Ukradimo to tisočletje!

Jipija Stew Albert¹ in R.U. Sirius² načrtujeta revolucijo in se spominjata Abbiea Hoffmana³.

Abbie Hoffman si je izredno želel, da bi o njegovem življenju posneli film. Svojo avtobiografijo iz leta 1981 je celo igrivo naslovil »Soon to Be a Major Motion Picture«. Dve desetletji kasneje je njegov biografski film »Steal This Movie«⁴ prišel in odšel relativno neopazno. Medtem ko bo film živel dalje na televiziji in videu, bodo nekateri morda trdili, da neuspeh filma dokazuje, da je posmehljiva, levičarska subkulturna politika, po kateri je Abbie živel, za sedanjost nerelevantna.

Da bi preučil relevantnost oziroma nerelevantnost jipijev v letu 2000, sem poiskal Abbiejevega rojaka in enega izmed njegovih najboljših prijateljev – Stewa Alberta.

V zasedbi norcev, ki so sestavljali prvo postavo jipijevstva, samih znanih likih subkulture, med njimi Allen Ginsberg, Jerry Rubin, Anita Hoffman, Phil Ochs, Ed Sanders, Paul Krassner in končno John Lennon in Yoko Ono, je bil Albert med tistimi manj izstopajočimi. Po poletju 1968 je pripomogel k usmerjanju jipijev proti skrajni levičarski politiki, ko je z vodjo Black Pantherjev⁵ Eldridgeom Cleaverjev izpogajal pakt »Yippy-Panther«. Nekoliko bolj umirjen Albert zdaj živi v Oregonu v mestu Portland skupaj s svojo ženo, jipijevko Judy Gumbo. Oba sta še dejavna na področju levičarske okoljske politike.

Bil sem eden izmed njihovih mladostniških privržencev. Leta 1968 je Abbiejeva prva knjiga »Revolution for the Hell of It« eksplodirala v mojih najstniških možganih – delovala je kot Molotov koktajl ali pa kot LSD tabletka. Številni meseci prizadevanj, da bi povezal Marxa moje politične izobrazbe s Keseyem⁶ mojih užitkov, so bili pri koncu. Nič od tega ni bilo več pomembno. Pomembno je bilo le to, kako živi smo bili mladi ljudje. Zavračali smo utesnjujoč buržoazen delovnik. Do totalne revolucije bi nas vodili zadevanje, ples in »zafrkancija«.

Ta proslavljena eksistenčna politika je mojemu delu in življenju pustila pečat – dober in slab. Nekateri so moj zadnji projekt (strankarsko in predsedniško kampanjo pod zastavo stranke Revolucije) poimenovali »hoffmanovski«, čeprav sam menim, da ne premorem toliko poguma ali izvirnosti.

Albert premore ogromno poguma in izvirnosti, najin pogovor pa se je dotaknil vsega, od Hoffmanovega avtobiografskega filma do tehnofobije in skupnostnih prostorov za solidarno medsebojno menjavo na Rodeo Driveu.

Film »Steal This Movie« ni preveč uspešen v svojem poslanstvu, vendar si ne morem predstavljati nobenega mladega, ki ga Abbiejev neverjetni tok političnih zbadljivk in šal konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let ne bi navdušil.

O iskrenosti filma imam pomisleke. Abbie je prikazan kot militantni liberalec. Ne sporoča tiste nore ideje totalne revolucije, ki je bila v tistem času tako prisotna. Po sojenju za poskus zarote ga prikažejo kako vpije: »Ne, ne, nikamor ne gremo« medtem ko je takrat dejansko rekel: »Dajmo, vzemimo pištole!« Mislim, nočem zanje opravljati dela Davida Horowitza⁷, a po drugi strani bi morda bolj odbito prikazana realnost tistega časa naredila film bolj zapleten in zanimiv. Res pa je, da bi za kaj takega enostavno lahko šel ponovno pogledati film »Cecil B. DeMented«⁸.

Film so torej vsekakor delali radikalci, ne liberalci. Delajo v hollywoodski filmski industriji in običajno morajo narediti liberalni izdelek. Z filmom o Abbieju pa so presegli svoje meje.

