Avizo
Spoštovani in spoštovane, dobrodošli in dobrodošle v novi oddaji društva Zofijini ljubimci!
V današnji oddaji se bomo posvetili trem različnim prispevkom. Začeli bomo s kratkim razmišljanjem o vprašanju »Zakaj so očitne laži odlična propaganda?«, ki ga je za spletno platformo Vox pripravil ameriški novinar in urednik Carlos Maza. V nadaljevanju bomo prebrali esej z naslovom »Maj 1968: V iskanju neke svobode«, ki ga je za aktualno številko društvenega glasila Ustroj pripravil študent mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, Matija Pušnik, zaključili pa bomo z javnim pismom skupine zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU, ki Evropsko unijo, njene institucije in države članice poziva: »Evropa, čas je, da prenehamo biti odvisni od rasti«.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Ameriški novinar in urednik spletne platforme Vox, Carlos Maza, se v kratkem prispevku sprašuje: »Zakaj so očitne laži odlična propaganda?
Na prvi pogled se zdi, da imata ameriški predsednik Donald Trump in ruski voditelj Vladimir Putin dva zelo različna komunikacijska stila. Tisto, kar si delita, je tendenca ponavljanja velikih, očitnih laži. Naj si gre za laži o ruskih vojakih na Krimu ali lažno zatrjevanje, da so milijoni ljudi med volitvami leta 2016 glasovali nezakonito, ko gre za pripovedovanje in ponavljanje velikih laži, oba voditelja kažeta nekakšno predrznost. To pa zato, ker pri tovrstnem širjenju laži dejansko ne gre za prepričevanje, ampak za moč.
Na vrhuncu predsedniške kampanje leta 2016, so raziskovalci objavili poročilo, ki opozarja na čudno propagandno tehniko. Imenovali so jo »firehose of falsehood« in opisuje situacije, ko propagandisti bombardirajo ljudi z več lažmi, kot jim ti lahko sledijo. Poročilo pravi, da za te laži ni treba da so verjetne, raziskovalci so ugotovili, da imajo tudi očitne laži potencial, da so zelo učinkovite pri oblikovanju javnega mnenja. To poročilo ni govorilo o Trumpu, ki ga sploh ne omenja, ampak o ruski propagandi in zastavlja zanimivo vprašanje: kako lahko močni voditelj pridobi s pripovedovanjem očitnih laži? Po mnenju Christopherja Paula, sociologa pri RAND korporaciji in soavtorja poročila o ruskem širjenju laži, ima to štiri ključne značilnosti:
- Ruska propaganda je obsežna in prihaja iz več virov,
- je hitra, nenehna in ponavljajoča,
- ni zavezana objektivni realnosti in
- ni konsistentna.
Prvi dve karakteristiki sta precej značilni za propagando. Raziskava pokaže, da če laž slišimo iz različnih virov, jo imamo za bolj kredibilno. Isto velja za laži, ki se ponavljajo. Bolj kot nam je laž domača, bolj verjetno jo bomo imeli za resnično. Zadnji dve karakteristiki – odsotnost zavezanosti k objektivni realnosti ali konsistentnosti – pa sta presenetljivi. Ni jim veliko mar za resnico – večina ruske propagande je ali popolnoma neresnične ali je v njej le zrno resnice. Verjetno najbolj očiten primer tega je iz leta 2014, ko je svet gledal kako so ruske enote vstopile v Ukrajino. Ruski vojaki na uniformah niso nosili oznak in mediji so jih označili za »majhne zelene možiclje« oziroma »Little green men«. Šlo je za pomembno zadevo. Rusija je dejansko vdrla v tujo državo, čeprav je pred tem trdila, da tega ne bo naredila. Ko so Putina o tem povprašali, je vehementno zanikal, da bi bili »majhni zeleni možiclji« ruski vojaki. Ni šlo le za to, da je Putin lagal, lagal je o nečem, kar je bilo tako zelo očitno. Obstajajo namreč številni posnetki teh ruskih vojakov, ki so bili prikazani na televiziji. Potem pa je nekaj tednov kasneje, povedal ravno nasprotno. Nobenega »se opravičujem«, ali »zareklo se mi je«, ampak samo: »seveda imamo tam vojake«. Če izhajamo iz sveta, v katerem je »kredibilnost kralj in resnica bo vedno prevladala«, je to proti-intuitivno in nekaj, česar ne bi pričakovali. Del tega, da si dober lažnivec je, da te pri laži ne ujamejo, da se prepričaš, da so tvoje laži vsaj do neke mere verjetne. Ko je Dick Cheney dejal: »Ni dvoma, da ima Saddam Hussein orožje za množično uničevanje«, je lagal, a večini ljudi, ki niso strokovnjaki za obveščanje, je to zvenelo kredibilno. Pri tem novem širjenju laži pa verjetnost v resnici ni pomembna – za Ruse kredibilnost očitno ni imela posebnega pomena.
