Rubrika Detektor
Varčevalna politika zadnjih let ima velik vpliv na vse vitalne elemente družbe, ki so na trgu lahko preveč ranljivi, še posebej pa to velja za izobraževanje in znanost. Kot v drugih sorodnih dejavnostih je tudi ta sektor v zadnjem času prejel nekaj hudih finančnih udarcev, ki ob že precej neurejenem položaju in pomanjkanju kadra (recimo, po razmerju študent – učitelj je ljubljanska univerza med državami OECD na predzadnjem mestu) še dodatno pritiskajo posebej na mlade znanstvenike in raziskovalce ter tako neposredno ogrožajo doseženo visoko raven slovenske znanosti in izobraževanja. Deloma se to kaže tudi v številu mladih, ki zapuščajo domovino v iskanju priložnosti v tujini. V takšnih primerih država izgublja dvojno – veliko je vložila v razvoj mladih in sposobnih kadrov, ki bodo svoje znanje in sposobnosti poslej razvijali in razdajali drugje.
Na težave sistema opozarjajo ob številnih priložnostih tudi v peticijah, kako pa se položaj slabša oziroma izboljšuje? Povprašali smo nekaj mladih znanstvenikov in raziskovalcev, ki so vpeti v ta sistem. Na vabilo so se z odgovori odzvali dr. Primož Krašovec, dr. Karin Cvetko Vah in mag. Jernej Agrež, dr. Tomaž Grušovnik pa se je na postavljena vprašanja odzval z daljšim razmišljanjem.
Primož Krašovec je doktor sociologije, ki ima trenutno naziv docenta sociologije kulture. Tri leta je bil polovično zaposlen na Pedagoškem inštitutu, drugače pa ureja, prevaja, piše, organizira konference in predava preko avtorskih pogodb. Sodeluje s Filozofsko fakulteto v Ljubljani, FDV-jem, raznimi EU institucijami in mednarodnimi fundacijami ter lokalnimi humanističnimi založbami. Ukvarja se z marksistično teorijo vrednosti, teorijo države (kritika meščanske politike) in teorijo ideologije.
Karin Cvetko Vah je doktorica matematičnih znanosti. Je izredna profesorica na oddelku za matematiko na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in je kljub profesuri od leta 2005 zaposlena na asistentskem delovnem mestu. Pred tem je bila mlada raziskovalka na Inštitutu za matematiko, fiziko in mehaniko. Ukvarja se z raziskovanjem algebre.
Jernej Agrež je magister znanosti. Od decembra 2012 službuje na Fakulteti za informacijske študije v Novem mestu, na kateri trenutno zaseda položaj asistenta, mladega raziskovalca. Ukvarja se s področji upravljanja poslovnih procesov, upravljanja znanja.
Tomaž Grušovnik je doktor filozofije, trenutno je docent na Pedagoški fakulteti in znanstveni sodelavec na Inštitutu za filozofske študije Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru Univerze na Primorskem. Znanstveno in pedagoško v okviru Univerze na Primorskem deluje že od leta 2007, vmes pa je v sklopu Fulbrightove štipendije gostoval tudi na Univerzi Nove Mehike in kot gostujoči raziskovalec in predavatelj na Univerzi v Oslu. Glavna področja filozofije, ki se jim posveča, so etika in okoljska etika, pragmatizem in filozofija vzgoje.
Na kakšne težave naletite pri svojem delu – kadrovske, finančne, pomanjkanje strokovnosti…? Kakšne pogoje za delo imate? Vam je omogočeno normalno delo?
Primož Krašovec: Predvsem pomanjkanje denarja in socialne varnosti. S honorarji zaslužim okrog 600€ na mesec, kar mi ne omogoča večjih nakupov (denimo pohištva, novega računalnika ipd.), omejuje dostop do literature in tehnoloških pripomočkov (denimo skenerja). Drugi problem je pomanjkanje institucionalne infrastrukture – tu ne gre le za plačano zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, ki pride z redno zaposlitvijo, temveč tudi za dostop do informacij, profesionalnih mrež, projektov, »fensi« objav v tujih revijah. Vse to je rezervirano za tiste, ki so na faksih/inštitutih, kar le reproducira marginalnost tistih, ki niso. Tretji problem je prisilna oziroma neprostovoljna desocializacija – z ljudmi komuniciram večinoma preko elektronske pošte, delam doma … Honorarno življenje ne otežuje le stika s sodelavci, temveč včasih, ko je veliko dela in več rokov zapored, po več tednov ne vidim niti prijateljev.
