Včasih se primeri, da so znanstvena dognanja plod srečnih naključij. Ravno to bi lahko rekli za raziskavo, kateri težko najdemo para v sodobnejši znanstveni literaturi. Gre namreč za izredno zanimivo validacijsko študijo avtorjev Johna M. Steinerja in Jochena Fahrenberga, ki sta jo najprej opravila med leti 1962 in 1966 na dveh manjših vzorcih bivših pripadnikov formacij SS in regularne nemške vojske (Wehrmacht), katera pa je bila mnogo pozneje, leta 2000 dodatno obdelana in reanalizirana zaradi prejšnjih metodoloških pomanjkljivosti.
Raziskovanje avtoritarnosti so sicer številni avtorji sprva opravljali s t.i. F-skalo (Adorno et al.), ki bi naj merila fašistoidne predispozicije pri posameznikih. Takrat je metodološke probleme poleg konstrukcije samega vprašalnika predstavljalo zlasti dejstvo, da je bilo vzorčenje večinoma opravljeno na splošni populaciji (npr. študentih), ne pa na bolj specifičnih skupinah. Zato je toliko pomembneje, da za namene raziskave poiščemo takšne respondente, ki pripadajo ekstremnim političnim grupacijam, saj lahko v tem primeru postavimo hipotezo, da mora biti avtoritarnost pri teh posameznikih izrazitejša, kot pri tistih, ki pripadajo splošni populaciji, čeprav je njihova identifikacija vse prej kot lahka naloga. Prav to se je posrečilo zgoraj navedenima avtorjema, čeprav je naravnost neverjetno, da ta študija ni doživela prav nobenega komentarja v znanstvenih krogih, kljub temu, da je nanjo še posebej opozoril Meloen v publikaciji »Psihološki abstrakti« (Psychological abstracts, 1972)!
Kakorkoli že, originalna študija je bila nasploh ena redkih priložnosti za psihološko raziskovanje bivših pripadnikov nemških oboroženih sil in to skoraj dvajset let po koncu II. svetovne vojne! Še posebej je intrigantno vprašanje, ali so se po tako dolgem časovnem obdobju ohranile določene osebnostne dispozicije pri posameznikih, oba avtorja je zlasti zanimal obstoj avtoritarnosti, merjene z F–skalo. Takšne študije so danes seveda neponovljive in zato toliko bolj dragocene.
Postopek in metoda izvorne raziskave ter kasnejša ponovljena analiza
Avtorja izvorne raziskave sta s pomočjo nekdanjega nemškega generala Felixa Steinerja izbrala in pridobila zaupanje 229 bivših pripadnikov SS grupacij in 202 bivših pripadnikov regularne nemške vojske (Wermacht), katerim sta nato poslala vprašalnik, ti pa so ga izpolnjenega vrnili nazaj temu generalu. Vključeni so bili respondenti iz večih nemških dežel. Sedem jih je bilo zaradi zločinov proti človeštvu še vedno zaprtih, intervjuje z njimi je izvedel avtor raziskave. Nadaljnjih 47 respondentov je študiralo na univerzi v Freiburgu. Oba subvzorca (pripadniki SS, pripadniki regularne vojske), sta bila dokaj izenačena glede neodvisnih spremenljivk: starosti, družinskega statusa in drugih variabel, sta se pa kljub temu precej razlikovala glede stopnje izobrazbe. Z namenom izboljšanja zanesljivosti primerjav med obema subvzorcema, sta avtorja kasneje v reanalizi (l. 2000) uporabila še metodo primerjave v parih, katera izniči razlike, nastale zaradi demografskih značilnostih.
Celoten vprašalnik sta sestavljala dva dela. V prvem je bilo 21 postavk iz F-skale (Adorno et al.), v drugem pa številna demografska in druga vprašanja relevantna za pričujočo raziskavo: šolska izobrazba, poklic staršev, družina, poklic, življenjski standard, zasebna lastnina, verska pripadnost, pripadnost različnim vrstam oboroženih sil, rang v službi, podeljena odlikovanja in različne vrste preferenc.
