25. 10. 2018 Oddaja Zofijinih

Oddaja, 25.10.2018

Avizo

Pozdrav v novi oddaji društva Zofijini ljubimci!

Z današnjo oddajo začenjamo tridelno serijo posvečeno zgodovini anarhizma, ki ima za izhodišče francosko dokumentarno serijo »Brez bogov in gospodarjev«, ki jo je leta 2016 za televizijsko postajo ARTE pripravil Ramonet Tancrède. S pregledom ključnih dogodkov zadnjih dveh stoletij družbene zgodovine, tridelna dokumentarna serija razkriva izvor in usodo političnega gibanja, ki se že več kot 150 let bori proti vsem gospodarjem in bogovom. Kdo natančno so? Od kod prihajajo tisti, ki se imajo za anarhiste in kakšno je njihovo mišljenje? Zakaj imamo njihovo mišljenje za zmedeno in zakaj njihova zgodovina vzbuja takšno nelagodje? Serija s pričevanji strokovnjakov opisuje zgodovino gibanja, ki je svet nenehno navdihovalo s svobodo in uporom. Prvi del, ki mu bomo posvetili današnjo oddajo, nosi naslov »Nagon po uničevanju« in obsega zgodovino anarhizma med leti 1840 in 1906.

Želimo vam prijetno poslušanje!

Glasba

Kdo so? Od kod so prišli? Kakšne so ideje samo-imenovanih anarhistov preteklosti in sedanjosti? In zakaj, čeprav so v policijskih kartotekah, so njihovi obrazi za nas skrivnost? Zakaj se njihovo mišljenje zdi tako zmedeno in njihova zgodovina tako težavna? Kot otrok kapitalizma, brat sovražnik državnega kapitalizma, je anarhizem veter upora, ki po vsem svetu piha še naprej. In čeprav so se nekateri libertarci obrnili h kriminalu, vrteli pištole in razstreljevali dinamit, se je vredno spomniti, da so številni od njih ponujali alternative in po svetu sprožali revolucije. Uveljavljeni sistem jih je vedno strogo kaznoval. Kjerkoli so se pojavili, jih je v verigah vlekel do giljotine, ali jih privezal na električni stol. Kaznovanju navkljub, so poskusi označevanja dejanj anarhistov kot huliganstvo ali brisanja njihovih zmag iz družbene zavesti, spodleteli. Njihove prakse so postale del vsakodnevnega življenja. Ko se njihove ideje širijo in oblikujejo mreže ter zapeljujejo mlade generacije od Pariza do New Yorka, od Tokia do Buenos Airesa, anarhisti še naprej podžigajo fantazijo in žanjejo nerazumevanje. Zakaj premagujejo vonj solzivca, ki spremlja njihove proteste in kakšne divje upe vzbuja vsaka črna zastava? Kako ima anarhizem, ki sanja o drugačni prihodnosti za stari svet in ki se je zadnjih 150 let boril proti bogovom in gospodarjem, še vedno vprašanja, ki so relevantna za nas danes? In zakaj je njegova zgodovina – kot nihalo, ki niha od leve proti desni, od upora do poskusa umora – bolj kot kadarkoli, odsev naše lastne zgodovine?

Vse se je začelo v Franciji v 19. stoletju. Dežela je bila, podobno kot drugje po svetu, v oprijemu novega ekonomskega sistema, kapitalizma, ki je začel delati prve korake svojega pohoda po svetu. Kapitalistični etos se je širil, pokrajina pa je postajala vse bolj zaznamovana s težko industrijo. Toda iluzije oblikovane v prvem valu industrijske revolucije, so se hitro razblinile in razkrile temno, bolj kruto resničnost. Poskusi odgovoriti na vprašanja, ki jih postavlja nova doba polna protislovij, so se kmalu materializirali v obliki anarhizma.

»Kaj je bila največja težava 19. stoletja? Preprosto rečeno, je bilo to socialno vprašanje. Družba se je razvijala: železnica, parne lokomotive, ladje in izum statve. Na eni ravni je družba doživljala opazen napredek v higieni, medicini in podobnem. Toda beda tistih, ki so delali v proizvodni industriji, v tovarnah, še ni bila nikoli tako vidna. Vsi veliki misleci: Saint-Simon, Faure, Proudhon, Marx, Owen in drugi, so želeli razrešiti to protislovje.«

Če želimo razumeti pojav anarhizma v tej dobi, moramo razumeti težavno in bedno eksistenco proletariata, ki ni imel ničesar razen svojih mišic. Njihov delovni dan je trajal dvanajst ur in več in plačilo, ki so ga za to prijeli, ni bilo zadostno, da bi ušli lakoti. Niso imeli počitka, zavarovanja ali pokojnine. Njihovi otroci so začeli delati takoj ko so lahko stali na svojih nogah. Polovica jih je umrla preden so dopolnili šest let. Pomanjkanja, epidemije in alkohol so povzročali katastrofe. Nepismenost je bila norma, nesreče pa zelo pogoste. Leta 1840 je bila pričakovana življenjska doba delavca komaj 30 let. Ravno ko je srednji razred začel uživati v udobnem življenju, ki je prišlo z napredkom in oblikovati svojo ideologijo liberalizma, je proletariat začel videvati možen odgovor na probleme dobe v socializmu, ki se je pričel oblikovati. Toda preden je lahko ponudil rešitve za krivice, je moral socializem najprej premagati drugo, skoraj filozofsko protislovje.