Karin Cvetko Vah: Slovenske univerze so finančno, in s tem seveda tudi kadrovsko, podhranjene, poleg tega pa še obremenjene z lastno patriarhalno miselnostjo, ki zapoveduje predpostavko, da se prava znanost rojeva zgolj znotraj trdno zacementirane piramidalne strukture. S koncem romantičnega obdobja širjenja univerzitetnega izobraževanja in s tem povezanih akademskih zaposlitev se je začela piramidalna struktura spreminjati. V boju za njeno ohranitev, ki dejansko pomeni boj za ohranjanje statusne elitnosti manjšine na vrhu piramide, smo priča naslutenim erozijam pravic mlajše zaposlenih. Začelo se je na videz nedolžno. Ko je asistent pridobil docentski naziv, ta nenadoma ni več pomenil takojšnje zaposlitve na učiteljskem (tj. docentskemu oz. profesorskemu nazivu ustreznem) delovnem mestu, temveč je moral na to mesto nekoliko počakati. Sprva le nekaj mesecev, kasneje let. Dokler se ni povezava med docentskim nazivom (ki ga pod strogimi pogoji podeljuje taista univerza) in delovnim mestom, ki temu naziva ustreza, povsem izgubila, tako da imamo po mojih ocenah (točnih podatkov mi s strani Univerze v Ljubljani ni uspelo dobiti) na Univerzi v Ljubljani preko 300 (verjetno pa mnogo več) docentov, izrednih in celo rednih profesorjev, ki zasedajo asistentska delovna mesta. Kar v praksi pomeni, da so z enakimi kvalifikacijami in za enako delo plačani veliko manj od bolj srečnih kolegov. A žal se erozija socialnih pravic tu ne konča. Najmlajši kolegi lahko po doktoratu računajo zgolj na obliko prekarne zaposlitve, bodisi honorarno bodisi za določen čas (nekaj mesecev) s skrajšanim delovnim časom (polovično, petinsko ipd.). Verjetno ni potrebno poudarjati, da raziskovalec, katerega eksistenca je neposredno ogroženo, dolgoročno ne more poglobljeno in predano opravljati svojega poklica.
Omeniti želim še vprašanje žensk. Na slovenskih univerzah opažam dvojnost, ko smo po eni strani priča veliki feminizaciji nekaterih strok (kar je verjetno, žal, posledica nizkega ugleda teh strok), po drugi strani pa imamo zlasti na naravoslovnih in tehničnih fakultetah med zaposlenimi visokošolskimi učitelji skoraj izključno moške, in to celo na programih, kjer je zastopanost žensk med študenti sorazmerno velika. O najpomembnejših študijskih, kadrovskih in drugih vprašanjih tako pogosto še vedno odločajo enospolni organi (senati fakultet, kolegiji rednih profesorjev ipd.).
Jernej Agrež: Z delovnimi pogoji sem zadovoljen, ne bi se mogel pritoževati. Sicer je res, da sem bil občasno soočen z obveznostmi, ki primarno ne spadajo v vsebinski obseg mojih osnovnih zadolžitev, vendar to ni bilo presenečenje, saj mi je bil širok spekter dela v naprej predstavljen. To sem sprejel kot proces izgradnje akademske osebnosti.
Kje vidite vzroke za svoj položaj in kakšne rešitve predlagate? Kdo in kako bi moral ukrepati – univerza, posamezne fakultete, ministrstvo, ARRS…?
