»Težava je v tem, kako si predstavljamo stanje našega hedonizma v prihodnosti. Smo edina žival, ki lahko zre daleč v svojo prihodnost – edina žival, ki lahko miselno potuje skozi čas, predvidi raznolike prihodnosti in izbere tisto, ki prinaša največ užitkov in/ali najmanj trpljenja. To je edinstvena prilagoditev – ki je naključno neposredno povezana z evolucijo prednjega možganskega režnja – saj pomeni, da se lahko učimo iz napak še preden jih naredimo. Da bi se odločili, ali je bolje imeti operacijo na žolčniku ali poležavati na obalah Karibskega morja, ni potrebno, da smo kaj od tega že doživeli. To morda počnemo bolje od vseh drugih živali, toda glede na raziskave, naše odločitve še vedno niso popolne. Naša sposobnost za simuliranje prihodnosti in sposobnost predvidevanja naših hedonističnih odzivov nanjo sta močno nezanesljivi in ljudje so redko tako srečni ali pa nesrečni kot sami pričakujejo, da bodo.«
Uvod
S prijateljem, igralcem, ki je nenadoma nepričakovano zaslovel, sem nekega dne, leta 1968, posedal ob pijači v kotu bednega nočnega kluba Sunset Strip v Hollywoodu. Igralec, ki so ga soigralci močno spoštovali, je živel svoje sanjsko življenje…pojavljal se je na platnicah pomembnejših revij, ženske, slava in…imel je veliko dela.
Ali pa je bila to njegova nočna mora?
„Ena velika »wombassa«,“ je tiho rekel.
„Kaj?“ sem vprašal. „Velika kaj?“
„Velika »wombassa«,“ je rekel Johnny, „to je tisto, kar misliš, da boš dobil in česar ne dobiš, ko dobiš, kar želiš.“
~~~
Velika »wombassa«
O tej visoko intuitivni formulaciji sem razmišljal še kar nekaj časa, toda, šele ko sem spoznal Daniela Gilberta, harvardskega psihologa, sem odkril, da so sindromi »velike wombasse« postali legitimen predmet znanstvenih poizvedovanj. Raziskovali so jo celo v samem laboratoriju za socialne kognitivne in emocionalne procese na Harvardu, ki v raziskave subjektivnih izkušenj kot sta zadovoljstvo in sreča prinaša znanstveno doslednost.
Gilbert je dobro znan po svojem delu, ki ga skupaj z Timom Wilsonom, njegovim dolgoletnim sodelavcem z univerze v Virginiji, imenujeta »afektivno predvidevanje«, kar pomeni „sposobnost napovedati posameznikove hedonistične odzive na dogodke v prihodnosti.“
Izpostavlja, da veliko ekonomistov verjame, da „zmote v afektivnem napovedovanju ovirajo racionalno delovanje in bi zato morale biti odpravljene – prav tako kot bi se vsi strinjali, da sta nepismenost ali številčna nepismenost slabi in ju je potrebno odpraviti. Toda kognitivne napake so morda bolj podobne optičnim iluzijam kot pa nepismenosti. Človeški vidni sistem je podvržen raznolikim optičnim iluzijam, če pa bi nekdo operacijsko prestrukturiral oči in vizualni korteks, da se vzporedne črte ne bi več združevale na horizontu, bi človek lahko tekel kolikor ga je moč.“
Gilbert se loteva tega kot znanstvenik ne kot zdravnik. Zanima ga: »kako bi lahko ljudje postali boljši afektivni napovedovalci, vendar ne za to, ker bi verjel, da bi ljudje morali postati boljši afektivni napovedovalci. Moje znanstveno delo od mene zahteva, da poiščem in razložim te zmote in iluzije; od vsakega posameznika samega pa je odvisno, kako bo te ugotovitve uporabil.«
JOHN BROCKMAN (www.edge.org)
~~~
Daniel Gilbert
UČINKOVITO PREDVIDEVANJE
ALI
VELIKA »WOMBASSA«: KAR MISLIŠ, DA BOŠ DOBIL IN ČESAR NE DOBIŠ, KO DOBIŠ, KAR ŽELIŠ
Ekonomske odločitve so po naravi afektivna predvidevanja. Ekonomisti verjamejo, da se ljudje spuščajo v ekonomske transakcije, ‘da bi maksimirali svoje koristi.’ Toda za psihologe beseda korist ne nosi posebnega pomena, razen, če govorimo o konkretnih zadevah. Psihologi zagovarjajo, da je korist v bistvu nadomestilo za nekaj takega kot je sreča ali zadovoljstvo – neko subjektivno, hedonistično stanje tistega, ki se o tem odloča. Sodobnim ekonomistom zveni to nekoliko nesmiselno, saj pogosto korist zamenjajo za bogastvo. In to korist tudi je, ali pač?
