Platon, filozof do zadnjega diha tudi pri razvoju koncepta države ni mogel iz svoje kože; na čelo države je želel postaviti filozofa. Sicer je to nadvse privlačna misel, vendar pa je treba vedeti, da je Platonov koncept idealne države bolj kot ne samo nerealna želja, utopija. Morda je zaradi tega dr. Drnovšek, v tem trenutku še aktualni predsednik Slovenije nekoč izjavil, da je po njegovem mnenju bolje, da je na čelu države ekonomist kot pa filozof?
Platonovo dojemanje države je bilo na nek način zelo podobno njegovemu dojemanju človeka oziroma njegove duše. Ta je razdeljena na umni del, pogumni del ter strastni del. Četrta stopnja je pravičnost; ta stopnja pa ni del duše same, pač pa duša doseže takrat, ko so prve tri stopnje med seboj v pravilnem razmerju, oziroma takrat, ko umni, pogumni ter strastni del delujejo pravilno.
Na podoben način je Platon razdelil tudi svojo idealno državo; ta naj bo pravična, to pa doseže z natančno razmejitvijo nalog med njenim prebivalstvom. Na čelo države je postavil stan filozofov, kateri predstavljajo umni del duše. Naslednja, nižja kasta so čuvarji, katerih skrb je obramba domovine; ti predstavljajo pogumni del. Najnižjo kasto predstavljajo ostali državljani, katere Platon enači s strastnim delom duše. Njihova naloga je skrb za vsakodnevno funkcioniranje države; njihove naloge so kmetijstvo, trgovina ter obrt.
Platonov kastni sistem ni zaprt, tako kot je zaprt kastni sistem v Indiji, kjer prehajanje med kastami ni možno; v Platonovi državi se posameznik v svojo kasto ne rodi, pač pa v svojo kasto preide glede na svoje vrline ter intelektualno moč. Za pravičnost glede določitve kaste skrbi država; vsi otroci so last države, prebivajo v državnih inštitucijah, prav tako za njihovo vzgojo skrbi državno osebje, vloga staršev je zminimalizirana zgolj na spočetje ter rojstvo. Nato naj bi otroke vzgajala celotna skupnost toliko časa, da bi dosegli primerno starost za vstop v državno inštitucijo za šolanje ter vzgojo.
Večina otrok bi skrbela za državne potrebe ter za potrebe ljudstva; postali bi bili rokodelci, kmetje, trgovci,… S prvim delom obveznega šolanja bi zaključili nekje pri 20ih letih, ko bi se dodobra seznanili z osnovami glasbe, pesništva, gimnastike. Glasba je pomembna zaradi bogoslužja ter kulturne izobrazbe, ki sta za moč države nadvse pomembni. Skupna religija po Platonu zagotavlja močno povezavo med posamezniki, poleg tega si država z dobro urejenim bogoslužjem pridobi naklonjenost bogov. Gimnastika, temu bi dandanes rekli bolj splošno telesna vzgoja je pri Platonu pomembna zaradi zdravja ter splošne kondicije državljanov. Zgolj zdrav ter delovno sposoben državljan lahko da svoj prispevek skupnosti, prav tako je lahko le zdrav ter delaven državljan polnopraven član skupnosti, ti pa so pravzaprav temelj uspešne države.
