8. 2. 2022

Kritično mišljenje v obdobju lažnih dejstev, alternativne vednosti in teorij zarot

»Racionalno in kritično razmišljanje bi moralo biti obvezen predmet v šoli, pa bi bilo manj teorij zarot, praznoverja, šarlatanskih zdravilcev in verskega nasilja.« (zapis na Facebooku ob diskusiji glede cepljenja proti koronavirusu)

Očitno je, da civilizacijski zdrs, ki ga zaznamujejo oznake, kot je poresničnost, spodjeda osnove za skupni premislek in delovanje ter terja odziv, manj očitno pa je, kakšen odziv je lahko učinkovit. Ker je za govor o alternativnih dejstvih in za teorije zarot značilno nekritično sprejemanje najbolj nenavadnih trditev, se zdi povsem smiselno opozarjanje na pomen kritičnega mišljenja v mediju, ki je danes za vse več ljudi vse pomembnejši vir informacij in »informacij«. Sposobnost ustaviti tok trditev ter narediti prostor za premislek lahko razumemo kot značilnost izobraženosti, celo razumnosti. Vendar to opozarjanje na potrebnost kritičnega mišljenja ne omeni, da v nekem smislu živimo v obdobju zmagoslavja kritičnega mišljenja. V Sloveniji Zakon o osnovni šoli in Zakon o gimnazijah »kritično moč presojanja« oziroma »samostojno kritično presojanje« uvrščata med pomembne cilje vzgoje in izobraževanja. Kritično mišljenje je vključeno v večino seznamov spretnosti za 21. stoletje, Svet EU (2016/C 212/05) in celo OECD ga postavljata za enega ključnih ciljev vzgoje in izobraževanja. Vseprisotnost kritičnega mišljenja v formalnih ciljih izobraževanja pa spremljajo pojavi v »realnem« svetu, ki ne pričajo samo o njegovi odsotnosti, temveč o izgubi občutka za realnost. Pri tem ne gre samo za posameznike ali skupine posameznikov, temveč se zdi, da javno življenje vedno bolj zaznamujejo »teorije«, za katere se zdi, da pričajo o odsotnosti kritičnega premisleka. Od kod to nesorazmerje?