Avizo
Pozdrav v novi oddaji Društva za razvoj humanistike!
V današnji oddaji, na pragu novega leta 2019, bomo prisluhnili dvema prispevkoma, ki odsevata stanje sveta in družbene realnosti v tem trenutku. Doktor Boris Vezjak bo pod naslovom »Trumpovih 7600 laži v dveh letih« na kratko razmišljal o konceptu »velikega števila laži«, Andrej Korošak pa bo v drugem delu oddaje nekoliko podrobneje spregovoril o socialni psihologiji predsodkov.
Želimo vam prijetno poslušanje!
Glasba
Doktor Boris Vezjak v svojem blogovskem zapisu, na primeru ameriškega predsednika Trumpa, razmišlja o konceptu »velikega števila laži«
Ameriški časopis Washington Post je izračunal, da je predsednik ZDA Donald Trump leta 2017, v prvem letu njegovega predsedniškega mandata, izrekel ali zapisal nekaj manj kot 2000 laži, številka pa je do konca leta 2018 narasla na več kot 7600. Trump je lani tako izrekel povprečno 15 laži na dan oziroma trikrat več kot leta 2017.
Privzemimo, da je preštevanje Trumpovih stališč metodološko neoporečno in se vprašajmo, kako »blagodejno« laži politikov vplivajo na podporo volivcev. Slovenski dnevnik »Delo« poroča, da je anketa organizacije Fact Checker ugotovila, da Trumpovim izjavam verjame okoli 30 odstotkov Američanov. Novembrska anketa Quinnipiac pa, da ga ima za poštenega 36 odstotkov Američanov, obratnega mnenja pa jih je 58 odstotkov. 50 odstotkov jih meni, da je manj pošten od svojih predhodnikov, kar je še vedno rekord.
Ali obstaja korelacija med prepričanji volivcev, da je kakšen politik vreden podpore, ter njihovim prepričanjem ali »zavedanjem«, da jim isti politik laže?
Eden od načinov, kako razložiti, da lažnivci med politiki še vedno prepričajo neverjetne široke množice, je najbrž, da »laži« ne dojemajo kot laži, s tem pa tudi ne politikov na pričakovani način kot lažnivcev. Da, skratka, navzlic lažem nekako še naprej bodisi verjamejo, da politiki sicer lažejo, a jim tega ne zamerijo iz nekih partikularnih razlogov, bodisi verjamejo, da politiki v resnici ne lažejo, da so zgolj žrtve medijske in politične propagande proti njim, zato so podatki, ki jih ponuja na primer Washington Post, v resnici zgolj fabrikacija mračnih sil, ki so se tako ali drugače zarotile proti Trumpu, in seveda širijo fake news. Kar je sicer Trumpov zimzeleni motiv obrambe pred očitki medijev.
V kakšnem političnem in družbenem sistemu pridobijo laži na tolikšni moči, da jih volivci nagrajujejo? Danes se krepijo prepričanja, da je v Trumpovi politični drži nekaj fašistoidnega. Nekaj takšnega menita Henry Giroux v knjigi American Nightmare: Facing the Challenge of Fascism in Jason Stanley v How Fascism works. Obe knjigi nosita letnico 2018.
Slednji navaja nekaj lastnosti fašističnih politikov. Naštejmo jih: (1) poudarjanje skupnega občutka zgodovine s pomočjo ustvarjanja mitične preteklosti, (2) vzpostavljanje novega razumevanja realnosti pri ljudeh skozi vzpostavitev jezika idealov, in sicer s pomočjo propagande in podpiranjem antiintelektualizma, (3) napad na univerze in izobraževalni sistem, kadar se ti upirajo njihovim idejam, (4) ustvarjanje stanja »nerealnosti« s pomočjo teorij zarot in lažnih novic, ki nadomestijo smiselno razpravo, (5) uvajanje nevarnih in lažnih prepričanj, ki nadomestijo utečeno razumevanje realnosti, (6) naturalizacija skupinskih razlik, ki jo utemeljuje navidezno naravna in znanstveno podprta hierarhija vrednost, (7) učvrstitev družbenih razlik s pomočjo čustva strahu, (8) občutek žrtvovanja, ki ga razvija prevladujoče prebivalstvo vsakič, ko zazna napredek manjšinske skupine, (9) popularnost politike zakonitosti in reda, ki v »nas« vidi poštene državljane, v »njih« pa kriminalce, predstavljajoče eksistenčno grožnjo narodu in (10) spolna anksioznost, ki ogroža patriarhalno hierarhijo zaradi vedno večje enakosti spolov.