Druga kasta v državi so čuvaji. Njihova edina naloga je skrb za varnost države, temu pa morajo posvetiti ves svoj čas ter podrediti celotno svoje življenje. Zaradi nevarnosti nekonstruktivnega trošenja svojih moči in časa ter zaradi nevarnosti usmerjanja svoje bojevitosti v notranjost družbe namesto proti sovražnikom, je Platon za kasto čuvajev predvidel določene omejitve. Kot prva predvidena omejitev je višja izobrazba; čuvaji morajo biti izvedeni tudi v znanosti, matematiki, astronomiji ter o harmoniji, kar so zelo koristna znanja pri obrambi domovine ter na bojnih pohodih. Poleg tega je za čuvaje nujno tudi duševno ravnovesje, katerega je z višjo izobrazbo mnogo lažje doseči ter vzdrževati. Oboroženi čuvaji nikakor ne smejo biti čustveno labilni ter zaradi katerega koli razloga nevarni svoji domovini. Za utrditev zvestobe je kasti čuvajev prepovedana vsa privatna lastnina; kar koli bo čuvaj pač potreboval mu bo zagotovila država. To pomeni, da čuvaj svoje lastno preživetje ter lepo, udobno življenje neposredno veže na moč države, zaradi česar bo še bolj odločen ter motiviran pri njeni obrambi. Tretja, bistvena značilnost kaste čuvajev je njihovo zakonsko življenje; tega naj čuvaji ne bi imeli. To seveda ne pomeni odsotnost stika z ženskami, pač pa samo umanjkanje klasične družinske celice. Ženske naj bi bile dostopne vsem moškim, otroci rojenih iz tako urejenih stikov pa bi bili državna skrb. Tako bi se znotraj kaste čuvajev izognili ljubosumju, razprtijam zaradi ljubezenskega življenja, poleg tega pa družina ne bi motila pozornosti čuvajev; kot ljudje brez družinskih obveznosti bi imeli dosti manj strahu pred smrtjo na bojišču.
Najvišja kasta v Platonovi idealni državi je kasta filozofov. To so najvišje izobraženi ljudje v državi, ki izhajajo zgolj iz kaste čuvajev. Minimalna starost filozofa je 50 let. S tem je zagotovljeno, da so filozofi dodobra izobraženi, za seboj imajo mnogo življenjskih izkušenj, leta proučevanja filozofije, del katere so bile v antiki tudi naravoslovne znanosti, kot starejši državljani pa filozofi tudi niso več tako močno podvrženi telesnim ter duševnim strastem.
Naloga kaste filozofov je skrb za državne zadeve; oni so tisti, ki pišejo dobre zakone, ki skrbijo za notranjo ter zunanjo politiko, ki vodijo vojaške spopade, skratka, skrbijo za oblikovanje pravil, na podlagi katerih država dobro funkcionira. Ena izmed njihovih nalog je tudi izbira najboljšega od njih, kateri zasede vladarski prestol, s tem pa prevzame tudi objektivno skrb za vse državljane; v primeru, da je s svojim delovanjem popeljal državo v krizo, ga lahko državljani kaznujejo z odvzemom življenja. To je pomembno zaradi povezave moči z modrostjo; vladarja ne omejuje nikakršna ustava, zato sta samo njegova izobrazba ter umirjenost zaščita pred zlorabo oblasti.
Glavna vrlina Platonove države je pravičnost, ki ne izhaja iz izpolnjevanja posameznih nalog, pač pa iz harmonije, katera se poraja iz izvrševanja vsakokratne dejavnosti. Država svoje državljane pri tem usmerja, na nek način je zelo paternalistična, zaradi česar njihove dosežke pripisuje sebi. Ureditev je aristokratska, se pravi, da so na čelu države najboljši in s tem tudi najzaslužnejši. Seveda pa funkcije v državi nikakor niso dedne; vsak posameznik si mora svojo funkcijo zaslužiti ter se zanjo dokazati, s tem pa je poskrbljeno, da je dejansko vsako mesto v državi zasedeno z najboljšim kandidatom za to mesto.
Na Platonovo žalost mu kljub poskusu ni nikoli uspelo tega idealističnega koncepta prenesti v resničnost. Vzpostavljanje idealne države, katerega se je lotil na Siciliji je klavrno propadlo, Platona pa privedlo v sužnost, vendar je imel vseeno dovolj sreče, da so ga pred žalostnim koncem rešili njegovi zvesti učenci.
Objavljeno v sklopu oddaje Zofijinih na radiu MARŠ