Od prostih trgov do avtoritarne nadvlade
V zadnjem času se zaradi ne povsem nepričakovanih dogodkov z obeh strani Atlantika v smeri civilizacijske regresije na najnižjo raven družbenega upravljanja doslej, ki jo še najbolj poosebljata Donald Trump in Boris Johnson, pojavljajo številna dela, ki skušajo pojasnjevati tovrstne tektonske družbeno-politične premike. Pri tem je nedavno izdana knjiga ameriške politologinje Wendy Brown z naslovom Na ruševinah neoliberalizma (In the Ruins of Neoliberalism: The Rise of Antidemocratic Politics in the West, 2019), nekaj posebnega. Še zlasti zato, ker prepričljivo poveže dandanašnje antidemokratične trende z dognanji celega spektra velikih mislecev (Freuda, Adorna, Foucaulta, Nietzscheja), ki so že v preteklem stoletju oz. še prej v temelju zamajali idealizirano predstavo človeške družbe kot entitete, ki temelji na racionalnosti in pozitivnih vrednotah.
Nasploh je zgodovina zahodne civilizacije polna nepričakovanih zasukov, pravih paradigmatskih prelomov. Potem ko je Galileo Galilei vztrajal pri tem, da naš planet ni središče samega vesolja in je Charles Darwin neizpodbitno dokazal, da človek v razvoju vrst ni pravzaprav ničesar izjemnega, je bil kasneje Sigmund Freud tisti, ki je sprevidel, da ljudje nismo niti gospodarji v „lastni hiši“ (torej da naše življenje ne regulira zavestna volja, ampak nezavedni vzgibi)! A ti trije težki udarci našemu narcisizmu še zdaleč niso vse, kar bi bili pripravljeni priznati oz. pretrpeti. Predvsem avtorjem kritične teorije družbe, strukturalistom in poststrukturalistom se imamo zahvaliti za daljnosežna spoznanja o delovanju sodobne družbe v času neoliberalizma kot prevladujoče politično-ekonomske doktrine. In Wendy Brown zelo suvereno prikaže, da tovrstne ideje še zdaleč niso preživete. Tako se je pravzaprav le dozdevalo da so – a vse do Trumpa, Johnsona, Bolsonara, Salvinija, Orbana, Janše in ostalih apologetov novodobne populistične skrajne desnice, ko se kakor hišica iz kart sesuva vsa dozdevno mogočna zgradba državljanskih pravic in svoboščin ter nasploh dosežkov države blaginje.
Nihilizem kot posledica primata racionalnosti v sodobni družbi
Eden redkih mislecev v zgodovini moderne znanosti, zmožen tako daljnosežnega vpogleda, je bil nemški filozof Friedrich Nietzsche. Za nihilizem je trdil, da se nujno pojavi kot nekakšen neželjeni produkt emancipacije razuma in vznika novoveške znanosti, takrat ko se podvomi v obstoj Boga in drugih oblik avtoritete. Razsvetljenstvo je tako na nek način obsojeno nanj. Če je Bog res mrtev, kakor je vzkliknil Nietzsche, potem civilizacijo kot tâko njegov nadomestek, torej znanost, pravzaprav ne more odrešiti.
Nihilizem je vseobsežni dvom, dvom v vse, v naša lastna spoznanja, v posameznika in v družbo. Je dvom v vrednote. Ne gre za odsotnost vrednot, kot to včasih trdijo nekateri družbeni kritiki, ampak za razvrednotenje, degradacijo, relativiziranje vrednot, za njihovo izkoreninjenost po eni strani, po drugi pa za multiplikacijo, množenje zmeraj novih in njihovo nekritično sprejemanje. Končno pridemo do točke, ko ne obstajajo višje in nižje vrednote, ampak je vse nekakšna uravnilovka. Tako je npr. pri nas RTV Slovenija že pred časom posvojila pojem uravnoteževanja programskih vsebin, kar pomeni neposredno pot v trivialnost, brezličnost. In nadalje, ena od usodnih oblik nihilizma, tako značilna za današnji čas, je zmanjševanje razlike med resničnostjo in lažnostjo. Ravno ta nezmožnost je, kot dobro vemo, tlakovala pot uspehu desničarskega populizma v zadnjih letih. Laž celo postaja sprejemljiva! Posledica je seveda popolna dezorientacija posameznikov, receptorjev medijsko posredovanih in sproduciranih informacij, njihova nemoč za družbeni angažma.