»Od klasičnega liberalizma je bil prevladujoči problem v politični filozofiji uskladitev svobode in enakosti. Kako zagotoviti največjo možno svobodo z največjo možno enakostjo? Brez enakosti svoboda ni popolna. Ideji svobode in enakosti je bilo potrebno uskladiti. Kot je dejal ameriški anarhist: »svoboda brez enakosti je džungla, enakost brez svobode je zapor, mi pa si ne želimo ne džungle, ne zapora.« Ta zmeda okoli uskladitve maksimalne svobode in maksimalne enakosti, ta dvojna aspiracija tako enakosti kot svobode, je ena temeljnih vrednot anarhizma.«

Tekom sredine 19. stoletja, je bila beseda anarhizem, ki izvira iz grške besede anarhia, kar pomeni brez vladarjev, negativni pojem, ki je označeval nered in kaos. Čeprav so bile pomembne osebnosti, kot so Sade, LaBoeuf in Godwin imenovani za anarhiste, je bil Pierre-Joseph Proudhon, eden redkih mislecev z delavskimi koreninami, ki je zavzemal revolucionarna politična stališča in tako pojmu pridodal pozitiven pomen.

Leta 1840 je Proudhon napisal razpravo, po kateri je znan: »Kaj je lastnina?« Čeprav je odgovor, ki ga je ponudil na to vprašanje: »lastnina je kraja!«, nemudoma povzročil škandal, je v izjavi o veri, nekaj vrstic kasneje, mogoče najti pravo rojstvo anarhistične misli: (citiramo)

»Si demokrat?
– Ne.
Kaj si želiš monarhije?
– Bog obvari.
Potem si aristokrat?
– Sploh ne.
Si želiš mešano vlado?
– Še manj.
Kaj si potem?
– Sem anarhist. Čeprav imam red rad, sem v polnem pomenu besede anarhist.«

(konec citata)

»Istočasno ko je trdil, da je anarhist, je razglašal, da je lastnina kraja. Kar pomeni, da je menil, da je lastnina temelj določenega družbenega reda. Razglasiti sebe za anarhista pomeni napasti sam temelj tega družbenega reda, ki je prepoznan v lastnini.«

»Proudhon je šel še dlje, ker po njegovem mnenju obstajajo tesne povezave med politično dominacijo države, ekonomsko dominacijo kapitala in religiozno dominacijo z idejo boga. Proudhon je zares pravi oče anarhizma, ker je edini, ki je povezal te tri oblike dominacij. Verjel je, da jih je treba uničiti skupaj, če želimo spremeniti družbeno strukturo.«

Čeprav je Proudhon promoviral uničenje oblasti, da bi tako spremenili družbeno strukturo, je zavračal revolucionarno nasilje. Njegova vizija je bil sistem vzajemnosti, podprt z idejo ljudske banke. Njegove ideje so napadali z vseh strani. Bil je kritiziran, zasmehovan in izobčen. Toda njegovo sporočilo je potovalo in njegov anarhizem je nagovoril socialiste po vsem svetu. Kot recimo mladega doktorskega študenta filozofije Karla Marxa, ki ga je razglašal za pionirja novega evropskega delavskega gibanja. Še dlje na obrobju Evrope, v oddaljeni Rusiji, si je grof Lev Tolstoj izposodil naslov enega od Proudhonovih esejev za svojo novo knjigo »Vojna in mir«. Toda šele z Mihajlom Bakuninom, bivšim kadetom, ki je bil v vseh zaporih Evrope in bil večkrat obsojen na smrt, je anarhizem postal revolucionarno mišljenje v ožjem pomenu.

»Čeprav je bil Proudhon prvi, ki je uporabil pojem anarhist, je bil Bakunin za končni manifest morda še pomembnejši. Proudhonovim idejam je dodal principe revolucije.«

»Za razliko od Proudhona, je promoviral upor. Menil je, da je edini način odprave kapitalizma v državi, oborožena revolucija.«

Bakunin je začel širiti anarhistične ideje v sklopu nove mednarodne delavske organizacije, imenovane Prva internacionala. To leta 1864 v Londonu ustanovljeno združenje, je izpostavljalo, da mora biti emancipacija delavstva, delo delavcev samih. Ob zagonu je zbralo več kot dva tisoč delavcev, uličnih čistilcev, tesarjev, pozlačevalcev in mizarjev iz celega sveta. V očeh ruskih revolucionarjev je bilo idealen instrument za nadgradnjo anarhističnega projekta in ga predstaviti svetu.

»Na vsaki konferenci so razpravljali o sredstvih produkcije. Jih je potrebno kolektivizirati? Je vsak upravičen do svojih sredstev produkcije? Bi si jih morali deliti? So potrebne kooperative in kolektivi? Kaj bi bilo treba narediti z dedovanjem in denarjem? Kakšna je vloga žensk? In tako naprej. Cela vrsta problemov, ki jih do takrat nihče ni naslavljal.«

Toda po smrti Proudhona, se je med Bakuninom, novim očetom anarhizma in Marxom, ki se je že pred tem razšel z avtorjem filozofije revščine, razprava izjalovila. Njun spor, ki je bil vsaj toliko kot političen tudi oseben, je kmalu razklal socialistično gibanje. Pojavila so se tri večja gibanja. Nekoliko manjšinsko reformistično gibanje, ki je zavračalo revolucijo. Marksistično gibanje, ki so jo anarhisti označevali za avtoritativno, ki je verjelo, da bi lahko red vzpostavili z diktaturo proletariata in Bakuninovo proti-avtoritativno ali anarhistično gibanje, ki je pozivalo k uporu in dokončnemu uničenju celotnega državnega aparata.

»Tako za anarhiste kot marksiste, je komunizem pomenil družbo brez države. Toda, medtem ko so marksisti menili, da bi državni represivni aparat lahko uporabili, da bi ustvarili novo družbo, so anarhisti verjeli, da se bo komunizem uresničil, ko bo država odpravljena v socialni revoluciji.«

»Marx je menil, da potrebujemo centralno politično stranko, s strukturo poveljevanja, ki bi lahko mobilizirala ljudi, da bi lahko prevzeli oblast. In potem to oblast uporabili, da bi ustvarili socializem.«

»Glede na ideje, ki jim je sledil, na njegovo nezaupanje do moči in avtoritete, je Bakunin menil, da je takšno mišljenje velika napaka. Bistvo njegovega argumenta je bilo: vzemite vodilnega revolucionarja in ga postavite na prestol Rusije in v nekaj letih boste dobili despota. Predvidel je, da če bi se v Rusiji zgodila revolucija, kot jo je zagovarjal Marx, bi se pojavila strašna rdeča birokracija.«

Skoraj dva metra velik in čistih modrih oči, je Bakunin, ki je govoril pet jezikov, kmalu prepričal vplivne člane Internacionale, kot so bili Švicar James Guillaume, Francoz Élisée Reclus, Španec Anselmo Lorenzo, Italijan Malatesta in nekoliko kasneje tudi ruski princ Kropotkin. Zahvaljujoč njim, je anarhizem postal mednarodno gibanje in med različnimi socialističnimi tokovi najbolj popularna revolucionarna ideologija.

