O pomembnosti znanstvene pismenosti in kritičnega razmišljanja

O pomembnosti znanstvene pismenosti in kritičnega razmišljanja, ambivalentnem odnosu dela javnosti do znanosti in vlogi vseživljenjskega učenja

O znanosti

Preden spregovoriva o ambivalentnem odnosu določene skupine ljudi do znanosti in o vlogi izobraževanja in medijev pri tem odnosu, želiva pojasniti, na katero definicijo besede znanost se bova sklicevala. Pojem je lahko poljubno širok ali ozek, saj znanost lahko pomeni tako sistematično pridobivanje podatkov o svetu kot s tem postopkom pridobljeno znanje, pri čemer obstaja tudi neformalna delitev ved na “trde” in “mehke”, slednjim pa se dostikrat odreka legitimnost.¹ Bolj smiselno, kot omejevati se na določene dele človeškega raziskovanja in znanja in zaradi področja proučevanja odrekati status znanosti, denimo, psihologiji, se nama zdi tako splošno razumevanje znanosti, kot jo definira SSKJ, kot “dejavnost, ki si prizadeva metodično priti do sistematično izpeljanih, urejenih in dokazljivih spoznanj”. Ko govoriva o znanosti, torej ne misliva ne na posamezne veje znanosti ne na znanstvene ustanove, čeprav tudi te nedvomno igrajo pomembno vlogo pri tem, kako javnost vidi znanost,² ampak na metodo za odkrivanje delovanja sveta.

Če na znanost gledamo kot na metodično dejavnost vseh znanstvenih ved, potem lahko rečemo, da se naše razumevanje sveta z vsako novo, metodološko trdno in replicirano raziskavo veča. Vendar pa prav zaradi hitre rasti znanja postaja nemogoče, da bi en posameznik lahko imel globlji uvid v vsako od znanstvenih vej. Če je znanstvenik pred štiristo leti morda še lahko poznal vso dostopno mu znanost njegovega časa, je danes kljub dostopnosti to popolnoma nemogoče. Glede na naraščajoče število dejstvenih odgovorov, ki jih je znanost prinesla, je danes nerealno pričakovati, da bo lahko posameznik, ki z določeno znanstveno vedo ni v vsakodnevnem tesnem stiku, denimo kot raziskovalec ali univerzitetni učitelj, razumel vse podrobnosti nekega področja. V resnici vseh podrobnosti celotnega področja ne moreta razumeti niti raziskovalec ali univerzitetni učitelj. Z rastjo znanja raste tudi število vprašanj o tistem, česar še ne vemo, kar poganja čedalje bolj ozko specializacijo znanstvenikov znotraj posameznih ved.³ Sama specializacija sicer ima svoje prednosti, ki

[…] vključujejo učinkovitost, vzpostavitev normativnih standardov in možnost večje rigoroznosti pri eksperimentalnih raziskavah. Vendar pa specializacija prinaša s seboj tudi nevarnost monopola, monotonije in izolacije. Trenutna težnja po presojanju znanstvenega dela po faktorju odmevnosti strokovne revije, v kateri je delo objavljeno, morda izvira iz preozke specializacije, saj so znanstveniki manj kot kdajkoli prej sposobni kritično oceniti delo zunaj svojega področja. (Casadevall in Fang 2014, 1355)⁴

Ozka specializacija pa torej pomeni tudi, da so tudi sami znanstveniki strokovnjaki le na nekem ozkem področju znanosti, glede preostale znanosti pa si delijo status laika z neznanstveniki. To je pomembno dognanje, saj dejstvo, da so “znanstveniki manj kot kdajkoli prej sposobni kritično oceniti delo zunaj svojega področja” pomeni tudi, da sama splošna znanstvena pismenost, manko katere bi znanstvenikom-laikom težko očitali, ni dovolj, da znanstvenik-laik ne bi podpiral izrazito neznanstvenih idej.⁵ K temu se bova v nadaljevanju še vrnila.