Vse od volitev številni ljudje opozarjajo, da tudi Trump uporablja podobne tehnike širjenja laži. Rusko-ameriška novinarka in aktivistka Masha Gessen pravi, da nas lahko zavede kako drugačna sta videti oba voditelja, toda kljub različnima stiloma, oba počneta popolnoma enako – ustvarjata neobvladljivo količino laži. Na podobnosti med Trumpom in Putinom opozarja že leta. Gessenova trdi, da pri širjenju, pripovedovanju in ponavljanju očitnih laži ne gre za prepričevanje, ampak za moč. Ko Putin reče, da »na Krimu ni ruskih vojakov«, ali ko Trump trdi, da »se ni nikoli norčeval iz invalida«, ne samo lažeta, ampak zatrjujeta, da nista omejena z resničnostjo; da je v vse, tudi v stvari, ki so nam popolnoma očitne, mogoče dvomiti. To je zelo jasna demonstracija moči. S tem, kar je povedal kateri od njiju, se moramo ukvarjati, tudi če je napačno. Ti dve karakteristiki širjenja laži – predrznost in nekonsistentnost – sta bistveni. Način kako lažeta, iz očitnih laži dela del igre moči: »da, vem da vi veste, da je kar pravim absurdno in zagovarjam svojo pravico, da povem karkoli želim, kadarkoli želim.« Kar naprej urinirata po preprogi v naši dnevni sobi, mi pa moramo potem to za njima pobrisati. Naš refleksni odziv na tovrstne laži je, da jih preverimo ali držijo. Toda, če je cilj širjenja laži zatrjevanje moči, preverjanje dejstev zgreši bistvo. Nič ni bolj ponižujočega in deprimirajočega kot je v tem primeru poskusiti dokazati resnico. Pomislite na ustrahovalca na šolskem dvorišču, ki vam očita zakaj kar naprej pretepate samega sebe? Ponižuje tako, da vas prisili, da pretresate očitno. Podoben občutek imamo, ko preverjamo dejstva o Trumpovih izjavah. To je zaznamovano početje. Zdi se, da se lotevamo nečesa, kar ne bi smelo biti del javne sfere. Širjenje laži spreobrne tudi najbolj očitna dejstva v umazane, razorožujoče politične boje. Vsakič ko je soočen s kakšnim dejstvom, se Trump odzove napadalno, Sarah Sanders pa obtožuje medije in tako nekaj, kar niti ne bi smelo biti predmet debate, začne dajati vtis, kot da gre samo še za eno tekmovanje v tem kdo bo glasnejši, v katerem se v resnici nihče ne zdi kredibilen. Tako nam je ta, v bistvu zelo preprosta človeška predpostavka, da lahko vemo kaj je res, odvzeta. Za resnico se moramo zelo potruditi in upanje je, da se bomo v procesu izčrpali in na koncu vdali. Končni cilj širjenja laži ni laži maskirati kot resnice, ampak koncepta, kot sta “dejstva” in “resničnost”, oropati njune moči – reducirati resnico na perspektivo. Če to zveni malo abstraktno, poslušajte kaj je julija dejal Putin na skupni novinarski konferenci s Trumpom: (citiramo) »Nikomur ne morete zaupati. On brani interese ZDA, jaz branim interese Rusije« (konec citata). Putin je v bistvu želel kot temelj ponuditi dejstvo, da nikomur ni mogoče zaupati – vsi zasledujejo samo svoje strateške interese in da ne obstaja nič takega kot je resnica. Nekaj dni kasneje je Trump ta argument ponesel še korak dlje, dejal je: (citiramo) »Zavedajte se, da kar vidite in kar berete ni to, kar se dogaja. Držite se nas. Ne verjemite sranju, ki vam ga kažejo ti ljudje – lažnivi mediji« (konec citat). Držite se nas – resnica je v bistvu izbiranje strani. Pravijo, da ne gre za boj med ljudmi, ki poznajo resnico in ljudmi, ki lažejo, ampak da gre samo za prepire glede perspektive – kdorkoli že ima boljšo perspektivo, kdor ima objektivno več moči, ta si lahko lasti resnico in to je neverjetno učinkovito početje. Če se obnašaš kot da imaš popolno moč, ti je samo to ne bo dejansko tudi dalo, a dalo ti bo veliko več moči, kot bi je kot ameriški predsednik lahko imel.