Za ljudi, ki se vključujejo v ekonomske transakcije, da bi dobili stvari za katere verjamejo, da jim bodo prinesle pozitivne čustvene izkušnje in bogastvo, to ni nič drugega kot „izkustveni kredit“, ki ga bodo lahko uporabili za pridobivanje teh čustvenih izkušenj v prihodnosti. Zato racionalno ekonomsko vedenje zahteva, da pogledamo v prihodnost in odkrijemo, kaj bo te izkušnje zagotovilo in kaj ne. In izkazalo se je, da ljudje delajo sistematične zmote v predvidevanju prihodnosti in zato njihove ekonomske odločitve pogosto niso najboljše.
Težava je v tem, kako si predstavljamo naš hedonizem v prihodnosti. Smo edina žival, ki lahko zre daleč v svojo prihodnost – edina žival, ki lahko miselno potuje skozi čas, predvidi raznolike prihodnosti in izbere tisto, ki prinaša največ užitkov in/ali najmanj trpljenja. To je edinstvena prilagoditev – ki je naključno neposredno povezana z evolucijo prednjega možganskega režnja – saj pomeni, da se lahko učimo iz napak še preden jih naredimo. Da bi se odločili, ali je bolje imeti operacijo na žolčniku ali poležavati na obalah Karibskega morja, ni potrebno, da smo kaj od tega že doživeli. To morda počnemo bolje od vseh drugih živali, toda glede na raziskave, naše odločitve še vedno niso popolne. Naša sposobnost za simuliranje prihodnosti in sposobnost predvidevanja naših hedonističnih odzivov nanjo sta močno nezanesljivi in ljudje so redko tako srečni ali pa nesrečni kot sami pričakujejo, da bodo.
Kakšne zmote in napake delajo ljudje? Najprej naj opomnim, da se psihologi, ki preučujejo zmote v presoji, zanimajo samo za sistematske zmote. Med zmotami in sistematičnimi zmotami je razlika. Če stojimo pred tarčo in si prizadevamo zadeti v sredino, bomo gotovo nekajkrat zgrešili, toda naši odkloni bodo naključno razporejeni okoli sredine tarče. Samo dejstvo, da sredine ne moremo zadeti vsakič, ko mečemo, ni posebej zanimivo ali nenavadno. In samo dejstvo, da so ljudje nenatančni v napovedovanju svojih hedonističnih odzivov na dogodke v prihodnosti, prav tako ni nenavadno niti zanimivo. Toda, če bi ob vsakem zgrešenem metu naredili posebno napako, na primer, da bi vsi naši zgrešeni meti končali dvajset stopinj v levo, potem bi to utegnilo biti nekaj nenavadnega in bi nas res utegnilo zanimati.
Morda imate okvaro vida, morda je puščica slabo otežena, morda je v prostoru močan zračni tok. Sistematske napake hlepijo po znanstvenih razlagah in izkazalo se je, da so napake pri napovedovanju čustvene prihodnosti precej sistematične. Ljudje se posebej pogosto motijo v precenjevanju vpliva prihodnjih dogodkov. Predvidevajo torej, da bodo dogodki v prihodnosti imeli bolj intenziven in dolgotrajnejši hedonističen vpliv, kot ga dejansko imajo. Temu pravimo pristranskost vpliva.