Trumpovih 7600 laži v dveh leti spominja na koncepcijo velike laži kot Hitlerjeve premišljene propagandne tehnike. Kot vemo, je osnovna ideja okoli nje preprosta, čeprav težko razložljiva: kadar nekdo izreče tako kolosalno laž, da je na meji verjetnega, se bo ta morda prijela, ker ljudje ne bodo želeli verjeti, da je njena vsebina neresnična. Zato politične manipulacije propagandno velikokrat močno učinkujejo ne glede na možnost, ali je nekaj res, in v osnovi v parafrazi ponavljajo že staro Tertulijanovo domislico »Verjamem, ker je absurdno«. No, antični pisec naj bi v svojem traktatu O Kristusovem telesu zapisal zgolj: »… in pokopani je vstal; gotovo je, ker je nemogoče«.
Kaj je gotovo, ker je nemogoče? Razlika med koncepcijo velike laži in Trumpovo »koncepcijo« 7600 izrečenih laži v dveh letih vendarle je, četudi neznatna; Trump bolj stavi na majhne laži. Če bi prvo uporabili na drugem primeru, dobimo naslednjo variacijo. Trumpovih 7600 laži v seštevku na volivce deluje kot velika laž, zato bodo številni dvomili, da jih je res toliko. V praksi to pomeni, da lahko nek politik ne samo izreče eno samcato veliko laž, temveč niz manjših, enostavnih laži, pa bodo državljanke in državljani še vedno verjeli, da jim govori resnico. Nadomestimo koncept »velike laži« s konceptom, ki ga poimenujmo za koncept »velikega števila laži«, in dobimo isti učinek: nihče ne bo verjel, da Trump na tako veliko laže.
Po drugi strani vidimo, da se bosta nujno spopadla dva propagandna stroja: tisti iz Bele hiše in Trumpu zvestih medijev, ter drugi, ki njegove laži prešteva. Težava je zdaj v tem, da s svojim preštevanjem pri Washington Postu dejansko rišejo omenjeno konstrukcijo velike laži oziroma velikega števila laži, s čimer nehote ustvarjajo razmere, ki si jih ne želijo.
Če bi navedeno držalo in koncepcija velikega števila laži Trumpu sploh ne pride do živega, ker pač dovolj blagodejno učinkuje, bi v primeru, ko bi sploh bil voljan razmišljati in načrtovati svojo priljubljenost, stal pred naslednjo praktično dilemo. Če mu povprečno 15 laži na dan oziroma trikrat več kot leta 2017 trenutno navrže okoli 30 odstotno podporo, ali naj potem v letu 2019 okrepi dnevno dozo laži in upa na višanje podpore, ali pa morda ubijalsko dozo nekoliko zmanjša, recimo na 10 laži na dan, ob predpostavki, da je morda malce pretiraval in obstaja neko realno število, neka aristotelska prava mera laži, ob kateri so Američanke in Američani z njim bolj ali maksimalno zadovoljni?
Mimogrede, kolikšno število laži na dan je ravno prava mera za slovenske politike in medije? No, obstaja razlika, ne obstaja slovenski Washington Post, ki bi štel. Ja, živimo v svetu norih presežkov.
Prispevek je bil izvirno objavljen na blogu In Media Res, ki ga najdete na spletnem naslovu vezjak.com
Za-misel
»V neskončnih razpravah preko občil je z istim obzirom obravnavano tako inteligentno kot neumno mnenje, nepoučeni lahko prav tako dolgo govori kot poučeni in propaganda gre skupaj z vzgojo, resničnost pa z napačnostjo. Ta čista toleranca smisla in nesmisla se opravičuje z demokratičnim argumentom, da nihče, bodisi skupina ali posameznik, nima v posesti resnice in ni sposoben določati, kaj je pravično in kaj krivično, kaj je dobro in kaj slabo. Zato morajo biti vsa nasprotujoča si mnenja predložena »ljudstvu«, da jih premisli in izbere. Vendar sem že nakazal, da demokratični argument vključuje nujen pogoj, namreč: ljudje morajo biti sposobni premišljevati in izbirati na osnovi znanja, imeti morajo dostop do avtentičnih informacij in vrednotenje na tej osnovi mora biti rezultat avtonomnega mišljenja.«
Herbert Marcuse v eseju »Represivna toleranca« iz leta 1965
Glasba
Andrej Korošak se v prispevku sprašuje, ali so predsodki res mlinski kamni okoli vratu naše civilizacije?
