Niccolo Machiavelli je danes bolj kot ne po krivici obtožen nemoralnosti. Njegovo ime se predvsem v laičnih krogih uporablja predvsem kot kletvico. Se pa tak odnos do Machiavellija ter do njegovega imena ob pozornem prebiranju njegovih del izkaže za zgrešeno, očitek nemoralnosti kaže na bralčevo nepozornost ter na zgrešenost poante prebranega teksta. Je že res, da v svojih delih ne govori kaj dosti o “navadnih” državljanih ter da se jedro Machiavellijevih tekstov ukvarja predvsem s pogledom oblastnika oziroma vladarja, to pa s seboj prinese manj neposrednega ukvarjanja z ljudstvom, katero igra na prvi pogled predvsem vlogo sredstva. Pa je v Machiavellijevih naukih ljudstvo res tako zelo nepomembno, so ljudje res zgolj stroji, za blagor katerih bi moralo biti oblastniku popolnoma vseeno? Ob pozornem prebiranju se hitro izkaže, da temu ni tako, je pa res, da tega Machiavelli tega nikjer posebej ne poudari. Pa si oglejmo nekaj nasvetov vladarju, kjer se kaže Machiavellijeva skrb za blagor ljudstva: vladarju svetuje strogost, a hkrati tudi milost, po prevzemu oblasti svetuje opustitev okrutnosti, svetuje pa deljenje malih dobrot, poleg tega vladarju svetuje, naj vse okrutnosti stori hkrati, dobroten pa naj bo zlagoma. Eden od pomembnejših nasvetov je povezan s svobodnim ljudstvom; njegovo ljubezen ter spoštovanje si je moč pridobiti zgolj z ne-zatiranjem. Poleg tega vladarja opozarja na dobre zakone. Vse to mu prinese spoštovanje ter ljubezen podložnikov, to dvoje je pa pogoj za dolgoživo vladavino brez bojazni pred uporom državljanov. Upor državljanov je za vladarja namreč največja nevarnost, njihova ljubezen pa najtrdnejši temelj vladavine.
Vladar se mora tudi vedno bati priliznjencev; tem se izogne tako, da ni užaljen tudi v primeru, da izve neprijetno resnico.
Ampak kaj pravzaprav pravi Machiavelli glede vladanja, odlik, ki naj bi jih imel vladar ter postopkov postopanja, da bo vladavina kar se da dolga ter netežavna? Lastnosti, katere morajo nedvomno krasiti dobrega vladarja so: preudarnost, zvijačnost, moralnost (v mejah, katere pritičejo vladarju, vladarske morale se ne sme enačiti z moralo, kateri naj bi bilo sicer podrejeno ljudstvo), vladar mora imeti veliko vojaškega znanja, znanja ekonomije, poznati mora različne politične sisteme, zanj pa je priporočljivo, da ima tudi dobro poznavanje zgodovine, kar mu omogoči, da se uči na tujih in ne na lastnih napakah. Vse to mu omogoča izpolnjevati največji smoter, katerega Machiavelli nalaga vladarju – to je ustvarjanje ter ohranjanje vladavine. Pri tem je potrebno poudariti, da Machiavelli v dokajšnji meri enači državo ter vladarja oziroma državo ter vladavino. Ko je konec vladavine dotičnega posameznika, je v veliko, če ne celo v večini primerov tudi konec obstoja države, če ne drugače pa v obliki, v kakršni je do konca zadnje vladavine obstajala. Pri tem je nujno potrebno upoštevati razmere v začetku 16. stoletja, v času, ko je pač Machiavelli pisal svojo politično filozofijo.
Vse to omogoča vladarju, da postavi na noge čim bolj neodvisno državo; pri čemer v spisih avtorja vladarskih nasvetov ni opaziti pretiranega optimizma ali olepševanja dejanskega stanja; pravzaprav se mu da očitati kruto realističnost. Vladarju svetuje obilo pragmatičnosti, v zameno za to pa mu napoveduje tako dobre kot tudi slabe čase. Razlika med pragmatičnim vladarjem, kateri si upa povleči tudi kake manj popularne poteze ter med populističnim vladarjem je ta, da prvi iz krize izide kot zmagovalec, slabim časom sledijo boljši, če že ne dobri časi, populist pa se giblje od dobrih časom k slabim, v katerih bo nujno propadel. Tako denimo svetuje vladarju, da zavzame jasna stališča glede državniških zadev; s tem pokaže ljudstvu odločnost ter pogum. V primeru vojne v soseščini naj vladar ne bo nevtralen; nujno naj podpre eno ali drugo stran. Če se je postavil na zmagovalno stran bo iz tega potegnil nek dobiček takoj po koncu spopada, če pa se je zavzel za poraženo stran bo moral pač na dobiček nekoliko počakati. Slej ali prej se bo vojna sreča obrnila, včeraj šibak zaveznik bo jutri postal močnejši ter zmagovalen, v svoji sreči se bo pa nujno spomnil na zaveznike iz slabših časov. Najslabša je nevtralnost; z njo ne bo pridobil prijateljstva ne na zmagovalni ne na poraženi strani, skratka, nevtralen vladar se sam izloči iz vseh aktualnih ter tudi prihodnjih zavezništev, s tem pa močno oslabi svojo moč. Vladar naj zavezništva sklepa, če okoliščine to le dopuščajo, samo s slabšimi državami. S tem bo lahko prevzel vodenje zavezništva, prav tako se bo izognil nevarnosti, da bi ga dosedanji zavezniki stisnili v pest ter začeli izsiljevati.