Poleg tega pa gre še za eno odločilno posledico. Ko namreč vrednostni sistem razpada, s tem pojenja tudi učinek vesti ali moralnih norm, ki te vrednote vežejo skupaj. Temu sledi kaskada učinkov. Najusodnejši je po Nietzscheju t.i. desublimacija volje do moči. Ko človeštvo ustvarja lastno kulturo, torej moralni in politični ustroj, umetnost, tradicijo, medsebojne relacije, generacijsko solidarnost, strukturo vlog itd., je to mogoče le s pomočjo sublimacije neukrotljive, impulzivne volje do moči (Freud jo je zamenjal z energijo spolnega nagona, libidom). In nihilizem ni nič drugega, kot zdrs, regresija v prvotno, nesublimirano, brutalno formo volje do moči, kar dandanes tako jasno vidimo v ekscesih ekstremne populistične desnice. Gre dobesedno za zanikanje vseh dosedanjih civilizacijskih dosežkov, za slepo, razdiralno silo, ki je sama sebi namen. Vsi aspekti kulture so tako instrumentalizirani, ne obstaja noben višji smoter. Celo religija postaja ciničen instrument neomejene uporabe moči.
Kako stoletje kasneje, ko se je že napovedoval novi globalni ekonomsko-politični red, neoliberalizem, se je prominentni predstavnik kritične teorije družbe, Herbert Marcuse, tovrstne problematike lotil nekoliko drugače. Kot bomo videli, mnogo bolj subverzivno od Nietzscheja. Osnovni problem je še zmeraj desublimacija, torej nekaj nekultiviranega, neobrušenega, regredirajočega, nasprotnega realizaciji človeških potencialov – a tokrat gre za represivnost kot imanentno težnjo sodobnega kapitalizma, katerega ključni karakteristiki sta dominacija in eksploatiranje, čeprav v bolj prikriti obliki. Ta novodobni družbeni red, ki sicer eksplicitno ponuja obilje zadovoljitev znotraj kulture nebrzdanega potrošništva in zelo premeteno dopušča prosto manifestiranje instinktivne energije posameznikov, tako da direktna družbena represija sploh ni potrebna, ampak nasprotno, posamezniki se sedaj prostovoljno podredijo, postanejo nekakšni zavezniki kapitalistične produkcije. Ker je na ta način zadovoljevanje potreb, še posebej seksualnih, ki jih tako prebrisano izrablja marketing, vsepovsod inkorporirano v kapitalistično kulturo, antagonizma med principom realnosti in principom ugodja praktično ni več. Užitek tako postane orodje kapitala, generira submisivnost, za režim postane nenevaren. Ta represivna desublimacija ustvarja hegeljanski pojem „srečne zavesti“, kar ni nič drugega kot idealna rešitev večnega konflikta med individualno željo in socialnimi zahtevami. Takšen v ugodje zaziban posameznik v moderni kapitalistični družbi pa ni več zmožen prepoznavati družbenih krivic, kaj šele, da bi uzrl resnični obraz neoliberalizma. Z drugimi besedami: manj neposredne družbene represije pomeni nižjo razvitost posameznikovih moralnih norm oz. vesti (Freudov Superego!) in s tem nižjo stopnjo avtonomije, kar v individualistični, razslojeni, neemancipirani kapitalistični družbi pomeni manjšo pripravljenost posameznikov na družbeni aktivizem in terjanje sprememb, ki bi vodile k resnični osvoboditvi. Ta represivna desublimacija izgleda sicer kot osvobojenost posameznikov, a v sami srži pomeni vzdrževanje statusa quo.