Naj naštejem nekaj resničnih primerov te pristranskosti. Naredili smo na ducate študij v laboratorijih in na terenu in splošna strategija raziskav je resnično zelo preprosta: ljudi prosimo naj napovejo kako se bodo počutili nekaj minut, dni, tednov ali celo let po pojavu nekega pričakovanega dogodka. Potem, ko se ta dogodek dogodi, izmerimo kako se dejansko počutijo. Če obstaja sistematična razlika med dvema številoma, potem smo odkrili eno izmed tistih zanimivih in nenavadnih sistemskih napak, ki sem jih omenil.
Pristranskost vpliva smo zasledili v skorajda vsakem raziskovanem kontekstu. Na primer: raziskovali smo številne volitve v preteklih nekaj letih in volivci so vedno napovedovali, da bodo več mesecev srečni, če bo njihov kandidat zmagal, kot tudi, da bodo več mesecev nesrečni, če bo izgubil. V bistvu pa volilni rezultati le malo vplivajo na njihovo srečo. Isti vzorec se pojavlja tudi, ko preučujemo razveze romantični razmerij.
Ljudje napovedujejo, da bodo zelo nesrečni še veliko časa po razvezi romantičnega razmerja, toda dejstvo je, da se večinoma v relativno kratkem času vrnejo v normalno stanje – v veliko krajšem času kot so ga napovedali. Profesorji pričakujejo, da bodo srečnejši več let po odobritvi učiteljevanja kot po zavrnitvi učiteljevanja, toda obe skupini sta že po kratkem času enako srečni. Razumite prosim: ne pravim, da ti dogodki nimajo nobenega vpliva. Seveda nas napredovanja razveseljujejo in ločitve žalostijo! Pravim samo, da je ta vpliv očitno manjši in kratkotrajnejši od pričakovanja oseb, ki so ga doživljale.
Verjetno ste opazili, da so ti dogodki zelo običajni. Ljudi ne sprašujemo, kako bi se počutili po invaziji Marsovcev. Večina volivcev je že kdaj volila in zmagala, večina zaljubljenih je že kdaj ljubila in izgubila. Večinoma preučujemo dogodke, ki so jih ljudje izkusili velikokrat v življenju – na teh področjih bi morali biti že strokovnjaki – in prav zato je njihova nenatančnost toliko bolj nenavadna in toliko bolj zanimiva.
Torej ni vprašljivo ali je vpliv pristranski, saj smo to jasno prikazali v laboratoriju in drugače. Vprašanje je zakaj pride do tega. Zakaj smo sami sebi takšni tujci? Na to obstaja nekaj različnih odgovorov. Večina naravnih fenomenov je množično določenih, kar pomeni, da ves čas, ko se nekaj dogaja, za tem najverjetneje stoji cela vrsta neodvisnih mehanizmov, ki to omogočajo. Prav tako je s pristranskostjo vpliva. Naj naštejem nekaj mehanizmov, ki povzročajo pristranskost vpliva.
Kot prvo imajo ljudje velik talent za spreminjanje pogledov na dogodke in to delajo zato, da bi se lahko glede njih bolje počutili. Recimo: nismo takoj navdušeni ko nam žena odide z drugim moškim, toda v relativno kratkem času nas večina spozna, da: „Ni bila tista prava zame,“ ali da „sploh nisva imela veliko skupnega“. Naši prijatelji s posmehom pravijo, da racionaliziramo – kot da bi bili ti zaključki napačni samo zato, ker nas obenem tolažijo. V bistvu pa racionalizacija ne pomeni nujno, da gre tudi za slepitev samega sebe. Ti zaključki so morda držali ves ta čas in v tem primeru je racionalizacija samo postopek odkrivanja tistega, kar je bilo resnično, vendar si tega prej nismo priznali. Toda z mojega stališča je vseeno, če so ti zaključki objektivno resnični ali ne.
Pomembno je, da smo ljudje izjemno dobri v odkrivanju takih zaključkov, ko nam to ustreza. Shakespeare je zapisal: „Samo po sebi ni nič dobro ali slabo, vse je odvisno od tega, kaj o stvari ljudje mislijo.“ In pravzaprav je razmišljanje čudovito orodje, ki nam omogoča spreminjanje naših pogledov na svet, da bi spremenili naše čustvene odzive nanj. Ko enkrat ugotovimo, kako napačna je bila žena za nas, je postal njen odhod namesto travme pravi blagoslov.
