Avizo
Pozdrav v oddaji, ki jo na spletu in za radio MARŠ pripravljamo v društvu Zofijini ljubimci!
V današnji oddaji bomo prisluhnili prispevku doktorja Andreja Adama z naslovom »O samoaktualizaciji«, v katerem na sledi BBC-jeve dokumentarne serije »Stoletje jaza«, razkriva sodobni razvoj ideje o samoaktualizaciji, in prispevku Andreja Korošaka z naslovom »Preroki prevare«, v katerem se loteva psiho-socialne primerjave populizmov dvajsetega stoletja z aktualnim časom.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Doktor Andrej Adam na sledi BBC-jeve dokumentarne serije »Stoletje jaza«, razkriva sodobni razvoj ideje o samoaktualizaciji.
Naslov prispevka »O samoaktualizaciji« je prevzet po tretjem delu dokumentarne serije »Stoletje jaza«, ki jo je leta 2002 za BBC posnel Adam Curtis. Tukaj ne bom povzemal celote, osredotočil se bom le na idejo spreminjanja samega sebe, na samoaktualizacijo, ki je, med drugim, tematizirana v dokumentarcu.
Preidimo k filmu. V nadaljevanju prosto navajam nekaj odlomkov transkripta slovenskega prevoda filma. (citiramo) »V zgodnjih 1960-ih se je pojavila nova generacija, ki je ameriško industrijo obtožila, da uporablja psihološke tehnike in ljudi spreminja v idealne potrošnike. Nova študentska levica je napadla sistem družbenega nadzora. To je bilo povzeto v sloganu: »v naših glavah je policist: moramo ga uničiti.« (konec citata)
Upor zoper materialistično potrošniško družbo seveda ni bilo edino emancipatorno gibanje v tistem času. O tem govori Chomsky v dokumentarcu »Rekviem za ameriške sanje«, kjer omenja ostro nasprotovanje vojni v Vietnamu, gibanja za pravice temnopoltih, za enakopravnost žensk, za manjše razlike v družbi in enake možnosti za vse, ekološka gibanja itd. Chomsky, tudi sam udeleženec tega vala gibanj, nato omenja, da ni pričakoval tako krutega odziva oblasti.
Ta odziv omenja tudi Curtisov film: (citiramo) »Država se je odzvala nasilno. Na demokratski konvenciji v Chicagu leta 1968 sta policija in nacionalna garda napadli na tisoče demonstrantov. To je bil v ZDA začetek obdobja neusmiljene represije nad novo levico. Vrhunec je dosegla 18 mesecev kasneje, v uboju štirih študentov na univerzi v Kentu. Vpričo tega, je levica začela razpadati.« (konec citata)
Mimogrede, podoben val emancipatornih gibanj, ki je združil študente in delavce, je v tistem času zajel tudi Evropo in se, enako kot v ZDA, soočil z represijo družbeno-političnega sistema.
Curtis povabi pred kamero Roberta Parduna, študentskega aktivista v 1960-ih, ki pravi naslednje: (citiramo) »Spoznali smo moč države. Bila je veliko večja, močnejša in mogočnejša, kot smo si predstavljali. Na tej točki je verjetno prišlo do spremembe v taktiki. Osebno je postalo politično. Če nisi spremenil osebnega, nisi imel možnosti spremeniti političnega. Proti državni moči ZDA se ni bilo mogoče boriti. Imeli so preveč orožja.« (konec citata)
Se pravi, šele zaradi sistemskega nasilja so se mnogi preusmerili iz družbenega aktivizma na osebno ravne spreminjanja samega sebe. Sprijaznili so se z novim projektom: spraviti policista iz lastne glave. Ideja je bila, da bo na ta način nastal novi jaz in posledično nova družba. Toda politični aktivizem je bil s tem opuščen.
Jasno je, da je iluzorno pričakovati spremembe na ta način. Preusmeritev iz območja političnega v zasebno je v bistvu tolažba hlapcev in je posledica poraza v družbenem boju. Če vsaj malo drži Heglova analiza odnosa med gospodarjem in hlapcem, tedaj je treba razumeti ta obrat v tem duhu. Podrejeni so naprej zaradi vse večjega znanja in rastočega poguma dosegli točko, ko so želeli uveljaviti svoja pravila življenja. Toda bili so preveč ohlapno organizirani, brez realnih alternativ in gospodarji so jih strli ob prvem resnem posredovanju. Uporniki so se razbežali in ostali ali postali hlapci. Kot se hlapcem spodobi, so si naložili delo. Toda žal so si naložili precej iluzorno delo: da bodo brez resne družbene analize in brez resnega javnega političnega udejstvovanja nekako vsak zase obšli družbene institucije gospodarjev, premagali spone oziroma policaja v lastnih glavah in se osvobodili. To je logika hlapcev zato, ker si dela utvare, da je mogoče doseči kakršno koli spremembo brez tveganja. Curtisov dokumentarec je zelo jasen, kako porazni so dejansko bili rezultati te taktike.