Družbena razgradnja kot temeljni cilj neoliberalizma
Knjiga Na ruševinah neoliberalizma (In the Ruins of Neoliberalism: The Rise of Antidemocratic Politics in the West, 2019) avtorice Wendy Brown, nedvomno prinaša sveže, lucidne vpoglede v mehanizme neoliberalne dominacije, ki je skozi svojo zgodovinsko prezenco postopoma ustvarila pogoje za metastazo antidemokratičnih trendov v celotnem družbenem tkivu. Ne moremo govoriti o ničemer, česar se ne bi dotaknil neoliberalni modus rezoniranja in njegov vsepovsod prisotni vrednostni sistem: vse od zakonodaje, politične kulture, subjektivitete in načina življenja. To je posledica treh desetletij trajajočega neoliberalnega napada na demokracijo, enakost in družbo.
Tisto, kar je kdaj pa kdaj spregledano, je že izvorni Hayekov neoliberalni model kot moralno-politični projekt, katerega namen je ohranjanje družbenih hierarhij, ki zagotavljajo dva temeljna pogoja obstanka kapitalističnega reda: svobodni trg in tradicionalno moralo. Oboje je po Hayekovem mnenju nujni predpogoj za civilizacijski razvoj, oboje je v družbeni praksi nerazdružljivo spojeno, oboje je do skrajnosti spolitizirano. Oboje je tudi resnična narava pravičnosti, ki ima svoja univerzalna pravila igre, s tem pa neizbežno seveda tudi zmagovalce in poražence. Edino tako lahko civilizacija doseže napredek in zagotavlja svobodo.
Sicer pa je Hayek izmed vseh neoliberalnih intelektualcev znan po tem, da je ponudil zdaleč najbolj sistematično kritiko pojma družbenega. Njegova sovražnost do vsega, kar se nanaša na družbeno bit, se zrcali v iskanju epistemoloških, ontoloških, političnih in celo moralnih osnov njegove argumentacije. Samo idejo družbe pojmuje kot samo po sebi nevarno in destruktivno, celo kot nekakšen semantični zdrs. Zanj je socialno sovražnik svobode. V sami srži gre pri tem za resnično konservativno kontrarevolucijo.
Po drugi strani poststrukturalistu Michelu Foucaultu z nasprotnega ideološkega pola, prav tako niso ušIe implikacije te nove ekonomske politike, ki razen nenehnega glorificiranja kapitala, utemeljuje tržne principe tudi kot principe vladanja, kateri zadevajo ne le samo državo, s tem ko osvajajo institucije celotnega družbenega polja (delovna mesta, šole, zdravstvene ustanove itd.), ampak vdirajo tudi v vsakdanje življenje individuuma tako, da ga preobražajo v subjekt kompeticije in razvoja t.i. človeškega kapitala. Vsakdo je po tem naziranju odgovoren za lastno usodo, zato se mora čim bolj uspešno „tržiti“ da bo uspel na različnih trgih (delo, zdravje, osebni razvoj, intimni odnosi).
Kot pravi Wendy Brown, je sama ideja socialnega, obstoj družbe, tisto zavetje skupnega dobra in družbene pravičnosti, ravno tisto, kar neoliberalizem tako besno napada vsa ta desetletja in uničuje konceptualno, normativno in v praksi. Za politično desnico ima danes pojem družbe pejorativni pomen. Temeljni namen neoliberalizma je že od nekdaj bil in je še zmeraj razgradnja socialne države, pa ne le z onemogočanjem redistribucije in socialne regulacije, ampak v zadnji fazi celo z ogrožanjem politične enakosti, kot ključnega temelja demokracije. Tovrstni neoliberalni napadi so ključni za razumevanje antidemokratične kulture, ki izrašča v današnjem času iz družbene baze in legitimiranja antidemokratičnih oblik državne moči z vrha družbenih hierarhij. Sinergija med obema pojavoma je več kot očitna. Več kot ekscesna je npr. izjava Trumpovega zeta Jareda Kushnerja, češ, da mora biti nacionalna vlada vodena kot veliko ameriško podjetje. In da je cilj dosegati uspešnost in učinkovitost za stranke, ki so v tem primeru vsi ameriški državljani!