»Pošteno je reči, da če bi v tistem času po svetu prešteli marksiste, bi jih mogoče našteli kakšnih tisoč, med tem ko je anarhistično krilo štelo veliko več ljudi. Šestdeset tisoč v Španiji, petnajst tisoč v Mehiki in tako naprej. Bilo jih je veliko več.«

Potem ko so imeli sledilci Bakunina in Proudhona v Internacionali večino, je bilo mnoge njunih učencev mogoče najti tudi v Franciji. Ko se je leta 1871 začela pariška komuna, so bili anarhisti v prvih vrstah. Skupaj z drugimi revolucionarji so se povsem posvetili vstaji. To je bilo veliko upanje, sanje. Celo mesto je nenadoma postalo avtonomno, se znebilo svojih gospodarjev, starega sveta in vse izumilo na novo. Za 73 dni je Pariz vstal. Ustrelili so nekaj generalov, zažgali registre zemlje, porušili stare malike in vrnili oblast ljudem. Na ruševinah starega reda, so revolucionarji v Internacionali dali razlike na stran in poskušali skupaj zgraditi boljši svet. Vsak je bil preskrbljen glede na svoje potrebe. Revne so nahranili, nepismene so naučili brati in pisati. Poskrbeli so za invalide. Cerkev in državo so ločili. Umetnost je postala dostopna vsem. Ženske so dobile izobrazbo, volilno pravico in nadzor nad svojimi telesi. Mesto je delovalo praktično brez oblasti.

»Komuna dejansko ni bila anarhističen dogodek. Šlo je za prvi poskus takojšnjega in popolnega uničenja države. Šlo je za idejo nenadnega upora in prisvojitve mestnega ekonomskega in političnega življenja s strani prebivalcev samih.«

Pariška komuna morda ni bila anarhistična, a tisti, ki so se imeli, ali se bodo kmalu imeli za anarhiste, kot Louise Michel, so bili v prvih bojnih vrstah. Ko se je gibanje razširilo v druga francoska mesta kot je Lyon, je v vstaji sodeloval tudi Bakunin. V nekaj dneh so odpravili državo. Verjel je, da je končno prišel veliki dan. Toda vlada je pripravljala protiudarec. Komunardi so postavili barikade in se pripravili na boj. Tekom dolgega tedna je na pariških ulicah izbruhnila državljanska vojna, v kateri so se delavci, moški, ženske in otroci postavili nasproti izurjene vojske. Revolucionarni proti-udar, ki je sledil, je zrcalil strah, ki ga je komuna zasejala v srce buržoazije. Vojska je streljala vse povprek. Delavski ponos je bil posekan, Pariz pa se je spremenil v množično grobišče.

»Šlo je za pokol, ki si ga je danes težko predstavljati. Končno število ubitih še vedno ni znano. Petindvajset, trideset tisoč, verjetno bližje petindvajset tisočim. Ubiti petindvajset tisoč ljudi v enem tednu s takratnim orožjem, je bilo skoraj nemogoče. Ubijanje se je ustavilo 28. maja 1871, ker so bili zemlja, jarki in kanalizacija Pariza prepojeni s krvjo.«

»Brutalnost zatrtja pariške komune je šokirala številne na evropski levici in številne Evropejce na splošno. Nekateri anarhisti so to razlagali kot znak, da če se bo vladajoči razred obnašal na ta način, potem se tudi mi lahko obnašamo kot želimo in se odzovemo podobno.«

»To dokazuje, da ne more priti do mirne spremembe, ker če poskusiš kaj drugačnega, boš pokončan, kot so bili komunardi in če poskušaš delati po mirni poti, te bodo ustrelili.«

V prelivanju krvi je umrlo veliko anarhistov, številni drugi so bili izgnani v tihomorske kaledonijske kazenske kolonije. Tistih nekaj, ki so se izognili smrti in nasilju države, so bili obsojeni na izgon in bedo. Z znižanjem njihovega števila, so marksisti prevzeli gibanje in iz Internacionale izgnali anarhiste. Toda anarhizem je preživel. Bakunin je uspel zamaskiran pobegniti. Svoje preostale sile je zbral v oporišču v švicarskem Saint-Imierju, v gorovju Jura, in oblikoval zavezništvo, ki je pomenilo uradno rojstvo njegovega gibanja.

»V tistem času jih je bilo petnajst. Dvanajst mladih ljudi, v starosti med 20 in 30 let, ki so prišli iz Španije, Italije in Švice. Drugi so bili malo starejši. Bakunin, skupaj s Špancem in komunardom Gustavom Lefrançaisom.«

»Vzpostavili so novo organizacijo. Zgodovinarji jih ne vključujejo v okvir Internacionale. To je bila nova organizacija. Vsaj ime ne bi moglo biti bolj nedvoumno: Mednarodno proti-avtoritativno gibanje.«

»Mednarodno gibanje delavcev je sprejelo številne ukrepe. Številni so bili usmerjeni v uničenje vse politične moči. Prvič se je pojavila organizacija z deklariranimi anarhističnimi cilji.«

V Saint-Imierju so s podpisom zavezništva k prijateljstvu, solidarnosti in medsebojni obrambi, anarhisti dosegli svojo neodvisnost. Sestavili so ustanovno listino, organizacijsko shemo in program: organizacijska horizontalnost, proti-avtoritativnost, revolucionarni radikalizem, internacionalizem, ateizem, svoboda govora in misli, enakost za vse in zavračanje strankarske politike. Vsi vidiki libertarnega mišljenja so bili tukaj prvič zbrani skupaj. Anarhisti so izumili celo novo orožje, katerega raba bi imela potencial, da uniči vsako politično moč in sproži revolucijo.

