Nasilje v medijih in kultivacija strahu
Michael Morgan nas na osnovi pogovora z Georgom Gerbnerjem, popelje skozi njegovo revolucionarno analizo vpliva in nasilja v medijih.
Že leta med strokovnjaki, politiki in zaskrbljenimi starši poteka debata o učinku nasilja v medijih. Prepogosto se te debate sprevračajo v poenostavljene bitke med temi, ki trdijo, da medijska sporočila neposredno povzročajo nasilje in temi, ki menijo, da aktivisti na splošno glede učinka medijev pretiravajo. Pričujoči zapis je nastal na osnovi pionirskega dela medijskega strokovnjaka Georgea Gerbnerja, ki nas spodbuja, da o učinkih medijev razmišljamo na bolj kompleksen način. Vse od hollywoodskih filmov, televizijskih nadaljevank in serij, do resničnostnih programov in lokalnih informativnih programov, zapis preiskuje načine, kako nasilje v medijih oblikuje prevladujočo kulturno okolje, ki se še posebej uspešno udejanja pri njenih pogostih uporabnikih, na način povečanega občutka negotovosti, pretirane percepcije tveganja in nevarnosti ter v obliki skrajnih političnih rešitev socialnih problemov, ki izhajajo iz občutka strahu. Pred vami je provokativna in zlahka razumljiva predstavitev kultivacijske analize, raziskav na področju vpliva medijev in tematik medijskega učinka in nasilja v medijih.
Vse od takrat, ko je konec dvajsetih let dvajsetega stoletja Hollywood filmom dodal zvok, se razvnema debata o učinku nasilja v medijih na naš um in obnašanje. Od alarma glede nasilja v filmih v tridesetih, do skrbi, ki jo povzroča širitev nasilnih vsebin čez celoten spekter medijev, ki smo mu priča danes. Stotine različnih študij in brezštevilnih kongresnih zaslišanj se je ukvarjalo s tem problemom in zdi se, da vedno zaključilo na istem mestu – v debati o tem ali so tisti, ki so soočeni z nasiljem v medijih bolj nagnjeni k posnemanju in ali je mogoče medije kriviti za družbene probleme. Ne glede na vse neskončne debate o teh vprašanjih, temeljna dilema še vedno ostaja: »je problem dejansko v tem, da posnemamo to kar vidimo?« In če to drži, zakaj tako velika večina nas, ki tudi gledamo televizijo, nikoli ne zagreši nasilnega dejanja? V tem tekstu se bomo osredotočili na delo človeka, ki je glede teme nasilja v medijih zavzel nekoliko bolj kompleksno pozicijo. Pokojni strokovnjak na področju komuniciranja, George Gerbner, je večino štirih desetletij svojega dela poskušal razumeti nasilje v medijih kot del večjega kompleksa zgodb, ki si jih kot kultura pripovedujemo. Zgodb, ki razkrivajo in oblikujejo kako vidimo svet in naše mesto v njem. To, kar je odkril je tako izjemno, kot je tudi preprosto: ne da nas spremljanje nasilja v medijih dela bolj nasilne ali prisili, da posegamo po nasilju, ampak popolnoma nekaj drugega. Zelo verjetno nas dela bolj zaskrbljene in prestrašene, glede tega, da bi se to nasilje lahko dogajalo nam.
George Gerbner: »Kot državljan bi tematiko jemal zelo resno, ker družba, v kateri večina ali veliko ljudi pričakuje večjo stopnjo viktimizacije, to slej ko prej tudi dobi.«
Gerbner se je z nasiljem v svojem življenju soočil zgodaj in v epskih razsežnostih. Kot mlad mož je pred fašizmom iz rodne Madžarske prebegnil v ZDA. Nato se je vpisal v ameriško vojsko, da bi se bojeval v drugi svetovni vojni. V bojih si je kot član »urada za strateške rešitve« (Office of Strategic Services«) prislužil bronasto zvezdo za hrabrost, ker se je tekom ene najbolj krvavih bitk druge svetovne vojne, pod sovražnikovim ognjem s padalom spustil na sovražno ozemlje. S to vojaško izkušnjo za njim, je Gerbner preostanek svojega življenja posvetil poskusu razumevanja nasilja. Še posebej ga je zanimalo, kako portretiranje nasilja skozi podobe in zgodbe vpliva na našo zavest in obnašanje v resničnem svetu. Uveljavil se je kot eden vodilnih svetovnih medijskih strokovnjakov. Kot dekan »Annenberg School for Communication« na Univerzi v Pensilvaniji, je služboval celih 25 let, hkrati pa vodil tudi enega najbolj pomembnih in vplivnih raziskovalnih projektov na področju razumevanja učinkov televizije. Poimenoval ga je »Projekt raziskave kulturnih indikatorjev« (Cultural Indicators Research Project). Od svojih začetkov v poznih šestdesetih, je projekt sistematično sledil nasilju v medijih in meril njegov učinek na percepcijo in obnašanje gledalcev.