Predsodki so nujno zlo v razvoju človeške družbe. Brez njih ta pravzaprav ne obstaja, saj jih najdemo že v sužnjelastništvu in kastnih socialnih sistemih ter mnogo kasneje v vseh modernih družbah. So negativna stališča, posplošene, povsem neupravičene sodbe o posameznikih in specifičnih skupinah. Tako kot običajna stališča, tudi ta vsebujejo tri komponente: čustveno, spoznavno in vedenjsko. Imajo univerzalni značaj, človeštvo je torej obsojeno na njihov večni obstoj. Po mnenju mnogih raziskovalcev tiči pravi razlog tega pojava v temeljnih značilnostih naših perceptivnih in spoznavnih procesov. Vidimo, da vsepovsod obstaja med ljudmi težnja po združevanju s sebi podobnimi in razločevanju med mnogovrstnimi skupinami ljudi. Socialna psihologija proučuje ta vsesplošni pojav že skorajda celo stoletje. Menda ne obstaja kak drug fenomen, ki bi ga tako intenzivno in obsežno proučevali, še posebej pa danes. Razlog za to menda tiči tudi v tem, da so predsodki in z njimi povezani pojavi, kot so stereotipi in diskriminacija, naravnost življenjskega pomena za delovanje in obstoj človeške družbe.
Že dolgo vemo, da se naše mišljenje odvija s pomočjo kategorij. Ko so enkrat oblikovane, postanejo kategorije temelj presojanja. Brez njih bi bila naša vsakodnevna adaptacija v morju najrazličnejših dražljajev praktično nemogoča. Zato se izkušnje združujejo po podobnosti v kategorije ali koncepte. Vsaka nova izkušnja teži k uvrščanju v tak kategorialni okvir. Sam proces kategorizacije asimilira toliko izkušenj, kolikor je le mogoče. To poenostavlja orientacijo v fizičnem in socialnem svetu in pospešuje večjo učinkovitost delovanja. Mnoge kategorije poleg čistega pomena, intelektualnega spoznanja, označujejo še emocionalni aspekti. Ne le, da dobro poznamo in razlikujemo različne etnije, rase, veroizpovedi med sabo, ampak imamo do sleherne od njih tudi določen čustveni odnos, sprejemajoč ali odklonilen. In tukaj nastaja temeljni problem. V procesu oblikovanja kategorij naš um ne loči racionalnih od iracionalnih kategorij. Slednje nastajajo celo lažje, saj se določene ideje hitreje povežejo z emocijami, kot z objektivnimi evidencami, zaradi česar nujno prihaja do spoznavnih zmot in neupravičenih posploševanj. Tako je kreacija predsodkov nekaj skoraj neznosno lahkotnega.
V življenju slehernika je vrednostni sistem, oblikovanje in ohranjanje vrednostnih kategorij in sodb nekaj najpomembnejšega. Nenazadnje ljudje živimo skladno z vrednotami in smo zanje neredko pripravljeni dati tudi svoja življenja. Vemo, da je le neznaten del našega mišljenja povsem racionalen, zavesten, pretežni del zajema nezavedne, na vrednotah in s tem na emocijah temelječe vsebine. Nobeden od nas ne ubeži vsaj znosni stopnji narcisizma, o čemer je bil prepričan že Sigmund Freud, kar povzroča, da prej favoriziramo lastni pogled na svet, kot pa tujega. Ta pristranost je torej posledica naravne tendence, da oblikujemo lastni izkustveni svet s pomočjo pogosto pretiranega posploševanja, celo spoznavnih zmot ali preprosto nevednosti.
