Avizo
Pozdrav v novi poletni oddaji društva Zofijini ljubimci!
V današnji oddaji bomo uvodoma prisluhnili prevodu članka ameriškega medijskega teoretika in publicista Douglasa Rushkoffa z naslovom »Preživetje najbogatejšega«, v katerem problematizira odnos človeštva do sodobnih tehnologij. V drugem delu oddaje bomo najprej na kratko predstavili novo številko glasila Ustroj, na to pa iz sklopa prispevkov objavljenih v novi številki, prebrali prispevek podiplomske študentke filozofije na Univerzi v Gradcu, Dore Lenart z naslovom »Še ena kritika patriarhata«.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Ameriški medijski teoretik Douglas Rushkoff v članku z naslovom »Preživetje najbogatejšega« opisuje in problematizira odnos človeštva do sodobne tehnologije.
Lani sem bil povabljen v super-deluxe zasebno letovišče, da bi bil, kot sem domneval, osrednji predavatelj za približno sto investicijskih bankirjev. Obljubili so mi daleč najvišjo plačilo, ki so mi ga kdaj ponudili za kakšno predavanje – znašalo je približno polovico mojega letnega profesorskega prihodka – vse samo zato, da bi podal svoj pogled na temo »prihodnosti tehnologije«.
Nikoli nisem rad govoril o prihodnosti. Vprašanja po tovrstnih predavanjih so vedno podobna salonskim igram, kjer me sprašujejo po mnenju glede najnovejših tehnologij, kot da gre za delniške tečaje za morebitne naložbe: tehnologija veriženja blokov, 3D tiskanje, biotehnologija. Občinstvo redko zanima kaj več o teh tehnologijah ali o njihovem možnem vplivu onkraj tega, kar presega binarno izbiro ali naj vanje vlagajo ali ne. Vendar pa me je denar prepričal, zato sem se na vabilo odzval.
Ko sem prispel, so me prepeljali v, kar sem domneval da je »zelena soba«. Toda namesto, da bi me ožičili z mikrofonom ali pospremili na oder, so me posedli ob navadno okroglo mizo, do katere so potem pripeljali moje občinstvo: pet super-bogatih fantov – da, vsi so bili moški – iz zgornjega kroga sveta hedge fondov. Po nekaj malega kramljanja sem ugotovil, da jih ne zanimajo informacije, ki sem jih zanje pripravil o prihodnosti tehnologije. Prišli so z lastnimi vprašanji.
Začeli so precej neškodljivo. Ethereum ali bitcoini? Je kvantno računalništvo kaj resnega? Počasi a zanesljivo so se približevali pravi temi, ki jih je zanimala.
Katera regija bo manj prizadeta v prihajajoči podnebni krizi: Nova Zelandija ali Aljaska? Ali Google Rayu Kurzweilu res gradi poseben dom za njegove možgane in ali bo njegova zavest preživela ta prehod, ali bo umrla in se kot nova ponovno rodila? Na koncu je direktor borzno posredniške hiše pojasnil, da je skoraj dokončal gradnjo svojega podzemnega bunkerja in me vprašal: »kako naj ohranim avtoriteto nad svojo varnostno silo po dogodku?«
Dogodku. To je bil njihov evfemizem za okoljski propad, socialne nemire, jedrsko eksplozijo, neustavljivi virus ali kibernetski napad v stilu serije Mr. Robot, ki sesuje vse sisteme.
S tem vprašanjem smo se ukvarjali preostanek ure. Vedeli so, da bodo za zaščito svojih posesti pred jeznimi množicami potrebovali oboroženo stražo. Toda kako bodo stražarjem plačali, ko bo denar enkrat brez vrednosti? Kaj lahko prepreči stražarjem, da si sami izberejo vodjo? Milijarderji so razmišljali, da bi na shrambah s hrano uporabili posebne kombinacije ključavnic, ki bi jih poznali le oni. Ali pa da bi stražarji v zameno za preživetje nosili posebne disciplinske ovratnike. Ali pa bi morda sestavili robote, ki bi jim služili kot stražarji in delavci – če bi takšno tehnologijo lahko pravočasno razvili.