Gerbner in njegovi kolegi so odkrili, da ima izpostavljanje nasilju v medijih bolj kompleksne učinke kot smo sprva domnevali. Učinek ne temelji le na kvantiteti nasilja v medijih, pač pa tudi na njegovi kvaliteti. V tem, kako je nasilje predstavljeno, v zgodbah, ki jih te simulacije nasilja pripovedujejo o našem odnosu do sveta in drugih.
Sem Michael Morgan, profesor komuniciranja na Univerzi »Massachusetts at Amherst« in več kot 25 let sem skupaj z Georgeom Gerbnerjem deloval na področju raziskav učinkov medijev. Gerbner, ki je umrl leta 2005, je skozi številne in izčrpne intervjuje ob koncu svojega življenja z nami diskutiral o svojih idejah o nasilju v medijih in tem, kako nasilje funkcionira v družbi. Ta zapis temelji na teh intervjujih. Začne se tam, kjer je Gerbner vedno začenjal. Pri dejstvu, da so komercialni mediji v današnjem času zasenčili religijo, umetnost, ustno izročilo in družino kot osnovni mehanizem pripovedovanja zgodb.
Poplava nasilja
George Gerbner: »Danes peščica svetovnih korporacij poseduje in kontrolira pripovedovanje vseh zgodb. Držijo se univerzalnih marketinških formul, ki jih naložijo kreativnemu kadru v Hollywoodu. Z njimi sem v stiku in vedno ko jim to omenim, protestirajo: »ne govori mi o cenzuri iz Washingtona, nikoli še nisem slišal o čem takem. Cenzure sem deležen vsak dan. Rečeno mi je, da vključim več akcije, da izrežem zapletene rešitve itd. Vključi to formulo, ker je na globalnem tržišču dobro sprejeta.« To so formule, ki ne potrebujejo prevoda, poganjajo jih podobe, ki »govorijo« akcijo v vsakem jeziku in seveda glavni element te formule je nasilje. Kar sledi je poplava podob nasilja, pogosto z natančno oblikovano koreografijo brutalnosti, ki v zgodovini nima primerjave in ki doseže prav vsak dom. To je ekspanzija, množična proizvodnja in prezentacija neusmiljenega, prodornega izpostavljanja nasilju in brutalnosti v vsakem domu, večkrat na dan.«
Številke so zgovorne. Otroci danes do konca osnovnega šolanja vidijo okoli 8000 umorov in okoli 200 000 nasilnih dejanj do svojega 18 leta starosti. Od filmov, do televizije in video igric, do otroških programov in štiriindvajseturnih informativnih programov, je nasilje rutina, vsakodnevna, načrtovana, konstantna sestavina industrije. In prav ta rutinska narava tega nasilja je za Gerbnerja tako nevarna in tako drugačna od tega, kar poznamo iz preteklosti.
George Gerbner: »To ni prav nič podobno tradicionalnemu pripovedovanju zgodb. Nasilje je prisotno pri Shakespearu. Nasilje je prisotno v pravljicah. In dejansko, če dobro pomislite, je nasilje legitimno umetniško in novinarsko sredstvo. Celo nujno je pokazati nesrečo, bolečino in škodo, ki jo v življenjih, skupnosti in družbi povzroča obsesija ljudi z nasilnim reševanjem konfliktov. A večina nasilja, ki ga vidimo danes, je nasilje, ki mu pravim »happy violence« (veselo nasilje). To mora biti zabavno nasilje, kar pomeni, da mora biti napeto, živahno, glamurozno in vsekakor spektakularno. Vedno mora pripeljati do srečnega konca in seveda, biti mora začinjeno s humorjem. Humor pomaga, da lažje pogoltnemo tabletko. Ker je humor orodje moči, je izjemno komunikacijsko orodje.«
Kar glede nasilja v medijih (smešnega ali ne) iz Gerbnerjeve perspektive najbolj šteje, ni preprosto količina nasilja, ki obvladuje medijsko pokrajino, pač pa kako sodeluje, pomaga pri pripovedovanju zgodbe. Zgodbe, ki okrepi in normalizira določen pogled na svet. V tem oziru niso sama nasilna dejanja tista, ki imajo največji učinek na gledalce, pač pa pomen, ki ga to nasilje sporoča. In na tej točki se Gerbner loči od tradicije.