Že zelo zgodaj v življenju spoznamo, da pripadamo točno določeni skupini ljudi. Ožje družinsko okolje oblikuje pripadnost družinski tradiciji, lokalnemu okolju, pozneje širši skupnosti, narodu. Od otroka se tovrstna lojalnost enostavno pričakuje. Po drugi strani kognitivni razvoj otroka določa, kdaj bo zmožen dojemati inkluzivno, oblikovati odnose med partikularnim in celovitim, vključno z razvojem recipročnosti perspektive. Gre za prepoznavanje tega, da smo vsi ljudje v osnovi enaki, ne glede na manifestne razlike. Psiholog Jean Piaget je prepričan v odločilnost prehoda od izključno egocentrične perspektive, k decentrirani oziroma integrirani. Pravo ozavedenje širše skupnosti, se pojavi šele v fazi formalnih operacij, nekje po 12. letu starosti. Ameriški psiholog Gordon Allport pa se sprašuje, kako je z identifikacijo s še obsežnejšimi socialnimi kategorijami od naroda, torej s celotnim človeštvom. To je vsekakor eno najbolj perečih vprašanj našega časa. Ali je res identifikacija z narodom tisti končni domet naše skupnosti ali pa se ta progresivno nadaljuje naprej in je vključena v še bolj splošno, še bolj univerzalno pojmovanje, torej celotno človeško skupnost? Gre za preplet spoznavnih, moralnih in socialnih vplivov, ki determinirajo posameznikov svetovni nazor in ki so odgovorni za prisotnost ali odsotnost predsodkov ter diskriminacije.
Občutek pripadnosti določeni skupini postane nekaj zelo osebnega. Zaimek »mi« pripisujemo samo tistim skupinam, ki imajo za nas nek pomen. »Mi« skupine običajno korespondirajo s tako imenovanimi referenčnimi skupinami, kakor jih je poimenoval turško-ameriški psiholog Muzafer Sherif, torej tistimi, katerim želimo pripadati. V osnovi gre zmeraj za razvoj socialne identitete, kot jo pojmuje psiholog Henri Tajfel. Ta pravzaprav ni nič drugega, kot koncept o sebi, ki temelji na prepričanjih o pripadnosti specifični skupini, skupaj z vrednostnim sistemom in emocionalno kvaliteto. Pozitivne lastnosti, ki jih pripisujemo neki skupini, privedejo do pozitivne samo-evalvacije. Kadar pa je identifikacija s skupino šibka ali pa je sploh ni, do tega učinka ne pride. Tako je na primer ameriška klinična psihologinja Carolyn Goodman že v 1960-ih odkrila, da 92% belih otrok preferira lastno raso, a se le 26% črnih identificira s svojo, kar je posledica prevladujočih socialnih norm, kjer se nekatere skupine bistveno bolj preferirajo od drugih.
Generacijsko pa se prenašajo seveda tudi predsodki. Če so starši žrtve določenih predsodkov, potem to avtomatično doleti tudi otroka. Tako bodo manjšine vsaj v določeni stopnji vselej trpele zaradi marginalizacije, s posledicami, kot sta konfliktnost in negotovost. Predsodki pa se pojavijo tedaj, ko se ob pojmu »mi«, pojavijo še »oni«. Identifikacija z nam pomembnimi skupinami skoraj ni mogoča, če vzporedno ne obstajajo še druge, zunanje, tuje, katere so tarča zavračanja, nezaupanja, celo sovražnosti. Gre torej za nepomirljivo distinkcijo na »mi« in »oni« v socialnem prostoru. Kohezivnost lastne skupine narašča tem bolj, čim večja nevarnost preti od zunaj. Nikoli ni enotnost naroda večja tedaj, kot v vojni. To je dobro znana in potrjena podmena, pravzaprav aksiom socialne psihologije. Že samo zaradi občutka varnosti sprejemamo tisto, kar je znano in zmanjšujemo pomen tistemu, kar je tuje, čeprav, to je treba še posebej poudariti, ni nujno, da se slednjemu pridružuje še sovražnost.