Prispevek je bil v slovenskem prevodu izvirno objavljen na blogu Oglaševanje na tehtnici, ki ga najdete na spletnem naslovu tehtnica.wordpress.com
Glasba
Študent mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, Matija Pušnik, je za aktualno številko društvenega glasila Ustroj pripravil prispevek posvečen obletnici maja 1968, ki novi podnaslov: »V iskanju neke svobode«.
1968 je ena izmed najbolj fetišiziranih letnic v polju teorije in filozofije. Hkrati je fetišiziran tudi fenomen fetišizacije ‘68 – predpostavlja se, da je bilo o letu 1968 že tako preveč govora in da nadaljnja razprava nima smisla. Vseeno mislim, da se je leta 1968 nekaj dejansko zgodilo, da obstaja zareza, ki je po eni strani Badioujev dogodek par excellence, hkrati pa nenavadno kontingenten dogodek, ki je usodno spremenil zgodovino petdesetih let, ki so sledila. Pričujoči spis vseeno ne bo striktno politološka razprava o samih dogodkih leta 1968, pač pa bo razprava o sporu v ozadju: družbene spremembe v zadnji instanci nikoli niso boj za direktno materialno emancipacijo, pač pa so boj za vednost, oziroma za strukturno pozicijo vednosti, od koder se ustvari nov korpus pravih interpretacij in pomenov, ki nato producira dejanske politične spremembe. Maj 1968 je bil v svojem jedru boj za svobodo – boj za neko svobodo. V skladu s strukturalistično tradicijo zavračam esencialistično koncepcijo svobode. Seveda obstaja svoboda, vendar je to vedno neka svoboda, znak v semiološkem sistemu, ki svoj pomen afirmira preko govornih in kulturnih praks neke partikularne instance, ki jo opazujemo.
Ravno takšna perspektiva omogoči, da postavimo na mesto privilegiranega objekta preiskave teoretski spor v ozadju. 1968 je, vsaj v Franciji če ne tudi v večini ostalih okolij, kjer so se mobilizirali študentje, pomenilo vrh seksualne revolucije in hkrati rojstvo identitetarnih politik. Da se je lahko zgodilo slednje, se je moral zgoditi določen prelom z edino vednostjo, ki je obstajala do tedaj. V Franciji je to uveljavljeno vednost predstavljal Gaullistični socio-konzervativizem. Odgovor na Gaullizem je lahko prišel samo s polja produkcije vednosti, torej s polja humanistike. Na področju produkcije teorije ali filozofije je Francija v šestdesetih izredno pestra. Zgodi se mnogo sporov in nasprotovanj, premnogo, da bi jih vključili v tovrstni spis, vendar si lahko brez slabe vesti izberemo enega: to je spor med strukturalizmom in situacionizmom.
Morda se zdi izbira obeh gibanj arbitrarna in res je: izbira je popolnoma arbitrarna. Vendar vseeno obstaja smisel za izbiro, trdim namreč, da gre za najpomembnejša gibanja v povojni Franciji, četudi se pomembnost kaže različno: strukturalisti so v šestdesetih zasedali mesta v visokošolskih institucijah in so preko naslednikov v post-strukturalizmu usodno zaznamovali kontinentalni modus produkcije. Situacionizem po drugi strani danes morda ni več tako pomemben, na koncu pa je vsekakor izoblikoval majska gibanja 1968 – razumeti ta spor bo torej pomenilo razumeti 1968. Strukturalizem je, čeprav ga sam štejem za filozofsko disciplino, pretežno anti-filozofski. Večina avtorjev v svoji usmeritvi odstopa od tradicionalne filozofske tradicije. Začetek strukturalizma lahko identificiramo v delu Fredinanda de Saussura, ki se je ukvarjal z lingvistiko. Saussurov projekt začne z na videz preprostim obratom paradigme: če je humanistika pred Saussurom, pa najsi je delovala ontološko ali epistemološko, na privilegirano mesto preiskave postavila objekt, je Saussure pristop obrnil in svoj projekt zastavil anti-fenomenološko: proč od stvari, k jeziku.
Ko Saussure proučuje jezik, za svoj metodološki aksiom postavi preprosto trditev: jezik je sistem lingvističnih znakov. Četudi, pravi Saussure, je jezik živa, materialna tvorba, ki se vseskozi spreminja, obstaja v vsaki partikularni instanci jezik kot navidezno zaprt sistem. V zadnji instanci to pomeni, da čeravno jezik lahko obravnavamo diahrono torej skozi časovno dimenzijo razvoja, v momentu govora jezik, vsaj kar se govorca tiče, obstaja kot sinhrona slika, zamrznjena v času.
