Yeatsova pesem »Drugi prihod« (The Second Coming) govori o apokaliptični nočni mori sveta, ki je izgubil združujočo moralno silo božanskega razodetja:
»Ko v vse širših krogih se obrača
sokol, več ne sliši sokolarja;
vse razpada; središče več ne drži;
svet preplavlja popolna anarhija,
krvavo kalna plima preplavlja in povsod
obred nedolžnosti se utaplja;«
Prevod: Veno Taufer
Čemur je Yeats rekel anarhija, temu bi Nietzsche morda rekel perspektivizem. John Rawls bi to prepoznal kot pluralizem.
Sedaj sem politik, ne filozof. Dvajset let nazaj sem imel ambicijo, da bi bil filozof, vendar sem ugotovil, da sem imel manj zadovoljstva pri analiziranju krivic kot pa pri reševanju le teh. V tistem času sem imel srečo, da sem lahko nekaj raziskovalnega dela opravil pod mentorstvom Rawlsa, ki je imel na obnašanje moderne politike več vpliva kot večina politikov.
V članku, ki ga je leta 1985 napisal za revijo »Philosophy and Public Affairs« (»Filozofija in javne zadeve«) je govoril o pluralizmu kot osrednjem dejstvu, ki ga politična filozofija nevarno ignorira. V njem razpravlja o tem, da ne moremo več pričakovati skupnega moralnega koncepta, ki bi nas preskrbel s primerno osnovo za teorijo pravice. Vsak delujoči
koncept politične pravice po Rawlsovem mnenju »mora dopustiti raznolikost naukov in pluralnost nasprotujočih si in zares neprimerljivih konceptov dobrega, ki jih potrdijo člani obstoječih demokratičnih skupnosti.«
Ideja je, da bi naj bila politična teorija in rezultirajoči koncept pravice, kolikor je to mogoče, neodvisna od samostojnih filozofskih ali religioznih perspektiv. Za ta cilj Rawls predlaga, da moramo »principe tolerantnosti uveljavljati v filozofiji sami«. Želim pogledati dva načina, s katerima je Rawls sledil temu predlogu. Prvi način je njegova skrb, da pokaže, da pravica kot poštenost ničesar ne terja in se ne opira na razumevanje univerzalne resnice. Drugi način je njegova skrb, da pokaže, da pravica kot poštenost ne počiva na nobeni določeni metafizični trditvi o človeški naravi.
Ena od velikih zaslug Rawlsovega postopka »reflektivnega ekvilibrija« je resnost, s katero jemlje naše »premišljene moralne sodbe«. To niso samo določene sodbe o individualnih zadevah, temveč prav tako vključujejo moralna načela, ki jih imamo, ter naše sodbe, ki zadevajo standarde mišljenja in formalne zahteve do načel samih.
»Reflektivni ekvilibrij« lahko podari »premišljenim moralnim sodbam« pomembnost zaradi dejstva, da je to teorija praktičnega upravičenja, katere cilj je bolj dogovor kot pa teorija moralnega znanja, katere namen je priti do resnice. »Premišljene moralne sodbe« se smatrajo kot ne-temeljni gradniki, ki se jih da modificirati ali zavreči takrat, ko bi to bilo potrebno. »Premišljene moralne sodbe« tako niso nespremenljive premise, iz katerih mora teorija pravice slediti deduktivno. Metoda »reflektivnega ekvilibrija« se začne s nizom »premišljenih moralnih sodb« na različnih nivojih splošnosti in išče prilagoditev, zavrnitev ali dodatek novih sodb k nizu, v skladu z načeli ustaljenosti in koherence, ki sta prav tako del niza.
Rawls ni nikoli trdil, da ne more obstajati samostojni moralni red, vendar njegova praksa slednje trdno postavlja na svojo stran. V pluralistični družbi je dogovor o takšni metafiziki zelo neverjeten in v Rawlsovi dobro urejeni družbi vlada pragmatizem. Sklicevanje na take moralne avtoritete se bo nehalo takrat, ko bodo državljani spoznali, da socialna politika ne potrebuje nič več pravne veljavnosti kot to, da ji uspe prilagoditi državljana državljanu.