Sociodemografske variable, vojaško kariero in različna druga stališča sta avtorja analizira z metodo χ2 (chi-kvadrat) z namenom določanja razlik med obema subvzorcema (SS, WM). Odgovore na posamezne iteme F-skale pa sta obdelala s t-testi, ki nam pokažejo signifikantnost razlik med aritmetičnimi sredinami. Poleg tega sta preverjala še faktorsko strukturo vseh vključenih variabel z metodo faktorske analize (Varimax rotacija).
Rezultati:
I. Sociodemografske variable:
– Izobrazba: pripadniki SS so bili v večji meri slabše izobraženi od pripadnikov Wehrmachta (več jih je imelo dokončano le osnovno ali srednjo šolo, manj pa fakulteto); χ2 = 34,4; p = 0,001.
– regionalni izvor: iz Vzhodne Nemčije (DDR) je bilo pripadnikov SS več, kot pripadnikov Wehrmachta; iz Zahodne Nemčije (BRD) je bilo pripadnikov Wehrmachta več, kot pripadnikov SS; χ2 = 13,7; p = 0,003.
– veroizpoved: katolikov je bilo med pripadniki SS manj, kot med pripadniki Wehrmachta; iz RKC je izstopilo, čeprav so ostali verni na svoj način (t.i. »svobodomiselni«, torej tisti, ki so verjeli v kakšne višje sile) bistveno več pripadnikov SS, kot pripadnikov Wehrmachta; χ2 = 26,9; p = 0,001.
– poklic očeta (kot mera socialnega prestiža): manj pripadnikov SS in več pripadnikov Wehrmachta je izhajalo iz zgornjega sloja, več pripadnikov SS in manj pripadnikov Wehrmachta pa iz srednjega in spodnjega sloja; χ2 = 15,7; p = 0,003.
– poklic respondentov: manj pripadnikov SS in več pripadnikov Wehrmachta je pridobilo poklice, značilne za zgornji sloj, več pripadnikov SS in manj pripadnikov Wehrmachta pa tiste, značilne za srednji in spodnji sloj; χ2 = 27,1; p = 0,001.
– nevojaški poklic: manj pripadnikov SS in več pripadnikov Wehrmachta je pridobilo katerikoli nevojaški poklic, več pripadnikov SS in manj pripadnikov Wehrmachta pa vojaški; χ2 = 4,9; p = 0,027.
– lastništvo hiše (kot mera življenjskega standarda): več pripadnikov SS in manj pripadnikov Wehrmachta je imelo v posesti hišo; χ2 = 6,2; p = 0,013.
II. Vojaška kariera:
– vojaški čin: več pripadnikov SS in manj pripadnikov Wehrmachta je bilo navadnih vojakov ali podoficirjev; manj pripadnikov SS in več pripadnikov Wehrmachta je bilo oficirjev ali štabnih oficirjev; χ2 = 6,5; p = 0,039.
– vrsta vojaške službe: več pripadnikov SS in manj pripadnikov Wehrmachta je bilo aktivnih vojaških oseb; manj pripadnikov SS in več pripadnikov Wehrmachta je bilo rezervistov; χ2 = 3,8; p = 0,052.
– pripadnost vojaškemu rodu: več pripadnikov SS in manj pripadnikov Wehrmachta je občutilo zadoščenje glede pripadnosti svojemu vojaškemu rodu; manj pripadnikov SS in več pripadnikov Wehrmachta je občutilo razočaranje ali je gledalo na to pripadnost, kot na nespremenljivo usodo; χ2 = 103,5; p = 0,001.