Abbie je doživel politično evolucijo. Ko sem ga prvič srečal je bil nekakšen anarhističen otrok cvetja z velikim talentom za umetnost. V knjigi »Revolution for the Hell of It« sebe opisuje kot političnega lenuha in mene kot marksista-leninista. To ne drži, je pa blizu resnice. Čez čas je Abbie postal bolj levičar kot pa otrok cvetja. Film prikazuje nekaj tega. Ko recimo Abbie reče svojemu odvetniku: »Otroci cvetja so pognali bodice.«

V okviru ultra-militantne retorike, se je Abbie sprva upiral paktu »Panther-Yippie«. To smo zakuhali jaz, Jerry Rubin in Eldridge Cleaver. Sprva je Abbie mislil, da nam bo zveza preprečila biti jipiji in nas naredila podobne Panterjem. Ko pa je spoznal Bobbyja Seala, je postal mnogo bolj pro-panterski.

Ko se ozrete nazaj, kaj menite o vsem ultra-radikalnem obdobju »vzemimo pištole«, o levičarski organizaciji »Weather Underground«⁹, o organizaciji »Black Panthers« in vsem tem? Takrat se je vse to zdelo zelo romantično. Ta zgodovina je še vedno fascinantna, vendar se zdi tudi precej neplodna in napačna. Danes se recimo Panterje pogosto prikazujejo kot kriminalce in gangsterje.

Res je, Panterje danes opisujejo kot kriminalce in gangsterje predvsem beli pisatelji. Vendar imajo v njihovi domači bazi v Kaliforniji, v Oaklandu, črnci določene starosti Panterje še vedno za narodne heroje.

Pri Panterjih sem bil med letoma 1967 in 1972. Vsekakor so se obnašali nekoliko razbojniško, vendar vsak, ki jim je bil vsaj malo blizu ve, da so prepovedane stvari počeli v korist revolucionarne politike. Kasneje se je to spremenilo in zdi se, da so Panterji postali bolj kriminalna skupina, ki je uporabljala politiko zgolj za krinko.

Zakaj je prišlo do tega? To je zelo povezano s Hueyem Newtonom¹⁰. Proti njemu je potekala obsežna kampanja FBI-ja. Želeli so ga spraviti ob živce in potisniti čez rob. Videl sem zapiske FBI-ja. Vendar je bilo tudi nekaj na Hueyu, zaradi česar je bil dovzeten za te napade. Spominjam se, ko sem nekoč šel z njim v New Yorku v kino gledati film o črnih zvodnikih in revolucionarjih. Hueyju je bil film všeč. Nasprotoval pa je dejstvu, da je bilo življenje zvodnikov prikazano mnogo bolj udobno kot življenje revolucionarjev. »To bo privabilo črnce k zvodništvu. Revolucionarji bi morali živeti dobro, da bi si pridobili spoštovanje.« Govoril je o nekakšnem življenju na visoki nogi. Začel sem misliti, da Huey izgublja zaupanje v najboljši del njega samega ter v ljudi, ki jih je skušal voditi. Zdi se, da je Huey nazadnje res postal zvodnik in ob tem uničil tako sebe kot svojo organizacijo. Vendar je premogel toliko poguma in odličnosti. Kako tragično!

Ni mogoče, da bi kakšen film ali drugo umetniško delo lahko pojasnilo energijo, ki je vladala med letoma 1968 in 1971. Danes se zdi čudno, da sem kot srednješolec leta 1969 dejansko verjel, da je prihajala tako politična kot kulturna totalna revolucija. Torej – zakaj bi se obremenjeval s svojimi ocenami?

Bistvo tistega časa niso bile demonstracije, izgredi in rock festivali. Šlo je za dnevno druženje z veliko »odklopljenci«. Živel sem blizu študentskega kampusa. Tam si kadarkoli, podnevi ali ponoči, našel z energijo nabiti cirkus človeških zadetkov. Ljudje so se zadevali, krožili s peticijami, »flirtali«, plesali in uničevali vladno lastnino. Spominjam se spontanega srečanja skoraj 1000 ljudi, ki so načrtovali protivojno akcijo. Ljudje so bili srečni, da so se lahko ves čas dobivali v velikih skupinah. Druženje je bilo zelo intenzivno. Ni ti bilo potrebno iti na kakšno posebno družabno priliko¹¹, da bi jih našel.