Če k njegovi trditvi dodamo, da pravica kot poštenost ne zahteva ničesar in se ne opira na razumevanje univerzalne resnice, je drugi pogled, ki ga želim na tem mestu preveriti, njegova skrb, da pokaže, kako se pravica kot poštenost ne opira niti na določene metafizične trditve o človeški naravi in tudi ne na določena osebna pojmovanja. Rawls je zapisal: »Koncept državljana kot svobodne in enakovredne osebe ni moralna ideja, ki vlada vsemu življenju, je pa ideal, ki pripada konceptu politične pravice, ki je dodana osnovni strukturi in se omejuje na točno določen politični koncept pravice.« V tem smislu je pojmovanje osebe politično. Osebe lahko sprejmejo to pojmovanje sebe kot državljanov in ga uporabljajo, ko razpravljajo o vprašanjih politične pravice in to brez, da bi bili v drugih delih svojega življenja predani širšim moralnim idealom, ki se pogosto povezujejo z liberalizmom.
Prva načela tako nimajo prostora v Rawlsovem konstruktivističnem pogledu na pravico kot poštenost. Ne kot začetna točka v naših »premišljenih moralnih sodbah« in v našem konceptu osebe; in ne kot končna točka »reflektivnega ekvilibrija«. Toda, če se zdi, da ta umik iz visokega standarda prvih načel zapusti vsa pomembna vprašanja za sabo, potem lahko podamo odgovor s tem, čemur je Richard Rorty nekoč dejal: »prioriteta demokracije nad filozofijo«. To pomeni, da »osvobodimo vprašanje tega ali moramo biti tolerantni in sokratski, od vprašanja, ali bo ta strategija vodila do resnice.. (biti) zadovoljen, da bi naj vodilo do kateregakoli medsubjektivnega »reflektivnega ekvilibrija«, ki je lahko dosegljiv glede na naključen nastanek vsebine, ki jo obravnavamo.«
Glede na ta pogled, je v trenutni ustavni demokraciji, politikom resnica nepomembna. Prav tako je po Rawlsu to filozofija, vsaj kolikor se nanaša na »predhodni red, ki nam je dan«. Ko pa ta dva prideta v konflikt, mora demokracija biti pomembnejša od filozofije. Zahteva po resnici mora biti na ta račun pregnana v privatno in ne v javno življenje državljanov. To je morda sprejemljiva cena, ki so jo moderni konstruktivisti pripravljeni plačati za delujočo državo, da oskrbi določene zgodovinske socialne osebke, za katere se smatramo da smo.
Vse to je zelo prikladno za politične težave, s katerimi se soočamo danes. Ta prioriteta demokracije za ceno filozofije, tolerance nad resnico, je predvojno soglasje, ki se je zlomilo ne samo v Veliki Britaniji, temveč po celem svetu. Dogodki z dne 11. septembra 2001 in kasnejša vojna proti terorizmu, so nas soočili z zahtevami absolutistov – tistih, ki verjamejo, da so skrbniki resnice. Sebe poveličujejo nad zahteve »reflektivnega ekvilibrija« in demokratičnega ter političnega pogajanja.
Bolj specifično in bližje domu. Veliki izziv, s katerim se spoprijemamo, je razvoj resnične multikulturne in multiverske Britanije, ne pa zgolj Britanije, kjer so manjšine le tolerirane. Sam predstavljam okraj, kjer je čez 160 različnih etničnih skupnosti, ki govorijo 120 različnih jezikov. V Brentu, beli Anglosaksonci ne predstavljajo več večine in so komaj še največja etnična skupina. Pokroviteljska drža, ki pravi: »dobrodošli v našo deželo. Uživamo v barvi in različnosti, ki jo prinašate s seboj«, je preprosto žaljiva. Ljudje ne želijo tolerance, želijo si spoštovanja.