Takrat sem se zavedel: vsaj kar se teh gospodov tiče, je bil to pogovor o prihodnosti tehnologije. Na sledi namigov, ki jim jih nudijo Elon Musk, ki želi kolonizirati Mars, Peter Thiel, ki želi obrniti proces staranja, ali Sam Altman in Ray Kurzweil, ki želita svojo zavest naložiti v superračunalnik, se pripravljajo na digitalno prihodnost, ki ima veliko manj opraviti s tem, da bi svet naredili boljši, kot ga ima s popolnim preseganjem človeškega stanja in izolacijo samih sebe od zelo resničnih in aktualnih nevarnosti podnebnih sprememb, naraščanja morske gladine, množičnih migracij, globalnih pandemij, nativistične panike in izčrpavanja naravnih virov. Za njih je prihodnost tehnologije resnično samo pobeg.
Nič ni narobe z noro optimističnimi ocenami kako bi tehnologija lahko koristila človeški družbi. Toda trenutna prizadevanja za post-človeško utopijo, je nekaj povsem drugega. To ni toliko vizija za množično migracijo človeštva v nova stanja bivanja, kot je prizadevanje za preseganje vsega kar je človeško: teles, so-odvisnosti, sočutja, ranljivosti in kompleksnosti. Kot filozofi tehnologije že dlje časa opozarjajo, današnja trans-humanistična vizija preveč enostavno reducira vso resničnost na raven podatkov iz česar potem sklepa, da »ljudje niso nič drugega kot objekti za procesiranje informacij«.
To pomeni reduciranje človeške evolucije na raven video igre, v kateri nekdo zmaga tako, da najde zasilno izhodno loputo in nato nekaj svoji najboljših prijateljev povabi, da se mu pridružijo. Kdo bo ta zmagovalec, bo to Musk, Bezos, Thiel … Zuckerberg? Ti milijarderji so domnevni zmagovalci digitalne ekonomije – okolja, ki temelji na enakem poslovnem principu preživetja najmočnejšega, ki poganja večino drugih tovrstnih špekulacij.
Seveda ni bilo vedno tako. V začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja je bil kratek trenutek, ko se je digitalna prihodnost zdela odprta in pripravljena na našo ustvarjalnost. Tehnologija je postajala igrišče za kontra-kulturo, ki je v njej videla priložnost, da ustvari bolj vključujočo, distribuirano in človeku bolj naklonjeno prihodnost. Toda uveljavljeni poslovni interesi so v njej videli samo nov potencial za isto staro ekstrakcijo, »start-upi« pa so zapeljali veliko preveč tehnologov. Digitalne storitve so vse bolj razumeli kot opcije na borzah – kot nekaj kar lahko napoveš in na kar lahko staviš. Tako je skoraj vsak govor, članek, študija, dokumentarni film ali »bela knjiga« obveljal za vrednega samo v toliko, v kolikor je nakazoval na gibanje tečajev. Prihodnost je postala manj stvar tega, kar ustvarjamo skozi naše odločitve ali upanje za človeštvo, kot v naprej določen scenarij, na katerega nezainteresirano stavimo s tveganim kapitalom.
To je vse osvobodilo od moralnih posledic svojih dejanj. Tehnološki razvoj je postal manj zgodba kolektivnega razcveta, kot osebnega preživetja. Še huje, kot sem spoznal tudi sam, opozoriti na to pomeni, da se izpostaviš kot sovražnik trga ali proti-tehnološka tečnoba.
Namesto da bi premišljali o praktični etiki siromašenja in izkoriščanja mnogih v imenu redkih, večina akademikov, novinarjev in piscev znanstvene-fantastike obravnava precej bolj abstraktne in fantastične zagate: ali je pošteno, če borzni posrednik uporablja pametne droge? Ali naj otroci dobijo vsadke za znanje tujih jezikov? Ali želimo, da avtonomna vozila dajejo prednost življenjem pešcev pred svojimi potniki? Ali naj bodo prve kolonije na Marsu vodene kot demokracije? Ali spreminjanje DNK-ja spodkopava mojo identiteto? Bi morali roboti imeti pravice?