Namesto družbenih skrbi, so vse bolj postajali »pomembni samo posamezniki«. Živeti polno življenje je postala edina skrb. (citiramo) »Politična ideja, ki je začela gibanje za osebno preobrazbo, je seveda začela izginjati. Osnovna vizija je bila, da bi se skozi odkrivanje in izražanje sebe rodila nova kultura. Takšna, ki bi izzvala moč države. Zdaj pa se je pojavila ideja, da so ljudje lahko srečni v sebi in sprememba v družbi ni pomembna.« (konec citata) Ali kot v filmu doda Stew Albert: (citiramo) »V bistvu je bila politika izgubljena, nadomestil pa jo je ta življenjski slog. Želja, da greš globlje in globlje vase. Do zdaj je bil to že grandiozen jaz.« (konec citata)
Nekako v tistem času so trg preplavile knjige in televizijske oddaje, ki so širile idejo, da je človekova prva dolžnost biti samosvoj. Tisti, ki so to spremembo opazovali, so bili začudeni nad hitrostjo, s katero se je ta ideja širila.
Kapitalistični trg je torej zelo hitro našel način, kako nekdanje upornike zoper potrošništvo in spremljajoče sistemske krivice, pritegniti nazaj k sebi. Še več, kmalu je iznašel način, kako prepoznati, izmeriti in izpolniti želje teh novih nepredvidljivih potrošnikov. Znameniti psiholog Abraham Maslow, na primer, je v službi teh prizadevanj iznašel nov sistem psiholoških tipov. Imenoval ga je hierarhija potreb in je opisoval različna stanja, skozi katere so šli ljudje, ko so osvobajali svoja čustva. Na vrhu je bila samoaktualizacija.
Takšni, apolitični, notranje osvobojeni, samoaktualizirani, lastne življenjske sloge živeči posamezniki niso več trn v peti sistema, pa tudi povsem apolitični ne. Postali so volivci neoliberalnih politik; obrazov, kakršna sta bila Reagan in Thatcherjeva, ki sta jih nagovarjala točno s tem, kar so izumili sami: se pravi z idejami, da družba ne obstaja, temveč obstaja le samoaktualizirani posameznik. Resnica teh politik seveda ni nikakršna samoaktualizacija, temveč uničevanje družbe skozi zmanjševanje davkov bogatih, odpravljanje javnega šolstva in zdravstva, desetletja trajajočo zamrznitvijo plač zaposlenih, vse večjo revščino vse večjega števila ljudi, prekarizacijo dela in hkratno prenašanje bremena ohranjanja zadnjih ostankov solidarnih družbenih institucij na ramena šibke večine, katere del verjame, da je dosegel samoaktualizacijo in da mu ni treba živeti za nič drugega kot zase, ker pač sveta ni mogoče spremeniti.
Posledica odvrnitve od družbenega tako ni bila zmaga nad produkcijo potrošnikov, temveč ravno nasprotno: neomejena eksplozija potrošništva, ki je prerodila ameriško ekonomijo. Izvirna ideja je bila, da bi z osvobajanjem jaza ustvarili novo vrsto ljudi, osvobojenih družbenih omejitev. Ta korenita sprememba se je zgodila. Toda s tem, ko so se novi ljudje čutili osvobojene, je njihova identiteta postala vse bolj odvisna od ekonomije. Korporacije so spoznale, da je v njihovem interesu spodbujati ljudi k občutkom, da so edinstveni posamezniki in jim nato ponujati načine, da to individualnost izrazijo. Svet, v katerem se je ljudem zdelo, da se upirajo konformizmu, za ekonomijo ni bil grožnja, ampak njegova največja priložnost.
Končni rezultat je potemtakem družba zgolj na videz osvobojenih posameznikov, ki jim je zaradi zgodovinskega poraza emancipatornih gibanj, mar le lastno ugodje, ki zaradi slepote za družbeno dopuščajo, da se celo institucije javnega uma, kakršna je šola, spreminjajo po modelu zasebne podjetniške logike, in kjer se posamezniki ne predajajo nečemu, kar je več od njih samih in obče dobro, temveč se mrežijo, sinhronizirajo v imenu zasebnega interesa.