»Glavno orodje revolucije je bila splošna stavka. V Saint-Imierju so skovali nov pojem. Sindikalizem še ni obstajal, še manj koncept anarho-sindikalizma. Toda vse je bilo pripravljeno na to. Cilj ni bil zgolj obstajati in nadaljevati boj, ampak začeti revolucijo.«

Širša raba tega orožja je bila prvič preizkušena v ZDA. Z velikimi migracijskimi valovi, se je anarhizem zasidral tudi v ZDA. Med armado revnih, ki so preplavili industrijski sever, so bili mezdni delavci, ki se niso veliko razlikovali od sužnjev na jugu. Razmere so bile primerne stopnji razvoja. Zasluge pa gredo tudi temu, da se je v zgodnjih 1880-ih še vedno vlekla državljanska vojna in družbenim bojem, kot je bila velika železniška stavka v Pennsylvaniji, ki jo je federalna oblast poskušala zatreti z vojsko. Bajoneti so vzeli številna življenja delavcev. Za prišleke so se ameriške sanje pogosto spremenile v dolgo nočno moro.

»Običajna zgodba anarhistov imigrantov, pa naj si bodo Nemci, Židje ali Italijani je, da so bili kvalificirani delavci, ki so lahko našli le nekvalificirano delo ali so bili nekvalificirani delavci, ki so lahko našli le najbolj ponižujoča dela. Bili so razočarani nad ekonomskimi priložnostmi, ki so jim bile na voljo. Razočarani so bili tudi nad političnim sistemom, za katerega so približno vedeli, da bi moral biti demokratičen in republikanski, a so ugotovili, da je bil v tistem času prežet s korupcijo, s korporativno močjo. Nekaj od teh razočaranih imigrantov se je potem srečalo z radikalnimi idejami.«

To srečanje z radikalnimi idejami je bilo najbolj očitno v Chicago, mestu, ki so ga preplavili imigranti. Jeklo, beton in mesna industrija so potrebovali ljudi. Okuženo z vzpenjajočo se mafijo in denarjem vsemogočnih industrialcev, je bilo mesto preplavljeno s segegiranimi delavci, prostitutkami in otroci na ulici. Hitro je postajalo mesto protestov.

»Chicago je bil v 1880-ih center anarhističnih aktivnosti v ZDA.«

»To je bilo mesto, v katerem so bili delovni odnosi precej kruti. Praktično ni bilo prostora za pogajanja ali kompromise. Imeli smo torej izjemno togo situacijo, v kateri so delavci živeli v neverjetno težkih okoliščinah, lokalni vladajoči razred, sestavljen iz lokalne poslovne elite, pa ni bil pripravljen na nikakršna popuščanja.«

Navdahnjeni z novo anarhistično strategijo, so 1. maja 1886, takrat dan kot vsak drugi, sklicali splošno stavko. 350 000 delavcev se je zbralo, da bi zahtevali osemurni delavnik. Policija je z nasiljem zatrla demonstracije. Stene so bile prekrite s pozivi po maščevanju. Dva dneva kasneje so anarhisti organizirali protest na trgu Haymarket. Dogodek je postal ključni trenutek v zgodovini delavskega gibanja.

»Nekaj anarhistov je spregovorilo proti temu, kar se je zgodilo. Med protestom je prispela policija. Na neki točki tega večera je policija želela protest razgnati. Nekdo je v policijo vrgel doma narejeno bombo. Eksplodirala je in ubila ter ranila številne policaje, ki so začeli streljati v množico.«

»Nekaj ljudi je bilo ubitih, prišlo je do strelskega obračuna.Nekaj ljudi v množici, vključno z nekaterimi anarhisti, je prišlo oboroženih, saj so Američani lahko nosili orožje. Oblasti so se odločile, da so za to krivi anarhisti, čeprav niso imeli nobenega dokaza.«

»Čikaška policija je zbrala kak ducat anarhistov in tiste, ki so jih krivili za bombni napad, aretirala. Dva od teh na protestih sploh nista bila. To je bil klasičen primer, kako so reakcionarne sile v mestu, v tem primeru v Chicagu, uporabile tovrsten dogodek, da bi z zgledom upravičile represijo.«

Za bombo je bilo obtoženih osem anarhistov. V svojem zagovoru je tožilec namignil na njihovo nedolžnost: (citiramo)

»Vemo, da teh osem mož ni nič bolj krivih, kot tisoče tistih, ki so jim sledili, a so izpostavljeni, ker so vodje. Porotniki, narediti iz njih zgled za druge, obesite jih in obvarovali boste naše institucije in družbo.« (konec citata)

Od osmih jih je bilo pet obsojenih na smrt. Louis Lingg je v zaporu naredil samomor. Drugi štirje: August Spies, George Engel, Adolphe Fischer in Albert Parsons so bili obešeni.

»Že leta 1893 je guverner Illinoisa oprostil vse anarhiste, ki so bili obešeni in celo obtožil policijo, še posebej šefa čikaške policije, da je vse skupaj organiziral in da je bil morda odgovoren tudi za bombo.«

»Ker je bil proces tako nepravičen, je to povzročilo veliko jeze, ne le med anarhisti, ampak tudi med liberalci. Kot posledica usmrtitve mučenikov Haymarketa, so ti postali ljudski junaki. Ne le med anarhisti, ampak med socialisti po vsem svetu. Njihovi portreti so viseli v uradih sindikatov v Angliji, Franciji in Latinski Ameriki.«

Kot rezultat globalnega vpliva afere Haymarket, je bil 1. maj sprejet kot mednarodni praznik dela. V letih, ki so sledila, so protesti, ki so jih vodili anarhisti, potekali povsod. V Franciji pa je čikaški pokol naznanil novo dobo anarhizma, za katero so bile značilne bombe in propaganda dejanj.