A poudarjanje individualne svobode in tradicionalnih moralnih norm namesto socialne pravičnosti ter solidarnosti, predstavlja le instrument moči, pri čemer gre za reprodukcijo zgodovinsko pogojene neenakosti. Prav to pa se izteče v legitimiranje ekstremno desničarskih ekscesov, katerim smo priča dandanes. Svoboda govora postaja orodje oblikovanje novih pogledov na družbeno realnost – vsi demokratični dosežki zadnjih desetletij, antidiskriminativna zakonodaja, socialna inkluzivnost, rasna, spolna in seksualna enakost, se pojmujejo sedaj kot levičarska tiranija. Žal ideja socialnega naglo izginja iz vsakdanjih izkušenj in diskurza, kar pomeni, da izginja tudi iz vizije prihodnosti. Na ta način so vrata na stežaj odprta podjarmljenju državljanov korporativni dominaciji in krščanskemu fundamentalizmu.
Antidemokratični neoliberalni vpliv na politiko
Ravnokar smo videli, kakšno strategijo izbira neoliberalizem pri uničevanju solidarnostnih vezi skupnosti. Nič drugače ne more biti na področju politike, torej operacionalizacije temeljnih skupnostnih vrednot. Nesporno ravno ciljani napadi na politično življenje v mnogočem prispevajo k današnji antidemokratični populistični plimi. Že od samih začetkov je bila neoliberalna politika zastavljena tako, da čim bolj razrahlja demokratično politično kontrolo nad trgi in ekonomskimi akterji na njih, s tem, da nadomešča redistribucijo in regulacijo s tržno svobodo ter brezkompromisnimi lastniškimi pravicami. Tipičen je diskurz Reagana in Thatcherjeve iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki državno upravljanje zmeraj pojmuje kot problem, s čimer je potem tlakovana pot uvajanju nižjih davkov in razgradnji socialne države. Po tem naziranju individualno svobodo, trge in tradicionalno moralnost ogroža javna politika in javno dobro. In ravno zato je nujno potrebno podrediti politiko ekonomskim kriterijem. Državo tako instrumentalizira veliki kapital, kar dokazujejo enormni vplivi multinacionalk na zakonodajo.
Demokratični dosežki sodobne družbe, kot so npr. civilnodružbena gibanja, neposredna politična participacija, demokratični standardi države, se tretirajo kot totalitarni, fašistični. Različne neoliberalne usmeritve (Hayek, Friedman, ordoliberalci) so si enotne v tem, da vse vpeljujejo avtoritarni liberalizem v polje političnega, torej nedemokratično politično moč, ki zagotavlja svobodo privatne iniciative. Lep primer je npr. Friedmanova podpora fašističnemu režimu v Čilu ali kasneje vpeljava „demokracije“ v Iraku, vse z namenom tržne liberalizacije. Nasploh so si neoliberalci edini v tem, da je potrebno politično moč države zreducirati na najmanjšo možno mero.
Ko Wendy Brown analizira izvore neoliberalne ideologije, ugotavlja, da je ravno Hayekova teorija tista, ki se izteče v postuliranje avtoritarnega populizma, kateremu smo priča v današnjem času. Za kaj pravzaprav gre? Sam Hayek že v osnovi razlikuje dva diametralno nasprotujoča si pola družbene organiziranosti: demokracijo in liberalizem. Nasprotje liberalizma je totalitarizem, torej popolna kontrola vseh aspektov življenja posameznikov, nasprotje demokracije pa avtoritarnost, torej koncentrirana moč vladanja v rokah posameznika ali kake ožje skupine (npr. vojaška hunta). Ta diferenciacija pa privede do kompatibilnosti avtoritarnosti z liberalizmom, katerega najbolj označujejo vrednote individualne svobode, tradicionalne morale in protežirane privatne sfere. Po drugi strani pa je totalitarizem združljiv z vladajočo demokratično večino. Obe kombinaciji sta zgodovinsko možni, za Hayeka pa je sprejemljiva le avtoritarna oblika vladanja kot tranzicija k liberalizmu.
