UNESCO – Svetovni dan filozofije
Če govorimo o izključenosti in če smo hkrati filozofi, bi se smeli vprašati tudi, kako je z izključenostjo filozofov. Vsaj na svetovni dan filozofije, ki implicitno zahteva inkluzivnost in naše prepoznanje, da je filozofija družbeno potrebna in koristna. Smo filozofi denimo izključeni iz udejstvovanja v javnih zadevah, ali smo vanje prepuščeni? Kakšno težo imajo naše besede?
Začnimo od zgoraj, pri najvišjih odločevalcih. Kakšna štiri leta nazaj smo lahko slišali, še zdaleč ne edini, tak stavek: »Mislim, da bo tukaj tisto, kar bo odločalo o volitvah, ne pa razni forumi ali frustrirani filozofi.« Koga je imel namen žaliti, enega filozofa ali vse? Gospod je kasneje postal predsednik vlade, kot povabilo filozofom k urejanju in komentiranju javnih zadev pa res ni zvenelo. In filozof? Slavoj Žižek se je malo kasneje demonstrativno izselil iz Slovenije.
Filozofi so še zmerom nebodigatreba. En ništrc. Na izredni seji državnega zbora dva meseca nazaj se je nekdo trudili izničiti učinke razkritja v finskem dokumentarcu o podkupovalni aferi Patria. In ko je v zboru nastopil premier, se je dotaknil podpisane pogodbe in rekel tole: »Ko je bila ta oddaja predvajana, je slovenska opozicija zahtevala prekinitev pogodbe s Patrijo,« in dodal, da upa, da »so jo presojali pravniki in ne filozofi«.
Če ste filozof, se vam običajno ne ljubi odgovarjati na očitke o tem, da ste to, kar ste. To počnejo, delijo očitke namreč, branjevke na tržnici, ki vam prodajajo jajca (ja, še vedno so iste, kot v Heglovem spisu »Kdo misli abstraktno?«). Ali inkasanti, prodajalke čevljev, davčni inšpektorji, hotelski kuharji in vaš bratranec iz Haloz. Ti običajno (poudarek na tej besedi, da ne bomo ponižujoče posploševali) niti najmanj ne vedo, kaj je filozofija, vedo pa, da je vredna njihovega in vašega gnusa. Zaradi prezira kajpak filozofi radi zardevajo. Ko jih kdo vpraša, kaj počnejo v življenju, začnejo živčno stopicati levo in desno, večkrat celo po cankarjansko zatajijo svojo mater Zofijo. No, seveda razumemo, da v prvi vrsti pogodbe interpretirajo pravniki. A gesta izključitve vseh drugih iz občestva interpretov je jasna. Bolje rečeno: jasno je naveden »razred« ljudi, ki tega ne sme početi – to so filozofi. Ne avtomehaniki, geografi ali makroekonomisti. Od tu naprej je težko zanikati, da ima izjava do filozofskega poklica in dejavnosti ponižujoč odnos.
Variacije na izključevanje kajpak frustriranih filozofov (bi moral reči: zofofilov?) so bile številne in prihajale so iz iz najvišjih mest državne oblasti. Če tako misli predsednik vlade, se vam kaj dobrega, kot profesorju ali študentu, pod antifilozofsko nastrojeno oblastjo ne more obetati. Sem slišal filozofe reči »Ne!« Dovolj imamo! Sem slišal filozofska združenja protestirati? Nisem. Aja, da ni tako hudo, če so filozofi »naši«, ne »njihovi«? Z vidika izključevanja res velik napredek!
Celo več, še huje je. Tudi vaša diploma utegne biti odvečna, napačna. Ja, natanko to: diploma iz filozofije utegne biti nebodijetreba-diploma. Tako smo le dan nazaj slišali naslednje: »Tako pa bo sedaj tam ministroval filozof, ki je znan po tem, da je kar 19 let potreboval za pridobitev univerzitetnega naziva. Res svetal zgled slovenskim študentom.«
Pomislite, gospod morebitni prihodnji minister za visoko šolstvo ima diplomo iz filozofije! Le kako je lahko nekdo minister in hkrati diplomirani filozof? Nemogoče! Nebodijetreba diploma nebodigatreba človeka na napačnem in sploh nebodigatreba ministrstvu? In, pomislite, človek potrebuje 19 let, da konča študij filozofije! V tem času bi lahko počel toliko pametnejšega! Kako naj imamo zdaj takšnega, kako nam bo svetel zgled za študente?
Ste torej tudi vi frustrirani filozofi, kot tisti iz začetka te zgodbe? Je vaša frustracija mogoče ta, ker STE filozofi? Kdor želi svetle zglede, ga bo dobil. Poznamo nekoga, ki ni bil frustriran zaradi tega, ker je filozof. Sokrat v Fajdonu čaka na smrt in pojasnjuje, kako je filozofija zgolj priprava na smrt. Lotevati se filozofije je pravzaprav prizadevanje za umrlostjo. Smrt ni nič hudega, v Hadu bomo srečali prijatelje, razen tega je rešitev za dušo, ki se v telesu itak počuti utesnjeno. Ko se Sokrat pogovarja s Simijo, mu ta navrže smešnico:
»Kajti mislim, da bi se množici, ko bi to slišala, zdelo, da si presneto dobro govoril o filozofih, ljudje pri nas bi zelo pritrjavali temu, da so filozofi res umirajoči ljudje in da si zaslužijo to usodo.«
Obstajali so in še zmerom torej obstajajo tisti, ki smešijo filozofe in pravijo, da si zaslužijo smrt, se strinja Sokrat. Toda tragičen primer za resnico tega spoznanja je bil prav on sam: nekdo, ki si je zaslužil smrt, ker je bil filozof. Kot obsojen na smrt je želel umreti prav kot takšen. Zaslužna smrt je v tem primeru bila seveda ultimativna oblika izključitve filozofa ne iz simbolnega reda, temveč dobesedno iz fizičnega reda živih.
Zatorej le retorično vprašanje za konec: kako daleč je mogoče zaiti pri izključevanju filozofov? In kako daleč bomo šli filozofi, da se pred takim izključevanjem ali celo izključitvijo ubranimo?
Hvala za pozornost!
Prebrano na osrednji prireditvi ob svetovnem dnevu filozofije, 14.11.2008 v Cankarjevem domu v Ljubljani