– odlikovanja za pogum: če odmislimo najvišjo stopnjo, so bila odlikovanja za pogum pogostejša pri pripadnikih SS, manj pogosta pa pri pripadnikih Wehrmachta; brez medalje je bilo bistveno več pripadnikov Wehrmachta, kot pripadnikov SS; χ2 = 50,3; p = 0,001.
– odlikovanja za ranjenost: pogostejša so bila pri pripadnikih SS, manj pogosta pri pripadnikih Wehrmachta; brez medalje je bilo več pripadnikov Wehrmachta, kot pripadnikov SS; χ2 = 18,3; p = 0,001.
III. Stališča:
– pomembne vrednote: najpomembnejši vrednoti sta bili pri pripadnikih SS lojalnost in čast, pri pripadnikih Wehrmachta pa pravičnost; χ2 = 39,9; p = 0,001.
– pozitivno sprejemanje poklica policista: pripadniki SS so gojili mnogo več simpatij do tega poklica, kot pa pripadniki Wehrmachta; χ2 = 12,8; p = 0,001.
– pozitivno sprejemanje poklica vojaka: pripadniki SS so gojili mnogo več simpatij do tega poklica, kot pa pripadniki Wehrmachta; χ2 = 34,2; p = 0,001.
– Preference do določenih mest:
– Berlin: pripadniki SS so izražali manj preferenc, kot pa pripadniki Wehrmachta; χ2 = 9,7; p = 0,008.
– Jeruzalem: pripadniki SS so izražali manj preferenc, kot pa pripadniki Wehrmachta; χ2 = 29,2; p = 0,001.
– Pariz: pripadniki SS so izražali manj preferenc, kot pa pripadniki Wehrmachta; χ2 = 43,5; p = 0,001.
– Moskva: pripadniki SS so izražali manj preferenc, kot pa pripadniki Wehrmachta; χ2 = 31,7; p = 0,001.
– Preference do določene glasbe:
– vojaške koračnice: pripadniki SS so izražali več preferenc, kot pa pripadniki Wehrmachta; χ2 = 58,0; p = 0,001.
– Wagner: pripadniki SS so izražali več preferenc, kot pa pripadniki Wehrmachta; χ2 = 48,4; p = 0,001.
IV. F – skala:
Tabela 1: postavke v F-skali, ki statistično signifikantno razločujejo med pripadniki SS in Wehrmachta
Tabela 2: korelacije izbranih sociodemografskih variabel in F-skale
Opomba: prvi korelacijski koeficient vsake celice se nanaša na celotni vzorec, drugi na SS, tretji na WM
Interpretacija:
Nedvomno gre za enkratno empirično raziskavo, tako glede izbire samega vzorca (kar je danes neponovljivo!), kot tudi obširnosti analiziranih variabel. Je pa res, da imamo opravka z validacijsko študijo, kar pomeni, da je raziskovalce zanimalo, ali konkretni merski instrument (v tem primeru F – skala) meri resnično tisto, kar mislimo da meri, torej avtoritarnost. Hipoteza, ki sta jo avtorja preverjata je bila, da so bili bivši pripadniki SS (kot najbolj elitna in ideološko zaslepljena grupacija v nemški vojski) v primerjavi z navadnimi vojaki Wehrmachta, bolj avtoritarni. Še posebej intrigantno je vprašanje, ali se po tako dolgem časovnem obdobju (20 let od konca II. svetovne vojne) avtoritarnost res izkaže za stabilno dispozicijo, torej da traja v času, kar bi pomenilo, da gre za močno zakoreninjeno osebnostno lastnost, tako kot so to predvidevali že pionirji raziskovanja tega fenomena (Adorno et al.), ne pa za bolj spremenljiva stališča, še posebej, če vzamemo v obzir, da je Nemčija po porazu v II. svetovni vojni bila deležna intenzivne denacifikacije (torej popolnoma drugačne indoktrinacije, v smeri sprejemanja demokratičnih zahodnih vrednot).