Omejevanje države zdaleč presega izključno zaščito in skrb za svobodne trge. V ozadju obstajajo namreč konservativne, tradicionalne moralne norme, skupni principi, ki so resničen izvor neoliberalno ukrojene družbe in ki eliminirajo demokratično politično suverenost. Na ta način Hayek radikalno negira Aristotelovo formulacijo političnega življenja, ki je namenjeno osvobajanju posameznikov. Prav tako zavrne Rousseaujevo priporočilo pridobivanja moralne in politične svobode s pomočjo družbenega dogovora. Zanj svoboda ne more biti utemeljena na zakonodaji ali politiki, ampak na tradicionalno utemeljenih normah, ki že od nekdaj povezujejo skupnost (npr. rasna naziranja, spolno definirane vloge, religiozne norme itd.). Te norme postanejo juridično kodificirane in se obravnavajo kot kriteriji individualne svobode, kar povzroča antagonizem nasproti socialne in ekonomske enakosti.
Moralni tradicionalizem kot konstitutivni element neoliberalne politike
Ni mogoče pretirano poudarjati Hayekove privrženosti moralni dediščini zahodne civilizacije v njegovem celotnem intelektualnem opusu. Ta zgodovinska „dota“ se zrcali v globoko zakoreninjenih vrednotah osebne lastnine, družine in poštenja. Avtor eksplicitno zagovarja vrnitev v družbo, kjer bosta enakovredno zastopani dve temeljni entiteti: razum in morala. Pri tem je slednja mišljena kot tradicionalna krščanska morala. In po vseh teh desetletjih neoliberalne represije še zmeraj ostaja aktualna konservativna mantra: Bog, družina, narod, svobodno podjetništvo.
Pravzaprav gre za uspešno zlitje antagonizmov, kot vidimo v primeru tržne naravnanosti, katera temelji na inovacijah, svobodi, bogastvu po eni strani in tradicionalnih vrednot, kot so: tradicija, družina, avtoriteta, patriotizem, religija, po drugi strani. Trgi in morala skupaj, dva Hayekova dinamizma, nujna za obstoj zahodne družbe, prvi omogoča spremembo, drugi varnost in obstojnost. Oba sta utemeljena v skupni ontologiji spontano izraščajočega družbenega reda iz tradicije same. Tradicija pa je tista vez, ki zagotavlja družbeno harmonijo. Njegova razmišljanja pa gredo še dlje: tradicija in svoboda sta zanj simbiotično povezani, saj prva zakorenini drugo s pomočjo konvencij in reda, druga pa vzvratno ojačuje prvo z inovacijami. Tako tradicija promovira svoboden način življenja v nasprotju z učinki politične moči države.
Znana je njegova izjava, da čeprav se zdi paradoksalno, pa vendarle uspešna svobodna družba ni nič drugega kot s tradicijo povezana družba. Tekmovalnost, razvoj, svoboda, inovacije, spremembe, so po njegovem temeljni elementi tradicije, ki je ukrojena po modelu prostega trga, ne pa na, kot bi morda zmotno mislili, na večnih dogmah kake brezprizivne avtoritete. Zato so trgi nekakšna oblika tradicije, ki nas ves čas usmerjajo in se razvijajo sami po sebi. Nihče jih ne kreira, nihče ne stoji za njimi, obstajajo sami po sebi. A tukaj Hayek stopi na tanek led, zato mora vpeljati religiozna prepričanja, ali kot sam pravi, „simbolično resnico“, špekulira o tem, da je morda ravno Bog tista personifikacija te moralne tradicije oz. vrednot, ki ohranjajo družbeno bit. Religiozna mistifikacija je tako nekakšna bližnjica do tradicije, od katere zavisi usoda naše civilizacije. Iz povedanega so lepo razvidni metafizični temelji njegove neoliberalne teorije. Prav ti pa so, kot bomo kmalu videli ob koncu tega sestavka, izgovor za opravičevanje avtoritarnosti, saj moralna tradicija, ki ni nič drugega kot zgodovinsko sproducirani hierarhični odnosi moči, sloneči na razrednih, rasnih in spolnih razlikah, nujno nadomešča enakost in pravičnost, obenem pa eliminira tudi legitimno suverenost države. Napačno bi bilo tudi misliti, da Hayekova antipatija do levičarskih politik temelji izključno na zagovarjanju tržne logike ali na njegovem zavračanju vloge močne države. Največjo nevarnost pravzaprav vidi v namerah teh emancipatornih politik, da izničijo zgodovinsko utemeljen spontani moralni red.
