Ljudi že od nekdaj bega narava realnosti in vedno smo se trudili, da bi jo razjasnili in uokvirili na različne načine. Iskanje substance in bistva realnosti se je začelo že pri predsokratikih in se nadaljuje do danes z našim raziskovanjem kvantne fizike in podobnih znanstvenih ved. Vprašanje substance in bistva je tesno povezano z vprašanjem človeške esence in vprašanjem dualizma. Dualizem predpostavlja, da je človek sestavljen iz dveh ločenih substanc, najpogosteje razdeljenih na telo in dušo. Duša obsega vse kar je neoprijemljivo v fizičnem svetu, kot je naš um in njegove misli ter ideje. Telo je tisto, ki ga lahko raziskujemo, primemo, vidimo in zaznavamo. Ta ločitev je bila morda najbolj prominentno narejena s strani Reneja Descartesa v njegovih Meditacijah. Res extensa in Res cogitans, telo in um, ki tvorita človeško bitje. Med njima vlada zanimiv odnos. Res cogitans lahko namreč na Res extensa vpliva na veliko načinov, kot je delovanje na podlagi čutnih zaznav, kar daje funkcijo formi, pri čemer je forma telo, ki daje Res extensi mesto v fizičnem svetu. Vendar to ni bilo Descartesovo prvo vprašanje, ampak vprašanje eksistence same. Kako lahko vem, da obstajam? Splošno znani Cogito ergo sum, Mislim torej sem, je točno to, potrdilo moje eksistence, vsaj z Descartesovega stališča. To je uporabil kot sidrišče, Arhimedovo točko, na kateri je gradil nadaljnjo teorijo. Obstajati mora nekaj, kar misli, saj imamo vprašanje obstoja zastavljamo in tako vprašanje si postavimo z razmišljanjem. In razmišljanje potrebuje razmišljajočo stvar, ki mora obstajati ne glede na svoje trenutno stanje, ki je lahko sanjanje ali zavest. To je bil zaključek njegovega racionalnega truda in vere v boga, ki ga je imel za perfektnega v vseh pogledih, boga, ki ima dolžnost, da zavaruje našo eksistenco, da lahko svoje »misli« manifestira v človeštvu. Descartes uporabi krožno argumentacijo, kar pomeni, da za dokaz prvega argumenta uporabi drugi argument, ki je podprt le s prvim argumentom, kar pomeni, da je njegov zaključek šibkeje podprt. Ampak kaj več lahko sploh pričakujemo od misleca, ki je sam zgradil temelje za svojo celotno filozofijo. No, vsaj tako trdi, čeprav stoji na stoletjih verske dogme o vsevednosti in absolutni ljubezni Boga. Če se spet navežemo na problem sam, Descartes tako utemelji svojo časovno-prostorsko eksistenco in svojo neskončno eksistenco skozi dušo, utemeljeno z bogom samim in svojo Arhimedovo točko. Ni slabo za sedemnajsto stoletje. Ampak ali obstajajo še drugi argumenti, ki bi lahko potrdili njegove trditve? Leibnizova Monadologija potegne podobne zaključke, s podporo argumentov, ki so veliko bližje naravoslovju, namesto, da se zanaša na metafiziko kot Descartes. Trdi namreč, da je vse zgrajeno iz t.i. monad, delov realnosti, ki spominjajo na nematerialne atome in druge delce, ki jih poznamo danes. Monade, pravi, so neuničljive, neločljive in uniformne, razen s strani svojega kreatorja, boga. Tvorijo vse, celo dušo, ki predstavlja jedro vsakega človeka. S to logiko podpira osnovno trditev »celo vesolje obsega le eno substanco (snov), ki je različno izoblikovana«, saj so na svojem najbolj osnovnem nivoju vse monade enake. Substance ne deli na dve skupini kot Descartes, čeprav obdrži delitev na telo in dušo. Naše iskanje nedeljivega delca s pomočjo hadronskih trkalnikov in drugih priprav se kaže kot velik izziv za znanost. Koncept teorije strun, čeprav je popolnoma spekulativen, reši probleme prostora (in časa) skozi koncept vibrirajočih strun namesto fiksnih delcev. V tem pogledu se fizika približuje filozofij v svojem iskanju substance in bistva, ki ji končno lahko rečemo »temelj«. In prav temelj je tisto, kar ljudje potrebujemo v življenju, kot hiša potrebuje svoje temelje, preden potrebuje streho, kar je eden izmed primerov, ki jih daje Descartes, da lahko funkcionira brez neskončnega dvoma in premišljevanja. Temelj, ki bi odstranil potrebo po radikalnem dvomu, ki ga predlaga Descartes kot orodje za de-konstrukcijo do samega jedra realnosti in naše predstave o le tej. Skozi stoletja filozofskega mišljenja smo izvedeli eno: »Ne vemo nič.« Trditev, da vemo karkoli o naravi substance in bistva vesolja ali o realnosti sami je iluzorično. Ampak ali bi to, da te reči spoznamo, če se to sploh da, rešilo problem dvoma o samem sebi in neučinkovitega racionalnega raziskovanja ali bo to preprosto odstranilo smisel našega obstoja, smisel zidanja hiše, kot bi rekel Descartes? To so vprašanja, ki si jih moramo zastaviti preden se podamo v neznane širjave realnosti. Preden je prepozno, da se obrnemo nazaj. Na koncu pridemo vedno do istega vprašanja. Kaj je smisel skupka atomov, ki mu rečemo človek? Ali je to reševanje vprašanj realnosti ali neskončen boj, da bi to res naredili, ki je vedno brez konca. Skrivnost čaka ampak ali naj sploh gremo in jo raziščemo? To je pa res filozofsko vprašanje!
Prevod iz angleščine: Dan Dubokovič
Esej je nastal v sklopu BSPEE mednarodnega tekmovanja v pisanju filozofskih esejev za srednješolce. Zanj je Dan Dubokovič iz Gimnazija Kranj (mentorica: Nataša Kne), prejel posebno pohvalo.