Obravnava lingvističnega znaka nam pokaže pomembno dejstvo: zveza med slušno podobo in konceptom, oziroma, manj vulgarno, med označevalcem in označencem, ki verso in recto skupaj tvorita znak, je popolnoma arbitrarna, ali bolje nemotivirana. Na strani označevalca je to dokaj intuitivno: če bi nekemu konceptu rekli drugače, ne bi spremenili ničesar, pač bi uporabili drugačen zvok. Toda revolucionarnost Saussura je drugje: arbitraren je tudi pomen. Tako kot zvoki v jeziku ne pomenijo nič, dokler ne postanejo del jezikovnega sistema, tudi pomeni ne obstajajo kot eksoterične entitete, dokler ne nastopi, če parafraziram Kojeva, črka. Rečeno drugače: Saussure se vpraša, od kod izvira pomen lingvističnega znaka. Ugotovi, da ni nič substancialnega na znaku samemu, kar bi določalo njegov pomen. Znak dobi pomen samo tako, da obstaja znotraj jezikovnega sistema in obstaja kot točka, ki ni nič drugega kot to, kar druge niso – vzpostavi se tako imenovan sistem razlik. Rečeno s primerom: pred nastopom jezika ne obstajajo določeni pomeni, na katere bi nalepili zvoke in dobili jezik kot sistem reprezentacije, obratno, šele nastop jezika ustvarja tako pomen kot simbol. Predstavljajmo si list papirja: zgornja plat je pomenska, spodnja je zvočna. Dokler list vztraja kot celota, sta oba dela amorfna. Nikjer ne obstaja nikakršna razmejitev in posamični pomeni ne obstajajo, tako kot ne posamični zvoki. Toda če v list zarežemo, amorfno maso kar naenkrat ekstrapoliramo v ločene entitete, kjer so zvoki, ki se sedaj med seboj razlikujejo oziroma stojijo vsak zase, povežejo s pomeni, ki se prav tako med seboj razločijo na diskretne enote namesto zveznih. Pomen in zvok, označenec in označevalec, se torej rodita skozi vzajemno soodvisnost. Nič notranjega ni, kar bi ju družilo ali ustvarjalo: sta popolnoma arbitrarna.
Obstajata zgolj v sistemu razlik – sta pač tisto, kar ostali znaki niso in nič drugega. Saussure to ugotovitev komentira s sledečim citatom: »jezik je forma in ne substanca«. Rečeno drugače: predhodne teorije so povezavo med pomenom in zvokom risale asimetrično. Predpostavljale so obstoj pomena, ki ga zdaj nek zvok reprezentira ampak ne obratno. Primer bi bil recimo Avguštin, ki govori o ognju, ki ga reprezentira dim – torej, vidimo dim, ki nam daje vedeti, da nekje obstaja nek ogenj, obratno pa ne moremo sklepati. Obstaja pomen, čigar reprezentacija je znak, obratno pa ne, ker po Avguštinu pomen stoji in obstaja sam zase tudi brez reprezentacije. Saussurova zveza označenca in označevalca je simetrična: obe plati znaka obstajata samo kot celota, ki svoj pomen dobi iz položaja v jezikovnem sistemu.
Če se zadovoljimo z osnovno koncepcijo strukturalistične misli lahko sedaj skušamo identificirati situacionizem. Že takoj naletimo na zagato: če je strukturalizem filozofija, ki proučuje naravo procesa upomenjanja je situacionizem teorija, ki proučuje pogoje vznika nekega pomena, kar je diametralna opozicija. Posledično bo največji stik obeh intelektualnih linij ravno politični diskurz in ne čista teoretska razprava.
Situacionistična internacionala je po eni strani anti-marksistična, po drugi pa morda najbolj marksistična od vseh. V svoji kritiki kapitalizma – ki je, kot bomo videli, venomer motivirana s politično in umetniško produkcijo – se osredotočijo na Marxovo teorijo komodifikacije in fetišizacije. Situacionisti za izhodišče vzamejo dejstvo, da danes, kljub neštetokrat bolj učinkovitemu modusu produkcije, delavec še vedno dela za svoje preživetje v absolutni bedi. Krivca za delavčevo soglasje ali, če se pošalimo, lažno zavest – kar je pri situacionizmu vse razen odprti revolt – iščejo v kulturni in semiološki produkciji družbe – družbe, ki jo identificirajo kot družbo spektakla, torej fordistično in post-fordistično družbo kapitalističnega modusa produkcije.