Prispevek je bil izvirno objavljen v reviji Šolski razgledi. V integralni obliki je objavljen v rubriki Zofija v medijih, na spletni strani zofijini.net
Glasba
Andrej Korošak se v prispevku »Preroki prevare« loteva psiho-socialne primerjave populizmov dvajsetega stoletja z današnji časom
Kadar demokratično družbo razjedajo notranji konflikti tako močno, da se zdi konec blizu, se nujno pojavljajo demagogi, populisti, tisti »preroki prevare« kakor jim pravita sociologa Leo Lowenthal in Norbert Guterman, nemška imigranta v ZDA, ki sta najbolj neposredno izkusila brutalnost nacističnega režima. Njuna knjiga z istim naslovom, izdana davnega leta 1949, kaže osupljivo podobnost z današnjimi nedemokratičnimi družbenimi trendi. V mislih imamo seveda zasuk na desno, celo v ekstremno desno smer v zadnjem času, nekako od Trumpove zmage v ZDA in evropske begunske histerije. To delo je temeljita psihosocialna analiza medijskega propagandnega gradiva ameriških fašistov, ki so bili aktivni že v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja. A zato ne deluje niti najmanj zastarelo, ravno nasprotno, preseneča s svojo aktualnostjo in je nekakšen poduk, kakšne so posledice, ko demokracija zataji.
Temeljno spoznanje je ravno v tem, da goljufiva demagogija, desničarski populizem zmeraj teži k ciljem, ki vodijo široke ljudske množice ravno v nasprotno smer od njihovih najbolj vitalnih interesov. Dobesedno jih prepelje žejne preko vode, jih preslepi, ne da bi se tega zavedali. V ta namen uporablja psihološke metode, dobesedno trike, ki imajo natančno fokusiran cilj socialne spremembe. Gre seveda za totalno manipulacijo množic, saj je populizem prazen, ne ponuja ničesar resnično vrednega, ravno obratno, za najbolj kompleksne družbene probleme ponuja preveč enostavne rešitve. Edini cilj populista je z zlorabo svoje resnične ali tudi namišljene socialne moči, kjer imajo posebno mesto prepričevalne komunikacijske strategije, pridobiti nekritične množice na svojo stran. To je toliko lažje, saj dandanes socialna realnost postaja zmeraj bolj neulovljiva, zato ne obstaja več možnost neposredne izkušnje, svobodnega odločanja, ampak le simbolna potrošnja tistega, kar je že dano. So le nekakšne instant rešitve za takojšnjo uporabo, podobno kot se je potrošništvo že zažrlo v vse pore človekove eksistence. In ideologija tukaj ne more biti izjema.
Že psihoanalitik Wilhelm Reich je v »Masovni psihologiji fašizma« iz leta 1933 opozoril na usodno napako marksistov, ki so z ekskluzivno znanstveno doktrino dialektičnega materializma oz. ekonomsko teorijo zamudili priložnost razumevanja vedenja širših proletarskih množic, s tem ko so zviška zavrnili razumevanje psihološke človekove podstati, kot nečesa neoprijemljivega, metafizičnega, neznanstvenega, konkretneje elementarna psihoanalitična spoznanja. Tudi v današnjem času se levičarji ukvarjajo pretežno z idealizirano podobo človeka in njegovimi racionalnimi motivi, ki bi naj sprožili alternativno družbeno akcijo. V tem pa se skriva past: za pojavno fasado leži namreč prostrano področje iracionalnosti, zato se nam zdi v realnosti vedenje množic nerazumljivo. In ravno to predstavlja najpomembnejšo komparativno prednost desničarskega populizma, ko ta cilja na nezavedno motivacijo, ki je noben edukativni pristop ali razsvetljenska dediščina ne more transcendirati. Skratka, leva politična provenienca jemlje kot izhodišče hipotetično, samouresničeno osebnost, desna pa zlorablja ranljivost človeške duše, konservativne tendence, regres namesto napredka.
V odnosu med agitatorjem oziroma populistom in lahkoverno množico res gre za podobnost s procesom zapeljevanja, kot ga poznamo vsi, ki smo bili kdaj zaljubljeni. Gre za to, da nobena stran ni čisto pasivna, zmeraj gre za vzajemno igro zavestnih in nezavednih motivov, kjer ni vselej jasno, kdo je iniciator. Izrablja občutja domačnosti, intimnosti in bližine z množico tako, da pokaže na podobnost interesov in na banalnosti iz vsakdanjega življenja. Pikantne podrobnosti še podžigajo radovednost množice, včasih se v ta namen približa celo robu škandala.
Del skrivnosti njegove karizme je v tem, da pokaže razumevanje za najrazličnejše težave svojih sledilcev, kar olajšujejo njegove konkretne izjave in opise lastnih težav. Dobesedno odpre jim svoje srce na stežaj, tako da isto storijo tudi sami. Svojo namišljeno trnovo življenjsko pot še potencira. Zna se celo samoponižati, samo da jim zleze pod kožo. Ima se za »velikega malega človeka«, zmeraj poudarja svojo preprostost, to, da izhaja iz njihove sredine, a je zahvaljujoč svojim izjemnim talentom upravičen do posebnega statusa, posledično pa zmožen prevzeti vodenje tega spontanega gibanja. Skrivnost je v tem, da se po eni strani kaže kot njim enak, po drugi pa vzvišen, nedosegljiv.