Znanost in njeni rezultati od družbe seveda niso ločeni, produkti njenega razvoja so čisto običajni del našega vsakdana. To niso le z elektriko povezane naprave, ki nam lajšajo večerno branje ali izmenjavo informacij z ljudmi, ki niso v naši neposredni bližini. To so tudi vsakdanji predmeti, pri katerih navadno ne pomislimo na njihovo tesno povezavo z znanostjo, kot so teflonske posode ali zobne ščetke. Tudi če zobna ščetka ni na električni, ampak na ročni pogon, bi si danes brez razvoja kemije zob ne ščetkali s plastično zobno ščetko z ultramehkimi najlonskimi, ampak s kovinsko ali leseno ščetko s konjskimi ščetinami, kot so to počeli v Napoleonovih časih. Pa rezultat znanosti niso le predmeti, s katerimi vsakodnevno rokujemo. Brez pazljivo izvedenih, nadzorovanih eksperimentov na področju psihologije ne bi vedeli, da je spanec za najstnike tako zelo bistven, da že ena ura spanja premalo pomeni povečano tveganje za prekomerno težo, depresijo, avtomobilske nesreče, slabše ocene pri šolskih in državnih testih in slabšo splošno kvaliteto življenja, zaradi česar so nekatere srednje šole v ZDA že spremenile uro začetka pouka.⁶ Znanost prežema vsako poro človeškega udejstvovanja, razmah različnih teorij zarot, vraževerja in nezaupanja v znanost, denimo v obliki glasnega proticepilskega gibanja, pa daje misliti, da manjka razumevanja, kako znanost sploh deluje. Ker znanost ne vpliva le na javnost, ampak tudi javnost, sploh nezaupljiva, vpliva na znanost oz., natančneje, na implementacijo znanstvenih idej, kar ima lahko posledice za družbo kot celoto,⁷ njuno razmerje ni nepomembno. Pri lajšanju sporazumevanja dveh akterjev pa igrata veliko vlogo sam izobraževalni proces in mediji.

O znanstveni pismenosti, izobraževanju in medijih

Znanstvena pismenost nam pomaga pri sprejemanju odločitev, ki imajo lahko dolgoročne posledice (ukrepi ali neukrepi glede globalnega segrevanja, vzdrževanje ali upad dovolj visoke precepljenoti prebivalstva, zaupanje zdravnikom ali zdravilcem, ko pride do hude bolezni).

Obstaja več modelov znanstvene pismenosti, po enem od njih (Millerjevem) obstajajo štirje pokazatelji znanstvene pismenosti: faktografsko znanje, razumevanje znanstvenega procesa, odobravanje znanstvenih in tehnoloških dosežkov in zavračanje vraževerja; po drugem, deficitnem modelu, je nerazumevanje znanosti ali odpor do nje posledica nekega deficita, manka informacij oz. faktografskega znanja, kakor se je deficit prevladujoče razumevalo nekje do sredine 90. let prejšnjega stoletja, ko se je manku javnosti dodal še manko znanosti, ki ima predsodke do ignorantske javnosti. Prvo obliko deficita so se trudili reševati z izobraževanjem o dosežkih znanosti, s prenosom informacij od strokovnjakov k laikom, drugo pa s prilagajanjem znanosti javnosti v obliki vključevanja javnosti in javnih posvetovanj. Tretji model znanstvene pismenosti poleg faktografskega znanja in razumevanja znanstvenega procesa poudarja pomen zaupanja javnosti v znanstvenike in v znanstvene inštitucije in pomen posameznikovih izkušenj na njegov odnos do znanosti.⁸

Da število podatkov, ki jih na izust zna povedati povprečen državljan, ni dovolj za zaupanje v znanost in za pozitiven odnos do znanosti, jasno kažejo že izkušnje iz šolanja. V okviru osnovnošolskega in srednješolskega poučevanja različnih predmetov gre največkrat prav za nabiranje učbeniškega znanja, ki ga učitelji ne povežejo ali ne znajo povezati s svetom, v katerem živimo, da je pritožba, kdaj mi bo pa to koristilo vedeti, postala kar nekakšna mantra (m)učenih. Tako se je izkazalo, da šolanje ne prispeva k razumevanju globalnih vprašanj, kot so nahranitev svetovne populacije, klimatske spremembe, izkoreninjene bolezni in zagotavljanje zadostnih zalog vode.⁹ Faktografski podatki so pomemben, vendar ne najpomembnejši del znanstvene pismenosti.