Primož Krašovec: Deloma gre za makroekonomske vzroke, ki jih ni lahko reševati. A položaj bi se dalo izboljšati, vsaj kar se tiče mojih področij, z večjim javnim financiranjem humanističnih založb, da bi te lahko dejansko zaposlovale ljudi (tako prevajalce kot urednike). To bi se, tudi v danih proračunskih okvirih, dalo doseči z redistribucijo od komercialnih državnih založniških gigantov. Na ravni inštitutov bi morali začeti z dolgoročnim sindikalno-institucionalnim bojem proti projektnosti. Porjektnost spodbuja prekarnost in onemogoča resno znanstveno delo. To se morda sliši utopično, a ne vidim druge rešitve. Glede univerze, tu bi morali ukiniti omejitve zaposlovanja, ki ji jih trenutno nalaga ZUJF. Z redistribucijo ur od preobremenjenih rednih in izrednih profesorjev bi lahko zaposlili veliko novih mladih brez velikega povečanja stroškov.
Tudi na področju prekarnega dela bi se dalo veliko stvari izboljšati, predvsem bi bilo potrebno delati na izumljanju novih socialnih pravic, specifičnih za prekarno delo in pa vključevanju sedaj nepriznanega dela v honorarje (se pravi, da se v honorar za članek vključi tudi delo branja literature na temo članka, v honorar za predavanje delo priprav itn.).
Karin Cvetko Vah: O vzrokih sem se razpisala že zgoraj. So finančne narave, poleg tega pa tudi človeške – želja po ohranjanju piramidalne oblike in z njo pogojenih statusnih razlik.
V idealnem – ali vsaj razumnem – svetu bi pričakovali, da se bodo univerze zavedale pomena zaposlitvene stabilnosti in eksistenčne varnosti zaposlenih za nemoteno poglobljeno znanstveno in raziskovalno delo. Ker temu ni tako, je nujno ukrepanje države. Potrebujemo sistemsko rešitev. Ministrstvo mora skrbeti, da v visokem šolstvu in znanosti ne bo prihajalo do izkoriščanja v obliki prekarizacije dela, saj s tem niso izpolnjeni pogoji za vrhunsko delovanje. Poleg tega bi bilo potrebno znotraj Zakona o visokem šolstvu asistentskemu delovnemu mestu (v kolikor to delovno mesto sploh še ima smisel) priznati status učiteljskega delovnega mesta, ter ga predvideti kot vstopni korak na docentsko oz. profesorsko učiteljsko mesto. V praksi bi to pomenilo, da bi višanje naziva avtomatično pomenilo tudi z nazivom pogojene statusne pravice. Vemo, da je, denimo, osnovnošolski učitelj od prvega dne poimenovan učitelj, četudi uči v podaljšanem bivanju. Na univerzi pa je asistent poimenovan in pojmovan kot nekaj kvalitativno drugačnega od učitelja, četudi v praksi asistenti samostojno pripravljajo in vodijo ne le vaje in seminarje temveč tudi predavajo, pripravljajo, izvajajo in ocenjujejo izpite, so mentorji pri diplomskih, magistrskih in doktorskih delih, člani najrazličnejših komisij in tako dalje.
Jernej Agrež: Verjetno bi držalo, da bi bil določenih nalog razbremenjen, če bi fakulteta razpolagala s tolikšnim obsegom sredstev, da bi lahko zaposlovala dodaten kader.
Kako ocenjujete sistem in delo ARRS pri podeljevanju denarja za raziskovalne projekte z ozirom na svoj položaj?
Primož Krašovec: Nisem v projektih in nimam veliko stika z ARRS-om, tako da tega ne morem komentirati.