»Kot riba v vodi…«
George Gerbner: »Običajna predstava vpliva televizije in večina medijskih vprašanj in diskusij o učinku televizije lahko ponazorimo s predstavo, da ko se ljudje sprašujejo o nasilju, se ponavadi vprašajo ali ustvarja več nasilja. Ta učinek bi naj bil imitacija, posnemanje, v nekem smislu: »kar opica vidi, to opica naredi«. Če boš videl nasilje, boš tudi sam bolj nasilen. To je zares trivialno. Prispevek televizije k dejanskemu nasilju je pravzaprav zanemarljiv. Nihče še ni bil sposoben dokazati, da televizija v primerjavi z revščino, s subkulturami, v katerih je pojav nasilja pogost in v primerjavi s številnimi drugimi faktorji, ki so dejansko vzrok za nasilje, lahko pomembno prispeva k nasilju.«
Poenostavljen pogled, da nasilje v medijih ustvarja nasilno obnašanje, ima svoje korenine v zgodnjih medijskih raziskavah, ki so nastale iz strahu pred senzacionalističnimi in nasilnimi vsebinami zgodnjih hollywoodskih zvočnih filmov in tega, kar je to nasilje povzročalo pri otrocih, ki so se trumoma valili v kina. Najbolj znana od teh raziskav je t.i. »Payne Fund« študija, ki je nastala med leti1929 in 1932 in je ugotovila, da ima zločin in nasilje v filmih močan, neposreden in trajen učinek na otroke, pri katerih se na ta način pojavljajo prvi sledovi živčnih bolezni. In čeprav je ta raziskava na samem začetku medijskih raziskav, zastavljala nekaj zanimivih vprašanj, je s tem, ko se je usmerila le na takojšnje in časovno kratke emocionalne reakcije gledalcev na določeno nasilje, zgrešila »večjo sliko«. Verjetno najbolj vpliven in razvpit primer pogleda, da imajo mediji neposreden in takojšen učinek na gledalstvo, je prišel samo nekaj let kasneje. Na noč čarovnic, 30 oktobra 1938, je Orson Welles vseameriški radijski publiki predstavil znanstveno fantastično klasiko H.G. Wellsa, »Vojna svetov«. Z viktorijansko pripovedjo o invaziji nezemljanov je prestrašil veliko poslušalcev. Šlo je seveda za očarljivo fiktivno zgodbo, ki pa je zvenela kot resnična novinarska reportaža. Kmalu so poročali o vsesplošni paniki med ljudmi, ki so zgodbo vzeli zares. Primer je okoli vprašanja moči množičnih medijev še okrepil strah, ki se je gradil leta.
George Gerbner: »Ni bilo pomembno, da ta neposreden in močan učinek v resnici ni bil niti približno tako silovit in dramatičen kot so to takrat poročali in da je senzacionalistično poročanje preusmerjali pozornost stran od dejstva, da je velika večina poslušalcev, ki je slišala Wellesovo oddajo, zelo dobro vedela, da gre za fiktivno zgodbo in jih ni zajela nikakršna panika.«
Ideja, da je medijska vsebina sposobna povzročiti nekakšno neposredno in takojšno kontrolo nad pasivnim umom množice, se je s tem prijela v popularni domišljiji. Po tem pogledu, ki ji raziskovalci medijev pravijo teorija čudežne krogle (the magic bullet theory), se domneva, da medijska sporočila vplivajo na nas neposredno kot stel iz pištole. Naš um spremenijo, medtem ko smo pri zavesti. Tovrsten pogled, ki vidi nasilje v medijih kot nekaj vsemogočnega in na drugi strani gledalca kot pasivnega, še vedno oblikuje večino debat na tem področju.