Potem pa se je vse leta 1971 nekako končalo. Kampus je spominjal na mrtvašnico. Kaj se je zgodilo?

Delno se je naša izredno vroča energija ohladila zaradi pomanjkanja standardov. Mislili smo, da je vse, kar je divje tudi revolucionarno. Karkoli norega bi naj naredilo svet lepši. Slavili smo pretiravanja. Vse je bilo del pozitivne družbene preobrazbe. Droge, pištole, bombe, …nato pa še nerealistične ideologije: vse kar ni odražalo življenja v srednjem razredu je bilo samo po sebi dobro.

Spomnim se sredine šestdesetih let v Berkeleyju (Kalifornija) ter odbora »Vietnam Day Committee«¹², ki ga je zasnoval Jerry Rubin. VDC je vodil zelo obsežne pohode in skupinske debate proti vojni v Vietnamu. Njegova pisarna v Berkeleyju je postalo pomembno kulturno-politično središče. Gibanje je bilo razširjeno in prepoznavno. Imeli so dober stil, okus, moralo in osebnosti. Bili smo čudna mešanica zabave željnih hedonistov in hudih moralistov. Takrat sem se imel najbolje, a vendar je vse kazalo na to, da bo naše sonce kmalu zašlo. Menim, da Angelova zgodba pove dovolj.

Pisarno VCD-ja so naseljevali čudni liki. Rubin se je pritoževal, da čudaki odganjajo normalne. Kljub cirkuškemu vzdušju, je bilo opravljenega veliko dela. Večina čudnih likov je bila pripravljena lizati pisemske ovojnice, da bi si prislužili nočni spanec na pisarniških tleh. Vendar ne tudi Angel, ta psihedelični klatež. Bil je preveč »zaposlen«.

Uživanje drog v pisarni ni bilo dovoljeno, vendar je mnogo zadetih posedalo na starih zofah in strmelo v gole stene. »Kaj vidiš, Angel«, sem vprašal iz radovednosti. »Bardo, sedmo, zadnjo fazo pred smrtjo,« odgovori, »še malo pa bom tam.« Angel je bil zelo čeden in »surfersko« mišičast. Tudi kadar je padel v popolno odsotnost, je izgledal kot grški kip idealizirane mišičavosti. Ali pa je izgledal kot kak dekadentni model za nacistični poster z Olimpijskih iger leta 1936.

»Kaj pa preostalih šest faz,« sem vprašal.

»Te so samo v tvoji glavi.«

Angel je bil rekorder v zadevanju v Berkeley. Ni bilo trenutka ko ne bi bil zadet. »Zjutraj najprej vzamem LSD, vsako jutro, dokler ne vidim bele svetlobe, ki prihaja od Boga,« je rekel.

Angelov oče je bil prijazen, odprt človek in poklicni Trockist iz delovnega razreda, ki je sodeloval z VDC-jem. Nikoli pa ni posebej, razen z nerazločnim momljanjem ali izrazi obžalovanja, omenjal svojega sina odvisnika. V Berkeleyju bi se generacijska vojna lahko dogajala na edinstveni podlagi.

Angel me je nekako imel rad. Nekoč se je prikazal na sestanku VDC-ja. S častnikom ROTC-ja sem vneto razpravljal o možnosti zmage in morali vojne v Vietnamu. Angel je prekinil najin pogovor in se globoko zazrl v častnikove oči. Stari vojak je zaradi nenavadnega in nenadnega napada osupel in hitro odšel. »Hipnotiziral sem ga,« je dejal. »Prodrl sem v njegov um. Sedaj se bo pridružil VDC-ju. Zdaj je eden izmed nas.«

Ko je Angel podvojil svoj že tako neizmerljiv odmerek, me je pričelo skrbeti. Skrbelo me je, da bi lahko morda poletel skozi okno. Eden izmed odvisnežev, misleč, da je ptica ali letalo, je na ta način že poletel v drugo dimenzijo.