V družbi spektakla so objekti komodificirani in fetišizirani do te mere, da se, trdijo situacionisti, kažejo samo še kot slike. Podobno velja za družbene odnose. Spektakel, kot Guy Debord poimenuje svoj temeljni koncept, se namešča na mesta družbenih odnosov in jih zakriva. Spektakel predstavlja ljudem, ki jih degradira v pasivne opazovalce, homogen svetovni nazor – hkrati pa se vsakič znova pojavi kot atomizirana partikularnost. Napak bi bilo razumeti spektakel kot karkoli substancialnega – seveda v partikularni instanci prevzame materialno obliko – toda v svojem bistvu je spektakel način produkcije vednosti subjekta: skozi sociološko obravnavo znakovnih sistemov sekundarnega semiološkega reda – rečeno z Barthesovo terminologijo, torej medijev, reklam, popularne kulture – v katerih aspektih kapitalizem v družbi spektakla delavcu zakrije realne ekonomske procese v ozadju in jih nadomesti. V zadnji instanci je na tak način predstavljena racionalistična, tehnokratska, če ne celo epistokratska oblast, ki pa na koncu ne pomeni nič drugega kot reprodukcija statusa quo in nadaljnjega izkoriščanja delavstva.
Prav na tej točki postane situacionizem politični projekt. Spektakel skozi pop-kulturne prakse zakriva realne prakse ekonomskega izkoriščanja delavstva in razredno razdeljenost družbe. Hkrati se v družbi spektakla ustvarja vednost, ki potem omogoča racionalistično obliko kvazi-tehnokracije. Situacionist Mustapha Khayati v šestdesetih zapiše, da drži oblast nadzor nad pravo interpretacijo in vsak nov pomen označi za misinterpretacijo – skozi to naracijo potem vzpostavi enega izmed modusov situacionistične umetniške produkcije: détournement, ki skozi uporabo motivike spektakla: torej pop-kulture, reklamiranja in tako dalje, sprevrne pravo interpretacijo: namen je, da skozi modernistično prakso vznikne spoznanje, da je trenutna vednost arbitrarna, da jo varuje zgolj avtoriteta in da jo je treba sistematično uničiti. Podobna praksa vključuje jukstapozicijo: raba diametralno različnih elementov skupaj. Na primer, situacionisti so radi tiskali svojo poezijo v kombinaciji z erotičnimi fotografijami.
Morda se na prvi pogled dozdeva, da je situacionizem blizu strukturalistični misli, vendar bi bila to napaka. Situacionizem in strukturalizem sta si v resnici nasprotna.
Če beremo situacioniste predvsem kot analitike ustvarjanja pomena v – če si ponovno sposodim Barthesovo terminologijo – konotativnih semioloških sistemih, bi hitro sklepali, da lahko situacioniste in strukturaliste beremo skupaj, vendar obstajajo ključne razlike pri metodoloških pristopih. Situacionisti začetek družbe spektakla postavijo v dvajseta leta dvajsetega stoletja, kar implicira, da modus epistemološke produkcije ni bil vedno enak – da se je z rojstvom fordizma nekaj spremenilo. Slednje implicira, da je primarno področje situacionizma teorija – morda raje kar Teorija z velikim T – kajti ukvarjajo se s pogoji vznika neke vednosti in ne s samo občo naravo vznika kakršnekoli vednosti. Če parafraziramo: strukturalizem je epistemološka obravnava samega postopka vznika pomena, situacionisti analizirajo specifičen segment zgodovinskega razvoja družbe.
Od tu sledi še ena implikacija: glede na to, da je situacionistična kritika vezana predvsem na fordistični in post-fordistični kapitalizem, lahko hitro sklepamo, da za situacioniste objekt še vedno obstaja, le pogled nanj je zakrivljen zaradi spektakla – kajti odprava spektakla naj bi povzročila ponovno vrnitev objekta. V tem pogledu je situacionizem izrazito modernistična teorija: objekt je izgubljen, je izven sveta, toda če sedaj svet z umetniško prakso prelomimo, bomo spet našli objekt, kar je drugače od strukturalizma, ki po anti-fenomenološkem obratu k jeziku ne govori več primarno o objektu kot esencialistični stvari sami na sebi, temveč govori o vzniku pomena skozi lingvistične sisteme, kar je postmoderno: objekt je že tu, vendar je objekt zgolj zaradi mesta v strukturi.
Analizirajmo zdaj spor situacionizma in strukturalizma, ki nas privede do ključnega vprašanja emancipacije in političnega projekta svobode – maja 1968. Spor med situacionizmom in strukturalizmom, četudi se nikoli ni zgodil točno v teh točkah, se ponavadi opredeli v štirih vprašanjih, ki sledijo druga drugi in jih situacionizem zastavlja strukturalizmu.
