Pred nekaj dnevi so predstavniki vlade in javnega sektorja parafirali dogovor o postopni odpravi varčevalnih ukrepov v javnem sektorju za prihodnji dve leti. Največ, je slišati, bodo pridobili javni uslužbenci, ki prejemajo najnižje plače. To je dobra novica.
“Mukoma doseženi kompromis med sindikati in vlado je dobrodošel, ker je preprečil katastrofo – blokada, množični protesti, prazni tek itd. Vendar ne moremo in ne smemo biti navdušeni, natančneje rečeno: lahko smo zadovoljni zgolj z rezultatom, ne pa s procesom. Kajti glavni problem ostaja nerazrešen, namreč, vlada in druge politične elite se niso prav nič naučile, bojim se, da so iz teh dogajanj potegnile napačne sklepe. Vsaj zdaj bi se morali naučiti, da se morajo gospodarske reforme, na katere niso vezani le interesi kapitala, ampak tudi delavcev, vselej dogajati v trikotniku, v tripartitnem dialogu med delavci, delodajalci in državo. Gre za evropsko normo, ki je enako pomembna kot parlamentarna demokracija ali pa socialna država, le da s to normo pri nas nikoli nismo vedeli početi nič pametnega. Ko so se zgodila pogajanja med vogali omenjenega trikotnika, so se vedno zato, ker je tekla voda v grlo, ker smo bili na robu masovnih uličnih protestov ali pa, v najboljšem primeru, ker so pogajanja sindikati morali izsiliti. Ne zavedamo se, da tripartitni dialog ne sme biti nekaj, kar se izjemoma zgodi zgolj na koncu, ko vse drugo odpove. Nasprotno, tak dialog mora biti na začetku vsakega reformskega poskusa, mora biti stalen in rutiniran sistemski standard. Ker tega niti sedaj še nismo dojeli, se sprašujem, kaj bi se moralo zgoditi, da na tripartitnost nehamo gledati zgolj kot na pesek za gašenje požara.”