Dobro se zaveda, da bo s svojo narcisoidno pozo pritegnil k sebi odvisne, ne pa dobro osebnostno integrirane posameznike. Ravno ti prvi iščejo uteho v simbiozi z močnim vodjem. Kaže se jim kot časten in nedolžen, vendar tak, ki so ga prizadele krivice, je mučenik in žrtev vseh mogočih zarot. Kljub velikemu trpljenju in preganjanju je zmeraj z nadčloveškimi napori izšel kot zmagovalec. Pri tem uporablja celo religiozno simboliko. Daje vedeti, da ima dostop do zelo pomembnih informacij, je kot nek vrhovni svečenik ali mojster posvečen v skrito znanje, nič mu ne ostane prikrito. Tudi s takšno magično avreolo vzdržuje odvisnost svojih sledilcev. Pripravljen je nase prevzeti bremena, ki mu jih nalaga takšno nevarno, izpostavljeno življenje, poudarja samožrtvovanje in k popolni predanosti nagovarja še druge.
Je nekakšen posrednik, medij, skozi katerega se množica izraža, je tisto, kar vsi potihoma skrivajo v sebi in o čemer le šepetajo, a to na glas izreče le on. »Jaz sem vaš glas!« je v predvolilni kampanji tulil Trump. Sledilci živijo skozi njega, saj je neke vrste zunanji nadomestek njihovih labilnih osebnosti.
Nad čim pa se agitator najbolj pritožuje, katere so poglavitne vrste problemov, ki jih predstavlja množicam? Videli bomo, da gre v bistvu za univerzalni nabor populistične kritike, pri čemer kakih bistvenih razlik ni med tisto iz 30-ih let prejšnjega stoletja in današnjim časom. V bistvu gre zmeraj za popačene verzije temeljnih družbenih problemov.
Najprej je tu ekonomska tematika. Neverjetno, a dobesedno se ponavljajo celo iste formulacije, na primer »tujci nam bodo jemali naše službe, naš denar, medtem ko bodo domači ljudje tolkli revščino«. Pri nas je Janša šel z lažjo celo tako daleč, da je v svojih propagandnih trobilih in na socialnih omrežjih plasiral podatek o skoraj 2000€, kolikor bi naj Slovenija mesečno podarjala vsakemu migrantu! Naslednja vrsta problematike so različne politične opcije. Za časa hladne vojne seveda paranoična obsedenost predvsem v ZDA s komunistično nevarnostjo, ki se, tako se vsaj zdi, z dolgim zamikom ponavlja sedaj predvsem v državah propadlega socialističnega bloka – pri nas populistična SDS s tem, ko še zmeraj brca v trideset let staro truplo komunizma, vzdržuje permanentni strah pred vrnitvijo starega režima. Pomembna tema je tudi moralna izprijenost vseh mogočih družbenih škodljivcev in nenazadnje zaskrbljenost zaradi stanja v nacionalni kulturi. Spet se velja spomniti, kakšno gonjo je pri nas desnica zagnala zoper slovenske kulturnike ob 8. februarju, ko jih je ozmerjala s perverzneži, delomrzneži, ki revnim in nezaposlenim jemljejo vsakdanji kruh. Ta seznam pritožb oz. kritike seveda ni dokončen, agitator ga lahko poljubno razširja, pač v odvisnosti od potreb oz. aktualne situacije, pri čemer je ključni kriterij globina emocij, za katere oceni, da se lahko vzbudijo ob razkrivanju povsem specifičnih tem.
Največjo mobilizacijsko moč imajo občutja nezaupanja – na primer do tujcev, intelektualcev, odvisnosti – za agitatorja so še posebej lahek plen pasivni in nemočni posamezniki, nadalje izključevanje – na primer že prej omenjena laž o denarni podpori migrantom, občutki anksioznosti – izražanje slutenj o tem, da se bo nekaj strašnega zgodilo, ohranjanje permanentnega občutka strahu in negotovosti in navsezadnje še razočaranje – na primer aktualna izrazita medijska ofenziva desnice pri nas, ki se kaže v obtoževanju in pripisovanju krivde za nastale družbene probleme nasprotni politični provenienci. Vsa ta posamična občutja so nekakšen psihopatološki sindrom družbenega zatiranja; so posplošen, kroničen občutek nelagodja, zmedenosti, izolacije, notranjega trpljenja, morda celo podoben tistemu, kar je s pojmom anomije mislil že Durkheim. Teh afektov posamezniki ne zmorejo pripisati nekim objektivnim, zlahka določljivim vzrokom, zato so še posebej dojemljivi za populistove manipulacije.
