Skrb zase – meditacija, etika, kritična pedagogika

V tem prispevku se lotevamo premisleka o čuječnosti v povezavi z etiko in kritično pedagogiko. Pokazati poskušamo, da je za dosledno in poglobljeno ukvarjanje s čuječnostjo nujno ukvarjanje s pojmi in idejami, s pomočjo katerih lahko bolje razumemo vsebino etičnih dolžnosti. Čuječnost je v sodobnem svetu pogosto uporabljena kot sredstvo za dosego nekega cilja in je njena vloga potem povsem instrumentalna; na takšen način čuječnost postane še eno od orodij, ki se jih uporabi bodisi kot blago, ponujeno na trgu – kot še en izdelek, ki služi predvsem za izboljšanje zasebnega udobja potrošnikov –, bodisi kot način servisiranja delovne sile, ki ga podjetja v kapitalizmu uporabljajo za to, da bodo delavci bolj produktivni (in hkrati še bolj vpeti v razmerja moči). V obeh primerih je uporaba čuječnosti neetična in v nasprotju z njeno osnovno idejo. S pomočjo avtorjev, kot so Jon Kabat-Zinn, Thich Nhat Hanh, Michel Foucault in Emmanuel Lévinas, poskušamo čuječnost predstaviti kot prakso skrbi zase, ki je vselej tudi že skrb za drugega oz. skupnost – etika je torej v samem jedru prakse čuječnosti. Vprašanje, s katerim začnemo in na katerega na koncu ponudimo tudi neki odgovor, pa je glede možnosti poučevanja čuječnosti oz. za čuječnost. Pokažemo, da je to poučevanje neločljivo povezano s tem, kar so že v antični filozofiji imenovali (na)učiti se živeti, ki ima za svoje osnovno izhodišče etiko vrlin.