Kot rečeno, se predsodki pojavljajo univerzalno, najbrž so obremenjevali naše prednike že v sivi pradavnini. Zanesljivo pa vemo, da je že Antika postregla z zelo dobro elaborirano strukturo predsodkov, katere avtor je bil sam veliki učitelj Platon. Poimenujemo jo lahko »velika veriga bitij«, ki je utemeljevala popolnost sveta s hierarhično urejenostjo. Na vrhu te so bili seveda nesmrtni bogovi, sledili so jim ljudje, pa živali, rastline, kamni in končno prah. Razvrstitev je sledila strogim pravilom dominantnosti in submisivnosti, tudi ljudje so bili razvrščeni na ta način, z omikanimi Grki na čelu in s sužnji na dnu. Kasneje je krščanstvo v srednjem veku povzelo to platonistično idejo, kjer si je človek na Zemlji lastil isti položaj kot Bog v vesolju. Tovrstna antropocentričnost je zagovarjala popolno podrejenost narave človeku in njeno brezmejno eksploatacijo, kar se še danes lepo vidi v neoliberalnih praksah gospodarskega in političnega življenja. Ta velika veriga bitij je upravičevala družbeno nadvlado določenih družbenih slojev nad drugimi, saj naj bi Bog vsakemu dodelil natančno določeno mesto. Tako so bili kralji in duhovščina na vrhu, tik pod njimi plemstvo, pa potem trgovci, obrtniki, kmetje, niže spodaj berači in vlačuge, čisto na dnu pa Židje. Ta strukturalna predstava je bila tako močna, da so ji še celo v razsvetljenstvu podlegli takšni prominentni misleci, kot sta bila Leibniz in Descartes. In končno temu pojmovanju ne moremo reči drugače, kot institucionalizacija predsodkov, ki so ne le za dolge veke zakoreninili povsem napačen pogled na naravo in človeško družbo, ampak upravičili najbolj ostudna dejanja v zgodovini civilizacije: obsežne pokole in genocide celotnih ljudstev v Afriki, Aziji in Ameriki, vse do holokavsta v prejšnjem stoletju.
Nedvomno imajo takšna družbeno posredovana, a na nobenih empirično utemeljenih dejstvih obstoječa naziranja izredno močan vpliv na posameznika in procese socializacije otrok, še posebej, če vemo, da je oblikovanje kategorij iz katerih izhajajo stereotipi, imanentno delovanju naših možganov. Že iz marksistične tradicije izhaja teza o tako imenovani lažni zavesti, po kateri ideologija vladajočega razreda služi kot orodje za ohranjanje izkoriščevalskih odnosov. Dominantnost privilegiranega pa v deprivilegiranem sloju povzroči nasprotno reakcijo od pričakovane, namesto upora, temelječega na razredni zavesti, imamo sedaj opravka z identifikacijo z izkoriščevalci. Tako slednji ne le da nima produkcijskih sredstev v svojih rokah, ampak prav tako poseduje še vrednote in ideje, ki mu niso lastni. Temu bi lahko rekli neke vrste dvojna odtujenost.
Podobno je socialni psiholog Melvin Lerner že v 60-ih letih prejšnjega stoletja razvil hipotezo o »pravičnem svetu«, ki jo sodobnejše študije potrjujejo kot pomemben izvor razširjenosti prepričanja o svetu, ki je na splošno pravičen. Po tej kognitivni pristranosti, na dosežke in stanje ljudi gledamo kot na nekaj zasluženega. Brezpravni obubožani sloji so tako sami krivi za svoje stanje, saj niso realizirali svojih potencialov, prav tako si privilegirani zaslužijo vsa bogastva tega sveta ravno zaradi svoje kompetentnosti. Ideologija, ki leži za tem, je tista, ki propagira osebno kontrolo, protestantsko delovno etiko in meritokracijo, še globlje pa težnjo k redu, stabilnosti in predvidljivosti. Seveda ni govora o družbenih ali ožje političnih razlogih neenakosti. Ni naključje, da gre za enega najbolj dobrodošlih načinov indoktrinacije z neoliberalno paradigmo.