Ni novost, da smo ljudje dobri v tem. Novost pa je, da ljudje ne vedo, da so dobri v tem. Racionalizacija je v glavnem nezaveden proces. Ne vstanemo se nekega jutra in rečemo: „Danes se bom pa pretental.“ Ampak se kmalu po slabem dogodku aktivirajo nezavedni procesi in začnejo proizvajati različne načine razlag za dogodek. Same od sebe se pojavljajo misli kot: „Mogoče sploh nisem bil zaljubljen,“ in počutimo se kot pasivni prejemniki vseh razumnih predlogov. Ker kognitivnih procesov, ki kreirajo te nove načine razmišljanja o dogodku ne doživljamo zavedno, se ne zavedamo, da se bodo pojavili v prihodnosti.
Eden od razlogov, da mislimo, da se bomo dolgo počutili slabo, zaradi slabih stvari, je, ker se ne zavedamo tega obrambnega sistema – je kot nekakšen psihološki imunski sistem. Če bi vas prosil, da napoveste, kako zdravi boste, ko bi dobili virus prehlada in ne bi vedeli, da imate fizični imunski sistem, bi pričakovali, da bi zelo zboleli ali celo umrli.
Podobno je, ko ljudje napovedujejo, kako se bodo počutili v primeru težav in ne vedo, da imajo psihološki imunski sistem, ki jih vodi da pričakujejo močnejše in dolgotrajnejše nezadovoljstvo, kot ga bodo dejansko občutili. Več študij dokazuje to trditev. Na primer: če vprašate subjekta v eksperimentu, kako se bo počutil pet minut po tem, ko bo dobil negativen odziv na svojo osebnost od zdravnika ali od računalnika, bodo pričakovali grozno počutje – in enako grozno počutje pričakujejo v obeh primerih.
Toda, ko jim dejansko podamo povratno informacijo, se počutijo malo razočarane, ne pa grozno. Še več, veliko manj so razočarani, ko to stori računalnik kot pa, če to stori zdravnik. Zakaj? Ker je veliko lažje racionalizirati odziv računalnika kot odziv zdravnika. Konec koncev kaj pa stroj ve? Zanimivo je, da se subjekti vnaprej ne zavedajo, da se bodo tako odzvali. Takšni rezultati namigujejo, da ljudje, ko napovedujejo svojo srečo v prihodnosti, ne uvidijo oziroma ne upoštevajo, da bodo imeli možnost racionalizacije.
Poglejmo drugi mehanizem, ki povzroča pristranski vpliv. Ljudi sem velikokrat prosil naj si predstavljajo kako bi se počutili leto po smrti svojega otroka (lahko si predstavljate kako priljubljen sem na zabavah). Vsi mi seveda odgovorijo enako v smislu: “Popolnoma bi me potrlo.“ Potem jih vprašam, kako so prišli do tega zaključka in skoraj vedno bi dejali, da so imeli v glavi strašno sliko, kako so bili na pogrebu svojega otroka ali so stali v njegovi sobi in gledali v prazno zibko, itd. Te strašne slike so osnova za njihovo predvidevanje, ki se izkaže za napačno. Medicinska literatura pravi, da ljudje, ki so izgubili otroka, ponavadi po letu dni niso „popolnoma potrti“. Seveda se potrtost še dolgo po dogodku občasno vrača. Presenetljivo pa je, kako dobro se kljub temu ponavadi počutijo ljudje, ki so kaj takega doživeli. Kot bi rekle naše babice: „Življenje gre naprej.“
Zakaj torej ljudje narobe predvidijo svoje odzive na tragedije podobne tej?
Mentalna slika ujame trenutek posameznega dogodka. Toda posameznikova sreča leto dni po dogodku ni odvisna samo od dogodka samega. Veliko se lahko zgodi v letu – rojstno dnevne zabave, šolske proslave, napredovanja, ljubljenje, obiski zobozdravnika, sladoledi in tako dalje. Te stvari seveda niso niti približno tako pomembne kot tragedija, so pa resnične, veliko jih je in skupaj ustvarijo vtis, ki ga napovedovalci po navadi ne upoštevajo.