Če želimo premostiti razkorak med znanostjo in laično javnostjo, je treba stopiti korak dlje od podatkov. V kratkem eseju z naslovom What Science Wants to Know, je Firestein zapisal:

“/…/ Ampak ko bi znanstveniki govorili o vprašanjih, namesto da vas na smrt dolgočasijo s tonami žargona, in ko bi mediji ne poročali le o novih odkritjih, ampak o vprašanjih, na katera so ta odgovorila, in o novih ugankah, ki so jih ustvarila, in ko bi učitelji nehali prekupčevati z dejstvi, ki so že na voljo na Wikipediji — potem bi morda imeli javnost, ki bi bila ponovno vpletena v to čudovito dogodivščino, ki traja že zadnjih 15 generacij.”¹⁰ (Firestein 2012, 10)

V tem čustvenem apelu je implicitno privzeto, da bi spremembo odnosa javnosti do znanosti prineslo osredotočanje na način razumevanja sveta, na miselni okvir, ki je bistveni del znanosti — radovednost, kako deluje ta svet, cenjenje resnice, sposobnost kritike in samokritike, sposobnost spremeniti mnenje na podlagi novih dokazov, sposobnost iti od dokazov k zaključkom in ne obratno, za vnaprej izoblikovane zaključke selektivno iskati dokaze. To je korak dlje od faktografskosti in do neke mere posledica poznavanja snovanja eksperimenta in postopka testiranja hipoteze, pri katerem se držimo znanstvene metode in njenih tehnik, od ovrgljivosti hipotez do kontrolnih skupin, randomiziranih in dvojno slepih študij, pomembnosti velikosti vzorca, razumevanje pomena ponovljivosti raziskav, ko več različnih ljudi na različnih koncih sveta replicira raziskave in pride do enakih zaključkov, torej do neke mere posledica poznavanja znanstvenega procesa, ki je bistveni del vseh prej omenjenih modelov znanstvene pismenosti.¹¹

Pri tem omejitev “do neke mere” ni brez pomena, kar sva omenila že pri opisu pojava znanstvenikov-laikov. Sama znanstvena pismenost ni dovolj. Steven Novella, klinični nevrolog in velik promotor znanosti, ki med drugim vodi enega najbolj poslušanih znanstvenih podcastov, The skeptics’ guide to the universe, in tedensko objavlja članke na Science based medicine, pravi, da je specifično znanstveno pismenost težko promovirati v družbi brez splošne znanstvene pismenosti in brez veščin kritičnega razmišljanja.¹² Te so sicer na nek način tesno prepletene s samo znanstveno dejavnostjo, saj je v znanosti veščina biti kritičen do informacij neprecenljiva, vendar pa niso v njeni izključni domeni, ampak segajo dlje, npr. k poznavanju zmot človeškega razuma. Veščine kritičnega razmišljanja bi lahko delili na tri glavne,

“[r]adovednost, torej željo po znanju in iskanje dokazov ter odprtost do novih zamisli. Skepticizem, ki vključuje zdravo vprašujočo držo do novih informacij, katerim smo izpostavljeni, in ne slepo verjetje vsemu, kar nam kdo pove. In nazadnje ponižnost, to je sposobnost priznati, da so naša mnenja in ideje napačni, ko se znajdemo pred novimi, prepričljivimi dokazi, ki kažejo v drugo smer.” (DeLecce, brez datuma)¹³

Poleg tega pa kritično razmišljanje vključuje tudi poznavanje in prepoznavanje predsodkov, pristranosti, mehanizmov samoprevar, zmotnih logik … Kot pravi Grieve: “Sposobnost aktivno pretehtati in oceniti podatke, prepoznati pristranosti, preučiti logiko argumentov in prenesti dvoumnost, dokler ni dokazov, bi veliko ljudem iz vseh družbenih okolij omogočilo, da bi sprejemali boljše odločitve.”¹⁴ (Grieve, 19. 6. 2013) Uporaba veščin kritičnega razmišljanja je torej neprecenljiva tudi v vsakodnevnem življenju, v katerem smo podvrženi toku različnih informacij.