»Propaganda dejanj, brez konkretnega storilca, je spontani izraz revolucionarne akcije.«

»Ni treba, da gre za eksplozijo ali bombo, ampak dejanje, ki gre preko besed. Anarhisti so verjeli, da je junaška akcija najboljši način za posredovanje libertarnega sporočila.«

»To je bil za revolucionarje izziv. Ni bilo dovolj, da si govoril, akcijo pa prepuščal drugim. Revolucionarji so morali delovati in svojo verodostojnost izkazovati skozi dejanja.«

Françoisa Koenigsteina, znanega tudi kot Ravachol, je prevzela ideja, da bo akcija sprožila revolucionarno iskro, ki bo podžgala Zahod. Besedam Louise Michel in Kropotkina, ki sta bila skupaj z Malatestom nova teoretika anarhizma, je sledil dobesedno. Pozivali so k nepopustljivemu uporu skozi govor, pisano besedo, bodalo ali dinamit. V Nobelovemu izumu je Ravachol videl način, kako uničiti stari svet. Zadal se je naučiti kako upravljati z nitroglicerinom in v jezi, ki jo je spodbudila kruta represija prvomajskih demonstracij v Franciji, se je odločil za akcijo.

»Anarhisti so se odločili, da bo 1. maj 1891 dan konflikta in akcije. Ne dan sprevodov, kar je postal danes. Kot rezultat so v Clichyu izbruhnili nemiri, kjer so policisti pretepali anarhiste, anarhisti pa so jim z enako mero vračali. Na severu v Fourmiesu, je policija streljala na ženske in otroke, ki so vodili sprevod in jih številne ubili. To je Ravachola spodbudilo, da je podtaknil nekaj bomb.«

Simbolično je Ravachol v torbi podtaknil doma narejeni bombi na bulvar Saint-Germain in v ulico De Clichy, pred stanovanje sodnika in generalnega pravobranilca, ki je tri anarhistične protestnike obsodil na dolge zaporne kazni. Škoda je bila velika.

»V napadih ni bilo mrtvih. Videli so jih kot povračilo za preveč zavzet pregon nekaterih anarhističnih protestnikov v Clichyu. Francoska in do neke mere tudi Britanska policija ter mediji v Franciji in Britaniji, so imeli Ravachola, ki ni bil posebej pomembna figura, za obraz anarhizma. Temni obraz tega uničujočega prepričanja.«

Rodil se je mit o anarhističnem nastavljavcu bomb. Ravachol je ljudi strašil. Lov nanj je bil odprt. Policija je pridobila nova orožja in se podala v znanost. Izdelali so eno prvih antropometričnih datotek v zgodovini. Njegova slika je bila posredovana časopisom in njegovo ime je bila osrednja novica po vsem svetu.

»Pariški časopisi so imeli naklado med sedemsto tisoč in milijonom izvodov na dan. V naslovnih novicah, posebej v nedeljskih dodatkih, so se trudili, da bi ustvarili ozračje strahu. Na splošno pa napadi, vsaj na začetku, niso preveč razburili javnega mnenja.«

Ravachol je v očeh javnosti postal celo neke vrste junak, v stilu razbojnikov Mandrina ali Cartouchea. Videli so ga kot maščevalca, o katerem je bila na melodijo La Carmagnole, napisana tudi pesem.

»Za to, da si bil anarhist, je bilo treba plačati določeno ceno. Za razliko od teroristov, ki so napadli in nato pobegnili, so se morali anarhisti z družbo odprto soočati in svoja dejanja opravičiti na sodiščih. Sojenja so morali uporabiti kot megafon in tako zagotoviti, da se anarhistično sporočilo povsod glasno in jasno sliši.«

Zvest strategiji propagande dejanj, je Ravachol, ki je bil aretiran samo tri dni po tem ko je eksplodirala njegova zadnja bomba, prevzel svojo odgovornost. Na sojenju na sodišču v Seineu, ko je vedel, da je njegovo življenje ogroženo, je opravičeval svoja dejanja: (citiramo)

»Trenutno preveč državljanov trpi, med tem ko se drugi kopajo v razkošju. To ne more trajati. Danes smo anarhisti dovolj številčni, da strmoglavimo trenutno stanje stvari. Vse kar je potrebno za to je pritisk in zgodila se bo revolucija.« (konec citata)

Ravachol je bil obsojen na dosmrtni zapor s težkim delom, a na drugem sojenju po običajnem pravu, je bil obsojen na smrt. Tako je nekega mrzlega jutra v Montbrisonu, njegove tri vzklike k revoluciji skrajšala giljotina. Njegova usmrtitev, daleč od tega, da bi prestrašila druge libertarce, je bila poziv k orožju. Anarhisti so zahtevali maščevanje. Sledila je prava eksplozija dejavnosti. Vsi so želeli sodelovati. Spodbujale so jih publikacije, ki so postale znane kot »dinamitni mediji«. S pomočjo njihovih znanstvenih navodil o proti-buržoazni orožarni, so se bombni napadi vrstili povsod. Restavracijo, v kateri je bil aretiran Ravachol, so razstrelili. Auguste Vaillant, francoski Guy Fawkes, je napadel nacionalno skupščino. Leo Leotier je uporabil bodalo. Amédée Pauwels se je razstrelil v cerkvi La Madeleine. Bombe Émilea Henrya so zahtevale številne žrtve. Ena od teh je eksplodirala v restavraciji na železniški postaji Saint-Lazare. Eksplozije so se vrstile tudi v ulicah Jean-Jacques, Saint-Martin, de Fourichar. Podobna je bila zgodba v Angiersu, Loivreu, Bolt-sure-Mer, Marseillu in še posebej Lyonu, kjer je nasilje doseglo vrhunec po umoru francoskega predsednika Sadi Carnota, ki ga je zakrivil dvajsetletni anarhist, mladi pek iz Italije.