Ko poskušamo napovedati kako srečni bomo v prihodnosti, ki vsebuje dogodek X, se osredotočimo na dogodek X in tako pozabimo na vse druge dogodke, ki se bodo prav tako zgodili v tisti prihodnosti – dogodke, ki omilijo hedonistični vtis dogodka X. Na nek način smo sužnji osredotočanja naše pozornosti. Na primer: v eni študiji smo prosili študente naj napovejo kako srečni ali nesrečni bodo nekaj dni po zmagi ali porazu šolske nogometne ekipe. Pričakovali so, da bo tekma imela velik vpliv na njihovo hedonistično stanje. Toda, ko smo jih, še preden so kaj napovedali, preprosto prosili naj naštejejo ducat drugih stvari, ki se bodo zgodile v tistih dneh, je imela tekma dosti manjši vpliv na njihove napovedi. Povedano drugače, ko so pomislili na vse druge dogodke v prihodnosti, so spoznali, da je tekma samo eden od mnogih virov sreče in da bodo njen vpliv omilili drugi dogodki.
Pri proučevanju takšnih zmot je naravno, da se vprašamo, kako se jim je moč izogniti. Ljudje me nenehno sprašujejo, če bi želel razvijati programe za izboljšanje natančnosti afektivnih predvidevanj ljudi. Preden pa se prenaglimo z razvojem takih programov, se moramo vprašati ali želimo živeti brez pristranskega vtisa. Zmote v človekovi presoji so logični prekrški: če rečeš, da se boš na lestvici od 1 do 10 počutil 7 in se na koncu dejansko počutiš 5, potem si se zmotil. Toda, je ta napaka slaba stvar?
Dejstvo je, da imajo lahko napake prilagoditveno vrednost. Na primer: morda je za organizme pomembno, da verjamejo, da bodo popolnoma potrti ob izgubi njihovih potomcev; in dejstvo, da to pravzaprav ni res, sploh ni pomembno. Kar je pomembno je to, da organizem meni, da je to res in v skladu s tem tudi deluje. Morda je najboljši način, da razmišljamo o napaki v presoji kot o komarju v ekosistemu. Presneto nadlogo vidiš in najprej se vprašaš kako se je znebiti. Potem razpršiš insekticid in ubiješ vse komarje in nato ugotoviš, da so komarji na dnu prehranjevalne verige in da ribe jedo komarje in da žabe jedo ribe in da medvedi jedo žabe in sedaj je uničena celotna ekološka veriga. Podobno lahko tudi napake v človeški presoji igrajo pomembno vlogo, ki je znanstveniki ne vidijo.
Veliko ekonomistov meni, da zmote v afektivnem napovedovanju ovirajo racionalno delovanje in bi zato morale biti odpravljene – prav tako kot bi se vsi strinjali, da sta nepismenost ali številčna nepismenost slabi in ju je potrebno odpraviti. Toda kognitivne napake so morda bolj podobne optičnim iluzijam kot pa nepismenosti. Človeški vidni sistem je podvržen raznolikim optičnim iluzijam, če pa bi nekdo operacijsko prestrukturiral oči in vizualni korteks, da se vzporedne črte ne bi več združevale na horizontu, bi človek lahko tekel kolikor ga je moč.
Zanima me, kako bi ljudje lahko postali boljši afektivni napovedovalci, vendar ne zato ker bi verjel, da bi morali postati boljši afektivni napovedovalci. Moja naloga kot znanstvenika je poiskati in razložiti te napake in iluzije; vsak posameznik pa se lahko sam odloči, kako bo uporabil ta odkritja.