Irving Kristol, ki ga lahko imamo za botra neokonservativizma pa pravi, da je potrošniška družba sama po sebi nihilistična in pomensko prazna, zato je potreben konservativni moralni politični program. V praksi to pomeni promocijo tradicionalnih vrednot v družinah, šolah, s sferi civilnega, seveda tudi religiozni vpliv v političnem življenju in vsekakor negovanje patriotizma. Tudi William Connolly poudarja učinek resonance med evangeličanskim krščanstvom in neoliberalnim družbenim vplivom. Zato nas tudi ne more presenetiti, da je polovica volilne baze Donalda Trumpa evangeličanov, čeprav ti v splošni populaciji predstavljajo relativno majhen delež, le 17%. Nekaterim pa gre v nos dediščina razsvetljenstva, bojijo se t.i. kulturnih elit, vplivnih akademskih krogov, skratka na vse pretege zagovarjajo antiintelektualizem.
Vendar, če smo natančni, gre pri neoliberalcih in neokonservativcih za različne politične usmeritve, kljub temu, da ni mogoče spregledati znatnega ideološkega prekrivanja (kot smo ravnokar videli v primeru vrednot tradicionalne morale), posebej je to očitno pri poudarjanju vloge družine, kot posrednika avtoritarne orientacije. Še več, obe ideologiji evidentno konvergirata glede generiranja antidemokratične politične orientacije, ki ne sprejema niti politične svobode, niti enakosti. Čeprav izhajata iz različnih izvorov in naslavljata različne cilje, pa se vendarle združujeta glede višjega namena: ukiniti demokracijo.
Dva kontradiktorna obraza neoliberalne vladavine: svoboda in avtoritarnost
Privatizacija kot najpomembnejše orodje neoliberalne politike za razgradnjo družbenega, ne povzroča le ekonomskih učinkov, kot so: neznosna neenakost, izključevanje širokih slojev prebivalstva, plutokracija, ropanje javnega dobra, ampak prav tako antisocialne, antisolidarne trende, ki uničujejo celotno skupnost. Slednji se kažejo v afirmaciji posameznika, družine, naroda. Fokus družbene pozornosti se tako zoži od širše skupnosti do manjših entitet. Družina je zmeraj bila podvržena vplivom Cerkve. A tudi narod kot večja entiteta ne ubeži prej opisanemu dvojnemu neoliberalnemu vplivu, najprej s pozicije tržne naravnanosti, potem pa še tradicije. V imenu osebne svobode se poraja novi etos naroda, ki zavrača vse, kar je javno, pluralno, kar predstavlja sekularne demokratične dosežke. Tradicionalne vrednote postanejo komercializirane in zelo spolitizirane, tvorijo nekakšen ščit pred vsem, kar ni konservativno. Tovrstne intencije na najboljši možni način odraža aktualna populistična desničarska ideologija. Nacija postane družina, celo privatizirana entiteta, predsednik države njen vsemogočni oče. Na ta način je zaščitena pred vsemi „drugačnimi“, ki jo ogrožajo (begunci, istospolnimi, drugače mislečimi itd.). S tem neoliberalizem zaseje seme izolacionizma, rasizma in nacionalizma. Prav postavljanje zidov in drugih fizičnih ovir je v prostoru najočitnejši znak razločevanja privatnega od javnega, zaščitenega od odprtega, domačega od tujega. Obenem, ko se domena privatnega širi, terja ta proces še več zaščite države s pomočjo zakonodaje, organov prisile, vojske. Skratka represivna država raste vzporedno s privatizacijo.