»Mnogo pionirjev se ubije, ampak je vredno, stari.«

Nekega dne je Angel naznanil, da bo lebdel v zraku pred zanikrno kavarno Robbie’s. Njegova trditev je vzpodbudila obsežno razpravo. Nekateri so menili, da bi se lebdenje dejansko lahko zgodilo, mnogi pa so bili za to, da za tovrstne nove ideje ostanemo vsaj odprti.

Ob dogovorjenem času se je gruča ljudi zbrala pred kavarno Robbie’s na ulici Telegraph Avenue, v bližini Berkeleyjevega kampusa. Čutiti je bilo nestrpno pričakovanje. Bo Angel lahko lebdel nad ulico Telegraph Avenue? Nikoli se ni prikazal. Pozabil je. Angel je vedno vse pozabil. Ni šlo za to, da je bilo toliko podobnih Angelu. Preprosto nismo sprevideli, da so bili potrebni pomoči, ne pa povzdigovanja v heroje.

Se lahko ponovno vzpostavi energija iz šestdesetih let? Zdi se mi, da bo malikovanje globalne ekonomije svetovnega trga, s svojim popolnim pomanjkanjem demokracije, sočutja in človeške kulture, pogoltnilo samo sebe in ustvarilo lastno nasprotje, torej, upor v korist človeške narave in svobodnega odločanja. Se je že začelo. Mladi na, s policisti in sadizmom natrpanih ulicah, ponovno ogromno tvegajo.

Dobra stvar gibanja proti korporativnemu globalizmu je ta, da gre za globalno gibanje. Zaradi tega je levica naenkrat ponovno prisotna v Ameriki. Progresivna politika je naredila ogromno napako, ko je začela razmišljati globalno delovati pa lokalno. V medijski kulturi je bilo to dokaj nespametno.

Gibanje pa me tudi nekoliko skrbi. Podobno kot sem v sedemdesetih kot uporabnik prepovednih substanc praznoval ukinitev mej, sem v začetku devetdesetih kot pripadnik elektronske subkulture praznoval prihajajočo ukinitev mej, vključno s pojenjajočo močjo nacionalnih držav, ki jo je povzročila informacijska tehnologija.

Veliko negativnega je prisotnega v globalizaciji in njenih specifičnih pravilih, ki so jih postavili Mednarodni denarni sklad¹³, Svetovna trgovinska organizacija¹⁴, itd. Kljub vsemu je mogoče veliko povedati tudi v prid globalni kulturi. Če se malo igramo hudičevega advokata – mnogo zagovornikov globalizma iskreno verjame, da ustvarjajo boljši in modernejši svet poln srečnih delničarjev, ki poslušajo multikulturno pop glasbo, medtem ko gledajo »Ally McBeal« in pijejo »Frappuccino«.

Včasih sem Abbieju nasprotoval, češ, da je preveč zavezan ideji medijske globalne vasi. Vendar me je naučil, da je imel Marshall McLuhan¹⁵ prav. Abbie je črpal iz te vednosti in skušal izdelati praktično politično strategijo, ki bi vplivala na to vas in jo preoblikovala. Njegov pristop je zajemal razvijanje zabavnih taktik, ki se jim mediji niso mogli upreti – taktike, ki so poskrbele za atraktivne podobe, naslove in citate. Tako smo metali denar borznim posrednikom v New Yorku, kandidiral sem za šerifa okrožja Alameda v Kaliforniji, svojega nasprotnika sem pozval na dvoboj in tako dalje. Vsi ti posebni dogodki so bili zabavni za tiste, ki so pri njih sodelovali ter za večino, ki jih je spremljala preko medijev. Imeli so za namen parodirati političen/gospodarski sistem. Deležni smo bili mnogo večje pozornosti kot katerakoli primerljiva skupina skrajnih radikalcev.