Ne more presenetiti, da je največjo težavo predstavljal omejen nabor potencialnih preskušancev in prepričevanje teh za sodelovanje v raziskavi, zato vključena subvzorca žal nista mogla biti slučajno izbrana. Najpomembnejše ugotovitve originalne raziskave iz šestdesetih let prejšnjega stoletja (sicer publicirane leta 1970), se lahko sedaj z naknadno reanalizo v glavnem potrdijo. Razširjene in naknadno obdelane so bile le nekatere sociodemografske značilnosti, pa vprašanja o vojaški službi in še nekatera stališča ter preference, ki pa so dodatno priskrbela vpoglede v razlike med subvzorcema. Zaradi bolje kontroliranih statističnih postopkov se je prav tako zvišala zanesljivost merjenja. Kljub temu je primerjava teh rezultatov z rezultati raziskav drugih avtorjev težko izvedljiva ravno zaradi razlik v metodoloških izhodiščih.
Analiza socio-demografskih variabel in vojaške kariere nam pokaže precej razlik med obema subvzorcema. Najprej gre za precejšnje razlike v SES (socialno-ekonomskem statusu), kjer so pripadniki regularne vojske precej višje. Tako jih zgornjemu sloju pripada več, kot pa pripadnikov SS (poklic očeta: WM=25,4%, SS=11,2%; lastni poklic: WM=32,3%, SS=17,2%). S tem je konsistenten še višji odstotek akademsko izobraženih pripadnikov Wehrmachta (34,3%), za razliko od pripadnikov SS (12,3%), kar bi lahko pomenilo, da visoko izobražene v manjši meri privlači visoko indoktrinirana, ideološko brezkompromisna, dogmatična avtoritarna organizacijska struktura. Razlike v izobrazbi so pri obeh vzorcih visoko statistično signifikantne ( p = 0,001). S tem bi sovpadala tudi ugotovitev, da pripadniki SS bistveno več izbirajo ravno aktivne vojaške službe (57,4%), pripadniki navadne vojske (Wehrmacht), pa so v glavnem rezervisti (54,7%). Razlika je na robu statistične signifikantnosti (p = 0,052). Tudi pričakovana povezava med višjo izobrazbo in pridobljeno stopnjo čina oficirja je dokazana: pripadniki SS (18,%), pripadniki WM (31,1%), statistična pomembnost (p = 0,039). Pripadnikov SS je več med podoficirji in navadnimi vojaki. Slednjih, ki bi občutili neko zadoščenje ob dejstvu, da so sodelovali v vojni, je bistveno manj (34%), kot pa pripadnikov SS (83,4%). To bi nakazovalo na nek fanatizem, verjetno avtoritarno agresivnost. Razlika je že visoko statistično pomembna (p = 0,001). Prav tako na večjo zagrizenost indicirajo pridobljene medalje, tako za hrabrost, kot za ranjenost. Tudi tukaj bistveno prednjačijo pripadniki SS (v obeh primerih je razlika med subvzorcema na nivoju 0,001). Poleg tega je tudi za današnji čas zelo indikativno, da precej več pripadnikov SS, za katere domnevamo, da so bolj avtoritarni, izhaja s področja bivše Vzhodne Nemčije in obratno, pripadnikov regularne vojske, ki bi naj (teoretično) bili manj avtoritarni, pa z območja Zahodne Nemčije (DDR: SS = 21,3%, WM = 10,3; BRD: SS = 64,9, WM = 75,9; p = 0,03). Zanimivo je vprašanje veroizpovedi. Tukaj opažamo, da je precej več pripadnikov regularne vojske bodisi katolikov, bodisi protestantov (90,1%), pripadnikov SS pa bistveno manj (69,8%). So pa zato slednji (30,2%) bolj »svobodomiselni«, torej taki, ki so formalno izstopili iz Cerkve, a so zasebno ohranili vero v Jezusa Kristusa ali neko drugo višjo silo; takih je le 9,9% med pripadniki Wehrmachta. Razlika je visoko statistično signifikantna (p = 0,001). Je pa morda presenetljiva še ugotovitev, da si pripadniki SS (35,8%) nekoliko bolj prizadevajo za doseganje višjega življenjskega standarda (individualna hiša), kot pa tisti iz redne vojske (24,8%). Razlika je že statistično pomembna (p = 0,013).