V nadaljevanju Wendy Brown pokaže, kako se je z afirmacijo neoliberalizma vzporedno pričela spreminjati tudi zakonodaja, kako je v ZDA (in seveda tudi v drugih zahodnih državah) prišlo do spremenjenega interpretiranja same ustave in sicer v smeri protežiranja korporativnega in religioznega interesa. V juridični praksi se vse od začetka neoliberalne kontrarevolucije naprej široko uporabljata (ali celo zlorabljata) zlasti dve orodji za dosego teh ciljev. Gre za svobodo govora in ugovor vesti. Verska svoboda pa postane metoda pokristjanjevanja javne, sekularne sfere. Če je nekoč v sekularni liberalni demokraciji bila svoboda veroizpovedi zaščitena kot osebna svoboščina, ki je bila zmeraj ločena od javne sfere, je danes v eri neoliberalizma ta razmejitev padla. Svoboda govora pa gre celo tako daleč, da se pravica do nje zagotavlja tudi popolnim neresnicam, eksplicitnim lažem, zlonamernim informacijam, kar je sicer ultimativna dilema v mnogih sodobnih demokratičnih družbah. Spomniti se velja samo, koliko prahu je pri nas dvignila razprava o sovražnem govoru! Prav na tej točki trčimo na samo kontradiktorno jedro neoliberalne doktrine: po eni strani celo uzakonjene neomejene individualne svoboščine, po drugi represivna avtoritarna diktatura.
Tukaj se zopet vrnemo k Marcuseju. Zmanipulirani subjekti represivne desublimacije, oropani sleherne avtonomije, a na videz deležni neomejenega uživanja svobode, so popolnoma nezmožni kritičnega družbenega diskurza in nasploh produktivne družbene angažiranosti (kar je sicer eden od osnovnih ciljev neoliberalizma!). K tej posledici v mnogočem prispeva ravno sistematičen napad na vse, kar je družbeno, izključen ni niti najbolj primitiven antiintelektualizem. Relativiziranje ali celo direkten odpor do znanstvenih argumentov (kar je najbolj očitno pri zanikovalcih podnebnih sprememb!), v zadnjem času dobiva že prav groteskna razsežja. Pristanemo torej, kot smo videli prej, v nekakšni mentalni pat poziciji, kjer je vse mogoče, kjer ni razlike med resnico in lažjo, torej v splošno razširjenem nihilizmu. Nemoralnost postane sprejemljiva, same vrednote pridobijo značaj nečesa pogodbenega – Trumpove podpornike nič več ne zanimajo njegovi evidentni ekscesi, ki sežejo vse tja do eklatantnega kršenja ustave, vse dokler tolerira pri njih tisto, kar jim je življenjsko pomembno: odpor do drugačnosti in hierarhične odnose v družbi. Vtis je, tako vsaj kažejo dogodki v ZDA, da obe strani spoštujeta takšen „deal“.
Še več, desublimirani, neinhibirani prvinski nagonski vzgibi nujno sprostijo tudi veliko nekontrolirane agresivnosti. Samokontrola in vest enostavno izgineta iz posameznikovega mentalnega repertoarja. Kako drugače pojasniti vzpon slepe, razdiralne sovražnosti in uničevalne sle, ki jo pooseblja radikalna desnica v današnjem času? Nebrzdani uničevalni nagon smrti (Thanatos, po Freudu) nima nobenega drugega cilja samega po sebi, le uničevanje vsega kar obstaja. Je le brezizhodno povračilo brez konca in kraja in brez prihodnosti. Je entropična skrepenelost, vrnitev v nasprotno stanje od tistega, ki ga trudoma dosega samoorganizirajoča težnja k življenju. Indikativna je spet Trumpova baza. Ti volivci ga niso izbrali zato, ker bi bil moralno neoporečen, še manj politično kompetenten, ampak zato ker obljublja neskončno maščevanje, destrukcijo, je tisti, ki odpira ventil njihovi razdiralni sli. Če brezpravne in do konca eksploatirane množice nimajo več dostopa v demokratično družbo, potem takšne družbe sploh naj več ne bo; če ne morejo sodelovati pri prilaščanju planeta, potem planeta ni več treba!