Toda populistov namen ni bistveno spremeniti deprivilegirani položaj njegovih sledilcev, nasprotno, s svojimi perfidnimi manipulacijami jih peha zmeraj globlje v brezno notranje konfliktnosti. Tako jih ima v šahu – sami namreč ne zmorejo spoznati resničnih razlogov svoje lastne bede in to predvsem zaradi nezavednih inhibicij, ki temeljijo na zavračanju osvobajanja, odpora zoper vsemogočne zunanje avtoritete. Tudi če gre za usmerjanje srda na družbene elite, kot na primer koruptivne politike, bančnike, gospodarstvenike, nikoli ne napade samega krivičnega družbenega reda, neoliberalnega gospostva. Nikoli ne ščuva proti etabliranim družbenim institucijam, ampak izključno proti konkretnim skupinam ali posameznikom, prizadeva si le za kadrovsko prerazporeditev ob ohranjanju statusa quo. Vse, kar potrebujemo, je le malo več reda. Dobro vé, kdaj je treba ustaviti »revolucionarni« zanos, sledilce pušča v neskončnem suspenzu, brez dokončnega klimaksa.
Takšno je njegovo ljudsko gibanje – gibanje zaradi sebe samega, prazna obljuba velikih sprememb, ki nikoli ne pridejo! Ustvarja nekakšen psevdo-revolt, ki zakriva bistvo in usmerja prevarane množice k njegovim reakcionarnim ciljem. V tem se njegova vloga bistveno razlikuje od vloge pravega družbenega reformatorja oz. revolucionarja, ki stremi k ozaveščanju o resničnih vzrokih družbene represije. Njegovi predlogi so neznosno lahkotni, rešitve včasih prav smešno popreproščene, podobne fantazijam ali dnevnemu sanjarjenju. Na vse kriplje si prizadeva okrniti razredno zavest in otopiti ost razrednega boja. Ravno to je dokaz njegove konservativne, reakcionarne narave. Skratka, agitatorjev poudarek je na iracionalnem in nezavednem, ne pa na analitičnem, racionalnem in ozaveščenem. Ključni odločevalci tako še naprej ostajajo isti, zmanipulirane množice avtoritarnih sledilcev pa ostajajo praznih rok, njihova vloga je le opravljanje umazanega dela »čiščenja družbene umazanije«, torej nenehni boj zoper zaklete sovražnike. Zato je za vladajoči razred v današnji neoliberalni družbi tako zelo pomembno, da množice čim manj vedo o resničnih vzrokih svoje izkoriščenosti, pri čemer mu desničarski populizem pride še kako prav.
Ni naključje, da populist namenoma ustvarja in še potencira percepcijo zunanjega sveta kot nečesa nevarnega, sovražnega, vse do skorajda paranoidnega sumničenja. Zakaj? Privzgajanje splošnega nezaupanja je namreč nujni predpogoj za razcep zavesti na izključujoče se kategorije: »mi« in »oni«, »dobro« in »slabo«, »prijatelji« in »sovražniki«. Noben populist ne more biti uspešen, če ne seje razdora in sovraštva med ljudi, saj je to pogoj njegovega nadvladovanja. Je treba sploh omenjati nacionalistične, rasistične, seksistične in še kakšne izpade kakega Trumpa, ali pa njegovih evropskih kolegov, Le Penove, Orbana, navsezadnje našega Janše? Družbena integracija, vzajemnost, empatija, ne gredo skupaj s populistično manipulacijo!
Prerok prevare si lahko privošči celo omalovažujoč odnos do svojih sledilcev, na glas poudarja ravno tisto, česar se sami sramujejo, a to prikrivajo, namreč, da so »zgube«, nevedni, inferiorni, drugorazredni. Ko jih namreč poniža do te mere, lahko obljublja, da bo zanje skrbel, da bo razmišljal namesto njih. Množice se lahko potem brezskrbno predajajo ugodju odvisnosti, latentnemu mazohizmu, simbiotična vez postane popolna. Pomanjkljivosti postanejo tako nekaj vrednega, ponižani in razžaljeni pa del nekakšne nove elite, izbrancev, za katere skrbi vsemogočna avtoriteta. Prav zato je še posebej zainteresiran za »malega« človeka.
V desničarskih populističnih nastopih se univerzalno stalno ponavljajo ene in iste sintagme, kot na primer »nevidna roka«, »hobotnica«, pri nas pa »strici iz ozadja«. Namenoma gre za nejasne, nedefinirane pojme, s čimer se pri sledilcih vzdržuje nezaupanje v obstoječo zakonodajo in institucije, ki se niso zmožne kosati s tem zlom, zato so potrebni izredni ukrepi. Od tu, pa do odkritega hujskanja k nasilnim dejanjem, je le korak. Ti negativni afekti se še okrepijo ob konkretnih informacijah o vseh mogočih privilegijih, ki bi jih naj uživale osovražene skupine.