Avtorja John Jost in Mahzarin Banaji analogno govorita še o prepričanjih, ki upravičujejo sistem. Ta prav tako ne prinašajo dolgoročnejše rešitve, so le načini zadovoljitve globljih potreb, na primer po stabilnosti in redu, zaradi česar se družbeni »status quo« zaznava kot sprejemljiv, pa čeprav gre na škodo drugim, eksistenčno pomembnim potrebam. Pravzaprav gre za trojen namen vzdrževanja ugodnih prepričanj: o samem sebi, o skupini, kateri pripadamo in končno še o vseobsegajoči socialni strukturi. Stereotipi opravljajo funkcijo sistemskega upravičevanja z mehanizmom racionalizacije »statusa quo«, saj legitimirajo institucionalne oblike segregacije, patriarhata, apartheida in nenazadnje kapitalizma kot takega. Razlike med socialnimi skupinami s tem postanejo nekaj naravnega in neizbežnega. Tako postanejo posamezniki istočasno podporniki in žrtve družbeno vsiljenih norm, saj po drugi strani nasprotujejo sleherni družbeni spremembi.
Že tako zgodnji raziskovalec predsodkov, kot je to bil ameriški psiholog Gordon Allport, katerega monumentalno delo iz leta 1954, »Narava predsodka« ostaja še danes temeljni kamen tega raziskovalnega področja, je v konformiranju, kot v morda najbolj pomembnem socialnem procesu, uzrl primarni vzrok za nastanek predsodkov vseh vrst. Ocenil je, da vsaj polovico vseh predsodkov povzroča konformiranje s pomembnimi agensi socializacije. Tudi večina prominentnih raziskovalcev iz tega zgodnjega obdobja, kot na primer French, Lewin, Minard, je imela predsodke za rezultat societalnih norm.
Kateri pa so tisti posamezniki, ki se najlažje in najbolj temeljito konformirajo? Allport je domneval, da gre predvsem za karakterno šibke, avtoritarne osebnosti. Take so naklonjene nekritičnemu podrejanju avtoritetam vseh vrst. Tudi v ponovljenem eksperimentu nekritične poslušnosti Stanleya Milgrama in Alana Elmsa se je izkazalo, da se najbolj podrejajo vplivu zunanje avtoritete ravno bolj avtoritarno naravnani posamezniki. Po drugi strani pa je Thomas Pettigrew dognal, da razlike v avtoritarnosti same po sebi ne zmorejo pojasniti naravnost ogromnih regionalnih razlik, na primer med severom in jugom ZDA, ali pa med evropskimi državami, ZDA in Južno Afriko. Namesto tega gre za vpliv zgodovinskih, kulturnih in političnih dejavnikov, ki oblikujejo socialne norme in s tem tudi medosebne relacije. Predsodek je torej socialna norma.
Kaj torej šteje: osebnostna dispozicija ali socialni vplivi? Bob Altemeyer pravi, da pravzaprav oboje: tisti z bolj izraženo tovrstno osebnostno dispozicijo bodo potrebovali manj zunanjega socialnega pritiska, da se bodo podredili, tisti z nizko stopnjo avtoritarnosti pa mnogo več, da bo prišlo do istega izida.
Noben otrok se ne rodi s predsodki. Ta pojav je torej družbeno posredovan, pridobljen s strani socialnega okolja. Razumljivo, da bodo na otroka sprva najintenzivneje vplivala mnenja staršev in drugih oseb, ki so mu blizu. Socialno učenje v družini poteka s pomočjo opazovanja starševskega vedenja, ki so otroku seveda vzor oziroma model, po katerem se zgleduje, starši pa spet pri otroku nagrajujejo takšen odnos do sveta in drugih ljudi nasploh, kot ga sami preferirajo. Vsi zgodnji, pretežno psihoanalitično orientirani avtorji kor so Fromm, Reich, Adorno, Frenkel-Brunswick in Jahoda, so poudarjali specifičen vzgojni slog, ki bi naj vodil do razvoja predsodkov in diskriminacije. Zanj bi naj bile značilne pretirano stroge, kaznovalne vzgojne metode, odsotnost avtentične naklonjenosti, brezkompromisne zahteve po potlačevanju nezaželenih nagonskih vzgibov, zlasti seksualnih, zatiranje otrokovih naravnih teženj po avtonomiji, še posebej pa pretiran poudarek na poslušnosti. Posledica takšne vzgoje, ki jo George Lakoff imenuje kar »moralnost strogega očeta«, je pridobivanje specifičnega svetovnega nazora, katerega označuje hierarhičen pogled na človeško družbo, delitev na privilegirane in deprivilegirane, vse kar šteje v medosebnih odnosih sta moč in avtoriteta, ne pa zaupanje in tolerantnost. Enakost ni sprejemljiva. Čustvena oškodovanost pa se poglablja: otrok ne zmore več zaupati niti svojim lastnim vzgibom, zaradi starševskih prepovedi se mora sedaj že znotraj samega sebe bojevati zoper skušnjave vseh vrst, zoper elementarno zlo.