Veliko razlik med obema vojaškima formacijama najdemo pri posameznih stališčih. Skladno z raziskavami drugih avtorjev ne preseneča spoznanje, da pripadnikom SS (za katere domnevamo, da so bolj avtoritarni) ustrezajo predvsem vrednote lojalnosti bolj, kot pa pripadnikom Wehrmachta (SS= 23,3%, WM=10,0). Analogno ugotavljamo še za pomembnost časti (SS=19,1, WM=4,2). Se pa zato pripadniki Wehrmachta bolj nagibajo k pravičnosti (85,8%), kot pa pripadniki SS (57,6%). Razlika v vrednostnih preferencah pri obeh subvzorcih je torej visoko statistično pomembna (p = 0,001). Isti nivo pomembnosti razlik (p = 0,01) med obema grupacijama je najti še pri simpatijah za določene poklice – tako pripadnikom SS pomeni poklic vojaka mnogo več (66,4%), kot pa pripadnikom Wehrmachta (29,9%). Distinkcijo opažamo tudi pri poklicu policista: pripadniki SS (26,7%), pripadniki Wehrmachta (8%). Prav tako so zanimive preference do določenih mest, kar bi nakazovalo na ideološko usmerjenost. Tako pripadniki SS manj preferirajo Jeruzalem (2,2%), Pariz (34,1%), Moskvo (4,4%) in Berlin (54,6%); pripadniki Wehrmachta pa precej bolj (5%; 65,4%; 6,9%; 57,%). Statistična signifikantnost je pri vseh mestih visoko pomembna (p = 0,001), nekaj nižje le v primeru mesta Berlin (p=0,008). In nenazadnje, razlike v stališčih oz. preferencah se pojavljajo celo pri sprejemanju določenih glasbenih zvrsti. Pripadniki SS (89,8%) mnogo bolj cenijo vojaške koračnice, kot pa tisti iz regularne vojske (33,7%). Podobno velja za skladatelja Wagnerja, ki naj bi bil glasbeni idol nacizma. Rezultati so podobni kot prej; pripadniki SS (88,9%) mnogo bolj cenijo takšno glasbo, kot pa oni iz Wehrmachta (31,8%). V obeh primerih gre za statistično signifikantne razlike (p=0,001).
Vse te razlike nastopajo v celotnem vzorcu (229 bivših pripadnikov SS in 202 bivša pripadnika Wehrmachta). Vendar imata subvzorca to pomanjkljivost, da se precej razlikujeta glede izobrazbe respondentov. Prej smo namreč videli, da so bolje izobraženi predvsem pripadniki Wehrmachta, slabše izobraženi pa pripadajo SS grupacijam. To je lahko predstavlja precejšen metodološki problem, saj ni jasno, katera variabla pogojuje razlike med subvzorcema. Prav zato sta avtorja v naknadni reanalizi uvedla še metodo primerjanja v parih, kar pomeni, da sta za vsakega pripadnika Wehrmachta izbrala tistega pripadnika SS, ki mu je izenačen po nekaterih ključnih neodvisnih spremenljivkah: starosti, poklicu, izobrazbi, socialnem prestižu. Na ta način sta našla 108 parov. Če sta upoštevala še očetov poklic, se je število parov zmanjšalo na 76. In ob upoštevanju čina, kot neodvisne variable, je še zmeraj ostalo 21 izenačenih parov. Končna ugotovitev je bila, da kljub taki rigorozni selekciji še zmeraj obstajajo robustne razlike v večini stališč in rezultatih na F – skali med bivšimi pripadniki SS in tistimi iz Wehrmachta in to celo po dvajsetih letih! Gre predvsem za poudarjanje zvestobe, časti, zadoščenja zaradi pripadnosti konkretni vojaški grupaciji, pa preferiranje vojaških koračnic in Wagnerja.