Karin Cvetko Vah: V osnovi vidim dva problema. Prvi problem je, da se morajo univerze potegovati za raziskovalni denar pod enakimi pogoji kakor inštituti, pri čemer se nikjer ne upošteva, da morajo zaposleni na univerzah poleg raziskovalnega opraviti še predpisan delež pedagoškega dela, kar pomeni, da je njihova pot do določenega števila točk toliko težja. Na tem mestu bi bila ustrezna večja avtonomija univerz, v smislu, da bi te prosto razpolagale z določenimi raziskovalnimi sredstvi. Menim torej, da bi morale imeti univerze sredstva za lastni raziskovalni program, ki bi bil neodvisen od razpisov ARRS. Drugi problem, ki ga vidim, tiči v metodologiji, po kateri ARRS deli denar. Merila se namreč vseskozi spreminjajo in težko se je znebiti vtisa, da so vsakič pisana na kožo določenim skupinam. Večje število manjših projektov smo nadomestili z manjšim številom zelo velikih projektov, za katere pa je seveda tudi boj toliko večji. Mlademu ali neodvisnemu raziskovalcu je tako dostop do raziskovalnih sredstev praktično onemogočen. Žal se zdi, da se z vsakim novim spreminjanjem sistem še poslabša.
Jernej Agrež: V začetni fazi akademske kariere težko podajam kakršno koli objektivno oceno glede dela ARRS, sploh z ozirom na moje trenutno stanje, saj je ARRS poglavitni financer projekta, na katerem sem zaposlen.
Kako razmišljate o nadaljevanju svoje kariere? Vidite svojo prihodnost v tujini? Zakaj in kaj si tam obetate?
Primož Krašovec: Če ne bo šlo drugače, bom tudi emigriral, a v tujini ni nujno dosti boljše (razen za specialiste v trenutno komercialno obetavnih raziskovalnih panogah, kot so biotehnologija, robotika ipd.). Predvsem je problematična prisilnost emigracije, ko nimaš druge možnosti. Odhod v tujino bi moral biti stvar svobodne izbire in ne nujnost.
Karin Cvetko Vah: Sama pripadam tisti srečno/nesrečni generaciji, ki je dobila ravno toliko socialne varnosti, da ni niti zares vključena v sedanji sistem niti povsem izključena iz njega. Glede na osebne okoliščine ne razmišljam o selitvi v tujino, bi pa o tem zagotovo razmišljala, če bi bila v enaki situaciji, kakor so moji mlajši kolegi, ki drugega izhoda pravzaprav nimajo.
Jernej Agrež: Verjetno kombinacija akademskega in tržno usmerjenega dela. Tujina je postala perspektiven izziv in se ji je na obeh področjih težko upreti. Predvsem iz vidika lažje izvedbe inovativnih idej. Slovenija se na določenih področjih izkazuje kot precej mačehovsko naravnana do majhnih, a zanimivih projektov.
Kako gledate na splošno smer razvoja sodobne znanosti in izobraževanja, ki je vse bolj specialistična in neredko prežeta s partikularnimi (ekonomskimi, političnimi itd.) interesi?
Primož Krašovec: O tem sem že veliko pisal drugje, tako da le na kratko. Znanost je nujni sestavni del tistega, kar Marx imenuje »nenehno revolucioniranje produkcijskega procesa«, se pravi, je nujna za večanje produktivnosti in s tem konkurenčnosti, kar se dosega z uvajanjem novih tehnologij (za to skrbi naravoslovje) in menedžerskih tehnik (za to skrbi družboslovje). Dokler kapitalizem obstaja, je naivno misliti, da je lahko znanost povsem avtonomna in neodvisna od ekonomskih interesov v tem najsplošnejšem pomenu. A znotraj tega okvira so mogoče različne politike znanosti. Trenutna smer razvoja je prenašanje stroškov ne le splošnih znanstvenih raziskav, temveč tudi tehnološke aplikacije znanosti (»tesnejše povezovanje univerze z gospodarstvom«) na javne institucije, tj. univerzo in raziskovalne inštitute. Mislim, da je to danes glavna bojna linija – ustaviti moramo to tendenco in zahtevati, da privatna podjetja tudi privatno plačujejo za tehnološko aplikacijo znanosti, saj so tudi profiti, ki iz nje izvirajo, privatni. To tudi pomeni, da bi morala podjetja, če bi želela ostati konkurenčna, zaposlovati več raziskovalcev in bi bilo manj doktorjev znanosti brezposelnih, hkrati pa bi imele javne znanstvene institucije več manevrskega prostora pri prakticiranju svoje omejene avtonomije.