Naša raziskava navaja, da obstaja preprost način preprečevanja napak v afektivnem napovedovanju. Pa poglejmo. Kako se bomo počutili v prihodnosti lahko napovemo na dva načina. Prvi je, da zapremo oči in si skušamo tisto prihodnost predstavljati – da situacijo v naših mislih simuliramo in predvidimo naš hedonistični odziv. To vrsto afektivnega napovedovanja so obširno raziskovali in sedaj vemo, da je proces projekcije samega sebe v prihodnost poln zmot. Toda obstaja tudi drugi način tovrstnega napovedovanja in to tako, da poiščemo nekoga, ki tako prihodnost že doživlja in pri njem opazujemo, kako se dejansko počuti.
Če se odločamo med službo X in službo Y, se bomo morda poskusili predstavljati v vsaki od ponujenih, lahko pa bi namesto tega opazovali ljudi s službo X in tiste z službo Y in preprosto videli kako srečni so. Odkrili smo, da: (a) če ljudje počnejo to, so afektivne napovedi zelo točne in (b) noben tega ne počne, razen, če jih v to prisilimo!
Poskusite ta miselni eksperiment: greste na počitnice na tropski otok. Ponujajo zelo dobro ceno in morate se odločiti, ali ste pripravljeni plačati. Podajo vam eno od dveh informacij, ki bi vam pomagala pri odločitvi. Lahko dobite brošuro o hotelu in rekreacijskih aktivnostih na otoku ali pa lahko izveste, kako je bil kraj všeč naključno izbranemu popotniku, ki je tam nedavno dopustoval. Kaj bi izbrali? V naših študijah, ki so oblikovane na tem miselnem poizkusu, je na grobo 100% ljudi izbralo informacije iz brošure. Konec koncev kdo pri vragu pa želi vedeti o izkušnjah nekega naključnega tipa, če lahko sami pogledajo v brošuro in se opredelijo?
Vendar, če dejansko podamo ljudem eno od teh dveh vrst informacij, bodo bolj natančno napovedali svojo srečo, ko vidijo poročilo naključnega popotnika, kot pa po ogledu brošure. Zakaj? Ker ti brošura omogoči simulirati pričakovanje kakšen bo otok in kako boš na njem užival, toda, kot smo omenili, so te vrste napovedi podvržene mnogim različnim napakam.
Po drugi strani poročilo druge osebe omogoča izogibanje tem napakam, ker dopušča ustvarjanje lastnih napovedi na podlagi resničnih izkušenj in ne namišljenih. Če je drugi osebi bil otok všeč, je velika možnost, da bo tudi tebi. Tukaj se pojavlja presenetljiva ironija, da so informacije, ki jih potrebujemo za napovedovanje našega počutja v prihodnosti, pred nami v obliki drugih ljudi. Toda ker posamezniki tako zelo verjamejo v svojo edinstvenost – ker mislijo, da so psihološko tako različni od drugih – zavračajo uporabo informacij, ki jim ležijo pred očmi.
Če želite postati boljši afektivni napovedovalec, potem bi temelj vaših napovedi moral ležati na izkušnjah resničnih ljudi, ki so že bili v podobnih situacijah, ki si jih vi zaenkrat samo predstavljate. Bolj vam je oseba podobna, bolj informativne bodo njene izkušnje. Toda, zanimivo je to, da celo izkušnje naključno izbrane osebe predstavljajo boljšo podlago za napovedovanje, kot pa lastna domišljija.
~~~
Če bi dejansko pogledali na korelacijo sreče med ljudmi, bi se naučili nekaj pomembnih stvari. Najprej, da je bogastvo slab napovedovalec sreče. Ni nekoristen napovedovalec, je pa precej omejen. Skoraj vso srečo, ki jo lahko dobiš z bogastvom, ti kupi že prvih 40,000$. Razlika med zaslužiti nič in zaslužiti 20,000$ je ogromna – to je razlika med brezdomci in lačnimi in tistimi, ki imajo zavetje in hrano.
Toda, ekonomisti so nam pokazali, da po zadovoljitvi osnovnih potreb ni več veliko »obrobne koristnosti« še večjega bogastva. Z drugimi besedami, veliko večja je razlika med tistim, ki zasluži 15,000$ in tistim, ki zasluži 40,000$, kot pa med tistim, ki zasluži 100,000$ in tistim, ki zasluži 1,000,000$. Psihologi, filozofi in verski vodje malo prehitro rečejo, da denar ne more kupiti sreče, kar resnično kaže na nerazumevanje tega kaj pomeni živeti na ulici s praznim želodcem. Denar je zelo pomemben za ljudi, ki ga nimajo.