Za Gerbner so bili ti »vzrok in posledica« argumenti preprosto napačni. Ko je prišlo do vprašanja o medijskem vplivu, so bili bolj znanstvena fantastika kot znanost. To je bil zastareli pristop, ki je temeljil na zastarelem pojmovanju ljudi kot pasivnih, na katere delujejo množični mediji kot nekakšna velika naprava za kontrolo misli. Kot stimulator na laboratorijskih živalih, ki kontrolira kaj si mislimo. S tem bi bilo delo socialnih znanstvenikov morda res lažje, saj bi jim omogočalo, da merijo učinek na našem umu skozi primerjavo med prej in pozneje. Toda po Gerbnerjevem mnenju, ideja o prej in pozneje v medijskem kontekstu, ni imela veliko smisla. Iz preprostega razloga, saj kot je pogosto dejal: »pri medijih ni ničesar prej – v medijsko okolje smo preprosto rojeni«. Poraja se vprašanje kako meriti učinek sile, ki je prisotna od samega začetka? »Morje podob«, kot je rad dejal medijski strokovnjak Marshall McLuhan, nam je postalo tako domače, da smo pogosto slepi za njegovo vseprisotnost, kot je riba slepa za vodo. Na naše kulturno okolje smo se tako navadili, da je to podobno temu, kako riba nevede plava v morju, saj še nikoli ni izkusila česa drugega. To nas pripelje do pojma kultivacije. Kultivacija je stabilen sistem sporočil in podob, ki oblikujejo našo predstavo o svetu, nas samih, življenju, družbi in moči. Pravo vprašanje je zdaj kako to kultivacijo meriti? To je resen raziskovalni problem, s katerim smo se soočili in ga rešili na naslednji način. Vprašalnike smo razdelili večjemu reprezentativnemu številu skupin, ki so se odzvale našemu vabilu. Ti vprašalniki so vključevali serije različnih vprašanj, ki se niso nanašala neposredno na televizijo in medije, ampak na življenje, varnost, vrednote, obnašanje itd. Na primer, vprašali smo jih kako ocenjujejo možnost, da bodo v povprečnem tednu priča nasilnemu dejanju? Je ta možnost 1 proti 100 ali 1 proti 50? Vprašali smo jih, ali bi se zvečer brez težav sprehodili po lastni ulici? Da ali ne? Potem smo njihove odzive ločili na kategoriji »težkih« in »lahkih« gledalcev. Ugotovili smo, da skoraj v vseh pogledih gledalci, ki več gledajo televizijo (»težki« gledalci), izražajo tudi večjo skrb glede varnosti. To smo pripisali veliki frekvenci pojavnosti nasilja na televiziji. Vzorci odzivov gledalcev, ki veliko gledajo televizijo, se približajo temu, čemur pravimo »televizijski mainstream«. Tako pri gledalcih, ki pogosto gledajo televizijo, ugotavljamo, da razlika med različnimi socialnimi skupinami – razlike v letih, spolu, prihodku ali izobrazbi – kmalu pričnejo izginjati. »Težki« gledalci na ta način živijo v svetu, ki je bolj zloben. Kultivacijska študija je pokazala, da je za gledalce, ki veliko gledajo televizijo bolj verjetno, da dojemajo svet kot strašljiv in grozljiv.
George Gerbner: »Občutek nevarnosti, nezaupanja in zla v svetu vpijejo in absorbirajo. To imenujemo sindrom zlega sveta.«
Sindrom zlega sveta
Da bi razumeli kaj Gerbner misli s sindromom zlega sveta, ni dovolj, da analiziramo posamezen televizijski program, film ali video igro. To kar šteje, je analiza celotnega medijskega konteksta. Način, kako se ena zgodba ali program prekriva in spaja z drugim in s tem ustvarja in jača določen pogled ali občutek o svetu. Da bi prišli do jedra sindroma zlega sveta, njegova analiza zahteva pogled na televizijo na način, kot ga doma običajno izkusi večina izmed nas – z naključno rabo daljinca. Ko tako »surfamo« po kanalih, z vsako spremembo kanala zelo verjetno naletimo na najbolj banalne vsebine, ki se hitro izmenjujejo z najbolj bizarnimi, strašljivimi in nasilnimi. Torej se to, kar bi bilo v naših resničnih življenjih šokantno, v medijskem svetu zdi normalno in mondeno. S tem se krepi občutek, da je svet prostor nenehne nevarnosti in grožnje: svet psihotičnih morilcev, umorov in kaosa, bolezni in virusov, vojaških groženj, vizij konca sveta, božje jeze in jeze narave itd. Svet, v katerem se ljudje obnašajo kot živali in živali napadajo tudi ko smo v zavetju lastnega doma. Splošen učinek, včasih humoren, drugič spet ne, je občutek hudobnega, zlega sveta, v katerem so napadalci vseh odtenkov in vrst zdijo nenehno na preži. Ta karneval najbolj strašljivih zgodb, je posebej pogosto predstavljen v informativnih medijih. Še posebej je ta senzacionalizem pogost v lokalnih informativnih programih, ki so glavni vir informacij približno dveh tretjin Američanov. Kar 61% vseh osrednjih zgodb lokalnih informativnih programov je posvečenih kriminalu, požarom, katastrofam in nesrečam. S tako pogosto in intenzivno pozornostjo na tovrstne dogodke, je dokaj razumljivo, da več televizije kot gledaš, večja je verjetnost, da boš svet dojemal kot strašljiv in nevaren prostor. Kultivacijska teorija je pokazala, kako te vrste bojazni in negotovosti sovpadajo z medijsko kulturo. S tem se razkriva neposredna korelacija med tem koliko televizije gledamo in stopnjo strahu, ki jo ima posameznik pred tem, da bi postal žrtev nasilja.