Karin Cvetko Vah: Trenutna smer razvoja znanosti ne spodbuja poglobljenih in vsebinsko zahtevnih raziskav, saj stimulira zgolj raziskovanje, ki prinaša gotove in takojšnje rezultate. Celotno izobraževanje je vse bolj podrejeno podajanju znanj s takojšnjo uporabno vrednostjo, pri tem pa se zanemarja pomen temeljnih znanj. Izobraževalni sistem je izrazito tekmovalno naravnan, s čimer se tako med učenci kakor tudi med učitelji izgubljajo izjemno nadarjeni posamezniki, ki v sistemu kvazi objektivnega točkovanja ne zberejo nujno najvišjega števila točk, njihova nadarjenost in potencial za doseganje vrhunskih rezultatov pa se spregledata.
Jernej Agrež: Dober pedagog bo zmogel dobro opraviti svoje poslanstvo, kakor tudi dober raziskovalec, ne glede na pritisk usmeritev, ki izhajajo iz ekonomskih, političnih ali drugih virov.
Tomaž Grušovnik: Eno največjih težav, ki danes pesti akademsko in univerzitetno sfero, vidim v problemu njene usmerjenosti, oziroma, če lahko uporabim to besedo, v njeni »teleologiji«, v vprašanju njene »smotrnosti«, ki pa je del širše družbeno-politične problematike.
Čas, v katerem živimo, je po eni strani obarvan z razsvetljensko idejo »avtonomije uma«, po drugi pa z romantično idejo »ustvarjalnega posameznika«, obe pa sta se skozi zadnjih dvesto let na družbenem področju zlili v idejo »zahodne liberalne družbe«. Zanjo in za njene posameznike je značilno, da si morajo »sami krojiti svojo usodo« in se zmerom znova ustvarjati: na volitvah sami izbiramo svojo vlado in preko tega sami izbiramo svoje cilje. Smoter tako ni več naprej znan in dan, temveč je nekaj, kar moramo določiti sami. Tukaj pa nastane težava: kako izbrati »pravi« smoter? Katera od številnih poti je najboljša za našo družbo? Kdo naj o tem odloča v imenu drugih? Vsa ta vprašanja so po tem, ko smo izgubili vero v Boga in v naravno privilegirane družbene stanove, postala bolj pereča in bolj nejasna kod kdajkoli prej. Na kratko: upravičenost, oziroma legitimacija družbenih ciljev, je glavna težava, s katero se soočamo.
Tako rekoč prisiljeni v to »svobodno izbiro« zato iščemo merila za odločanje, ki naj bodo predvsem »strokovna« in usmerjena v »obče dobro«. Tako smo se znašli pod imperativom »koristnosti«, ki naj odloči, »kaj se splača, in kaj ne«. S tem pa smo pristali v paradoksni situaciji: po eni strani smo v svojih odločitvah prepuščeni zgolj samim sebi, po drugi pa smo ravno zaradi tega nenehno pod pritiskom »uporabnosti«, »varčnosti«, »racionalnosti«, »inovativnosti« in še bi lahko naštevali. Če govorimo konkretno o univerzitetni sferi: njen namen ni več odkrivanje resnice temveč produkcija znanja, ki pa mora biti »smotrno«, torej »koristno«, kar lahko prevedemo v pojem »aplikativnosti«, pri čemer naj bi se vse to odvijalo znotraj »avtonomije univerze«.
V preteklih desetih ali nekaj več letih smo zato raziskovalci morali nenehno upravičevati svoje delo in pri tem navajati različne ideološke razloge, zakaj naše raziskave »prispevajo« k temu in temu, recimo k »družbeni kohezivnosti« ali »tehnološki inovativnosti«. Toda izkazalo se je, da velika večina raziskav domnevno ni prispevala prav k ničemur. Nasprotno: prisiljeni smo se soočati z vse večjo ekonomsko krizo, z brezposelnostjo in ponekod celo s pomanjkanjem osnovnih virov. Prav zaradi tega smo v zadnjih letih začeli merila še zaostrovati in jih skušamo v paniki tako rekoč povsem konkretizirati: zdaj za upravičenost raziskovalnih projektov ni več dovolj navajati zgolj njihovih »občih prispevkov«, temveč njihove vse bolj »konkretne cilje«, njihov »neposredni impact« pri že vnaprej zagotovljenih »gospodarskih partnerjih«. Biologi morajo tako pokazati, da bo njihovo delo uspelo povečati uspešnost kakega prehranskega produkta, kemiki morajo dokazati, da bo njihova raziskava prispevala k bolj racionalni proizvodnji določenega izdelka, zgodovinarji, da bo njihovo odkrivanje prispevalo k prepoznavnosti turistične ponudbe itn.