Kot sva že nekajkrat opozorila, pa tudi znanstveniki sodijo v “vsa družbena okolja”, ki jih omenja Grieve. Nobelovemu nagrajencu za kemijo leta 1954 Paulu Lesingu, Nobelovemu nagrajencu za medicino leta 1908 Eliju Mechnikovu in Nobelovemu nagrajencu za medicino leta 2008 Lucu Montagnieru bi težko očitali splošno znanstveno nepismenost,¹⁵ očitno pa jim manjka specifična znanstvena pismenost in nekatere sposobnosti kritičnega razmišljanja, saj jih poleg velikih dosežkov na področju znanosti druži tudi promoviranje izredno neznanstvenih in večkrat ovrženih idej, od zdravljenja raka s C-vitaminom, zaviranja staranja z mlečnimi izdelki do homeopatije.¹⁶

Zaključek poročila Public attitudes to science iz leta 2011 je potrdil predpostavko, na kateri svoje delovanje temeljijo promotorji znanosti, namreč da se odnos do znanosti “spreminja in razvija, ko posamezniki postanejo bolj izpostavljeni znanosti.”¹⁷ Pri tem sicer ni nujno, da bo bolj podkovana javnost vse, kar je povezanega z znanostjo, sprejela z odprtimi rokami,¹⁸ bo pa gotovo boljši sogovornik. Podobno velja tudi za kritično razmišljanje, večkrat človek vadi veščine kritičnega razmišljanja, boljša postane njegova sposobnost kritičnega razmišljanja.¹⁹

Da bi kar največ ljudi lahko v vsakodnevnem življenju kritično preučilo informacije, katerim so izpostavljeni, se mora učenje znanosti in poučevanje o znanosti tako na osnovnošolskem kot srednješolskem nivoju premakniti zgolj s faktičnega tudi v učenje same znanstvene metode in v učenje veščin kritičnega razmišljanja. Vendar pa primarno izobraževanje igra le del vloge. Kot pravi Novella: “Da bi dosegli in obdržali znanstveno pismenost, potrebujemo vseživljenjsko učenje. Večina odraslih ljudi dobi informacije iz množičnih medijev, kar pomeni, da je v našo največjo korist, da imamo zelo visoke standarde za znanstveno novinarstvo (kar je nekaj, kar zadnje čase usiha).”²⁰ (Novella, 26. 8. 2014)

Vloge medijev pri vseživljenjskem učenju ne gre podcenjevati. Posebno poročilo Evrobarometra leta 2013 je pokazalo, da 65 % vprašanim televizija služi kot glavni vir informacij o razvoju v znanosti in tehnologiji, temu pa sledita dnevno časopisje s 33 % in splet z 32 % (možnih je bilo več odgovorov).²¹ Kar malo strašljiva misel, saj zaradi slabega presajanja informacij, populizma in želje po čimvečjem obisku oz. gledanosti do ljudi dnevno pride psevdoznanost, včasih kar odkrito, dostikrat pa zamaskirana v znanost. Kot primer slednjega pomislimo na kvazidokumentarne oddaje tipa Kako so vesoljci zgradili piramide (dejanski naslov “dokumentarca” na Discovery Channel) televizijskih kanalov, ki so v devetdesetih delali dobre izobraževalne oddaje (Discovery Channel, History Channel, National Geographic Channel), danes pa se glavnina njihovega programa vrti okoli resničnostnih šovov, ki imajo malo skupnega z znanostjo in nekritično predstavljajo teme, kot so paranormalno, duhovi, NLP-ji, jeti, kreacionizem,²² kot primer prvega pa na domači Dobro jutro, ki vsak dan dobre tri ure zaseda prvi program nacionalke in nekritično promovira vse od “ezoterike, spiritualizma, parapsihologije, alternativne medicine, zdravilcev, jasnovidcev, bele magije”²³ in mimogrede brez trohice sočutja za bolezni krivi kar bolnike same.²⁴ Pri tem si tako tuji kot domači televizijci prizadevajo s kombinacijo strokovnih izrazov in poudarjanjem avtoritete²⁵ pri gledalcih vzbuditi občutek verodostojnosti.