In spet Nietzsche: dati si duška, stresati gnev, se agresivno izživljati nad tistimi, ki so nemočni (begunci, rasne, etnične manjšine itd.), samo zato, da se manifestira volja do moči, postane tedaj, ko ni možno direktno soočenje z resničnim izvorom represije, torej neoliberalnih elit, odgovornimi za razpadanje človeške družbe, uničevanje živalskega in rastlinskega sveta ter nasploh za težave, v katerih se je znašel naš planet, edina možna oblika vedenja frustriranih, do konca razočaranih in izžetih ljudskih množic. Mnogi avtorji so prepričani, da ta vzpon radikalne desnice v zadnjem obdobju sploh ni nepričakovan, bil bi naj nekoliko prolongirana posledica globalne ekonomske krize iz leta 2008. Združevanje neoliberalnega zavračanja družbenega in političnega ter ranjenega, desublimiranega belskega ponosa se ne more drugače izteči, kot v razraščanju nihilizma, v želji po uničevanju vsega, kar ni uglašeno s tradicionalnimi vrednotami. Vladajoče elite so znale vselej zelo dobro izkoristiti najbolj mračne vzgibe v ljudeh, predsodke vseh vrst, rasizem, ksenofobijo, etnična trenja ter jih instrumentalizirati za ohranjanje lastne dominantne družbene pozicije.
Slepa uničevalna sila, brezumna želja po maščevanju se združuje s težnjo po podrejanju močnemu vodji – to je vizija avtoritarnega družbenega reda, ki najbrž že zgodnjim teoretikom neoliberalizma ni mogla biti tuja. Agresivnost pa lahko pogojujejo tudi zgodovinski razlogi, recimo ponižanje in občutja nemoči nekoč dominantnih predstavnikov bele rase, ki v emancipirani, demokratični družbi naglo izgubljajo svojo privilegirano pozicijo ali pa seksistični posamezniki, ki doživljajo osebne travme ob dejstvu, da enakost med spoloma postaja neizogibno dejstvo. Gre torej za grožnjo etabliranemu, hierarhično diferenciranemu družbenemu redu, kateremu ni mesta v demokratični družbi. Razen tega je potrebno še upoštevati globoko občutenje deprivilegiranosti, ki izhaja iz nemožnosti dostopanja do različnih virov v malodane vseh sferah vsakdanjega življenja – kamorkoli se ozremo, vsepovsod same omejitve, ki jih prinaša s sabo družbena razslojenost. Nekateri si lahko privoščijo nadstandard, drugi še osnovnih življenjskih potrebščin ne. Ta diferenciacija je tako globoko razklala populacijo, da s sabo nujno prinaša resentiment. In seveda, več ko je privatizirano javnega dobra, večji je razkorak med tistimi, ki imajo od tistih, ki nimajo. Seveda je na bogastvu temelječa družbena stratifikacija obstajala že od nekdaj – a nikoli doslej, po fevdalizmu, neenakost ne dosega takšnih ekscesnih razsežnosti, kot ravno v današnjem času. Gre za to, da je neoliberalizem že izvorno prežet z neegalitarnim duhom.
Naj se sliši še tako šokantno, vendar aktualni trendi nihilizma, pridruženega fatalizma in obupa, praktično pomenijo rešilno bilko za družbeni red, ki se neizbežno približuje svojim mejam obstoja. Gre za edino možnost podaljševanja agonije družbenega reda, obsojenega na propad. Je njegov nagonski refleks po preživetju v zadnjem stadiju metastaze celotnega družbenega tkiva. Ali je še čas za radikalni preobrat?