Postavljanje tovrstnih vprašanj, čeprav filozofsko zabavno, je slab nadomestek za ukvarjanje z dejanskimi moralnimi zagatami, ki so povezane z nebrzdanim tehnološkim razvojem v imenu korporativnega kapitalizma. Digitalne platforme so spremenile že tako izkoriščevalski in stiskaški trg (pomislite na Walmart) v še bolj dehumanizirajočega naslednika (pomislite na Amazon). Večina se nas je teh slabosti zavedla vpričo vse več avtomatiziranih delovnih mest, ekonomije na poziv in propadanja lokalnih trgovin.
Toda še bolj uničujoče posledice »pritiskanja na plin« digitalnega kapitalizma padejo na okolje in na globalno revne. Proizvodnja nekaterih naših računalnikov in pametnih telefonov še vedno uporablja mreže suženjskega dela. Te prakse so tako globoko utrjene, da je podjetje Fairphone, ki je bilo ustanovljeno z namenom, da bi izdelovalo in tržilo etične telefone, spoznalo, da je to nemogoče. Ustanovitelj podjetja zdaj svoje izdelke označuje kot »bolj pravične« telefone.
Medtem pa rudarjenje redkih zemeljskih kovin in odstranjevanje naših visoko digitalnih tehnologij uničuje človeške habitate in jih nadomešča z odlagališči strupenih odpadkov, ki jih nato pobirajo otroci revnih kmetov in njihove družine, ki še uporabne materiale prodajo nazaj proizvajalcem.
Ta »daleč od oči, daleč od srca« eksternalizacija revščine in strupa, ne izgine samo zato, ker smo si oči zakrili z očali za navidezno resničnost in se potopili v alternativno realnost. Če kaj, dlje ko bomo ignorirali družbene, ekonomske in okoljske posledice, večji problem bodo postajali. To pa spodbuja še več umika, izolacije in apokaliptičnih fantazij – in še več brezobzirno zasnovane tehnologije in poslovnih načrtov. Ta krog se hrani sam.
Bolj ko smo predani takšnemu pogledu na svet, bolj vidimo človeška bitja kot problem in tehnologijo kot rešitev. Samo bistvo tega, kaj pomeni biti človek, se manj obravnava kot lastnost in bolj kot napaka. Ne glede na vgrajene pristranosti, se tehnologije razglaša za nevtralne. Vsako slabo vedenje, ki ga v nas spodbujajo, je samo odraz našega lastnega pokvarjenega bistva. Kot da je za naše težave kriva neka prirojena človeška neciviliziranost. Tako kot neučinkovitost lokalnega taksističnega trga lahko rešimo z aplikacijo, ki spravi v bankrot človeške voznike, se mučna protislovja človeške psihologije lahko odpravi z digitalno ali gensko nadgradnjo.
Glede na ortodoksijo tistih, ki stavijo na tehnologijo, je na koncu vrhunec človeške prihodnosti, da naložimo svojo zavest v računalnik ali morda še bolje, da preprosto sprejmemo, da je sama tehnologija naš evolucijski naslednik. Podobno kot člani gnostičnega kulta si želimo vstopiti v naslednjo transcendentno fazo našega razvoja tako, da zavržemo svoja telesa in jih pustimo za seboj, skupaj z našimi grehi in težavami.
Filmi in televizijske serije, ki jih gledamo, odigrajo te fantazije za nas. Serije o zombijih prikazujejo post-apokaliptični svet, v katerem ljudje niso nič boljši od živih mrtvecev – in zdi se, da to vedo. Še huje, te serije vabijo gledalce, da si predstavljajo prihodnost kot bitko »ničelne vsote« med preostalimi ljudmi, kjer je preživetje ene skupine odvisno od smrti druge. Tudi serija Westworld – ki temelji na znanstveno-fantastičnem romanu, v katerem se robotom zmeša – je svojo drugo sezono končala z ultimativnim razkritjem: človeška bitja so preprostejša in bolj predvidljiva kot umetna inteligenca, ki so jo ustvarili. Roboti spoznajo, da je vsakega od nas mogoče prevesti v nekaj vrstic kode in da nismo sposobni sprejemati nobenih zavestnih odločitev. Celo roboti v tej seriji želijo ubežati omejitvam svojih teles in preživeti preostanek življenja v računalniški simulaciji.