Znanstvena nepismenost in pomanjkanje kritičnega razmišljanja pa tudi sicer vplivata na način poročanja o znanosti. Težko bodo znanstveno nepodkovani novinarji, ki poročajo znanstveno nepodkovanim urednikom, dobro poročali o znanstvenih odkritjih. K zaupanju javnosti v znanost ne pripomore senzacionalistično poročanje tipa paradižnik povzroča raka, ki mu teden kasneje sledi novica, da paradižnik zdravi raka. Ko rezultate ene, največkrat preliminarne študije mediji nekritično objavijo brez konteksta, je videti, kot da znanstveniki kar naprej spreminjajo svoje mnenje in da vsak čas lahko pride ena študija, ki bo vse naše dosedanje znanje obrnila na glavo. Pri tem pa znanost v resnici deluje tako, da postopoma dodaja koščke v mozaik znanja in počasi gradi odgovor na zastavljeno vprašanje. Samo podajanje informacij o preliminarnih študijah je torej neprimerno, saj “preliminarnim²⁶ v znanosti sledijo obširne raziskave, ki lahko potrdijo ali ovržejo rezultate pilotnih študij. Ko je več takih raziskav narejenih in ko je dosežen nek znanstveni konsenz, bi bil šele čas o tem pisati v dnevno časopisje. Žal pa znanstveni konsenz ni udarna novica in o takih nadaljevanjih ne bomo več brali.” (Žorga Dulmin, 14. 10. 2012)

Pri tem je treba dodati, da del odgovornosti za senzacionalistično poročanje in posledično krhanje zaupanja javnosti v znanost nosijo tudi znanstveniki sami, ne samo tisti, ki namesto v presojo znanstvenim kolegom o svojih odkritjih najprej poročajo medijem, kot sta v primeru hladne fuzije storila Flaischmann in Pons, ampak tudi tisti, ki zavoljo ohranitve financiranja lastnega raziskovanja prenapihnejo rezultate in obljubljajo hiter tehnološki napredek, do katerega potem ne pride.²⁷

O javnosti

Po številnih raziskavah javnega mnenja imamo ljudje načeloma pozitiven odnos do znanosti in znanstvenikov,²⁸ pri čemer naj bi bolj razviti narodi najbolj dvomili o pozitivnih straneh znanosti in tehnologije²⁹ in naj bi bila javnost vedno manj naklonjena znanosti.³⁰ Vendar situacija ni tako enoznačna, kot v metaanalizi empiričnih podatkov o stališčih Slovencev in Slovenk do znanosti in tehnologije opozarja Ivanišin. Medtem ko meritve iz let 1987, 1995 in 2005 kažejo, da “na račun deleža najbolj zaupljivih do koristi znanosti […] raste delež tozadevno neopredeljenih” ter da je “vedno manj tistih, ki znanost ocenjujejo zelo pozitivno (in vedno več tistih, ki jo ocenjujejo »zgolj« pozitivno) in na račun neopredeljenih narašča tudi delež tistih, ki znanost ocenjujejo negativno,” kar potrjuje prepričanje, da smo “do znanosti vedno bolj skeptični”, hkrati kažejo tudi, da je naraslo število tistih, ki odobravajo reševanje problemov z znanstvenim pristopom, in ki menijo, da bi se morali politiki pri sprejemanju odločitev “bolj zanašati na strokovne nasvete znanstvenikov”. (Ivanišin 2008, 495-496)