George Gerbner: »Če na to pogledamo iz perspektive kultivacijske teorije, lahko vidimo podobo viktimizacije, sliko tveganja, nevarnosti, percepcijo, da je na svetu toliko nasilja, da se moramo počutiti ogrožene. V smislu, bojim se iti po ulici ponoči, bojim se iti na podzemno železnico, strah me je tujcev. Ko zagledam nekoga, ki mi deluje nevaren, se mu izognem tako, da nemudoma prečkam cesto. To so posledice izpostavljenosti nasilju, ki se kultivira v večjih skupnostih skozi daljše časovno obdobje.«
Odkritje, da je bolj verjetno, da te bo strah nasilja, če veliko gledaš televizijo, lahko pomaga pojasniti, zakaj veliko ljudi misli, da je nasilnih zločinov veliko več kot pa jih je v resnici. To je vsesplošna napačna predstava, ki so jo začeli opažati kakšno desetletje nazaj, ko je dejanska stopnja zločinov pričela upadati. Ta klasičen primer sindroma zlobnega sveta se nadaljuje tudi še danes. Od reportaže ABCja, ki je leta 1994 ugotavljala, da stopnja zločinov upada, podatki ministrstva za pravosodje kažejo, da je stopnja nasilnih zločinov upadla za še dodatnih 43% na najnižjo raven v zadnjih tridesetih letih. Toda navkljub konstantnemu padcu, ankete še naprej kažejo, da večina Američanov verjame, da je resnica nasprotna. Da stopnja kriminala pravzaprav narašča. Ob podobah, ki jih lahko spremljajo v medijih, ni čudno, da Američani vse bolj težijo po lastni zaščiti.
Ni boljše ilustracije tega, kar Gerbner misli s sindromom hudobnega sveta, kot dejstvo, da je prodaja orožja v tem obdobju, ko je stopnja kriminala padala, drastično narasla. Kriminala je manj, toda iz nekega razloga ne tudi strahu. Logično vprašanje je zakaj? Zakaj je strah in bojazen pred nasiljem vse večji, čeprav je dejanska grožnja nasilja vse manjša? Ankete nenehno kažejo na to, da več kot dve tretjini ljudi, ki verjame, da je kriminal resen problem, večino informacij dobijo preko televizije. To je preboj v kultivacijski teoriji: jasna povezava med količino medijskih informacij in stopnjo strahu in bojazni, ki ga imamo do sveta. Fenomen, ki se še bolj jasno pokaže, če pogledamo kako vidimo in obravnavamo druge, posebej tiste, ki so drugačni od nas.
Zlobni ljudje
Eden Gerbnerjevih bolj pomembnih prispevkov je, da je razkril človeško ceno sindroma zlega sveta. To je naredil tako, da je preveril kako so različne skupine ljudi zastopane in predstavljene oziroma niso zastopane in predstavljene na televiziji in v filmih.