Po drugi strani pa po zadovoljitvi osnovnih potreb večje bogastvo ne napoveduje več sreče. Tako je odnos med denarjem in srečo zapleten in nikakor ne linearen. Če bi bil linearen, potem bi milijarderji bili tisočkrat srečnejši kot milijonarji, ki bi bili stokrat srečnejši od akademikov. To pa očitno ne drži.
Po drugi strani so socialni odnosi močni napovedovalci sreče – veliko bolj kot denar. Srečni ljudje imajo razsežne socialne mreže in dobre odnose z ljudmi v teh mrežah. Zanimivo pa je, da medtem ko je denar šibko in kompleksno povezan s srečo, socialni odnosi pa močno in preprosto, večina izmed nas vseeno največ svojega časa posveča iskanju sreče skozi bogastvo. Zakaj?
Posamezniki in družbe nimajo enakih temeljnih potreb. Posamezniki želijo biti srečni, družbe pa želijo, da bi posamezniki trošili. Večina se nas ne počuti osebno odgovorne za polnjenje ekonomskega motorja svoje države; počutimo pa se osebno odgovorne za večanje svoje blaginje. Ti različni cilji predstavljajo pravo dilemo in družba jo zvito rešuje s tem, da nas uči, da nam bo trošenje zagotovilo srečo.
Družba nas prepričuje, da je, kar je dobro za gospodarstvo, dobro tudi za nas. To sporočilo posredujejo vse revije, televizije, časopisi in plakati na vsaki avtobusni postaji, v trgovini in na letališču. Sporočilo nas najde v naših avtomobilih, utrlo si je pot na naša oblačila. Naučili smo se, da je sreča za naslednjim vogalom in zanjo je potrebno kupiti samo še eno stvar. In nato samo še eno in še eno po tem. In tako naprej dokler ne ugotovimo, da je potrošniška sreča neznatna in bežna. Pa vendar namesto, da bi si mislili: „Presneto, ta obljuba potrošniške sreče je laž,“ si mislimo, „presneto, morda nisem potrošil dovolj in najverjetneje potrebujem samo še majhno nadgradnjo svojega stereo sistema, avto, garderobo ali ženo; in potem bom srečen.“
Živimo v senci velike laži in še preden se zavemo, da je to laž, se že približujemo smrti in smo postali nepomembni potrošniki in nova generacija mladih in relevantnih potrošnikov zavzame naše mesto v veliki verigi nakupovanja.
Ali tudi sam delam afektivne napake v napovedovanju? Seveda jih. Zaradi mojih raziskav občasno zrem življenje s stališča raziskovalca, toda večino časa sem samo še eden od subjektov življenja in počnem iste stvari kot vsi ostali. Delam iste napake kot drugi subjekti in če je kakšna razlika med nami je le v tem, da se jaz napak, medtem ko jih delam, medlo zavedam.
Toda zavedanje ni dovolj, da bi mi to preprečilo. Napake v afektivnem napovedovanju so v tem pogledu malo podobne zaznavnim iluzijam. Nekdo vam pokaže lepo iluzijo in vi rečete: „Glej, zgleda, kot da bi črn pravokotnik lebdel nad belim, čeprav to ni res.“ Toda to zavedanje ne odpravi iluzije. Podobno lahko na intelektualni ravni veš, da je afektivno napovedovanje napačno, toda to samo po sebi ne spremeni dejstva, da se zdi tako prekleto prav. Moje dekle je na primer svetovalka in mora pet dni v tednu živeti v različnih mestih in popolnoma sem prepričan, da če bi ji samo uspelo najti službo v Cambridgeu in bi bila zvečer z mano doma, bi bil blazno srečen do konca svojih dni. Saj sem, kot vsak drugi prepričan, da je moja velika »wombasa« takoj za vogalom.
Prevedla Aleksandra Petrovič