To je razlog več, da Rawlsov »reflektivni ekvilibrij« v mojem pogledu pade: ne doseže zahtev za spoštovanje med ljudmi z različnimi »premišljenimi moralnimi sodbami«. Rawls ponuja konstruktivistični model pravice. Še več, zahteva, da sledimo konstruktivističnemu procesu, ter da se držimo svojih »premišljenih moralnih sodb« kot konstruktivisti. To morda zveni kot neškodljiva tavtologija, vendar, če mora pravica kot poštenost izključiti realistične domneve, potemtakem krši Rawlsovo zahtevo po nevtralnosti v bistvenih filozofskih zadevah.
Če upoštevamo moralne realiste, kot so krščanski ali islamski fundamentalisti, ki se držijo svojih »premišljenih moralnih sodb« zato, ker verjamejo, da so te resnične, kako naj Rawls prepriča te ljudi, da se sprijaznijo s prvotnim nizom »premišljenih moralnih sodb«? Pritoževali se bodo čez lažnive »premišljene moralne sodbe«, ki so vanje vključene ali pa čez tiste resnične, ki so izpuščene. Za moralnega realista je celotni proces »reflektivnega ekvilibrija«, z svojim dokaj slučajnim načinom modificiranja in zavračanja »premišljenih moralnih sodb« lahko pravo prekletstvo.
Ne glede na to, kako se nekdo strinja s tem, da ni moralnih dejstev, je nemogoče sprejeti, da s tem apliciramo načela tolerantnosti k filozofiji. Prav tako ne bo zadostovalo, da bi lahko rekli izven političnega dialoga, torej iz vidika osebne moralnosti, da smo svobodni glede na to, da na stvari gledamo drugače, na ne-konstruktivističen način.
V realnosti je takšna privolitev »strupeno darilo« zato, ker nas ne naredi racionalne in razumne državljane, ampak moralne in intelektualne shizofrenike. Pomislimo na dobro urejeno družbo in državljana v njej. Sodelovanje v javnih institucijah je ključni del te strukture. Saj s participacijo državljan doseže, čemur Rawls pravi: »verjetno najbolj pomembno primarno dobro« – to je samospoštovanje. V lastnih očeh se potrjujemo skozi ogledalo drugih ljudi in spoštovanja, ki nam ga nudijo. Sedaj pa premislite pozicijo fundamentalista. Poslal je svojega otroka v lokalno šolo, samo da bo ugotovil, da njegov fundamentalistični vidik kreacije ni ne samo podkrepljen, ampak se iz njega celo norčujejo in ga zavračajo. V tej javni ustanovi ne najde nobene potrditve svojega koncepta dobrega, ne potrditve, da je njegov življenjski načrt dovolj dober in ne primarnega dobra samospoštovanja. Dobro urejena družba ima svoje jedro v medsebojnem sodelovanju v javnih ustanovah. Vendar fundamentalist nenadoma začuti centrifugalno silo tega viharja, ki ga zavrača in potiska ven.
Neizpodbitno se zdi, da bo za moralne realiste, še posebej verske fundamentaliste, ločitev med resnico in »premišljenimi moralnimi sodbami« imela velik psihološki udarec. Kar jih sili, da želijo nemudoma videti svoje »premišljene moralne sodbe« v normativnih političnih načelih, je točno to, da verjamejo, da so resnične.
Ko v to več ne verjamejo in ali je vera ogrožena, izgine vsaka njihova motivacija, da bi sodelovali v procesu političnega dialoga. Žal se na ta način ovrže red, ki je za Rawlsa osnova liberalnega konstruktivističnega procesa – naša enakopravnost kot moralnih oseb, kar definira kot: »dovolj močno željo, delovati v skladu z sprejetimi načeli«, za dosego ustaljenega »reflektivnega ekvilibrija«.
To je seveda zadeva, ki jo morajo filozofi prepustiti empirični psihologiji. Vendar sumim, da se večina ljudi drži svojih »premišljenih moralnih sodb« zato, ker verjamejo, da so resnične. Če je tako, bo konstruktivizem, s tem ko zahteva, da to prepričanje zavržemo, spodkopal lastne temelje.
Barry Gardiner je laburistični član parlamenta za okraj Brent North, pred tem je predaval filozofijo.
Prevedla Katja Golobič