Spoštovano občestvo,
Borut Pahor, naš ljubi predsednik, je bil te dni znova v akciji. Ja, trava raste, dež jo zaliva in sonce greje, zato jo je veselo kosil in se nastavljal medijem s kosilnico. In potem je v nekem zavodu še spravljal ženske tampone v škatlice. S tisto higienično kapico na glavi in v beli halji je bil prav ljubek. Enkrat več je bila to vloga, ki mu pristaja. Upajmo le, da si je med sprehodom od košnje trave do pakiranja tamponov umil roke.
Zakaj vse to Pahor počne? Zakaj je danes asfalter, picopek, mesar, čistilec, jutri pa gozdar, avtomehanik in mizar? Ne bodimo naivni. Ko nam razlaga, da se želi zgolj približati človeku, da nam želi pomagati, da je vsako delo častno, je to ena pasja figa. To so prazne marnje. Prav nič posebej ne pomaga, če za dve ali tri ure vskoči namesto kakšnega delavca. Kvečjemu se ljudje ob tem zabavajo. Zelo pa pomaga sebi. Rejtingi kar rastejo.
Tovrsten angažma je seveda čisti populizem. Je način flirtanja z ljudstvom. Je način, s katerim dobiva volitve, ker z državljani koketira. Vse to je premišljena piarovska strategija. Za populizem in všečnost je pač treba močno švicati. In on to zmore, to mu je treba priznati, ker je v odlični telesni kondiciji. V kateri je, pustimo to ob strani, zaradi svoje obsedenosti z lastnim telesom.
S tem, ko se postavlja v različne življenjske in osebne vloge, Pahor omogoča ljudem identifikacijo. Ljudje se lahko z njim poistovetijo. Kar je čisto dovolj, da bo tudi na novih volitvah gladko zmagal. Če nadaljuje s tem tempom, bo zmagal na vseh mogočih volitvah do leta 2100. Trik je uspešen in on ga zna izvesti z lahkoto in veliko perfekcije.
Toda ne le to. V tem triku menjave vlog, v navidez nesebični pomoči drugim, se skriva še nekaj. S tem, ko opravlja različne naloge, ko je picopek, mesar, frizer ali si daje duška z ženskimi tamponi, ne omogoče le identifikacije. Ne, ljudem signalizira, da zmore prav vse od naštetega. Od kod že poznamo vlogo superčloveka, ki jo igra? Novembra 2010 je Igor Lukšič, kasneje predsednik Socialnih demokratov, svojega dobrega prijatelja in takrat svojega dvojnega šefa, predsednika vlade in stranke, Pahorja torej, tudi močno branil. Dejal je: »Zakaj se je Chuck Norris odločil, da odide iz javnosti? Ker je izvedel za sposobnosti Boruta Pahorja.«
Lukšič je torej svojemu prijatelju laskal s primerjavo. Chuck Norris izstopa iz javnega življenja, ker je Borut tako nedosegljivo dober predsednik. Toda primerjava s filmskim likom se je prijela in, kar me zares bega, začela imitirati realnost samo. Kar je bilo le dovtip, se je zdaj sprevrglo v konkretno karikaturo: Pahor je kot asfalter, kot mlekar, kot avtomehanik, kot kdorkoli podoben omnipotentnemu Chucku. Kajti on zmore. On zna vse in zmore biti vse. On je slovenski Chuck. Ne samo, da je Pahor premišljeni populist, uspel nam je prodati še idejo o enem takem superčloveku. In kako ne bi bil srečen narod, ki ima takšnega človeka na čelu države?
Bog nam pomagaj, ker vse to dopuščamo. Jasno je, da Chuck nima časa, da bi opravljal državniške obveznosti. Tuintam zgolj ugotavlja, da kot vrhovni poveljnik slovenske vojske nima komu poveljevati. Da je naša vojska na psu. Zakaj že? Ker jo je kot slovenski predsednik vlade nekoč pomagal sesuvati – zmanjševal ji je sredstva. Še dobro, da nas ne bodo napadli. In še dobro, da nas bo on branil. Saj je vendar Chuck, kar zadostuje! Zato pa velja: ostanite še naprej živi! Pa srečno!
Kolumna je bila predstavljena v jutranjem programu televizije Net TV, »Nov dan«