»Ko je predsednik Sadi Carnot obiskal Lyon, je Santo Geronimo Caserio videl priložnost, da ga umori. Carnota so tako policija kot anarhisti opozarjali, da je kri tistih, ki so padli pod giljotino, na njegovih rokah in Carnot je bil zaboden v Lyonu.«

Smrt Sadi Carnota je bila kot strela z jasnega. Pokopali so ga z državniškimi častmi, njegov pepel pa položili v Panteon. Njegovemu morilcu so hitro sodili in ga obsodili na smrt. Da njegovo zadnje počivališče ne bi postalo svetišče, so ostanke Santa Geronima Caseria, anarhista in mučenika, odvrgli v neoznačen grob. Vendar to ni bilo dovolj. Represija se je še povečala.

»V tistem času je Francija sprejela, kar je postalo znano kot lois scélérates, »zakoni proti zločinu«, ki so prepovedali vso anarhistično in proti-militaristično propagando. Smatrali so jo za kriminalno zaroto. To je iz vseh aktivistov naredilo kriminalce, vključno tiste, ki so bili morda naročeni na kakšno libertarno revijo.«

»Bilo je pretresljivo. Nevarni anarhist je na primer postal popravljavec ur iz Saint-Imierja, ki je morda kdaj zakričal kak slogan, kdo pa ni kdaj zakričal »obesite jih« ali »smrt policiji«? Vsi so to počeli.«

Svet je bil paničen. Najbolj nore zarote so krožile po ministrstvih in konzulatih. Anarhisti so se zarotili in predstavljali veliko grožnjo varnosti narodov. Sledeč zgledu ZDA, so vlade sprejemale zakone proti tej nadlogi.

»Pojavila se je ideja o mednarodni teroristični zaroti. Prvič so uporabili frazo vojna proti terorizmu. Okoli leta 1894 je The New York Times pisal, kako evropske vlade načrtujejo, da bodo iztrebile terorizem. Uporabljali so jezik, ki je bil včasih precej melodramatičen.«

Da bi se borili proti temu namišljenemu mednarodnemu terorju, so vzpostavili zelo resnično mednarodno policijo. Vlade enaindvajsetih držav so organizirale mednarodno konferenco za družbeno obrambo pred anarhizmom, kjer so postavili temelje, za kar bo kasneje postal Interpol.

»V Rimu so se leta 1898 zbrale vlade na svetovni proti-anarhistični konferenci. Ker vsak voditelj, kralj ali princ je bil prestrašen, da ga bodo anarhisti ubili. A vse to ni imelo uspeha, ker je v Italiji 22. julija 1900, anarhist Gaetano Bresci ubil kralja Umberta I.«

Ni bil edini. Navkljub represiji in varnostnim ukrepom, so monarhi in voditelji držav pod napadi anarhistov padali kot muhe. Ubiti so bili ruski car, predsedniki Urugvaja, Ekvadorja in Salvadorja, vodja španske konservativne stranke, portugalski kralj in prestolonaslednik. Med tem je v Ženevi Luigi Lucheni zabodel cesarico Elizabeto Bavarsko, bolj znano kot »Sissi«. V Madridu so ubili španskega premierja. In tako naprej vse do prve svetovne vojne, ko je Alexandros Schinas ubil grškega kralja, Gavrilo Princip pa avstrijskega nadvojvodo in njegovo ženo. Proti anarhistični propagandi dejanj, so se države borile s propagando. Za premetene podjetnike je bil anarhizem dobro promocijsko orodje, kot v primeru Thomasa Edisona, ki je usmrtitev Leona Czolgosza, morilca ameriškega predsednika McKinleya, izkoristil, da je promoviral dva svoja nova izuma: 35-mm filmski trak in električni stol.

»Ni šlo za posebej veliko število žrtev. Nekateri zgodovinarji menijo, da v teh anarhističnih napadih verjetno ni bilo ubitih več kot sto, mogoče manj kot dvesto ljudi.«

Za anarhiste je bilo konec 19. stoletja nekaj gotovo: strategija umorov je pokazala svoje taktične omejitve. Nikjer ni sprožila upora in z valom umorov je libertarno poslanstvo izgubilo precej svoje kredibilnosti. Za teoretike je to pomenilo, da se morajo vrniti k osnovam.

»Do konca 19. stoletja so mnogi anarhisti, vključno s tistimi, ki so nekoč sprejemali nujnost propagande dejanj, to pričeli zavračati. V revijah so pisali, da ta strategija ne le ne vodi nikamor, ampak je povsem kontraproduktivna.«

»Italijanski anarhist Errico Malatesta je dejal, da je problem v tem, da so se anarhisti izolirali od ljudskih bojev. Mesto anarhizma je vedno med ljudmi in njihovimi boji. V 1890-ih, po relativno kratkem obdobju, so se anarhisti vrnili nazaj k ljudskim bojem in organizacijam. Nazaj v delavsko gibanje, čemur je sledil razvoj radikalnega sindikalizma.«

Skozi leta so si delavci zaslužili pravico do sindikalnega organiziranja. Toda z vzpostavitvijo Bourse du Travail – delavskih menjalnic, začenši s sindikatom Konfederacija dela v Franciji, sta anarhizem in sindikalizem, skupaj vzpostavila nekakšen revolucionarni sindikalizem, ki je pozneje postal znan kot anarho-sindikalizem.

»Sindikalizem je v svojem jedru anarhistična strategija. Rodil se je iz anarhističnega gibanja. Ni nekaj, kar se je vzpostavilo neodvisno in so potem anarhisti sprejeli. Vsekakor je bil sistem Bourse du Travail v Franciji strukturno zelo uporaben.«

Glavna sila gibanja Bourse du Travail, je bil mladi anarhist, ki si je ime ustvaril z nasprotovanjem umorom.