Vendar pa v tej točki pride do novega protislovja, saj je sam imperativ »koristnosti« postal povsem nekoristen: opraviti imamo namreč s presežno produkcijo dobrin: medtem ko izumljamo nove prehranske izdelke, kar polovico vse pridelane hrane na svetu vržemo proč itn. Namesto da bi zaradi tehnološkega napredka delali manj, nekateri delajo vse več, medtem ko so drugi brezposelni. Bolj kot skušamo krizo premagovati, bolj jo s »konkretno aplikativnostjo« poglabljamo. Mislim, da bi morali na tej točki naš imperativ koristnosti prepoznati kot nemogočo zahtevo, kot željo, ki ji ni moč ugoditi, saj je sama »konkretnost« in »koristnost«, h kateri napotuje, pravzaprav zgolj želja, da bi držali svet v roki, da bi se prebili do poslednje realnosti, do tistega, »kar zares šteje«, tako rekoč do »Absoluta«. V filozofiji se je nekoč ta strast kazala kot pozitivizem, kot ideja, da se človek s pomočjo uma lahko prebije do »osnovnih gradnikov stvarnosti«; v znanosti se ta strast še danes kaže kot želja, da bi se prebili do »elementarnih dejstev«, recimo do Higgsovega bozona ali kakega drugega delca, ki bi »pojasnil skrivnost univerzuma«. Da je ta zahteva nemogoča se kaže predvsem skozi to, da je v neposrednem nasprotju z idejo, da smo kot posamezniki in družba svobodni, zaradi česar sami določamo svoje cilje in ustvarjamo svojo realnost, sami sebe in svoj univerzum. Še drugače: ideja objektivne, realne, resnične konkretnosti in uporabnosti je v nasprotju z idejo, na podlagi katere se je ravno vzpostavila kot merilo, namreč z idejo, da moramo sami določiti svoj vsakokratni konkretni in uporabni cilj. Tako stremimo za objektivnostjo in stvarnostjo tam, kjer si ju vnaprej odrekamo. Vsako h koristnosti naravnano delovanje tako ravno poglablja in reproducira vrzel med ciljem, ki smo si ga zamislili, in dejanskostjo, ki zares nastopi. Bolj kot skušamo z birokratskimi predpisi racionalizirati naše poslovanje, bolj to postaja neracionalno.
Ključno pri tej zgodbi je to, da omenjene zahteve po »učinkovitosti« ravno ne prepoznamo kot nemogoče: namesto da bi sprejeli dejstvo, da za številna dejanja preprosto ne moremo vnaprej predvideti vseh posledic, da pa to še ne pomeni, da niso nujno »nekoristna«, skušamo posledice še bolj konkretizirati in še bolj natančno »ločiti zrno od plevela«. Tako cela Evropa hlasta za inovativnostjo, kompetencami in vizijami, pri čemer pa postaja vse bolj rigidna, enostranska in nekompetentna za soočanje z izzivi, zaradi česar se poraja potreba po še bolj inovativnih in kompetentnih ukrepih in po še bolj drznih vizijah.