Pomemben vidik splošnega nezadovoljstva ljudskih množic je še razočaranje v ideale in vrednote. Agitator se z dvoumno razlago namensko loteva ustvarjanju zmede glede teh: po eni strani jih zagovarja, po drugi kritizira, tudi takšne univerzalne pojme, kot na primer demokracijo, svobodo, enakost. Vse je relativno. Razlika med lažjo in resnico zanj nima pomena, obe sta le sredstvo za dosego drugih ciljev. Namesto razločevanja med dobrim in slabim zavrže oboje. Pogosto sprevrže pomen temeljnih vrednot, da jih napolni z lastno interpretacijo. Njegovo doktrino predstavlja popolnoma amoralni oportunizem. Demokratično ureditev, sistem, ki zagotavlja pravico manjšinam, transformira v sistem privilegijev večine. Tako postane represija nad manjšinami legitimno sredstvo vladanja večine. Tolerantnost vidi kot neumno sentimentalnost, kot slabost, ki se ji je treba odreči zaradi nuje po preživetju. Analogno tehniko zanikanja univerzalnosti vrednot uporabi še pri drugih temah: univerzalnosti občečloveških pravic, humanitarnosti, solidarnosti in tako dalje. Njegovo agendo zato ne poganja ljubezen, ampak strah. Zanj je rasna ali socialna enakost nekaj absurdnega, tako v biološkem, kot zdravorazumskem pomenu. Vidimo, da se populizem preteklosti tudi glede tega ne razlikuje dosti od populizma sedanjosti.
Zakaj populisti toliko poudarjajo vizijo totalne katastrofe, neizbežnega uničenja, kaosa, namesto, da bi kot nosilci sprememb iskali racionalne rešitve zapletenih družbenih problemov? Zdi se, kot da želijo opozoriti na urgentnost tega trenutka, a v resnici je njihov namen povezati aktualne nevarnosti s trivialnimi idejami in celo grotesknimi ali sadističnimi fantazijami. Pri vzbujanju čim večje stopnje strahu si pomagajo z mnogimi široko razširjenimi stereotipi, na primer seksualnimi, tistimi, ki zadevajo privatno lastnino in tako dalje. Prizadevajo si, da strah postane vseprisoten in neskončen, ravno tako, kot zarota, o kateri je bilo govora malo prej.
Manipulacija, ki zaobide ukvarjanje z nezavidljivim položajem sledilcev, je pripisovanje krivde skrbno načrtovani zaroti, ki jo seveda kujejo agitatorjevi smrtni sovražniki: nasprotna politična provenienca, ekonomske in politične elite, koruptivna vlada, še zlasti pa tujci – begunci, priseljenci. Identifikacija sovražnika je ključna, smoter predstavlja oblikovanje njegove eksplicitne podobe, jasno percipirane »tarče«. Gre za dobro znan nezavedni mehanizem projekcije, kjer se krivda za lastne nesprejemljive notranje vzgibe ali invalidno samopodobo enostavno prenese na nekoga drugega, ki je običajno obenem tudi predmet predsodkov, s čimer je sam proces lažje izvedljiv. Agitator pa gre še dlje – emocije množic krmili vse do točke paranoje, še več, idejo zarote raztegne v nedogled.
Tako kot med obema vojnama, so tudi v današnjih časih najbolj izpostavljen problem zagotovo predsodki do tujcev ali migrantov. Agitator jih pojmuje kot volkove v ovčji koži, kot nevarnost, ki bo preplavila deželo, se polastila resursov, okužila zdravo jedro nacije. Njegov odpor temelji na izvorni drugačnosti tujcev in na celem spektru njihovih asocialnih karakteristik. Ne dojema jih le kot nekaj nevarnega in nepredvidljivega, ampak mu pomenijo nižjo človeško vrsto. Gre za absolutno, skorajda instinktivno zavračanje vsega, kar je tuje. In najbolj strašljiva vrsta tujcev so seveda begunci. So dobesedno paraziti, ki ogrožajo ekonomsko stabilnost dežele, od Boga prekleti, izgubljeni, ki si ne zaslužijo srečnejše usode, nezdružljivi s pripadniki drugih ras ali narodov. So simbol temnih nezavednih vzgibov, zato morajo biti obsojani in izobčeni, da bi drugi lahko preživeli. V psihoanalitičnem jeziku pomeni sovraštvo do beguncev zavračanje lastnega potenciala osvoboditve. Tisti, ki nima doma, si ga niti ne zasluži; tako je njegovo brezdomstvo psihološki ekvivalent potlačenih instinktov sledilcev agitatorja.