»Fernand Pelloutier je bil Francoz, ki je umrl zelo mlad. Dobesedno je umrl od dela, a je vzpostavil idejo Bourse du Travail.«

»Kaj so bile Bourse du Travail? Kot sugerira že ime, so bila to mesta, kjer si lahko našel delo. Na začetku je bil to način, da tisti brez dela najdejo delo. Kmalu pa so Bourses du Travail postale šole, knjižnice, kjer so se ljudje pogovarjali o težavah in razvijali svoje ideje.«

»V Franciji je veliko mogočnih zgradb in čudovito je vedeti, da so številne zgradili delavci sami s svojimi sredstvi. Te zgradbe so bile utelešenje socialnih, političnih in ekonomskih idej, za katere so se borili – mesta, ki so bila simbol tega gibanja. Predstavljale so vizijo družbe prihodnosti. Vzpostavila so načela in ponujala orodja ter orožja za doseganje njihovih ciljev. Običajno si lahko tam našel tudi muzeje dela in večerne šole.«

»Tam so potekale debate, konference in ob nedeljah tudi predstave, na katere so delavci prišli s svojimi družinami. To so bile izobraževalne predstave. Torej je to res bil dom popularnega izobraževanja.«

»S tem ko damo delavcu znanost o njegovem trpljenju, če uporabimo Pelloutierove besede, imamo ponovno idejo, da je objektivno stanje mogoče dojeti. Če ljudem posredujemo ustrezne informacije, bodo razumeli svojo situacijo in jo bodo hoteli spremeniti. Idejo, da želja po spremembi sveta pride iz znanja o njem, so širili anarhisti in Pelloutier.«

Bourses du Travail so vznikale povsod. Pod pritiskom delavcev, je imel vsak kraj ali mesto svojo ljudsko palačo. V začetku stoletja jih je bilo skoraj sto. Združile so se s Konfederacijo dela, ki je imel na tisoče članov. Čeprav še zdaleč niso bili vsi libertarci, so anarhističnega veterana Émilea Pougeta postavili za sekretarja. Verjel je, da morajo imeti sindikati in ne politične stranke, osrednjo, strateško in revolucionarno vlogo.

»To so bila zlata leta sindikalnih gibanj. To je bila neposredna akcija oz., kar imenujemo samozadosten sindikalizem. Ni potreboval kakšnih političnih posrednikov. Ni šlo za primer politike, volitev, strank in reform na eni in delavskih sindikatov, ki so omejeni na ukvarjanje z minimalnimi reformami in ukrepi, ki se tičejo le delavcev določene tovarne na drugi strani. Ne. Sindikalizem je moral v rokah držati vse karte, da bi lahko radikalno spremenil družbo.«

Ta ideja vseobsegajočega sindikata, je anarhiste vodila v zavrnitev volilne skrinjice. Volitve niso bile izražanje demokratične pravice, ampak način legitimizacje vzpostavljenega reda. Na vseh volitvah so anarhisti zagovarjali radikalno abstinenco.

»Dobro so vedeli, da v resnici volitve niso nobeno orožje. Ne spremenijo ničesar. Celo v najboljših demokracijah predstavniki ljudi niso odgovorni ljudem, ki so jih izvolili.

»Ni šlo za zavračanje demokracije, ampak protest proti temu, kar se je predstavljalo kot demokracija. Izumljali so alternative: anarho-sindikalno gibanje je imelo delegate, ki pa jih je bilo mogoče kadarkoli razrešiti. Šlo je za drugačen pogled na politiko.«

To je bila nova interpretacija politike. Da bi dosegli spremembo v luči kongresa v Saint-Imieru, so se anarho-sindikalisti odločili, da bodo uporabili svoje orožje. V zgodnjem 20. stoletju je bila stavka osrednja parola.

»Ideja se morda danes zdi preprosta, takrat pa je bila revolucionarna. Če tovarne nehajo delati, kako lahko kapitalisti pridejo do denarja in dividend? Tega enostavno ne bi bilo.«

»Če vsi stavkajo, vstaja prevzame ekonomijo. Družba bi se sesula brez potrebe po pretiranem nasilju. Ker buržoazija tega ne bi prenesla, bi dobili družbo brez države, ker država ne bi imela več razloga za svoj obstoj.«

»Ideja ni bila, da bi buržuje in kapitaliste spravili v zapor, ampak, da bi uničili bistvo kapitalizma. Če se kapital ne producira, kapitalizem ni mogoč.«

Toda kapitalizem ubija. Kot je bil primer v Courrieresu leta 1906, ko se je zgodila ena največjih katastrof v zgodovini delavstva. Eksplozija premogovega prahu je rudnik spremenila v ogenj. Da bi zavarovali zaloge premoga, so lastniki rudnik blokirali. V rudniku je z ognjem, plini in temo ostalo ujetih več kot tisoč petsto rudarjev. Le štiriindvajset jih je preživelo. Rudarji so nemudoma začeli stavkati. Proteste so vodile ženske in zahtevale pravico. Anarhisti so bili v prvih vrstah. Clemenceau, ki je ravno postal notranji minister, je nanje poslal vojsko. Na protestnike se je podalo dvaindvajset tisoč vojakov. V odziv so za prvomajska praznovanja leta 1906 libertarni aktivisti Konfederacije dela zahtevali osemurni delavnik in pozvali h generalni stavki. To je bila generalka za dogodke leta 1936 in maja 1968. Med tem ko so ob zvokih orkestrov v Bourses du Travail delili juhe, so vedeli, da je povračilo neizogibno. Za vse so bili to težki časi. Med pripravami delavcev, je buržoazija trepetala in zadrževala dih.