Te taktike pa so imele tudi svojo slabo stran, ki se je kazala kot odvisnost od medijev in zasvojenost z njimi. Sčasoma je naše obnašanje vse bolj kazalo tendenco zgolj po ustvarjanju posebnih dogodkov ne pa več kontinuiranega upora proti institucijam. Začelo pa se ni tako. Abbie je okoli leta 1967 vzpostavil »Free Store« (brezplačna trgovina) v New Yorku. Sam sem leta 1965 pomagal odpreti brezplačno univerzo v Berkeleyju, poleti 1969 pa še park »People’s Park« prav tako v Berkeleyju. Šole, parki in trgovine so predstavljali naš trud (ne samo nasprotovanje sistemu) in prizadevanje za vzpostavitev temeljev za mnogo boljši način življenja. Nazadnje smo želeli vsak naš trud predstaviti kot dogodek, kar pa je čez čas postalo predvidljivo in ponavljajoče. Ponavljanje je za uporništvo smrtonosno, sodobni nasprotniki globalizacije pa se že začenjajo ponavljati. Iste lutke, isti nemiri… Pazite se!

Strinjam se, da je zelo pomembno, da povemo, da ne nasprotujemo globalizmu. Sem za demokratičen globalizem, ki vključuje ljudske množice. Na primer socialistični globalizem, ki se ozira na čustva, ne pa njegova trenutna hierarhična »od zgoraj navzdol« vodena korporativna različica.

Skrbi me tudi širjenje tehnofobije. Ko so jipiji promovirali idejo anarhije obilja in konec suženjstva plač, so govorili: »Naj delajo stroji«. Večina današnjih mladih anarhistov pa pravi: »Ne dovolite strojem, da bi delali namesto vas.« To je v veliki meri njihovo osrednje načelo. Ted Kaczynski¹⁶ šteje celo za nekakšnega junaka.

Tehnofobija je nova možganska bolezen, ki je prizadela to gibanje. Koliko ljudi pa si želi posedati v jami Barneya Rubblea¹⁷ (The Flintstones)?

Kako torej v tako fragmentiranih časih narediti politično spremembo? Omenili ste socializem, ki se ozira na čustva. Dandanes me libertarci in demokrati, ki se zavzemajo za civilne svoboščine, zanimajo ravno toliko kot levica. Občudovanja vredno na začetku jipijevstva je bilo to, da je bila ideja sodobna, sveža, bolj McLuhanova kot Marxova. Amerika je bila ravno na začetku prehoda iz obdobja industrializacije v obdobje medijske komunikacije. Potrebovali smo in še vedno potrebujemo osvobajajočo politiko, primerno tej situaciji. Menim, da še vedno delamo na tem. Pretekle ideologije in filozofije, od socializma do libertarizma in celo do anarhizma, so vredne, da se po njih zgledujemo, vendar samo za stvaritev neke nove kombinacije. Mislim, da je to Abbie dojel v letih 1967 in 1968, nato pa morda ponovno pozabil.

Zanimajo me tako politično neopredeljeni kot aktivisti. Ameriška kultura je radikalno neavtoritativna – je vulgarna, seksi in divja. Ljudje ne vedo, kako naj politično zagovarjajo svoje užitke ob hip-hopu, pornografiji, marihuani in »South Parku«, vendar pa vsak večer s svojimi daljinci in kreditnimi karticami glasujejo proti Joeju Libermanu¹⁸ in Williamu Bennettu¹⁹.

Pred nekaj tedni sem v Missouli (Montana) za ameriško zvezo za civilne svoboščine govoril na dobrodelni projekciji filma »Steal This Movie«. Dogodka se je udeležilo morda okoli 600 ljudi. Nato sem šel na pijačo, z menoj pa tudi kup zelo prijaznih ljudi. Predstavili smo se in, glej ga zlomka, trije izmed njih so bili iz nacionalne orožarske zveze (National Rifle Association)²⁰. Dejansko so prišli na ogled filma o Abbieju Hoffmanu in so bili dovolj dobre volje, da so potem še malo stikali naokoli ter z menoj popili kozarček ali dva. To ti da misliti.

V času, ko je Arianna Huffington²¹ najbolj jipijevska figura na političnem obzorju, se resnično zdi, da je vse mogoče.

