To je odvisno od vašega položaja v družbi
V današnji Ameriki se vsi od predsednika Busha, vodij oglaševanja do liberalnih aktivistov strinjajo, da svoboda pomeni imeti več možnosti, več možnosti pa pomeni več svobode. Možnost izbire, celo v preprostih zadevah, pooseblja širši ideal posameznika kot razsodnika, ne le o tem kaj ima dober okus in vzbuja prijeten občutek, ampak tudi o tem kaj je dobro. Zato nam danes 32 različnih vrst marmelad v trgovini, 50 različnih modelov kavbojk v blagovnici in 120 pokojninskih zavarovanj na delovnem mestu, predstavlja znak gospodarskega in moralnega ter političnega napredka. Možnost izbire nam vsem omogoča, da živimo točno tako kot si želimo in kot mislimo, da moramo.
Vendar pa je ta »modrost« sumljiva zaradi dveh razlogov. Večina Američanov ni mnenja, da svoboda pomeni imeti na izbiro vedno več možnosti. Prav tako pa se tudi drugi, ki svobodo enačijo z možnostjo izbire, ne počutijo bolj svobodne, četudi imajo na voljo več izbir. Ravno nasprotno, Američani so čedalje bolj zbegani – ne osvobojeni – nad količino odločitev, ki jih morajo sprejeti v enem samem dnevu.
Kot behavioristični znanstveniki smo odkrili, da so ljudje, ki svobodo pojmujejo kot možnost izbire, ponavadi tisti, ki se morajo veliko odločati; to so beli Američani iz srednjega in višjega sloja (večina sodelujočih pri naši raziskavi so belci, tako ne moremo govoriti za druge rasne in etnične skupine). Izobrazba, prihodek in vzgoja so tem Američanom omogočili, da si izberejo kako bodo živeli svoje življenje in jih spodbudili, da z odločitvami, ki jih sprejemajo, izrazijo svoje prioritete in osebnosti. Vendar pa večina Američanov ne prihaja iz izobraženih srednjih in višjih razredov. Američani iz delavskega razreda imajo pogosto manj sredstev in se počutijo negotovi. Za njih biti svoboden v prvi vrsti ne pomeni možnost izbire, ki odraža njihovo edinstvenost in sposobnost, ampak, da jih pustijo na miru, se ne vmešavajo v njihovo osebnost, integriteto in blaginjo.
Družbeni sloj je težko meriti – je zapletena zmes izobrazbe, prihodka in poklicnega ugleda –, vendar pa je izobrazba v navidezni meritokraciji Združenih držav neizpodbitno postala njegov najpomembnejši vidik. V naši raziskavi je na ta način družbeni sloj pogosto vezan na izobrazbo.
V nedavni raziskavi, ki smo jo z Nicole Stephens opravili na univerzi Stanford, smo kolege študente prosili, da si zamislijo tri samostalnike, ki najbolje opisujejo kaj jim pomeni beseda »izbira«. Visok odstotek tistih, čigar straši imajo visokošolsko izobrazbo, so rekli »svoboda«, »dejanje« in »nadzor. Večina tistih, čigar starši imajo le srednješolsko izobrazbo, pa je odgovorilo z »strah«, »dvom« in »težava«.
Prav tako smo analizirali kako sta svoboda in izbira predstavljeni v enem izmed naših najbolj prodornih in vplivnih kulturnih produktov, popularnih pesmih. Američani z višjo izobrazbo in višjimi prihodki imajo tipično raje »rock« kot »country« glasbo. Odkrili smo, da besedila »rock« skladb vsebujejo veliko več govora o izbiri, nadzoru in samo-izražanju, kot na primer v refrenu pesmi skupine Rolling Stones »Cause I’m free to do what I want any old time« (Ker sem svoboden in lahko kadarkoli delam kar pač želim). Ko pa smo preučili »country« glasbo, ki jo imajo raje manj izobraženi Američani, smo slišali v njih več govora o samozaščiti in obrambi, kot na primer v skladbi Darryla Worleya, »We didn’t get to keep [our freedom] by backin’ down« (Naše svobode nismo obdržali tako, da smo se umaknili). Ko je v »country« glasbi omenjena izbira, je to pogosto uvod ali simbol za tragedijo, kot v žalostinki George Jonesa »Now I’m living and dying with the choices I’ve made« (Sedaj živim in umiram z izbirami, ki sem jih naredil).