»V času okoli 1. maja 1906, ko bi se naj začela generalna stavka, je bilo vzdušje razgreto. Pritisk je bil skoraj neznosen. Plakati so naznanjali: čez toliko in toliko dni bomo svobodni. Številka se je spreminjala, ko so je usodni dan približeval. Buržoazija je bila panična. V Pariz je bilo stacioniranih petinštirideset tisoč vojakov, da bi razgnali morebitne proteste. Po trgih so patrolirali vojaki, na Place de la Republique je prihajalo do spopadov. Oboroženi vojaki so pogosto napadali z ostrim delom bajoneta. Prelivanje krvi je bilo grozno in veliko ljudi je umrlo.«

Kljub vsem aretacijam, ranam in ubitim, so anarhisti dosegli veliko zmago. Pokazali so, da lahko mobilizirajo delavce in podajo zahteve. Čeprav jim ni uspelo doseči osemurnega delovnika, je bila vlada prisiljena delavcem priznati dan počitka. Priljubljenost revolucionarnega sindikalizma je dosegla svoj vrhunec. Amienska listina, ki so jo sprejeli nekaj tednov kasneje, je bila simbol njihove zmage in še danes ostaja temelj sindikalizma v Franciji in drugje po svetu. V začetku 20. stoletja so podružnice anarho-sindikalizma nastajale povsod. Nacionalna konfederacija dela ali CNT v Španiji je kmalu združeval dva milijona delavcev, FORA v Argentini je bila do 1950-ih stalnica v političnem življenju, Industrijski delavci sveta pa so v ZDA za svoj simbol izbrali črno mačko in cokel, ki so ga francoski delavci uporabljali, da so kvarili stroje in v številnih jezikih tvori etimologijo besede sabotaža.

»Če bi pogledali zemljevid sveta in iskali kje so imeli sindikati prevlado, bi te našli v celi Latinski Ameriki, v večjem delu Evrope. Če bi iskali manjšinski, a še vedno pomemben vpliv sindikatov, bi te našli v delih Severne Afrike, vse do Daljnega Vzhoda. Pojavil se je povsod po svetu, kjer je obstajala moderna kapitalistična industrializacija.«

Z vznikanjem organizacij po svetu in publikacijami v vseh jezikih, je revolucionarni sindikalizem uspel doseči obrobja družbe, ki so bila do takrat imuna na politične trende. Tako je vpliv anarhizma rastel.

»Ko je gibanje zorelo, je bilo v vzpostavljenih anarho-sindikatih vedno mogoče najti tudi žensko sekcijo. To ni bil ženski geto, ženska sekcija je bila v ospredju industrijske revolucije, tega se je treba zavedati. Pionirsko delo žensk je vzpostavilo zelo močno sindikalno tradicijo ženske avantgarde.«

Ženske so bile med delavci nedvomno sužnje. Bile so v ospredju sindikalnih konfliktov in v anarhizmu so odpirale nove fronte. Libertarno gibanje je v času, ko ženske niso smele voliti ali imeti bančnega računa, postalo edino revolucionarno gibanje, v katerem so bile ženske v prvih vrstah. Ženske, kot so bile: Louise Michel, komunardka, ki je postala priljubljena junakinja, ruska imigrantka Emma Goldman, ki je bila najbolj nevarna ženska v Ameriki; Voltairine de Cleyre, katere literarni talent je bil enak plodovitosti njenega uma; Leda Rafanelli, aktivistka, ki se je spreobrnila v islam in postala vodilna protikolonialna figura na Bližnjem Vzhodu; Virginia Bolten, ki je objavljala prvi feminističen časopis podnaslovljen: »brez bogov, brez gospodarjev, brez možev« in Lucy Parsons, katere mož je bil eden od peterice mučenikov Haymarketa – rojena kot sužnja, je postala ena od pionirk gibanja za pravice temnopoltih. Splošno znane in priznane, se je teh žensk, občudovanih s strani simpatizerjev anarhizma povsod po svetu, establišment bal in jih hitro zaprl, izgnal ali celo usmrtil. To je bila usoda Kanno Sugako, feministične novinarke in japonske mučenice, ki je bila obešena potem ko je bila neupravičeno obtožena izdaje.

Navkljub vplivu in delu teh osebnosti, so omejitve revolucionarnega sindikalizma kmalu postale očitne. Medtem je Malatesta obžaloval legalistično smer, v katero je krenilo gibanje in dejstvo, da so anarhisti očitno pozabili kaj so in za kaj se borijo.

»Malatesta je kritiziral prav ta apolitičen, »vsakdanji« sindikalizem, ki v resnici ne izziva moči, ki se poskuša prilagoditi in ne izpostavljati, ter si ne prizna, da se bo na neki točki moral soočiti z vprašanjem moči.«

Ta opomin na končne cilje sindikalnega delovanja, je bil toliko bolj relevanten, ker je bil samo v letu 1905 svet priča revoluciji v Rusiji, uporom v Nemčiji, Italiji in Veliki Britaniji; rdečemu petku na Madžarskem, vstaji na Kreti, splošni stavki na Poljskem, rdečemu tednu v Čilu in množičnim gibanjem v Indiji; začetku obdobja množičnega nasilja na Japonskem, revolucionarnemu vrenju v Mongoliji in ustavni revoluciji v Perziji. Anarhisti so bili povsod na pohodu. Kljub vsem nemirom, kot v primeru spodletelega upora v Makedoniji – upor, ki je bil tako nacionalističen kot libertaren – so bila vsa ta gibanja zaznamovana s prelivanjem krvi. V ozadju te vsesplošne represije se prepogosto spregleda, da so nekateri anarhisti v roke ponovno vzeli orožje, kot za časa propagande dejanj. Tokrat so se povsem zavedali, da bodo njihova dejanja zaman in da jih čaka tragedija.

V integralni obliki lahko slovenski transkript in podnapise dokumentarne serije najdete v rubriki Kotiček na spletni strani zofijini.net

Glasba

Za nami je še ena oddaja Zofijinih. Zahvaljujemo se vam za pozornost in vas vabimo, da nam v oddaji o drugem delu zgodovine anarhizma ponovno prisluhnete čez štirinajst dni.

Vabljeni in vabljene k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.

Oddajo je pripravil Robert. Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.

Hvala za pozornost in vse dobro do naslednje prilike!