Moč države se meri v moči njene vojske; to seveda ne pomeni, da je treba spore reševati z orožjem, to je le skrajno sredstvo, ki se ga uporabi takrat, ko diplomacija odpove. Glede vojaških zadev je nasvet vladarju naslednji: najzanesljivejša vojska je sestavljena iz domačinov, kateri naj bojo dobro izurjeni ter oboroženi. Če finance dopuščajo naj bo jedro vojske sestavljeno iz poklicnih vojakov, katerim se v primeru nevarnosti pridružijo tudi civilisti, katere pa je treba na nalogo pripraviti (danes bi se temu reklo mešana profesionalno – naborniška vojska). Tovrsten vojaški sestav je skorajda nepremagljiv, saj bo visoko motiviran za boj za domačo zemljo. Manj ugodno je zanašanje na zavezniško vojsko; ta zahteva za svoje posredovanje plačilo, poleg tega se zna iz zaveznika hitro preleviti v okupatorja. Poleg tega je zaveznik bistveno manj motiviran za boj, v primeru slabih obetov glede izida bitke se zna zgoditi, da bo zaveznika pustil na cedilu v zameno rešitve lastnega življenja. Še slabše se dogaja s popolnoma najemniško vojsko; ta predstavlja enormen strošek ob izjemno nizki učinkovitosti, hkrati pa tudi izredno veliko nevarnost zasedbe delodajalčeve države, saj ta praviloma nima dovolj dobre lastne vojske, da bi se lahko morebitnim izsiljevalskim najemnikom uprla.
Vladar naj gleda predvsem na koristi svoje države, katere personalizacija pravzaprav tudi je. Pri deljenju obljub naj bo skrajno previden, prav tako pri prevzemanju obveznosti do drugih držav oziroma vladarjev. Njim dana beseda dobrega vladarja nikakor ne zavezuje absolutno; ne samo, da sme vladar svojo obljubo prelomiti, to je pravzaprav njegova dolžnost vsakič, ko oceni, da je izpolnitev obljube za državo oziroma zanj škodljiva. Prav tako naj vladar obljubo prelomi kadar oceni, da bo z neizpolnitvijo obljube pridobil več, kot bi pridobil z izvršitvijo dane besede.
Vladar seveda ne more opraviti vsega državniškega dela sam; nujno se mora obdati s svetovalci ter ministri. Pri tem je Machiavelli posebej poudaril, da so pomočniki tako dobri, kot je vladar preudaren.
Glede razporeditve moči v državi Machiavelli svetuje, da se tujcem odvzame vsa moč. Prav tako mora vladar držati na kratko tudi domače veljake; če bi si ti pridobili preveliko moč bi utegnili posredno ali neposredno prevzeti oblast, oligarhija pa na dolgi rok nikakor ni učinkovit ter stabilen sistem. Kdor omogoči drugemu, da postane mogočen, ta bo propadel. Zdi se, da je v tem stavku ogromno resnice.
Vladar, ki si želi spoštovanja ter zvestobe svojega ljudstva, si mora pridobiti slavo. V primeru, da se je na oblast povzpel s prevaro ali zločinom, te slave ne bo pridobil zlahka; vlada lahko samo s pomočjo strahu, to pa pomeni, da se mu bo ljudstvo uprlo ob prvi priložnosti. Nasprotno velja za vladarja, katerega ljudstvo ljubi; temu se ne bo nikoli uprlo, pa tudi v primeru zunanje nevarnosti bo priljubljen vladar zaščiten s strani ljudstva.
Novemu vladarju Machiavelli svetuje, da najprej onemogoči prejšnje mogočnike ter vzpostavi nov višji sloj. Tako svojim nasprotnikom pokaže odločnost, da jim vedeti, da zna biti nepopustljiv, zaradi česar se ga bojo le ti bali. Poleg tega pa omogoči lepše življenje poražencem prejšnjega sistema, s čimer si pridobi njihovo zaupanje ter lojalnost. Prav tako da s tem signal vsem državljanom, da imajo tudi oni možnost napredovanja na družbeni lestvici, s tem pa si seveda pridobi tudi njihovo zvestobo. Pri tem je predvsem pomembno, da srečo novega višjega sloja veže čim bolj nase; novi velikaši se morajo zavedati, da bodo v primeru vladarjeve nesreče tudi sami trpeli posledice.
Tako torej na kratko o vladavini s strani Machiavellija. Če bo ljudstvo srečno, bo vladar varen, če pa temu ne bo tako, potem bo tudi vladavine hitro konec.
Objavljeno v sklopu oddaje Zofijinih na radiu MARŠ