Mentalna gimnastika, ki je potrebna za tako temeljno zamenjavo vlog med človekom in stroji, je odvisna od osnovne predpostavke, da je človek nekaj slabega. Bodisi ga spremenimo ali pa mu za vedno ubežimo.
Tako dobimo milijarderje, ki v vesolje pošiljajo električne avtomobile – kot da to simbolizira kaj več kot sposobnost milijarderja, da promovira svoje podjetje. Če bo nekaj ljudi doseglo ubežno hitrost in nekako preživelo v kupoli na Marsu – kljub naši nezmožnosti, da bi v katerem od dveh več milijard dolarjev težkih biosferičnih poskusih, tovrstne kupole vzdrževali že tukaj na Zemlji – bo rezultat manj nadaljevanje človeške diaspore kot zgolj rešilni čoln za elito.
Ko so me lastniki hedge fondov prosili, da jim povem za najboljši način vzdrževanja avtoritete nad svojimi varnostnimi silami po »dogodku«, sem jim predlagal, da bi bila najboljša rešitev, če bi s temi ljudmi dobro ravnali že zdaj. S svojim varnostnim osebjem bi morali biti v odnosu, kot da so člani njihove družine. Bolj ko lahko ta etos inkluzivnosti razširijo tudi na ostale svoje poslovne prakse, upravljanje dobavnih verig, prizadevanje za trajnost in porazdelitev bogastva, manj bo možnosti, da se bo »dogodek« sploh zgodil. Vso to tehnološko čarovnijo, ki jo imamo na voljo, bi lahko uporabili v smeri manj romantičnih, a veliko bolj kolektivnih interesov.
Moj optimizem jih je zabaval, vendar mu niso verjeli. Ni jih zanimalo, kako bi se lahko izognili nesreči; bilo so prepričani, da smo že predaleč. Ne glede na vso svoje bogastvo in moč ne verjamejo, da lahko vplivajo na prihodnost. Preprosto sprejemajo najtemačnejšega od vseh možnih scenarijev in nato porabijo toliko denarja in tehnologije kot lahko, da se izolirajo – še posebej, če ne morejo priti do sedeža na raketi do Marsa.
Na srečo imamo tisti, ki nimamo dovolj sredstev za to, da bi razmišljali o odrekanju lastni človečnosti, na voljo veliko boljše možnosti. Ni nam treba uporabljati tehnologije na takšne anti-socialne, atomizirane načine. Lahko postanemo individualistični potrošniki in profili, ki si jih za nas želijo naše naprave in platforme, ali pa se spomnimo, da resnično razviti človek nikoli ne deluje sam.
Biti človek ne pomeni posameznikovega preživetja ali bega. To je timski šport. Kakršnokoli prihodnost ljudje že imamo, jo bomo imeli le skupaj.
Prevod članka je izvirno objavljen na blogu Humanistična postaja, ki ga najdete na spletnem naslovu postaja.wordpress.com
Glasba
Pred kratkim je v tiskani obliki izšla nova, že 11. številka revije Ustroj, študentskega glasila društva Zofijini ljubimci. Tokrat smo prednost pri ustvarjanju velikega dela vsebine dali predvsem dijakinjam in dijakom, čeprav ne manjka niti študentskih in drugih strokovnejših prispevkov.
Tema tokratne številke je svoboda, kajti razprava o svobodi je pogosto ena od uvodnih tem v filozofijo, prav tako je to temeljni pojem tudi pri politični filozofiji, ki je ena o tem filozofije na maturi. Tako se je ponudila priložnost, da temo svobode v razmislek ponudimo mlajšim in razpravo nekoliko aktualiziramo.