Prej sva rekla, da prihaja do krhanja zaupanja javnosti v znanost. Morda bi morala biti natančnejša, do krhanja zaupanja prihaja pri določenem delu javnosti. Tudi javnost sama namreč ni homogena. Avtorji poročila Public attitudes to science so javnost v odnosu do znanosti glede na starost, izobrazbo, družbeni položaj, vlogo vere v njihovem življenju, način pridobivanja informacij o znanosti (spletne strani, posvečene znanosti in tehnologiji, dnevno časopisje, televizija), (ne)branje tabloidov in zanimanje za sodelovanje v javni razpravi o znanosti, v grobem³¹ delili na več skupin, na zaskrbljene, ki imajo v primerjavi z drugimi skupinami več zadržkov o namenih znanstvenikov in o tem, ali vlada zadovoljivo nadzira znanost in tehnologijo; na ravnodušne, ki se ne čutijo dobro informirane o znanosti, vendar pa do znanosti niso negativno nastrojeni ali zaskrbljeni; na pozne posvojitelje, ki jih znanost v šoli ni zanimala, jih pa zelo zanima zdaj, sploh v kontekstu njihovih lastnih življenj in skrbi, zanimajo jih družbene in etične implikacije znanstvenega dela; na zaupljive angažirane, ki predstavljajo najbolj izobraženo skupino, imajo močno pozitiven odnos do znanosti in znanstvenega napredka ter zaupajo, da je znanost dobro regulirana; na nezaupljive angažirane, ki sicer imajo zelo pozitiven odnos do znanosti, ne zaupajo pa tistim, ki v znanosti delajo, in sposobnosti vlade, da jih regulira; in na neangažirane dvomljivce, ki se jim znanost zdi neobvladljiva in ne vidijo njene koristi v lastnem vsakodnevnem življenju, hkrati pa jih skrbi smer znanstvenega razvoja in sposobnost vladnega nadzora znanosti. (Public Attitudes to Science 2011, 22-24)

O ambivalentnem odnosu zanikovalcev znanosti do znanosti

Sama pri spletni interakciji opažava zanimivo skupino ljudi, po zgoraj opisani delitvi nekje med poznimi posvojitelji in neangažiranimi dvomljivci, ki jih druži zanikanje znanstvenih izsledkov, najsibo to na področju cepljenja, globalnega segrevanja ali pristanka na Luni, tako da ji recimo kar zanikovalci znanosti. Ta skupina ima do znanosti ambivalenten odnos. Po eni strani ima izrazito odklonilen odnos do znanosti in znanstvenikov,³² govori o veri v znanost, kot bi bila znanost organizirana religija,³³ znanstvenikom oponaša zaprtost uma,³⁴ ne verjame znanstvenim inštitucijam, kot sta WHO in CDC,³⁵ in se celo posmehuje navajanju znanstvenega konsenza, ker so vsi znanstveniki in promotorji znanosti itak nepošteni plačanci.³⁶ Hkrati pa, paradoksalno, podkrepitev svojega vnaprej izoblikovanega stališča išče prav v znanosti.³⁷ Pri debati z njimi pa se vsakič znova izkaže, da “načeloma ne morejo dolgo vzdrževati koherentnega, na dokazih temelječega argumenta […]”³⁸ (McNamme, 22. 8. 2014)

Opisala in komentirala bova nekaj najpogostejših tehnik, ki se jih take skupine poslužujejo.

Prva taka taktika, ki se je poslužujejo zanikovalci znanosti, je podobna zatiskanju ušes. Pri tem postavijo trditev 1, ki jo na drugi strani debate zavrnemo v odgovoru 1. Namesto da bi nato naslovili trditve ali logiko v odgovoru 1, pa odgovora sploh ne slišijo, ampak postavijo novo trditev 2, na katero spet odgovarjamo v odgovoru 2, ki pa ga spet ne naslovijo, ampak postavijo trditev 3 in tako naprej, dokler se ena stran ne utrudi.³⁹