Na prvi točki situacionisti strukturaliste obtožijo, da pri razcepu historičnost – ahistoričnost, izberejo slednjo, vendar strukturalizem ponudi odgovor: statika sinhronega jezikoslovja ni ahistoričnost, kajti strukturalizem ne predpostavlja absolutne forme, marveč trdi zgolj to, da jezik v vsakokratni zgodovinski danosti znova obstoji kot statičen sistem, pa čeprav zgolj kot predstava govorečega subjekta in na ta način ostane na strani historičnosti. Ko je razrešen prvi problem, se znotraj historičnosti že pojavi nov rez, nasprotje med dialektiko in determiniranostjo, kjer situacionizem trdi, da strukturalisti zagovarjajo determinizem, vendar strukturalizem še enkrat preseže binarno opozicijo: seveda je znotraj sistema vse determinirano, vendar je tudi sistem podvržen spremembam. Rečeno drugače: vsa zgodovina je lahko razumljena kontingentno znotraj nekega zgodovinopisja, kar pa vseeno dopušča, da se zgodi Badioujev dogodek – strukturalizem tako še vedno strumno stoji na strani dialektike.
Znotraj dialektike diskusija pripelje do nove opozicije – opozicije anti-humanizem – subjekt. Situacionizem obtoži strukturaliste, da so anti-humanisti, da so za svojo teorijo žrtvovali subjekta in mu vzeli kakršnokoli avtonomijo, vendar strukturalisti tudi tu odgovorijo: subjektu so postavili meje, vendar to ne pomeni, da je izgubil avtonomijo. Jezik subjekt omejuje, vendar je v momentu govora avtonomen in svoboden, da v korpusu besed nabere tiste, ki jih želi – kar je ena izmed pomembnejših ločnic pri Saussuru, ki riše opozicijo jezik oz. sistem proti govoru oz. individualnemu aktu. Izbira jezika ni svobodna, jezik je vse, kar je subjektu dano, vendar je znotraj jezika avtonomen, zato strukturalisti še zmeraj stojijo na strani subjekta.
V zadnji instanci pa situacionisti zatrdijo, da stojijo pri subjektu na strani avtentičnosti, strukturalisti pa na strani arbitrarnosti. Avtentičen subjekt je tisti, ki obstaja kot subjekt sam na sebi in ki je pri situacionistih zgolj zlorabljen v družbi spektakla, kjer pasivno opazuje. Na drugi strani je subjekt v strukturalizmu in kasneje psihoanalizi arbitraren, oziroma še drugače, nemotiviran. Strukturalistični subjekt je razcepljen in – če uporabimo Althusserja – šele skozi interpelacijo subjektiviran, kar pomeni, da definitivno ni avtentičen. Subjekt mora to šele postati in nič na njem ni nikdar avtentičnega. Strukturalizem pri tem zadnjem vprašanju vrne žogico nazaj: situacionisti, v momentu ko verjamejo v avtentičnost subjekta zgrešijo pravo kritiko sistema.
Umetniške prakse, ki naj bi zrušile družbo spektakla in osvobodile subjekta, v resnici predstavljajo – če parafraziram Žižka – le fantazmatsko izkušnjo transgresije, ki le še bolj zakrije resnični pristanek na kapitalizem.
Slednje se zgodi iz dveh razlogov. En faktor je napačna usmeritev umetniškega projekta situacionizma. Cilj situacionizma je bilo razbitje uveljavljenih kulturnih in jezikovnih praks skozi formalizacijo – rečeno drugače, situacionizem je ljudi želel soočiti s travmo, če si izposodim psihoanalitično terminologijo, spektakla, ki zgolj zakrije resnico zadaj, če gre verjeti situacionistom, soočenje s travmo pa naj bi jo potem razrešilo. Toda, ravno soočenje s travmo omogoča nadaljnje delovanje travmi navkljub, oziroma, če parafraziram: »saj vedo kaj počno in ravno zato lahko to počno še naprej.« Izrek travme omogoča pomiritev in spravo – vem kaj je narobe, racionalistično sem osmislil situacijo in zdaj me ne teži več. Ta izrek travme na koncu ne pomeni nujno njene odprave. Morda je alternativna kulturna praksa ponujena v ruskem formalizmu, kjer Vološinov, denimo, predlaga, da je »jezik arena razrednega boja,« kar implicira resno teoretsko produkcijo nove razredne zavesti in ne zgolj sprevračanja kulture statusa quo.