Torej, kaj pa je z Abbiejevo strategijo, prilagojeno bolj sofisticiranim časom? Abbie je želel politizirati hipije. Vzemimo ta veliki prezir, ki trenutno napaja celotno kulturo in ga uporabimo širše, v proti-avtoritativnem gibanju. Če se resnično lotiš avtoritarizma, se kaj hitro spopadeš z ekscesi korporativne moči kot tudi države. Pravzaprav ljudi že zdaj bolj zanimajo zasebne zadeve povezane z velikimi posli, kot pa civilne svoboščine.

Kako organizirati ljudi, ko pa imajo tako različne motive in želje? Katere so tiste skupne vrednote, ki pripeljejo ljudi na ulice, kjer se znajdejo iz oči v oči z daleč najbolj hudobnimi policaji? Kljub vsem razlikam, mislim, da vsi iščejo novo skupnost – skupnost, kjer vladajo podpora, protest in upor. Organizirati bi morali skupne dogodke, ki slavijo te vrednote. »People’s Park« leta 1969 je bil fantastičen, saj je pokazal in slavil vrednost, ki jo ima skupno delo za skupno dobro – na stotine ljudi, od hipijev do pripadnikov raznih bratovščin, ki delajo skupaj, da bi ljudem zgradili park. Takšne dogodke, kjer lahko vsak zgrabi lopato in koplje, potrebujemo tudi danes. Kaj bi lahko bil današnji »People’s Park«?

Vsi sovražimo pohlep. Pripravimo skupnostni dogodek, ki slavi vrednoto deljenja stvari z drugimi – prostor za deljenje, morda nekakšen množični bolšji sejem – in pridobimo na svojo stran nekaj slavnih bogatih ljudi, ki se bodo odrekli nekaj svojim stvarem. Vsi, revni in bogati bodo nekaj oddali in v zameno prejeli, kar potrebujejo. Naj bo pompozno – morda na kraju, ki je znan po pohlepu, kot recimo »Rodeo Drive«. S tem bi pridobili pozornost medijev z vsega sveta.

Prostor, kjer ima duh deljenja še vedno svojo oporo, je medmrežje. Odprtokodno²² gibanje za Linuxom²³, celotni Napster²⁴ in bolj zavestno tehnologija Gnutella²⁵, tvorijo nekakšno virtualno skupnost, ki temelji na deljenju. In predvsem pri skupnosti okoli Linuxa gre za globoko ukoreninjeno protikulturo.

Ideja o anarhizmu, kjer bi bile dobrine brezplačne, ki je navdihnila zgodnje jipije, je bila preuranjena. Sedaj pa je prisotna in celo neizbežna v ekonomiji informacijske dobe ter nazadnje v bio- in nanotehnologiji. Ko se začneš ukvarjati s samo-reprodukcijskimi sistemi produkcije, postanejo zakoni o ponudbi in povpraševanju neuporabni. Že večkrat je bilo poudarjeno, da je ena glavnih zakonitosti informacije njeno ponavljanje, s tem pa s časom postaja vedno pomembnejša. Če ti dam nekaj fizičnega, tega več nimam. Če pa ti dam informacijo, jo sam še vedno imam. Lahko jo podajaš naprej v neskončnost, pa jo bom sam še vedno imel v posesti.

Danes, ko je svet povezan z medmrežjem in so podatki v digitalni obliki, lahko objavim podatek, do katerega bodo v hipu imeli vsi dostop. Verjetno bo nanotehnologija omogočala deljenje kod, ki bodo ustvarjale fizično bogastvo, tako kot sedaj delimo informacije in podatke. Nanotehnologija bo tako morda še za časa našega življenja vodila informacijsko ekonomijo v svet pravega fizičnega bogastva.

Lahko na široko razpravljamo o tem, kako dandanes zaščititi in navdihniti umetnike, izumitelje in vlagatelje. Nihče pa se ne ukvarja s tem, kako bi lahko morda celotna situacija z Napsterjem v bližnji prihodnosti oblikovala ekonomijo, kjer bodo dobrine brezplačne in kjer plačilo sploh ne bo več tako pomembno – gospodarstvo, ki bi temeljilo na podarjanju. Abbieju bi to bilo všeč.

Izvirno objavljeno 19.10.2000 na www.salon.com

Prevedla Sara Knez