Sovražnik se prikazuje kot utelešenje izvornega, absolutnega zla, nečesa transcendentnega, večno bivajočega. Če gre pri drugih množičnih, revolucionarnih gibanjih za to, da je zmaga nad sovražnikom le sredstvo za dosego višjih, revolucionarnih ciljev, je popolno iztrebljenje, izkoreninjenje zakletega nasprotnika pri populistični ekstremistični desnici vzvišeno poslanstvo samo po sebi, je sredstvo samoobrambe. Ne obstaja namreč ničesar bolj posvečenega. V ospredju je fantazma o neuničljivi, večni naravi sovražnika, zato ga je potrebno znova in znova uničevati. Za enim sovražnikom preži že drugi, eni verziji sovražnika agitator takoj pridruži že drugo. Odkriva jih znova in znova, vse več jih je. Avtorja Lowenthal in Gutterman temu pronicljivo pravita neskončni striptiz. Psihodinamika, ki to pojasnjuje, teži zmeraj le k delni razbremenitvi nakopičene frustracijske agresivnosti, kar populist prav dobro vé in s tem tudi manipulira, saj bi dokončna razrešitev konfliktnosti njegovih privržencev predstavljala tudi konec večnega procesa mobilizacije. Ker sovražnik nikoli ne spi in nikoli ne veš od kod prihaja ter v kakšne oblike se prelevi, je potrebna stalna budnost!
Nasprotnik je preprosto tujek v družbenem telesu, je nepomirljiv antipod, popolnoma nezdružljiva, neznosna substanca, zato je možna alternativa samo »mi« ali »oni«. Neskončno večplastnost sveta goljufivi prerok neznosno poenostavlja, tlači v ti dve nepomirljivi kategoriji, perpetuira večno dihotomijo. To izključevanje upravičujejo temeljne, predestinirane karakteristike človeške vrste. V ta namen poseže tudi po psevdobiologističnih razlagah, pravzaprav zlorabah znanstvenih spoznanj, na primer o rasni genetski neenakosti, intelektualni inferiornosti in tako dalje, da bi karseda nazorno prikazal globok razkol in upravičil diskriminacijo. Sprava tako nikoli ni možna. Je mar čudno, da že od samega začetka osamosvojitve slovenska desnica tako zelo poudarja distanco do NOB in našega revolucionarnega izročila in da nenehno ohranja tovrstno antinomijo? To ji je življenjskega pomena, to predstavlja pravzaprav razlog njenega obstoja in obratno, razrešitev tega družbenega konflikta bi v bistvu pomenila njen zaton.
Navidez paradoksalno etiketiranje nasprotnika kot istočasno nevarnega in nemočnega sploh ni kontradiktorno – ta se pojavlja kot ovca v volčji preobleki. Svojo inferiornost prikriva na ta način, da skuša biti nevaren, neuničljiv. Tako se procesu dehumanizacije nasprotnika, ki ni nič drugega kot degeneriranec, kriminalec, nižja žival, parazit, ki je vse tisto, kar je sploh možno najbolj zaničevati, pridruži še preobrat v smeri sugestije o njegovi nemoči. Brezvredno nižje bitje, ki je nemočno in si ne zasluži simpatije, je tako lažje uničevati, s tem se izognemo občutkom krivde. Pa ne le to, šibkost žrtve namreč simbolizira absolutno nezmožnost agitatorjevih zaslepljencev, da bi se uprli resničnemu družbenemu izvoru represije – vladajočemu razredu, 1% posameznikov, eliti, ki drži v krempljih cel svet. Zato je klic k nasilju nad žrtvami v bistvu neke vrste »psihoterapevtsko« sredstvo za ventiliranje frustracij. Gre za neke vrste »kljuvalni red«, kot ga poznamo v živalskem carstvu. Tako so zaničevana »nižja bitja« dobrodošel ventil, katerih funkcija je, da omogočajo frustriranim, zmanipuliranim množicam ohranjanje samospoštovanja in izogibanje nevarnosti zdrsa na dno družbene lestvice. Gre za fundamentalno psihodinamiko, katero mora dobro poznati sleherni goljufivi populistični prerok, če hoče biti uspešen.