Drugi problem je osredotočanje na individualno emancipacijo avtentičnega subjekta. V političnem smislu se je situacionizem v protestih 1968 izkazal v zahtevah študentov, ki niso bile poravnane z delavskimi – poleg anti-imperializma so ogromen poudarek dajali individualni liberalizaciji, rečeno drugače, seksualni revoluciji, ki se je takrat dokončno izvršila. Fokus na individualni emancipaciji posledično ni resno zamajal ustaljenega reda in razmerja v organizaciji ekonomske produkcije so ostala enaka.
Pomembno je, da sta ta dva očitka možna samo skozi strukturalistično kritiko, kajti samo s strukturalizmom dosežemo zavedanje, da subjekt ni avtentičen in hkrati, da posledično individualna emancipacija subjekta ne osvobodi. Osvobaja ga samo kolektivna akcija.
Toda med študenti se je strukturalistični kritiki navkljub uveljavila situacionistična misel. Prevlada situacionizma med študenti je vsaj deloma kriva za spodletelost maja 1968 – individualna emancipacija je sicer uspela, hkrati pa so protesti in novi pomeni, ki so bili s protesti ustvarjeni, tlakovali pot neoliberalnemu kontra-valu v poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. Ko so maja 1968 stavkali tudi delavci, so bili študentje z njimi sicer solidarni, toda po umiku komunistične partije, ki protestov ni podprla in je delavce celo mirila, se je prava revolucija izjalovila, vse kar je ostalo pa je bila socialna liberalizacija in emancipacija – ki lepo sovpada z uveljavitvijo drugega vala človekovih pravic, ta pa v resnici ni nič drugega kot ponovna reafirmacija pravnih in kulturnih praks, ki skozi individualizacijo znova in znova poustvarjajo uveljavljena razmerja moči. Študentska beda, o kateri je leta 1966 pisal Khayati, je tako ostala beda, čeravno so bili spolni odnosi sedaj za odtenek bolj liberalni. Novi val individualizacije je, ironično, posameznika od družbe še bolj odtujil, ga še bolj pasiviziral in tako družbo spektakla naredil toliko močnejšo. Zaključimo lahko z Lacanovim citatom: »Želite si novega gospodarja in dobili ga boste.« Spor situacionistov in strukturalistov lahko zlahka prenesemo v današnji čas, kjer se levica spogleduje enkrat s kolektivno in enkrat z identitetarno logiko – kaj se bo zgodilo tokrat, pa lahko pokaže samo čas.
Prispevek je izvirno objavljen v novi številki društvenega glasila Ustroj. V tiskani obliki lahko aktualno številko Ustroja najdete na določenih mestih v mestu, recimo v knjižnicah, v Pekarni, na fakultetah, v digitalni obliki pa jo lahko najdete in snamete v rubriki Publikacije na spletni strani zofijini.net.
Glasba
Skupina zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU v javnem pismu poziva Evropsko unijo, njene institucije in države članice: »Evropa, čas je, da prenehamo biti odvisni od rasti!«
Znanstveniki, politiki in oblikovalci politik so se v sredini septembra zbirali v Bruslju na prelomni konferenci. Namen dogodka, ki so ga organizirali poslanci petih različnih političnih skupin Evropskega parlamenta, skupaj s sindikati in nevladnimi organizacijami, je bil preučiti možnosti za ‘post-rastno gospodarstvo’ v Evropi.
Zadnjih sedem desetletij je bila rast BDP najpomembnejši gospodarski cilj evropskih držav. Toda z rastjo naših gospodarstev se je povečal tudi naš negativni vpliv na okolje. Zdaj človeštvo že presega meje prostora varnega delovanja na Zemlji in nič ne kaže, da bi se gospodarstvo razdruževalo od uporabe virov ali onesnaževanja, vsaj ne v zadostnem obsegu. Danes za reševanje družbenih problemov v evropskih državah ne potrebujemo več večje rasti, temveč bolj pošteno porazdelitev dohodka in že ustvarjenega bogastva.
Poleg tega rast, zaradi zmanjševanja produktivnosti, zasičenosti trga in degradacije okolja, postaja vse težje dosegljiva. Če se bodo trenutni trendi nadaljevali, v naslednjem desetletju v Evropi morda sploh ne bo več rasti. Trenutno se rast poskuša ohranjati z dodatnim zadolževanjem, nižanjem okoljskih standardov, podaljševanjem delovnega časa ter zmanjševanjem sredstev za socialno varnost. Takšno agresivno prizadevanje za rast za vsako ceno ustvarja družbene vrzeli in gospodarsko nestabilnost ter ogroža demokracijo.
