Ljudje v narekovajih

V stanovanju levo od dvigala v pritličju stolpnice na ljubljanskem Vodmatu, v kateri sem odraščal, je živel manjši gospod, ki se je zelo jezil na otroke, kadar smo pred njegovim balkonom igrali nogomet. Če nam on navkljub cepetanju in mlatenju z rokami ni ravno vlival strahu, pa je bilo drugače z možakarjem v zeleni uniformi ljubljanskega mestnega prometa, ki je ob poznih večerih prihajal na obisk in prav potihoma potrkal na vrata levo od dvigala. Njega smo se bali, ker je bil velik – spomnim se, da je imel čevlje kot pancerje -, namrgoden in ker je vedno skrivoma pogledoval naokrog. Če ne bi imel ničesar za bregom, se ne bi skrival pred ljudmi kot lopov, smo si mislili. Kadar je med sosedi pogovor nanesel na nenavadni par iz pritličja, se je vedno našel kdo, ki je znižal glas, s prsti po zraku zarisal narekovaje in rekel: “Veste, onadva sta …” Ko sem nekega večera sam čakal na dvigalo, sem se naenkrat znašel iz oči v oči s skrivnostnim obiskovalcem. Mislim, da je srečanje še bolj kot mene prestrašilo njega. Vrata njegovega prijatelja so ostala zaprta, dvigala ni in ni bilo, tako da sem si ga takrat prvič zares ogledal od blizu. In ugotovil, da je bil tisti izraz na njegovem obrazu, ki smo ga vedno imeli za namrgodenost in jezo, pravzaprav žalost in strah.