Dijakom so se s prispevki pridružili tudi študenti iz Filozofske fakultete Univerze v Mariboru ter Pravne fakultete Univerze v Ljubljani ter ostali avtorji. Namen revije Ustroj ostaja enak: kritično tehtanje fenomenov, ki se pojavljajo v družbi. Fenomenov, ki manipulirajo z resnico, onemogočajo demokratično razpravo in ukrivljajo polje svobode posameznic in posameznikov.
V tiskani obliki lahko aktualno številko Ustroja najdete na določenih mestih v mestu, recimo v knjižnicah, v Pekarni, na fakultetah, v digitalni obliki pa jo lahko najdete in snamete v rubriki Publikacije na spletni strani zofijini.net.
Glasba
Podiplomska študentka filozofije na Univerzi v Gradcu, Dora Lenart, v prispevku, ki je izvirno nastal za novo številko glasila Ustroj, podaja »še eno kritiko patriarhata«.
V zadnjih nekaj letih lahko povsod po zahodnem svetu spremljamo retorike, ki jasno zagovarjajo omejevanje pravic žensk, istospolno usmerjenih, beguncev, skratka vseh, ki niso odrasli, beli, heteroseksualni moški ali mladoletni potomci le-teh.
Osredotočila se bom na pravice žensk, saj je ena od osrednjih kampanj desnice ravno omejevanje njihove svobode, na vseh področjih, od teženj po omejevanju izobraževanja žensk, do poseganja v svobodo glede odločanja o lastnem telesu, v političnih kampanjah desnice ponavadi oboje z izgovorom, da je nujno poskrbeti, da narod ne bo izumrl. Vendar pa pri omejevanju svobode žensk ne gre le za golo zaskrbljenost za izumrtje nekega naroda, ki ga morda več ne bo, po eni strani zaradi prihajajoče grožnje iz juga, po drugi pa zaradi vsesplošno višje izobraženosti žensk in gibanj, kakor je gibanje #jaztudi, ki po besedah nekaterih vplivajo na slabo demografsko stanje te države.
Spregovorila bom o patriarhatu, ki hkrati omejuje svobodo žensk in jim hkrati omogoča življenje v iluziji, namreč, da svet deluje v njihovo korist, da njihova svoboda ni omejena in da lahko dosežejo kar koli želijo. Če mi uspe pokazati, kar želim pokazati, bo jasno, da temu ni tako in da je problem zakoreninjen v našo kulturo, v nas samih, ter zaradi napak, ki jih ljudje delamo v svojem razmišljanju toliko razširjen, da je skorajda nepremagljiv.
Eno od prvih vprašanj, ki se pojavi je, kako to, da se politični filozofi, ko so pisali o pravičnosti, o svobodi niso bolj zavzeli za izboljšanje položaja žensk. Susan Okin, ena od vodilnih feminističnih teoretičark meni, da filozofov vprašanja o položaju žensk, o delitvi dela po spolu, niso zanimala, saj so imeli od vsega, kar velja za problematično, le korist, vse skupaj pa so racionalizirali s podmeno, da so družinske vloge “naravne”, biološko določene. Ta podmena je najprej temeljila na trditvah o manjših sposobnostih žensk, njihovi manjvrednosti, nesposobnosti politične aktivnosti iz sentimentalnih razlogov, kasneje pa na trditvi, da obstaja neka sentimentalna vez, ki se splete med materjo in otrokom, ki je nezdružljiva z značajskimi potezami, ki so potrebne za družbeno in politično življenje. Če beremo filozofe, kot so Kant, Nietzsche, Locke, Rousseau, in druge, ki se v svojih teorijah močno razlikujejo drug od drugega, so si bili enotni kar se tiče žensk; ta po “naravi” sodi v kuhinjo, v družinsko okolje, saj je po naravi partikularistična, čustvena, neuniverzalna, pozna le vezi ljubezni in prijateljstva, zato bi bila nevarna političnemu življenju.