Še nekaj je zelo pomembno – nobena osovražena skupina namreč nima lastne neodvisne entitete, vse so nerazločljive, podobne druga drugi. Levičarje, begunce, pripadnike manjšin, homoseksualce meče vse v isti koš. Takšno poenostavljanje privede do transformacije sovražnih emocij – raznolike individualne predsodke zamenjajo poenoteni predsodki množice, kar so mokre sanje slehernega zlonamernega populista. Seveda, ker sta diferenciacija in racionalna analiza višja spoznavna procesa, lahko zasejeta kal dvoma v agitatorjev sovražni diskurz. Zato »bognedaj«, da bi sledilci posegli po znanstvenih izsledkih ali strokovni literaturi! Na vsak način jih je treba zadrževati v polju slepih, nezavednih afektov, kjer je kritičnemu in neodvisnemu mišljenju zaprta pot. Brezmejnemu sovraštvu in posledično agresivnosti, je tako omogočeno prosto izražanje.
Kakšni so klišeji, ki jih ustvarja prerok prevare o nosilcih novega reda? Zagotovo nacionalistični, patriotizem je na prvem mestu. Skupinsko pripadnost ustvarja s sklicevanjem na izbrano raso, narod, tradicijo, pri čemer ni redka religiozna argumentacija – božji otroci, od Boga izvoljen narod, nadzemeljsko poslanstvo…. Sledilci tako slepo verjamejo, da je njihovo preživetje odvisno izključno od te ekskluzivne pripadnosti in od podrejanja oboževani avtoriteti.
Da bi pod svojo zastavo združil vso raznoliko množico, si mora prizadevati, da preseže tradicionalne politične in socialne delitve. Na vsak način mora uspeti skupinska identifikacija. Zato se obrača na enotno skupnost nacije, sledilcem šepeta na uho, da so nekaj posebnega, izvoljenega, elitnega, pri čemer je glavni smoter tega manevra jasna diferenciacija od nasprotnikov, od »onih«. Logični paradoks, da bi elita potemtakem predstavljala veliko večino populacije, ga sploh ne moti. Ko jih prepričuje, uporablja diskurz konservativizma. Govori o drugorazrednih, marginalnih, ponižanih in razžaljenih, posebno zamero goji do intelektualcev. Zavzema se za preprostega, nesofisticiranega človeka, ki ga vodijo naravni, neinhibirani afekti, njihov konformizem je skorajda moralni princip. V takšnem eksplicitnem anti-intelektualizmu ni nič naključnega, agitator nagonsko vé od kod lahko pričakuje najbolj neusmiljeno kritiko. Vso racionalnost zviška zavrne, vrednote razsvetljenstva tepta ob vsaki priložnosti. Verjetno je najbolj nevarna ravno psihologija, ki zmore razkrinkati njegove proslule manipulacije. Demokratična razprava in javno soočanje različnih mnenj sta tudi nekaj brezplodnega, tisto, kar terja sedanji trenutek, je brezkompromisna akcija.
Brezoblično maso sledilcev, ki niso nič drugega kot anonimne številke, drži v nekakšni hipnotični pripravljenosti – to vzdržuje ravno pogosto opozarjanje na pripravljenost. Kot da gre za napol uspavanega velikana. A v tem leži ključ njegove manipulacije z masami: ko se te odpovedo samokontroli, racionalnosti, ko se dokončno poenotijo in dosežejo skupinsko identifikacijo, postanejo slepo orodje njegovega vodenja. Ima jih v brezmejni oblasti, kot v hipnotičnem transu so pripravljeni izpolnjevati njegove ukaze. Ob tem jim daje občutek izjemnosti in superiornosti. Ne obljublja jim boljšega življenja, ampak soudeležbo pri nečem višjem, herojskem, to je pri delitvi moči in samožrtvovanju ter nadvladovanju »tistim nižjim«. Dovoljuje jim, da se prepustijo nasilju, celo sadizmu nad »grešnimi kozli«, dopoveduje jim, da je to nekaj naravnega, neizbežnega, celo hvalevrednega.
V pravem pomenu besede sledilci postanejo psi čuvaji tega novega družbenega reda. Prerok prevare jih preslepi tako, da postanejo absolutno poslušni posamezniki brez lastnega jaza, le slepo orodje za dosego njegovih terminalnih ciljev: oblikovanja močne policijske države, ukinjanje demokracije in državljanskih pravic, iztrebljenje zakletih sovražnikov. Goljufivi prerok objektivno deluje tako, da ohranja pogoje, ki so sprva sploh privedli do družbene krize.
Kaj poreči ob koncu prispevka? Se zgodovina ponavlja? Sliši se že kot obrabljena fraza. Če že kje najbolj dosledno, potem ravno na področju političnega diskurza – sprva kot tragedija, nato kot farsa.
Prispevek lahko v celoti preberete v rubriki Cenzurirano na spletni strani zofijini.net: www.zofijini.net
Glasba
Smo na koncu še ene poletne oddaje Zofijinih. Zahvaljujemo se vam za pozornost in vas hkrati vabimo k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo sem pripravil in prebral Robert. Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Vse dobro do naslednje prilike!