Takšna splošna klima hkrati nudi ugodna tla za razvoj bolj in bolj radikalnih osebnosti, ki so pod pritiskom imperativa koristnosti, pa tudi pod pritiskom ideje samouresničevanja posameznika, pripravljene razvijati domala nore osebne vizije, ki pa za sabo povlečejo radikalne družbene ukrepe, ki naj bi končno »premaknili stvari na bolje«: »ustvarili nova delovna mesta«, zajamčili »vrhunsko kakovost«, »povečali varnost« itn. Tako imamo v Sloveniji v zadnjem času opravka z umetniki, župani in univerzitetniki, ki želijo nič manj kot v duhu renesanse transformirati podobo naše krajine, družbe in posledično tudi univerze. Ne nazadnje smo začeli celo politične stranke imenovati po posameznikih in ne več po njihovem programu, vrednotah ali ciljih. Morda je to najbolj simboličen dokaz protislovnosti in praznosti ideje »avtonomije uma« in »ustvarjalnosti posameznika«, ki se je pričela na eni strani iztekati v poljubno samodrštvo vizionarjev, ekspertov za vse v dobi specializiranih strok, na drugi pa v histerično obnašanje ljudstva, ki za vsako oblast sproti ugotavlja, da »to ni to«.
Tem istim družbenim okvirjem je izpostavljena univerzitetna in akademska sfera, zaradi česar gre položaj mladih znanstvenikov razumevati prav iz njih: po eni strani se od njih pričakuje »inovativnost« po drugi strani pa morajo slediti proceduram in proračunskim postavkam. Morali bi biti tako »fleksibilni«, kot tudi »strokovni«; tako »zvesti načelom stroke« kot tudi »prilagodljivi« in »pripravljeni na izzive«. Znotraj te zapirajoče se zanke pa je seveda čedalje težje loviti ravnotežje in ravnati »strokovno«. Problem smotrnosti univerze tako trpi za istim protislovjem kot legitimacija družbenih ciljev nasploh: bolj kot skušamo z ustaljenimi metodami »inovativnosti«, »prepoznavnosti« in »prodornosti« določiti svoj cilj in avtonomno ter odgovorno »vzeti v roke svojo usodo«, bolj to občutimo kot zunanji pritisk, ali celo diktat imperativa koristnosti, ki gre svojo pot. Liberalna družba se nam s tem preveša v hlapčevanje lastnim nedosegljivim idealom, za katere smo mislili, da so skupaj s »smrtjo Boga« prešli, namesto enakosti ljudi pa smo dobili novo, rigidno in skoncentrirano elito 1 % bogatih zemljanov. Pot iz trenutne krize tako vidim predvsem v prepoznanju mehanizma »nemogoče zahteve«, ki naj obstoječe cilje in prizadevanja postavi v novo luč ter razkrije njihovo naravo, s čemer jih lahko predrugači tako pri posameznikih kot tudi v družbi. Kako to doseči v »konkretnem smislu«, je lahko zavajajoče vprašanje. V »tujini«, če s tem izrazom mislimo države zahodne liberalne tradicije, ni z znanstvenim raziskovanjem nič kaj bistveno drugače, zato sem prepričan, da na tak način ne moremo reševati problema, ki se nam javlja »doma«.
Morda gre tukaj prej rešitve iskati pri »mladini«, ljudeh, ki se trenutno še izobražujejo in bodo sposobni drugače gledati na našo družbo: a tu se srečujemo z novo težavo in z novim protislovjem izobraževalnega sistema – medtem ko upe polagamo v inovativnost novih mladih kadrov, jim po drugi strani predpisujemo vse bolj rigidno instantno izobraževanje, preobremenjeno z vnaprej fiksiranimi cilji, ki seveda teptajo možnosti samostojnega razvoja. Mladi imajo tako možnost sodelovati samo pri tistih ciljih, ki so jih določili drugi. Težko bi torej tukaj govorili o njihovi samostojnosti ali o njihovih »pravicah«. Namesto da bi jim torej razpirali možnosti s tem, da bi jim ponudili čim širši nabor znanja, jih zapiramo v programe z vnaprej določenimi rigidno usmerjenimi cilji. Ena največjih nalog, ki tako leži pred današnjo mladino, je prav to, da se bo morala od-učiti marsikatere poteze našega izobraževalnega sistema, ki jo skuša navaditi na »kompetenčnost«, »prodornost«, »kreativnost« in »inovativnost«.
Izvirno objavljeno v reviji Dialogi, št. 10, 2014