Nekatere predpostavke so se ohranile še danes, feministke in feministi morajo nenehno oporekati izjavam, da ženske niso sposobne določenih opravil zaradi svojih fizičnih, intelektualnih ali čustvenih značilnosti, da vpis otroka v vrtec ne sovpada z materinimi naravnimi dolžnostmi, še vedno obstaja stereotip zahodne nuklearne družine, ki je sestavljena iz moškega, ki prinaša denar in je glava družine, in ženske, ki je njegova spolna partnerica, vedno na voljo, neplačana gospodinja in vzgojiteljica njegovih otrok.
Imamo torej centralni problem, patriarhat, ki je popolnoma neodvisen od vsakršnega sistema, svoje lovke razpreda po vsej družbi in je preživel vsakršno revolucijo.
Pri patriarhatu gre za predpostavljanja, da morajo biti vodje držav moški in da moški glasovi legitimno dominirajo zasebno in javno sfero. Termin opisuje hierarhičen odnos med moškimi in ženskami, ki se kaže v javnih in zasebnih odnosih. Tudi kjer obstaja neka uradna enakopravnost spolov, težko govorimo o dejanski enakosti, namreč tudi v modernih družbah je ženska še vedno podrejena moškemu. Delitev dela glede na spol in posledična delitev družbe na zasebno in javno, spodbujajo patriarhat in dajejo občutek, da je naravno in zato upravičeno, da je moški tisti, ki ukazuje in ženska tista, ki uboga.
Ena od osrednjih problematik, s katero se mora ukvarjati feminizem, je delitev na javno in zasebno. Namreč ne gre le zato, da je osrednja vloga ženske na področju zasebnega, gre zato, da so ženske skozi potiskanje v zasebno, odstranjene iz področja javnega in hkrati na področju zasebnega popolnoma nezaščitene.
Liberalizem je odprtih rok sprejel delitev na javno in zasebno, namreč želel je zaščititi zasebno sfero pred poseganjem države vanjo, vendar s tem naredil ženskam več škode kakor koristi.
Delitev so tudi liberalne feministke sprejele brez posebnih pomislekov, namreč zavzemajo se za enakost na javnem področju družbe – torej za priznavanje dvojnega delovnika žensk, ekonomske odvisnosti, krajšega delovnega časa zaradi družinskih obveznosti, ne pa s položajem žensk znotraj družine. S tem zasebna sfera ostaja zapostavljena.
Problem, ki se pojavi ob tovrstni delitvi, je namreč pravica do zasebnosti, ki se v skrajnih primerih zreducira predvsem na preprečevanje vstopa enemu moškemu v spalnico drugega moškega. Namreč, ko država popolnoma dvigne roke od področja družine, naredi prostor zlorabam in preprečevanju individualne zasebnosti znotraj družine. V ameriškem pravu se je v primeru Griswold vs. Connecticut zasebnosti dodelil ustavni status. Najprej je to veljalo za zmago žensk, saj je to pomenilo, da zakoni, ki poročenim ženskam jemljejo pravico do kontracepcije, kratijo pravico do zasebnosti. Vendar pa je primer za seboj potegnil celo vrsto primerov, kjer državni zakoni zaščitijo ženske – na primer pred nasiljem v družini ali zakonskim posilstvom – in pravico do zasebnosti postavijo pred pravico do zaščite.
McKinnonova o tem pravi, da pravica do zasebnosti, v smislu, da se država popolnoma umakne od družine, le okrepi delitev na javno in zasebno, kar pa ohranja zasebno zunaj območja javne poprave krivic in depolitizira podrejenost žensk v njem. “Nauk o zasebnosti”, pravi McKinnonova, “je postal zmagoslavje države, ki se je odrekla ženskam.”