Druga taktika je sorodna prvi, le da se vse trditve pojavijo naenkrat. Taktika ima tudi svoje ime, Gishev galop, po ameriškem zagovorniku kreacionizma Duaneu Gishu. Gre za taktiko, kjer zanikovalec v zelo kratkem času pove tako veliko trditev, ki vsebujejo polresnice, slabo logiko, psevdoznanost, izkrivljanje dejstev, neosnovane predpostavke ipd., da je nemogoče vse nasloviti naenkrat. En odstavek Gishevega galopa lahko pomeni dvajset odstavkov razlage, kaj vse je v prvem odstavku napačnega.⁴⁰ Kadar se zanikovalci take taktike poslužijo v televizijski debati, kjer imata oba gosta z nasprotnih bregov enako časa za svoje argumente, gledalci pred zasloni lahko hitro dobijo občutek, da je zanikovalec “zmagal” neznanstvenik, saj tisti na drugi strani zaradi množice trditev in pomanjkanja časa sploh ne uspe zavrniti vseh trditev.⁴¹

Prestižu znanosti se gre menda zahvaliti, da je tretja od glavnih taktik zanikovalcev, ki želijo podkrepiti svoje prej oblikovano mnenje o neki tematiki, lepljenje povezav na eno študijo, ki naj bi potrjevala njihovo stališče. Že samo izpostavljanje ene študije brez znanstvenega konsenza je problematično, saj znanje, kot sva omenila, postopoma raste in ne živimo več v svetu, kjer lahko ena študija popolnoma spremeni naše vedenje o svetu. Ko na to opozorimo, ljudje radi rečejo, da je zgodovina polna zgodb o nenadnih preobratih v znanosti, in postrežejo s primerom Kopernika, češ da je bil pred izdajo njegove knjige o vrtenju nebesnih teles (De revolutionibus orbium coelestium) znanstveni konsenz, da se Sonce vrti okoli Zemlje, kar je hudo posploševanje. Že stari Grki so razvili svojo idejo heliocentrizma, Kopernikovo delo je, tako kot dela znanstvenikov danes, temeljilo na delu njegovih predhodnih kolegov. Je pa res, da je po Koperniku prišlo do preobrata v miselnosti laične populacije.

Lepljenje povezave na eno študijo prav tako kaže, da tej skupini ljudi ni jasen pojem znanstvenega konsenza: pri njem ne gre za to, da neki znanstveni teoriji pritrjuje večina znanstvenikov,⁴² ampak zato, da se je prevladujoča večina znanstvenikov z vseh koncev sveta preko raziskav dokopala do enakih zaključkov. Ni tako pomembno, kaj pravi ena študija, pomembno je, do kakšnih zaključkov prihaja glavnina študij.

Tretja stvar, ki jo opažamo pri povezavah na znanstvene študije, pa je v resnici zloraba znanosti. Včasih se zdi, da gre za namerno zlorabo in jim dejansko ni do tega, kaj je res in kaj ni, včasih pa, da gre za nenamerno zlorabo, ki izvira iz znanstvene nepismenosti, nekritičnega razmišljanja in nepoznavanja mehanizmov samoprevar, o čemer sva govorila zgoraj. Tako skupina takih in drugačnih zanikovalcev rada v podporo svojega mnenja ponuja metodološko slabo opravljene študije, ki so povrh vsega večinoma že razkrinkane kot take,⁴³ ali pa, kar je še huje, v podkrepitev svojega mnenja dajejo povezave na študije, ki so sicer obravnavale temo, ki jih zanima, dokazujejo pa ravno nasprotno od tistega, kar sami trdijo. Za nasprotnike cepljenja je tako denimo že dovolj, da se je študija ukvarjala s temo kontaminacije cepiva z nezaželenim virusom, ne pa tudi, kaj so pokazali rezultati raziskave, namreč da v s tem cepivom cepljenih ljudeh nezaželenega virusa niso našli.⁴⁴

O tem, kako izboljšati splošno znanstveno pismenost in veščine kritičnega razmišljanja

Posledica nezaupljive javnosti, ki jo predstavljajo zanikovalci, je ta, da zaradi nerazumevanja znanosti in nepoznavanja veščin kritičnega razmišljanja lahko preprečijo implementacijo za družbo koristnih znanstvenih rešitev (vetrne turbine, cepljenje). Ker je nerealno pričakovati, da bo laična javnost imela pregled nad vso znanstveno dejavnostjo, saj tega pregleda zaradi čedalje večje specializacije znanosti nimajo niti znanstveniki sami, je za produktiven dialog javnosti z znanostjo še toliko bolj nujna višja stopnja znanstvene pismenosti in poznavanje veščin kritičnega razmišljanja. Da bi to dosegli in obdržali, pa potrebujemo vseživljenjsko učenje, pri čemer ključno vlogo igrajo mediji. Prednosti višje stopnje znanstvene pismenosti, v katero vključuje veščine kritičnega razmišljanja, lepo povzame McNamme:

“Prednosti višje stopnje znanstvene pismenosti v družbi so očitne. Ljudje, ki so bolj vešči kritično razmišljati o prejetih informacijah in pri sebi pretehtati dostopne dokaze, se počutijo močnejše pri sprejemanju pomembnih odločitev, ne le o njihovem lastnem zdravju, ampak kot državljani. Družba, ki razume, kako znanost deluje, je manj nagnjena k temu, da jo lahko zavajajo ali ogoljufajo posamezniki ali organizacije, ki imajo lahko korist od napačnega interpretiranja podatkov ali ki lahko popačijo znanstvena spoznanja za promoviranje lastnih ciljev.”⁴⁵ (McNamme, 22. 8. 2014)

Vzpostavili smo torej pomembnost višje stopnje znanstvene pismenosti in poznavanja veščin kritičnega razmišljanja. Rešitev, kako jo doseči, pa je več, in segajo tako na področje izobraževanja kot na področje medijev. Rešitve, ki ciljajo bolj na odraščajočo populacijo, vključujejo tako že obstoječe, kot so muzeji znanosti (Hiša eksperimentov v Ljubljani, Hiša znanosti in center eksperimentov v Mariboru), statične in mobilne razstave, ki pa potrebujejo večji domet, ne le obiskov šolskih skupin, kot nove rešitve v obliki sprememb pri primarnem izobraževanju, od pri nas nepoznanih šolskih znanstvenih sejmov do uvedbe poučevanja kritičnega razmišljanja, napak človeškega uma in znanstvene metode pri pouku psihologije, filozofije, biologije, kemije in fizike. Rešitev za znanstveno izobraževanje odraslih pa vidiva predvsem v okrepljeni komunikaciji med znanostjo in javnostjo. Pri tem imajo kot glavni vir informacij o znanosti in tehnologiji veliko vlogo mediji, vendar pa morajo tudi sami znanstveniki prevzeti del procesa izobraževanja javnosti. Najlažje in z največjim dometom bi znanstveniki to dosegli z organiziranjem predavanj za novinarje in urednike. Druga rešitev, ki pa je že v domeni novinarjev, je povečano poročanje o znanosti tako na televiziji kot v dnevnem časopisju, saj je menda pri nas o znanosti redno poročajo le Delo, Dnevnik in Večer, pa še ti imajo manj kot 5 % takih prispevkov,⁴⁶ ob sočasnem zmanjšanem poročanju o psevdoznanosti oz. poročanju o psevdoznanosti le v kombinaciji s kritičnim komentarjem. Tretja rešitev je organiziranje javnih polemik o znanosti in tehnologiji, kar pri nas že uspešno počne dr. Saša Novak v okviru projekta Znanost na cesti, in nadaljevanje organiziranja znanstvenih festivalov (Znanstival, Teden možganov), ki so namenjeni zainteresirani javnosti. Četrta, del katere upava, da je tudi portal skeptik.si, pa so z znanostjo in kritičnim razmišljanjem povezani blogi, kot so Kvarkadabra, Zofijini ljubimci, Chuppacadabra, pri čemer bi si želeli tudi porast specifičnih znanstvenih blogov in direktno komunikacijo o znanstvenikovem zanimanju z javnostjo, kot to odlično počne dr. Franc Viktor Nekrep na blogu Mikrob(io)log.

Povečanje znanstvene pismenosti in kritičnega razmišljanja se nama zdi nujno tudi zato, ker bi se lahko v tako podkovani družbi namesto na obrambo osnovnih znanstvenih principov in znanosti kot take osredotočili na etične in politične implikacije znanstvenega razvoja.

Izvirno objavljeno v reviji Dialogi, št. 10, 2014