Kasneje postanejo pomembne vrstniške skupine, njihove socialne norme in hierarhični odnosi ter neposredni kontakti s sovrstniki, prav tako seveda vpliv ostalih ideoloških aparatov države, kot bi temu rekel Louis Althusser – šola, cerkev in druge državne institucije. Posebno pomemben je učinek medijev, tako posreden, kot neposreden. Po drugi strani pa gre pravzaprav za srečno naključje, saj starši nikoli nimajo absolutnega vpliva in ti drugi socializacijski izvori zmorejo bistveno spremeniti strukturo prepričanj posameznika tudi kasneje v življenju. Neredko se dogaja, da se predsodki odučijo, da namesto njih posameznik sprejme popolnoma drugačna prepričanja. V tem smislu je še posebnega pomena vloga univerze s svojim svobodomiselnim poslanstvom in pahljačo idejne raznolikosti.
Čeprav so danes psihoanalitične razlage v glavnem preživete, saj ne dosežejo Popperjevega znanstvenega kriterija preverljivosti, kar pomeni, da tovrstnih podmen ni možno niti potrditi, niti zavrniti, pa so vseeno v mnogočem vplivale na kasnejša pojmovanja odnosa med zgodnjim družinskim okoljem in razvojem predsodkov. Tako na primer novozelandski psiholog Duckitt ločuje dva izvora, ki vsak na svoj specifičen način privedeta do oblikovanja predsodkov in diskriminacije. Prvi tiči v kombinaciji dveh osebnostnih lastnosti pretirane vestnosti in nesprejemanja novih izkušenj po eni strani ter ogrožujočega primarnega socialnega okolja, ki otroku ne nudi topline in varnosti. Drugi izvor je zopet kombinacija osebnostnih lastnosti, tokrat tako imenovane »trde miselnosti«, ki pomeni nizko stopnjo strinjanja z drugimi osebami po eni strani in socializacije, za katero je značilno tekmovanje, poudarjanje neenakosti in dominantna vloga skupine, kateri otrok pripada. Prvi izvor bo oblikoval pogled na svet, kot na nekaj nevarnega, nepredvidljivega in ogrožajočega, drugi izvor pa pogled na svet, ki ni nič drugega, kot brezobzirna, kompetitivna »džungla«, kjer obstajajo le zmagovalci in poraženci in je življenje nenehna borba. Ta dva različna pogleda na svet sta pri posameznikih zelo stabilna in se dokončno izoblikujeta v poznem otroštvu ali zgodnji adolescenci. Odločilno vplivata na to, kako posamezniki dojemajo, reagirajo in interpretirajo medosebne odnose. Ti dve različni temeljni prepričanji sta nadalje odgovorni za oblikovanje specifičnih ideoloških stališč. V prvem primeru gre za desničarsko avtoritarnost, s takimi motivacijskimi cilji, kot so vzpostavljanje in ohranjanje kolektivne varnosti, reda, stabilnosti, skupinske kohezivnosti, kar se v vedenju pokaže kot nekritična poslušnost in brezpogojno podrejanje zunanji avtoriteti. V drugem primeru pa imamo opravka z motivacijo po izkazovanju moči, dominantnosti in superiornosti nad drugimi. Vedenje teh oseb označuje pomanjkanje empatije do drugih, sebičnost in brezkompromisno sledenje lastnim ciljem. In končno, posamezniki z visoko desničarsko avtoritarnostjo bodo razvili predsodke in diskriminirali zlasti tiste skupine, ki pomenijo grožnjo uveljavljenemu družbenemu redu ali kolektivni varnosti. Politično se bodo nagibali k strankam, ki so sovražne do vsega, kar je drugačno. Tisti, z izstopajočo motivacijo po izkazovanju moči, dominantnosti in superiornosti, pa se bodo prav tako nagibali v desno smer, celo ekstremno desno, a zaradi povsem drugih razlogov – da bi vzpostavili in vzdrževali obstoječa hierarhična razmerja med skupinami in da bi tako upravičili lastno superiornost ter dominantnost. Destruktivni socialni odnosi, ki jih najjasneje odslikavajo prav predsodki in diskriminacija, imajo torej dvojno naravo.