Marx in Engels govorita o analogiji med družbeno delitvijo produktivnega in reproduktivnega dela in iz te perspektive kritizirata tudi patriarhat. V kapitalizmu se družba deli na dva dela, na dva družbena razreda. Prvi je proletariat, delavski razred, ki opravlja produktivno delo, drugi je buržoazija, vladajoči razred, ki si lasti proizvodnjo. Vladajoči razred ne dominira le nad proizvodnjo, temveč nadzoruje tudi pretok znanja, formulacijo vrednot, ideje o človeški naravi in družbeno realnost, ki jo definira iz svoje perspektive. Tovrstna ideologija je predstavljena kot naravni red stvari in je seveda v korist vladajočega razreda. Proletariat, ki je ponotranjil to ideologijo, ki jo je sprejel kot resnično in celo kot naravno, živi v zmoti.
Marx in Engels pravita, da je ta struktura močnejšega razreda, ki vlada nad šibkejšim proletariatom, ta razdelitev dela in moči, globoko zakoreninjena v patriarhalni družini. Zasužnjenje ženske in otrok znotraj te družine je ena od prvih oblik zasebne lastnine moškega, analogijo je tako mogoče potegniti med žensko in proletariatom ter moškim in buržoazijo.
Na tej točki pridemo do iluzije, v kateri živijo predstavnice ženskega spola. Žalostno spoznanje je, da v tovrstni iluziji ne živijo le ženske, temveč tudi vsi pripadniki manjšin oz. skupin, ki ne ustrezajo podobi belega, odraslega moškega, s heteroseksualnimi nagnjenji.
Psihologija, ki jo ekonomija in politika znata zelo dobro izkoristiti, nam ponuja skico človeškega razmišljanja, ko pride do sprejemanja odločitev. Naše odločitve so, v kolikor govorimo o racionalnih odločitvah, v skladu s preferencami, ki jih imamo. Posameznikove preference predstavljajo cilj njegovega vedenja, njegovih prepričanj. Prav tako pa nas razmišljanje o preferencah pelje v stoletja staro filozofsko debato o koristi, namreč naše preference so eden od osnovnih gradnikov koristi. Več kot jih je zadovoljenih, večji je doprinos k naši koristi in naša sreča se poveča. Enačba se zdi logična, vendar le dokler se ne poglobimo v preference, te so namreč same, kakor človeška psiha, zelo kompleksne. Hkrati pa tudi ni nujno, da nas zadovoljevanje preferenc vedno pripelje k racionalnemu cilju, ki bi nam zares omogočil popolno udejanjenje samega sebe, ki bi omogočil tisti trenutek popolne svobode, ko smo zadovoljili preference, ki smo jih želeli in so nas pripeljale do našega ultimativnega cilja, iz votline na sonce.
Preference torej ne delujejo zmeraj tako, da nam večajo korist, niso vedno odgovor na to, kaj je za nas dobro, kaj točno smo želeli. Bolj gre za napovedi o tem, kakšne so naše želje in kakšni so naši cilji. Torej se zaplete že tukaj. Če je naš cilj napačen, cela vrsta zadovoljenih preferenc ne bo pripomogla k naši dobrobiti. Če vse to združimo s človeško nagnjenostjo k iskanju bližnjic in prokrastiniranju, je upravičeno vprašanje o tem, kako preference sploh lahko vplivajo na korist in kaj debata o preferencah sploh naj išče v tej razpravi. Da pojasnim to, je najprej nujno karakterizirati preference in se kasneje pogovoriti o ciljih.
Kar nam je vredno, temu dajemo prednost. Če damo prednost nečemu, za kar smo mislili, da nam je vredno, a se izkaže, da je imelo pomanjkljivosti, smo zadovoljili zgrešeno preferenco in k svoji dobrobiti nismo prispevali. K naši dobrobiti torej prispeva le zadovoljevanje preferenc, ki ne temeljijo na zgrešenih prepričanjih, ki so torej dejanska pot do našega racionalnega cilja, torej cilja, o katerem posedujemo dovolj informacij in ni rezultat neke nenadne kaprice.
Obstaja pa še en problematičen pristop k zadovoljevanju preferenc, ki se ga da posebej dobro povezati s problematiko tradicionalnih spolnih vlog in patriarhata.
