemeljuje z argumentom iz družbene pogodbe. V svojem slavnem miselnem eksperimentu posameznika postavi za tančico nevednosti – ne izda mu rase, spola, gmotnega stanja, talentov, izobrazbe – ter mu ponudi tri družbe med katerimi lahko izbira. V takšnem položaju se posameznik odloči, da bi živel v družbi, v kateri so razlike med posameznimi sloji najmanjše: s tem maksimira svoj minimum. Izbere družbo, v kateri bo v najslabšem primeru v najmanj slabem položaju. Rawls bi ohranil prosti trg, a dal veliko vloge socialni državi, ki bi prerazporejala bogastvo.
Če povzamemo, se stališča o pravični družbeni ureditvi delijo. Libertarci najvišje postavljajo svobodo ter s tem omejujejo vlogo države in varujejo prosti trg. Iz tega sledi, da posamezniki v družbi niso enako udeleženi pri bogastvu in posledično tudi ne pri oblasti, političnega odločanja vsi niso niti sposobni. Socialisti na prvo mesto postavljajo enakost in z nacionalizacijo, redistribucijo bogastva in centralno upravo trga želijo vsem zagotoviti enake pogoje za življenje. Liberalci pa stremijo k enakomerni porazdelitvi politične moči oziroma vsaj k enakim možnostim vseh, da pridobijo politično moč, ohranjajo pa neenako udeležbo posameznikov pri bogastvu zgolj zaradi dejstva, da ta koristi tistim, ki so v najslabšem položaju. Po mojem mnenju je slednja politika tudi najboljša, saj delno ohranja tekmovalnost posameznikov, hkrati pa ne dopušča izkoriščanja delavcev in prevelikih razlik med reveži in bogataši. Ljudje se rodijo v različnih okoliščinah in z različnimi sposobnostmi, ki jih liberalizem skuša izenačiti. Enaka udeležba vseh pri bogastvu bi ljudi po mojem mnenju naredila bolj pasivne, enaka udeležba pri oblasti pa bi storila ravno obratno. Menim, da so ljudje spodobni političnega odločanja, a da ta potencial v kapitalističnih družbah ni in niti ne more biti izražen. Sodelovanje vseh pri pomembnih odločitvah bi ljudi pravzaprav prisililo v politično aktivnost, s katero bi postali aktivni in zavedni posamezniki.
Esej dijakinje Katarine Lodrant iz Gimnazije Ravne na Koroškem, je nastal v sklopu poskusne mature pri predmetu filozofija
Za-misel
»Problem je danes globalna organizacija družbe – če se tu nečesa ne spremeni, so kooperative in podobno samo blažilci napetosti, ki omogočajo sistemu lažje preživetje. Eden od razlogov za to nevidno bariero je zadnji ideološki triumf kapitalizma, kot je to razvil Maurizio Lazzarato. Vsak delavec namreč postane svoj lastni kapitalist, »podjetnik samega sebe«, ki odloča, koliko bo investiral v svojo prihodnost – izobrazbo, zdravje …, ki te investicije plačuje tako, da se zadolžuje. Pravice do izobrazbe, zdravstvenega sistema, stanovanja itd. so postale stvar svobodnega odločanja o investicijah, kar je formalno enako temu, ko se bankir in kapitalist odločata, ali bosta denar investirala v to ali ono družbo. Na formalni ravni smo vsi kapitalisti, ki se zadolžujejo zato, da bi lahko investirali.«
Slavoj Žižek v prispevku »Bog daj, da bi ciniki na oblasti res vedeli, kaj počnejo«
Glasba
Naj bo tudi za tokratno oddajo dovolj. Zahvaljujmo se vam za pozornost in vas hkrati vabimo, da nam ponovno prisluhnete čez štirinajst dni.
Vabljeni in vabljene k obisku naših spletnih strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert (…) Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Hvala in na ponovno slišanje!