George Gerbner: »Večina nas živi precej izolirano in ne srečuje kaj veliko ljudi drugih skupin ali ras, ki so drugačnih etničnih korenin kot je naša. Večino tega, kar o drugih rasah, etničnih skupinah vemo, vemo iz televizije. In na televiziji dobimo glede tega neko zelo nenavadno informacijo.«
Na primer, čeprav so Latino-Američani najhitreje naraščajoča demografija v ZDA, ki trenutno predstavlja približno 15% vseh prebivalcev, v televizijskih dramah in filmih zasedajo samo okoli 6% vseh karakterjev. In še takrat v glavnem interpretirajo karakterje iz sveta nasilja.
George Gerbner: »Latino-Američani so verjetno najbolj nasilna skupina ljudi na ameriški televiziji.«
Latino-Američani so običajno prikazani kot nasilni ljudje, ali kot ljudje, ki si zaslužijo pravično nasilje belcev. In preko tega, kar lahko vidimo v fikciji, potem resničnost ni kaj posebej drugačna. Malo je tega, kar bi lahko na televiziji ali v filmih uravnotežilo to podobo. Latino-Američani so, če sploh, v popularnih informativnih in pogovornih programih omenjeni bolj ali manj samo v zvezi z eno samo temo. Medtem ko se Latino-Američane omenja samo v 2% vseh kabelskih informativnih programov, so programi kot je CNNov »Lou Dobbs Tonight« problemu ilegalne imigracije posvetili več kot 70% vsega programa. Poudarek tukaj ni na tem, da ilegalni imigranti niso problem, problem je, da mediji ne dajejo niti približno toliko pozornosti veliki večini povsem običajnih, spodobnih in zakon ubogajočih Latino-Američanov. Kot bi lahko pričakovali, in to je ključ vsega tega, imajo te enostranske reprezentacije zgolj učinek razčlovečenja. Anketa »National Opinion Research Centra« je razkrila, da 73% Američanov verjame, da večjo stopnjo kriminala povzročajo prav imigranti.
Kako drugače razložiti, da več kot dve tretjini Američanov meni, da več imigrantov vodi do večje stopnje kriminala. Četudi je po podatkih FBIja resnica povsem nasprotna: kriminal je v velikih in mejnih mestih kot so Los Angeles, New York, Chicago, Miami, San Diego in El Paso, kjer se običajno zadržuje največ imigrantov, v preteklih desetih letih na zgodovinsko najnižji točki. A takšni podatki očitno ne morejo na pot bolj pretečih percepcij, ki jih kultivira medijski »zlobni svet«.
Gerbnerjev sklep je, da brez pozitivne reprezentacije, ki bi uravnotežila negativno, lahko najbolj slabi predstavniki neke manjšinske skupine predstavljajo celotno skupino in s tem ustvarjajo popačeno in pretečo sliko, ki gledalcu pušča občutek, da je napaden. S tem pa se jača občutek ogroženosti, ki hrani jezo in bes.
»Zloben svet« ustvarja zlobne ljudi, ki kultivirajo iracionalni strah in jezo med tistimi, katerih primarno znanje o Latino-Američanih, ne glede na to ali so ilegalci ali običajni državljani, prihaja do njih preko medijev. A se ne ustavi pri tem. Podobnega vzorca obtoževanja in identifikacije z nasiljem sta deležni, v naši družbi morda najbolj popularni skupini hudobcev, Arabci in Muslimani…
V zadnjem stoletju je bilo približno 90% vseh hollywoodskih portretov Arabcev negativnih. Nesorazmerno so predstavljeni kot krvi željni teroristi, nič bolje pa se jim ne godi v polju televizijskih novic in politike, kjer so Muslimani in Arabci nenehno prikazani v povezavi z nasiljem in terorjem.
S tem se v tek požene krog strahu in obdolževanja, ki v naše fiktivne forme prihaja preko informativnih programov, ko nasilna reprezentacija Arabcev in Muslimanov v televizijskih oddajah in filmih sproža našo še bolj nasilno reakcijo. Ta reakcija vključuje vse bolj popularno idejo mučenja, kot dela naše večerne zabave. Ta nasilna reakcija se zdi, se je odvila tudi v resničnem svetu. 48% Američanov verjame, da je mučenje terorističnih osumljencev pogosto ali včasih upravičeno. 39% Američanov verjame, da Muslimani, ki živijo v ZDA, niso lojalni ZDA in več kot tretjina Američanov verjame, da Muslimani, ki živijo v ZDA, simpatizirajo z Al Qaedo. Skoraj četrtina Američanov pravi, da ne bi hoteli imeti Muslimana za soseda. S tem ko med temi, ki pogosto gledajo televizijo narašča pozornost informativnim programom, za skoraj 50% naraste tudi število ljudi, ki podpirajo omejitve za ameriške Muslimane.
