Pohod proti ničli. Ali zakaj se imata neoliberalizem in kulturni boj tako rada

Pred leti je zobozdravnik v manjšem kansaškem mestu Iola sprejel starše, ki so na pregled pripeljali hčerko s hudim zobobolom. Po krajšem preverjanju zdravstvenega zavarovanja dekličinih staršev je zobozdravnik deklici malo povrtal po bolečem zobu, potem pa ji je vstavil plombo iz stiropora. Kreativni pristop kansaškega zobozdravnika se ni obnesel. Deklici so kasneje zaradi hudih komplikacij morali amputirati čeljust. Žalostne zgodbe ljudi na socialnem dnu ene od najbogatejših držav na svetu seveda niso nobena redkost, a ta je še posebej tragična, ne le zaradi previsokih cen zavarovanj, ki deklici niso omogočale tradicionalnejših plomb iz keramike ali porcelana, ampak tudi zaradi ekonomskega eksperimenta kansaškega guvernerja, republikanca Sama Brownbacka, ki je leta 2012 uvedel davčno reformo pod geslom “pohod proti ničli”. Brownback je radikalno zmanjšal davke za premožnejše sloje, večini podjetij in samostojnih poklicev krepko zmanjšal ali celo ukinil dajatve na dobiček, skrčil socialne transferje, otežil dostop do zdravstvenega zavarovanja za tiste z najnižjimi dohodki (od tod plombe iz stiropora), zaprl celo kopico šol, štiri javne agencije in odpustil dva tisoč javnih uslužbencev. Guverner je napovedoval, da bo reforma prava adrenalinska injekcija za gospodarstvo, ki bo prinesla investicije in dvignila zaposlenost. A na koncu se ni izšlo. V nekaj letih je guvernerju uspelo milijardni presežek v državnem proračunu spremeniti v milijardni deficit. Napovedane rasti investicij in zaposlenosti ni bilo od nikoder, gospodarska rast je krepko zaostajala za drugimi državami v ZDA. Brownback je proračunsko luknjo krpal, kot ni vedel in ni znal, izropal je infrastrukturne fonde, nehal je obnavljati avtoceste in krepko povišal davek na dodano vrednost, kar je seveda prizadelo predvsem ljudi z najnižjimi dohodki, ki so na koncu plačevali več davkov kot pred reformo.