Kot uvod si poglejmo Ezopovo basen o lisici in kislem grozdju. Lisica se je nekega popoldneva sprehajala po vinogradu in zamikalo jo je zrelo grozdje, ki je viselo iz nekega trsa. Lisica je na vso moč skočila, da bi dosegla grozdje, a ji ni uspelo. Poskusila je še nekaj krat in se na koncu vdala, odšla naprej in vso pot ponavljala “to grozdje je zagotovo kislo”.
Lisica je tako zmanjšala vrednost cilja in si olajšala življenje, namreč z razočaranjem, ki sledi zaradi nepotešenih preferenc je težko živeti in eden od načinov, kako se temu problemu izogniti, je da same sebe prepričamo, da ta nedosegljivi cilj pač ni bil vreden našega truda. Temu pojavu vedenjski ekonomisti pravijo prilagoditvene preference.
Če se torej vrnem k patriarhatu, in ga povežem s problemom, ki sem ga navedla v uvodu, namreč, da se naša družba sprevrača v še bolj patriarhalno, da bo, če se bo s takim tempom v tej smeri nadaljevalo, ves trud bork in borcev za enakost, katerih boj ni bil dokončan, je pa veliko doprinesel k svobodi žensk in dosegel rezultate, ki so življenja žensk v tej družbi olajšali in izboljšali, zaman.
Če torej, po konceptu prilagoditvenih preferenc, ljudje svoje preference prilagajamo temu, kar je enostavno doseči, temu kar ne zahteva veliko truda in nam kljub temu omogoča neko smiselno, dobro življenje, sicer neizpolnjeno, ampak v kombinaciji s kapitalizmom pravzaprav čisto fino, polno blišča in malih stvari, ki jih sicer ne rabimo ampak nas dovolj zamotijo, da boj za enakopravnost prestavimo na naslednji ponedeljek, vidimo, da ljudje pravzaprav prepogosto svoje preference prilagajamo “normalnemu” in “sprejemljivemu”, ki ju definirajo družbene in kulturne norme. “Normalno” in “sprejemljivo” je sicer enostavneje doseči, vendar pa to predstavlja problem, saj nas hkrati omejuje kot posameznike, ki imajo določene želje, potrebe, ter posledično podpira nek zavojevalen fenomen, kakršni je patriarhat.
Namreč, kakor se lisica sprijazni, da je grozdje nedosegljivo in še naprej je jagode, ki ustrezajo lisičjemu naravnemu redu stvari, kakor proletarec ponotranji ideologijo o naravnem redu stvari in se spremeni v srečnega sužnja, tako se zgodi ženskam. Kant zapiše, da (citiramo) “kar se tiče učenih žensk, potrebujejo te svoje knjige na podoben način kakor svoje ure, namreč, da jih nosijo, da se vidi, da jih imajo, tudi če pogosto niso navite.” (konec citata)
Denimo, če kultura, okolje vidi žensko kot sužnjo moškemu, nesposobno intelektualnega diskurza, primerno le za okrasek, bo ženska temu prilagodila svoje preference, prilagodila jih bo tako, da se bodo ujemale s podobo, ki jo ima družba o popolni ženski. In taista ženska bo kmalu postala največja zagovornica patriarhata.
Ne gre torej le zato, da se patriarhat ohranja s tem, ko podreja ženske moškim. Gre zato, da patriarhat pretenta ženske, oziroma poskrbi, da ženske pretentajo same sebe, si življenje s samimi seboj olajšajo s prilagoditvijo preferenc in ciljev, kajti to je lažje kakor revolucionarno spreminjanje sistema, in se sprijaznijo z življenjem okraska. Ne le, da se s takšnim življenjem sprijaznijo, še promovirajo ga.
Prispevek je izvirno objavljen v novi številki društvenega glasila Ustroj. V digitalni obliki ga lahko prebirate v rubriki Publikacije na spletni strani zofijini.net, na voljo pa je tudi v fizični obliki.
Glasba
S tem zaključujemo še eno oddajo Zofijinih. Zahvaljujemo se vam za pozornost in vas vabimo k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert. Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Nasvidenje do naslednje prilike!