Različne eksperimentalne raziskave prav tako pokažejo, kako ta različna pojmovanja svobode in izbire oblikujejo vsakdanja življenja Američanov delavskega in srednjega razreda. Nekatere raziskave so uporabile pristop, ki je običajen za veliko eksperimentov socialne psihologije: neko vsakdanjo okolje in namerno izbrano preprosto opravilo, naj bi pokazalo na značilne psihološke procese. Naši raziskovalci so pristopili h kupcem v blagovnicah in na letališčih ter jih prosili naj se udeležijo tržne raziskave. Raziskovalec jim je pokazal pet različnih črnih pisal in udeležence povabil, naj si izberejo enega in ga obdržijo. Polovico časa so udeleženci nato izbrano pisalo uporabili za reševanje vprašalnika, kjer se je kar nekaj vprašanj nanašalo na to, kako je njej ali njemu pisalo všeč. To je bil pogoj »izbire«. Drugo polovico časa, po tem, ko je vsak že izbral svoje pisalo, pa jim je raziskovalec to pisalo vzel in jim razložil, da žal ne morejo dobiti tega pisala, ker je zadnji te vrste ter jim ponudil drugega. Udeleženci so tako dobili drugo pisalo, da končajo vprašalnik. To je bil pogoj »brez izbire«. Opazili smo, da imajo Američani iz srednjega razreda prvotno pozitivne asociacije na izbiro; ugotovili smo, da je med udeleženci, ki so vsaj že diplomirali, tistim, ki so si lahko izbrali pisalo, pisalo všeč bolj, kot pa tistim, katerim je bilo pisalo dodeljeno. Udeležencem, ki pa še niso končali študija, je bilo pisalo, ki ga je izbral nekdo drugi všeč prav tako kot pisalo, ki so si ga lahko izbrali sami.
V še eni podobni študiji smo delavce v gradbeništvu, gasilce in vzdrževalce, ki so imeli kvečjemu dokončane srednje šole in študente ter zaposlene z najmanj opravljeno diplomo, prosili, da 10 nedavno izdanih CD plošč razvrstijo od najmanj do najbolj priljubljenih in si nato kot darilo izberejo eno, ki so jo razvrstili nekje na sredino. Po svoji odločitvi so CDje ponovno razporedili. Ugotovili smo, da je sama možnost izbire CDja kot darila za sebe pri višje izobraženih povzročila, da jim je CD, ki so si ga lahko izbrali, postal bolj všeč, kot jim je bil prej. Po drugi strani pa tistim z nižjo izobrazbo CD, ki so ga lahko obdržali, ni postal nič kaj bolj všeč.
Še ena študija, ki je primerjala ljudi, ki opravljajo različne poklice, je pokazala, da so se tisti zaposleni v službah srednjega razreda razburili, če je njihov prijatelj ali sosed kupil isti avto, kot ga imajo sami, saj so se počutili, kot da je edinstvenost njihove odločitve spodkopana. Zaposlenim iz delavskega razreda pa je bilo všeč, če so si drugi izbrali prav takšen avto, kot ga imajo sami, saj je to le potrdilo, da so se dobro in pravilno odločili.
Deloma zaradi višjega socialnega statusa Američanov srednjega razreda, je enačenje svobode z možnostjo izbire vse bolj razširjeno. Vsak kotiček življenja je sedaj napolnjen z izbirami, kot tudi z govorom o nadzoru in samo-izražanju. Ampak ali je to pojmovanje srednjega razreda o svobodi »pravilno«? Empirični dokazi sugerirajo, da moramo biti previdni kaj si želimo. Američani so vse bolj preplavljeni z raznoraznimi izbirami. Sedaj se počutimo manj svobodne kot takrat, ko smo imeli manj izbir, in to kažemo v našem vedenju.
Na primer, Sheena Iyengar in Wei Jiang iz Univerze Kolumbija sta ugotovila, da ponujanje več izbire za naložbe v pokojninsko zavarovanje samo zmanjša verjetnost, da se delavci odločijo za katero od njih, kljub temu, da se s tem, ko ne izberejo nobene, odrečejo delodajalčevim dopolnilnim sredstvom. Ta rezultat odmeva tudi v paničnih odzivih starejših državljanov glede odločitve za ustrezen načrt zdravstvenega zavarovanja, s katerimi se sedaj soočajo. Ko ljudje uspejo premagati ohromelost in sprejmejo odločitev – tudi povsem razumno – jih bo prej ali slej začel prevevati dvom in bodo zaskrbljeni, da njihova izbira ni bila najboljša. Tako je predpostavka, da več možnosti pomeni tudi več svobode, vsaj kot neko splošno pravilo, napačna. Ameriška družba je izobraženi eliti dala tisto za kar je prosila – široko razširjen rezultat pa je bil vse več stresa, zaskrbljenosti in nezadovoljstva.
Kakšno dojemanje svobode naj bi iskali Američani? Medtem ko višji in srednji razredi definirajo svobodo kot možnost izbire, Američani delavskega razreda dajejo večji poudarek na svobodi od nestanovitnosti. Ta dojemanja svobode odražajo razliko med »svobodo do« in »svobode od«, o kateri sta pol stoletja nazaj govorila Franklin Roosevelt in filozof Isaiah Berlin. Kljub našemu »rdeči-proti-modrim« nasprotovanju, se večina Američanov strinja, da je naša država svobodna. Vendar pa, kaj ta svoboda je, kje naj bi jo spodbujali in kje omejevali, še vedno ostaja pereča tema.
Podobno tudi veliko svoboščin, ki jih odobrava in priporoča zunanja politika Združenih držav, ni vedno ravno podobna tistim, ki si jih želijo ljudje, ki jim hočemo pomagati. Da bi dobro vladali, tako doma kot v tujini, bi bilo modro, da bi Američani prisluhnili kako svoboda »zveni« v različnih kulturnih kontekstih. Vednost, da »ljubimo svojo svobodo«, kot je to nedavno izrekel predsednik Bush, bi bila dobro izhodišče za začetek nacionalnega pogovora o tej temi in ne njegov konec.
Prevedla Špela Novak