Sklep tukaj je ponovno ta, da strah in ostra obtožba celotne skupine ljudi manj temelji na dejanskem odnosu s temi ljudmi, kot na odnosu, ki ga sami gojimo z mediji – odnos, ki postane še bolj zapleten, ko pridemo do Afro-Američanov.
George Gerbner: »Z Afro-američani je situacija nekoliko drugačna. To je skupina, ki je na televiziji z leti pridobila nekaj priznanja in določeno vidnost. Afro-Američani predstavljajo približno 14% televizijske populacije, kar je precej blizu realnemu procentu populacije. Ampak njihova reprezentacija je precej nenavadna. Nenavadna je za to, ker so upodobljeni kot zdravi, bogati in uspešni. Spadajo v srednji razred, s čemer ustvarjajo občutek, da nimajo problemov, da so njihovi problemi rešeni, da so skratka zelo uspešni. To bi nas naj napeljalo na to, da si mislimo, da so Afroameriška gibanja za državljanske pravice in enakopravnost dosegla svoje cilje in da poslej ni več problemov. Problema rase ni več. Preskok nastopi, ko so Afro-Američani prikazani v informativnem programu.«
Za temnopolte je dvakrat bolj verjetno kot za belopolte, da bodo na lokalnih informativnih programih prikazani kot storilci kriminalnega dejanja.
George Gerbner: »Afroameriški moški bo dvakrat bolj verjetno viden v povezavi z zločinom, z drogami, z nasiljem, kot je to primer v resničnem življenju.«
Gerbnerjev sklep je ta, da pri podobi temnopoltega moškega prihaja do razcepa, ki prikazuje dva ekstrema, ki prikrivata resničnost velike večine delavskega in revnega temnopoltega prebivalstva, kar ima negativni učinek na to kako veliko belopoltih gleda na problem temnopoltega kriminala. Pogosti gledalci lokalnih informativnih programov tudi bolj pogosto smatrajo temnopolte ljudi kot nasilne. V resnici pa so belopolti 4.7 krat bolj verjetno žrtev druge belopolte kot pa temnopolte osebe.
Z veliko večino afroameriške izkušnje izbrisane iz polja medijev, je rezultat ta, da so namesto revščine in neenakosti obraz urbanih problemov postali temnopolti kriminalci. V procesu pa se ustvarja pogosto neartikulirano klimo strahu, jeze in nezadovoljstva, ki dela za nemogočo reševanje urbanih problemov, med drugim tudi kriminala, s kakšnimi drugačnimi sredstvi, kot so sredstva policijskega nadzora in kaznovanja. Če je na eni strani svetleča podoba Afro-Američanov, zaradi katere se zdi, da smo premagali probleme neenakosti, potem se na drugi strani zdi, da ko temnopolti stopijo iz vrste, kot da niso hvaležni in si zaradi tega zaslužijo najstrožjo možno kazen. V primerih ko govorimo o temnopoltih ali Latino-Američanih, ki jih prikazujejo kot nasilne kriminalce ali o Arabcih in Muslimanih kot ekstremistih in teroristih, je Gerbnerja najbolj begalo, kako tak iracionalen in boječ pogled na druge in svet lahko ljudi dela bolj odvisne, bolj odprte za manipulacije in kontrolo, bolj dovzetne za zmotno preprosta, trda sporočila in skrajno držo, s čemer jih dela bolj voljne sprejeti ali celo zahtevati represijo, če obljublja, da bo olajšala njihove negotovosti.