Politične elite se vsaj za zdaj niso bile pripravljene ukvarjati s temi vprašanji. Projekt Evropske komisije Onkraj BDP se je preimenoval v BDP in več. Uradna mantra ostaja rast – sicer preoblečena v »trajnostno«, »zeleno« ali »vključujočo« – a v prvi vrsti še vedno rast. Kljub temeljnemu nasprotju med rastjo in trajnostnostjo so prizadevanja za gospodarsko rast kot cilj politik za vse države vključena celo v nove cilji trajnostnega razvoja Združenih narodov.
Dobra novica je, da se je znotraj civilne družbe in akademskega sveta pojavilo gibanje post-rasti. Po svetu ga poznajo pod različnimi imeni, med drugim Post-wachstum, ekonomija ravnovesnega stanja ali obročasto gospodarstvo ter blaginja brez rasti. Od leta 2008 naprej so redne konference od-rasti privabile na tisoče udeležencev. Nastala je nova globalna pobuda Mreža za blaginjo, ki povezuje tovrstna gibanja, evropska raziskovalna mreža pa razvija nove ‘ekološke makroekonomske modele’. Tovrstna prizadevanja kažejo, da je možno izboljšati kakovost življenja, obnoviti živi svet, zmanjšati neenakosti ter zagotoviti dostojna delovna mesta – in to brez potrebe po gospodarski rasti, pod pogojem, da sprejmemo politike za odpravo naše odvisnosti od rasti.
Nekatere predlagane spremembe vključujejo omejitve rabe virov, progresivno obdavčevanje za omejevanje naraščajoče neenakosti ter postopno krajšanje delovnega časa. Rabo virov bi bilo mogoče omejiti z uvedbo davka na ogljik, prihodki pa bi se lahko vračali kot dividende za vse ali skozi financiranje socialnih programov. Neenakost bi dodatno zmanjšala uvedba tako temeljnega kot maksimalnega dohodka, ki bi hkrati pripomogla k prerazdelitvi skrbstvenega dela in zmanjšanju neravnovesij moči, ki ogrožajo demokracijo. S pomočjo novih tehnologij bi lahko skrajšali delovni čas in izboljšali kakovost življenja, namesto da se zaradi njih odpušča množice delavcev in povečujejo dobički privilegirane manjšine.
Glede na tveganja bi bilo od politikov in oblikovalcev politik neodgovorno, da ne bi preučili možnosti za post-rastno prihodnost. Konferenca v Bruslju na to temo je obetaven začetek, vendar so potrebne mnogo trdnejše zaveze.
Kot skupina zaskrbljenih znanstvenikov s področij družboslovja in naravoslovja iz vseh 28 držav EU pozivamo Evropsko unijo, njene institucije in države članice, da:
- Ustanovijo posebno komisijo za post-rastno prihodnost v Evropskem parlamentu. Komisija naj aktivno sodeluje v razpravah o prihodnosti rasti, oblikuje alternativne politike za post-rastno prihodnost ter ponovno preuči smiselnost rast kot splošnega cilja politik.
- Vključijo alternativne kazalnike v makroekonomski okvir EU in držav članic. Gospodarske politike bi morali ocenjevati na podlagi njihovih vplivov na človekovo blaginjo, rabo virov, neenakost in zagotavljanje dostojnega dela. Tem kazalnikom je treba v odločevalskih procesih dati prednost pred BDP.
- Spremenijo Pakt za stabilnost in rast v Pakt za stabilnost in blaginjo. Pakt za stabilnost in rast sestavlja sklop pravil, katerih cilj je omejevanje javno-finančnih primanjkljajev in javnega dolga. Dokument je potrebno revidirati ter tako zagotoviti, da bodo države članice poskrbele za temeljne potrebe svojih državljanov ter obenem zmanjšale porabo virov in emisij, nastalih zaradi odpadkov, na trajnostno raven.
- Ustanovijo Ministrstvo za gospodarsko tranzicijo v vsaki izmed držav članic. Nova oblika ekonomije, ki se osredotoča neposredno na blaginjo ljudi in okolja, lahko omogoči mnogo boljšo prihodnost kot ekonomija, ki je strukturno odvisna od gospodarske rasti.
Javno pismo, ki je izvirno objavljeno na spletni platformi degrowth.org, so v slovenščino prevedli Ajda Pistotnik, Martin Pogačar in Rok Kranjc.
Glasba:
Prišli smo do konca še ene oddaje Zofijinih. Zahvaljujemo se vam za pozornost in vas vabimo, da nam ponovno prisluhnete čez štirinajst dni.
Vabljeni in vabljene k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert. Skozi oddajo pa smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Vse dobro do naslednje prilike!