Pri F–skali je prišlo do nekaterih metodoloških izboljšav. Na veljavnost te skale gre sklepati iz visoko signifikantnega razločevanja obeh subvzorcev. Od uporabljenih 21 postavk (ena je bila eliminirana zaradi nizke konsistentnosti), dosega zadovoljivo stopnjo statistične pomembnosti razlik kar 15 postavk. Relevantne so tako tiste, ki se nanašajo predvsem na predsodke do marginalnih skupin (npr. »Od brezdomcev se lahko okužimo«, »Homoseksualce je potrebno kaznovati«), na odnos nadrejenost – podrejenost (npr. »Navodila nadrejenega so potrebna«, »Obstajajo močni in šibki«, »Moč volje premaga šibkost«), na seksualnost (»Seksualne zločine je potrebno strožje kaznovati«), potem na ciničen odnos do človeške vrste (»Vojna in konflikt sta v človekovi naravi«), tudi na tradicionalne vrednote (»Žalitev časti je treba kaznovati«, »Manj je treba govoriti, več delati«, »Mladina potrebuje trdo disciplino«), verovanje v nadnaravno (»Usodo določajo neznane moči«) in še nekatere druge. Gre za večino tistih značilnosti, ki so jih identificirali že Adorno in sodelavci in katere bi naj nakazovale na t.i. fašistično osebnost, katere srž je prav avtoritarna naravnanost.
Sicer pa sta avtorja za postavke celotne F-skale ugotovila zadovoljiv koeficient konsistentnosti (Cronbach α = 0,84). Analiza posameznih postavk (itemov) sedaj pokaže na nekaj manjših razlik glede na prvotno študijo – pri dveh itemih razlike med subvzorcema niso več pomembne, zahvaljujoč preciznejšemu statističnemu postopku. Sicer pa je ugotovljena razlika med pripadniki SS (M = 90,15; SD = 11,33) in pripadniki Wehrmachta (M = 77,96; SD = 18,43) na celotni F – skali visoko statistično signifikantna (p < 0,0001), kar pomeni, da obstaja manj kot 0,01% možnosti, da so razlike med obema subvzorcema nastale slučajno. Očitno je res deloval nek sistematični dejavnik, v našem primeru poteza avtoritarnosti, ki jo meri F – skala. Višje vrednosti postavk na F – skali najdemo pri starejših in manj izobraženih.
Naslednja statistična procedura je bila eksploratorna faktorska analiza. Ker je bil tukaj ekstrahiran zelo dominanten prvi faktor, ki pojasni največ skupne variance (kar 23%), se zastavlja vprašanje, ali je iskanje drugačnih faktorskih solucij (z dvema ali večimi faktorji), sploh smiselno. Dejansko daje dvofaktorska solucija manj vsebinsko diferenciranih komponent.
Iz korelacijske matrice pa razberemo značilen vzorec povezav med različnimi variablami. Izkaže se, da tisti z visokimi skori na F – skali tudi bolj izražajo pripadnost vojaškemu rodu in nasploh cenijo vojaški poklic, zanje sta bolj pomembni vrednoti časti in zvestobe, kot pa pravičnost, so bolj reakcionarni glede preferenc do družbene ureditve (monarhija, diktatura), pri srcu so jim vojaške koračnice. Razvidna je tesna povezanost pripadnosti specifični vojaški grupaciji (SS ali Wehrmacht) z avtoritarnostjo (F – skala), kjer so pripadniki SS bistveno bolj avtoritarni, kot tisti iz Wehrmachta (r = – 0,38).