Posledice
George Gerbner: »Če med ljudmi dvigneš občutek negotovosti, bodo politične posledice takšne, da bodo ljudje veliko verjetneje zahtevali večjo varnost. Politični kandidati na ta način tekmujejo drug z drugim kdo bo propagiral bolj ostre kazni. Če je veliko prebivalcev negotovih in pričakujejo neko zagotovilo varnosti, bodo tudi bolj verjetno sprejeli politične rešitve za družbene probleme kot so revščina, propadanje urbanih okolij in urbana kultura nasilja. Ne bodo se zavzemali za izkoreninjene vzrokov, ampak za preproste rešitve, ki povzročajo večjo represijo, več policije in več zaporov. To pomeni tudi daljše in strožje kazni, več smrtnih kazni – srednjeveški barbarizem, na katerega nobena druga civilizirana država ne pomišlja več. Toda, ne gre samo za to, da zapremo več ljudi. S tem zapiramo, omejujemo tudi sami sebe. Paralizirani smo in posledično bežimo v svoja predmestja. Sindrom zlega sveta prispeva ne le k občutku kaznovanja in represije, ampak tudi k občutku panike. To je še drugi element sindroma zlega sveta – negotovost, ki zelo otežuje naslavljati probleme kako drugače kot skozi strah.«
Onkraj povezovanja tega kako strah premošča osebno in politično, Gerbner meni, da je druga plat kovanca osebne varnosti povečana zahteva po nacionalni varnosti. Strah je danes zaščitni znak ameriške politike. Naj si je bil uporabljen kot opravičilo za vojno ali kot priprava na vedno nove grožnje. Vprašanje, ki se poraja ob tem, ko gledamo na s strahom prepojeno politično pokrajino je, ali so podobe zlega sveta ušle izpod kontrole in grozijo, da nam bodo dolgoročno škodovale? Ali prispevajo k občutku bojazni in strahu, ki je zaobšel našo sposobnost misliti jasno in racionalno in gredo preko zmerne skrbi za lastno varnost?
Za Gerbnerja je bilo najbolj pomembno dejstvo, da nasilna podoba sveta, ki zapolnjuje naše vsakodnevne na televiziji, v filmih in v informativnih programih, zelo verjetno vzpostavlja v povsem povprečnemu gledalcu občutek strahu in nezaupanja s posledicami, ki segajo daleč onkraj nedolžne medijske zabave, v globine tega kako dojemamo svet in naše mesto v njem. Kar je Gerbnerja v zvezi z nasiljem, ki ga prikazujejo mediji posebej skrbelo, ni bila njegova vseprisotnost, kvantiteta ali njegova brutalnost, niti to ali nasilje v medijih povzroča nasilje v resničnem svetu, ampak kako vse skupaj deluje in ustvarja neko obliko lastne kulture. Kulturo hudobnosti in zla, ki je normalizirana in ohranja popačeno sliko. Občutek sveta kot iracionalnega in nevarnega prostora, ki nas dela trše, manj sočustvujoče in empatične, čeprav nas same po sebi dela bolj občutljive in ranljive. Živeti v tem svetu televizije, goji pri rednih in pogostih gledalcih občutek bojazni, strahu in jeze onkraj vseh omejitev in brez vsake povezave z realnostjo. Na koncu nas delo Georgea Gerbnerja sooča s pomenom tega posredovanega, konstruiranega sveta in vprašanjem, zakaj smo dovolili, da je toliko kulturne moči in vpliva prešlo v roke tako ozkega komercialnega interesa.
George Gerbner: »Pripovedovanje zgodb, kultivacija občutka tega kdo smo, kakšen je svet v katerem živimo, je bilo vedno glavni oblikovalec človekovega obnašanja. Naša nova naloga je potem ta, da oblikujemo takšen medijski sistem (sistem kulturnega okolja), ki bo nagovarjal problem ustvarjanja boljšega okolja za naše otroke, ki bo bolj pravičen, bolj nepristranski in manj škodljiv kot je ta, ki ga imamo danes.«
George Gerbner je bil eden najbolj vidnih avtoritet na področju učinkov nasilja v medijih. Po tem, ko si je v drugi svetovni priboril bronasto medaljo za hrabrost, se je preusmeril v akademski svet, kjer je med drugim 25 let služil kot dekan »Annenberg School for Communication«, predsedoval je vplivnemu »Cultural Indicators Research Project«, in kasneje ustanovil »Cultural Environment Movement«, mednarodno organizacijo posvečeno demokratizaciji medijev.
Michael Morgan je profesor komunikologije na »University of Massachusetts, Amherst«, ki je z George Gerbnerjem sodeloval več kot dve desetletji. Obširno je objavljal dela o kultivacijski teoriji, kulturnem in socialnem učinku televizije, mednarodnem in medkulturnem učinku množičnih medijev ter o učinku in funkciji novih medijskih tehnologij. Je avtor ali soavtor knjig kot so: »Television and Its Viewers: Cultivation Theory and Research«; »Democracy Tango: Television, Adolescents, and Authoritarian Tensions in Argentina«; in »Television and the Erosion of Regional Diversity.«