Videli smo, kako zelo kompleksna je problematika predsodkov in z njimi povezanimi negativnimi socialnopsihološkimi fenomeni – diskriminacijo, rasizmom, ksenofobijo, homofobijo, skratka z vsem, kar posameznike, ki so bili deležni neustreznih socializacijskih vplivov in ki so pridobili specifične osebnostne dispozicije, ogroža do te mere, da nekritično sprejemajo predvsem politiko ekstremne, populistične desnice. Danes vemo, da imajo predsodki mnogoter izvor – nekaj pomeni dednost, pa seveda primarna socializacija v družini, s procesi posnemanja, konformiranja in modelnega učenja, kasnejši vplivi vrstniških skupin s sooblikovanjem socialnih norm, temelječih na statusu in socialni identiteti, nadalje naravnost vseprisotne vpliv medijev in dnevne politike ter nenazadnje, tudi realne neugodne izkušnje, pridobljene s klasičnim pogojevanjem, pogosto celo s tekmovanjem za omejene vire. Prav zaradi tega je borba zoper predsodke, v smislu preventive in neposrednih posegov, tako zelo težavna. Še zlasti, če vemo, da predsodki, izhajajo iz človeku imanentnih perceptivnih in spoznavnih procesov kategorizacije, kot smo natančneje opredelili v začetku tega prispevka. Nedvomno gre za tematiko, ki je že nekoč bila pomembna za sam obstoj človeške družbe, v današnjih časih pa je dobesedno odločilna. Zato nas toliko bolj zanima, kako se kosati s temi pojavi, kako nevtralizirati njihove uničujoče učinke. O tem pa več v prihodnjih oddajah.
Prispevek lahko najdete in v celoti preberete v rubriki Cenzurirano na spletni strani zofijini.net.
Za-misel
»Moderna psihologija ima besedo, ki je najbrž uporabljena pogosteje, kot katerakoli druga v psihologiji. To je beseda »neprilagojen«. Uporabljajo jo tudi v moderni otroški psihologiji. Seveda si vsi želimo živeti dobro prilagojena življenja, z namenom, da bi se izognili nevrotičnim in shizofrenim osebnostim. Toda ko se bližam svojemu zaključku, bi vam danes rad na zelo iskren način povedal, da obstajajo nekatere stvari v naši družbi in našem svetu, zaradi katerih sem ponosen, da sem neprilagojen. Pozivam vse ljudi dobre volje, da so neprilagojeni na nekatere stvari, dokler dobra družba ne bo uresničena. Iskreno vam moram povedati, da se nikoli ne nameravam prilagoditi rasni segregaciji, diskriminaciji, nikoli se ne nameravam prilagoditi verskemu fanatizmu. Nikoli se ne nameravam prilagoditi ekonomskim pogojem, ki odvzemajo osnovne dobrine mnogim, da bi dajali razkošje redkim in tako puščajo milijone božjih otrok v zadušljivi in nepredušni kletki revščine, sredi bogate družbe.«
Martin Luther King v govoru leta 1967
Glasba
Prva letošnja oddaja je na ta način pri koncu. Najlepše se vam zahvaljujmo za pozornost ter vas hkrati vabimo, da nam ponovno prisluhnete čez štirinajst dni.
Vabljeni in vabljene k obisku naše spletne strani, če pa bi z nami radi navezali stik, vas vabimo, da nam pišete na mail naslov: zofijini@gmail.com.
Oddajo je pripravil Robert (…) Skozi oddajo smo poslušali glasbo, ki je pod licenco Creative Commons prosto dostopna na straneh spletnega arhiva »Internet Archive«.
Hvala in vse dobro do naslednje prilike!