Sklepne misli:
O avtoritarnosti posameznikov kot psihološki dispoziciji, je potrebno v današnjem času morda govoriti pogosteje, kot kadarkoli doslej. Predvsem zaradi izjemnega pomena, ki ga ima za razumevanje pojavov, kot so npr. vzpon skrajne desnice, novodobnega nacifašizma, naraščanja socialnopsihološke patologije (predsodki, etnocentrizem, rasizem), problema t.i. »tihe« večine itd., je še posebej pomembno, da se predstavijo znanstveni dosežki, ne nujno najsodobnejši, morda celo pozabljeni, zamolčani, a vseeno relevantni, taki, ki spadajo predvsem v domeno politične psihologije. Ena takih je zagotovo raziskava Američana Johna M. Steinerja in Nemca Jochena Fahrenberga, podrobneje opisana v pričujočem prispevku. Osuplja predvsem dejstvo o njeni skoraj popolni zamolčanosti oz. spregledanosti v znanstvenih krogih, kljub njeni metodološki izvirnosti in verjetno enem od najzahtevnejših načinov vzorčenja. Avtorja sta namreč respondente izbirala med bivšimi pripadniki SS grupacij in Wehrmachta (regularne nemške vojske) in to kar 20 let po koncu druge svetovne vojne! Gre za eno redkih raziskovalnih priložnosti, ki podaja odgovore na vprašanja o tem, ali oz. kako je sploh mogoče, da neka ideologija, nacifašizem, pušča tako dolgotrajne, globoke sledi v človeški psihi, čeprav je po II. svetovni vojni delovala na te iste individuume povsem druga ideologija (demokratični parlamentarizem) – in kakšni pogoji morajo biti za to izpolnjeni.
Pričujoča reanaliza zelo prepričljivo odgovarja na ta vprašanja, pri čemer se potrjuje vrednost samega merskega instrumenta, F – skale. Pokaže na globoko zakoreninjenost osebnostne poteze avtoritarnosti pri najbolj zadrtih, fanatičnih, ideološko pregnetenih pripadnikih SS formacij, kot najbolj proslule strankarsko-vojaške strukture nekdanjega Tretjega rajha. Vojaki Wehrmachta (redne nemške vojske) izpadejo bistveno manj avtoritarni. Vendar tukaj žal ne moremo odgovoriti na vprašanje, ali že formirani, avtoritarno predisponirani posamezniki sami iščejo zavetje v takšni ideološki sredini, ali pa obratno, ta ideološka indoktrinacija naknadno izoblikuje tiste posameznike, ki se znajdejo pod njenim vplivom. Po drugi strani se pokažejo še druge pomembne razlike, tiste med različnimi stališči in nekaterimi demografskimi variablami (predvsem izobrazbo). Na splošno bivši pripadniki SS visoko cenijo militaristične vrednote (vojaško službo, čast, zvestobo, preferirajo celo vojaške koračnice), v vedenju kažejo večjo borbeno zagrizenost (kar se kaže v odlikovanjih) in so nasploh bolj reakcionarno naravnani. Ti izsledki pritrjujejo mnogim prejšnjim ugotovitvam (Adorno, Rokeach, Altemeyer itd.), da je avtoritarnost splošna osebnostna dispozicija, ki se kaže na številnih področjih (stališčna struktura, estetika, umetnost, politična usmerjenost, kognitivni stili, celo percepcija).
Spoznanja te davne študije ponujajo pomenljivo refleksijo za današnji čas, čas prevrednotenja demokratičnih vrednot, čas zaslepljenega fanatizma. Odstirajo namreč tančico skrivnosti s pojava, empirično preučevanega natanko sedemdeset let, ponujajo dodatna pojasnila za intrigantno vprašanje o tem, kaj je in v čem se kaže nedemokratična orientacija določenih posameznikov ter od kod nekritična poslušnost, ki jo je tako pogosto srečati pri pripadnikih radikaliziranih, desničarskih političnih grupacijah.