Zanimiv, nekateri bi celo rekli presenetljiv, aspekt trenutnih razprav in debat o globalizaciji je prenovljen interes za ideje Karla Marxa, za katere se je še pred kratkim zdelo, da so pristale v košu zgodovine. Novinarji in izobraženci se strinjajo, da se pojavlja ponoven premislek Marxovih del, ki misleca iz 19. stoletja, zaradi njegovega osredotočanja na pritiske kapitala na razvoj in tehnološki napredek na eni strani in težnje po zaostritvi družbene neenakosti in nestabilnosti na drugi strani, izpostavljajo kot »preroka globalizacije«. Celo nekateri najbolj navdušeni zagovorniki globalizacije, v pričakovanju neuravnoteženosti in motenj, ki jih prinaša neovirano širjenje globalnega kapitala, vidijo pomembnost Marxovih del. Kot v svoji novi knjigi, »A Future Perfect: The Challenge and Hidden Promise of Globalization« (»Popolna prihodnost: Izziv in skrite obljube globalizacije«) pravita John Micklethwait in Adrian Wooldridge, sicer pisca za strastno pro-kapitalistično revijo »The Economist«: »Kot prerok socializma Marx morda ni več relevanten, ampak kot prerok »univerzalne soodvisnosti narodov« kot je sam imenoval globalizacijo, se še vedno zdi zelo relevanten. Njegov opis globalizacije se danes zdi oster prav tako kot je bil pred 150 leti.«
Nekaterim se zdi takšno govorjenje o Marxu čudno, če pomislimo na propad komunističnih režimov, ki so trdili, da vladajo v njegovem imenu. Vendar pa so Marxovi učenjaki vedno poudarjali, da so komunistični režimi imeli malo skupnega z Marxovimi dejanskimi idejami. Marx je nasprotoval centraliziranemu državnemu nadzoru nad ekonomijo (tiste, ki so zagovarjali to tezo pa je označil za »krute in nepremišljene komuniste«); vneto je zagovarjal svobodo tiska (njegov prvenec, ki ga je napisal kot radikalni novinar je govoril prav o tem); in zaničeval je idejo, da lahko peščica revolucionarjev uspešno prestrukturira družbo brez soglasja svojih sodržavljanov. Padec komunizma je, če ne še kaj drugega, podžgal novo zanimanje za Marxa, saj njegove napovedi glede globalnega širjenja kapitalizma delujejo še vedno zelo aktualno.
Micklethwait in Wooldridge trdita: »Ena od stvari, ki bi jo Marx takoj prepoznal glede aktualne globalne dobe je paradoks, ki ga je zaznal pri zadnji: Bolj ko bo globalizacija uspešna, bolj se bo gnala v svojem praznem teku.« Do odpravljanja globalizacije, v Marxovem pogledu, ne bo prišlo samo zaradi poražencev, ki bodo sovražili zmagovalce, ampak tudi zaradi zmagovalcev samih, ki bodo izgubili željo po boju. »Obstaja tudi sum, da ima psihična energija globalizacije, torej tista, ki sili podjetja, vlade in ljudi, da delajo bolje, svojo točko upora, čas, ko ljudje ne zmorejo več«. Ton okoli trenutne razprave o Marxu glede privržencev in kritikov globalizacije (za boljši primer slednjega si poglejte knjigo Williama Greiderja, »One World, Ready or Not: The Manic Logic of Global Capitalism« (»En svet, pripravljeni ali ne: Manična logika globalnega kapitalizma«)), je vpeljal članek Johna Cassidiyja, ki ga je leta 1997 objavil v »New Yorkerju« z naslovom »The Return of Karl Marx« (»Vrnitev Karla Marxa«), kjer je Marxa poimenoval »naslednji veliki mislec«. Cassidy v njem citira enega vidnih bankirjev iz Wall Streeta, ki mu je rekel: »Več časa kot preživim na Wall Streetu, bolj sem prepričan, da je Marx imel prav«.
Kaj je takega na Marxovih delih, da povzročajo takšne komentarje? Prvič, čeprav je bil Marx hud kritik kapitalizma, je znal najbolje ilustrirati inherenten pritisk kapitalizma na tehnološki in družbeni napredek. Kot je to razumel Marx, kapitalizem ni le sredstvo za proizvodnjo materialnih dobrin in storitev, ampak tudi vrednosti. In obseg vrednosti, je razpravljal, je določen z družbeno potrebnim delovnim časom, ki je potreben, da se določen proizvod proizvede. Marx je menil, da obstaja kontinuirano nasprotje med tema dvema namenoma: proizvodnjo za materialno bogastvo in proizvodnjo za vrednost. Ko produktivnost raste, je proizvedenih več proizvodov v isti količini časa in se zato vrednost vsakega proizvoda zmanjša. Povečanje materialnega bogastva je vzajemna s padcem vrednosti, to se pravi, stroški proizvodnje padejo, padejo pa tudi cene.
To pa kapitalistu predstavlja trd oreh: relativni padec vrednosti vsakega proizvoda povzroči tveganje, da bo kapitalist ostal brez sredstev, ki jih potrebuje, da bi obdržal isto raven proizvodnje. Na to odgovori z še večjim dvigom proizvodnje, saj večja kot bo količina proizvedenega blaga, večja možnost obstaja, da bo realiziral vrednost prvotne investicije. Najboljši način povečanja produktivnosti je investiranje v naprave, ki prihranijo pri delu. Rezultat rasti proizvodnje ponovno proizvede enak problem, saj porast materialnega bogastva pomeni padec relativne vrednosti proizvoda. Kapitalizem zato temelji na rutinskem delu, v katerem je sistem gnan k vedno večjemu tehnološkemu razvoju ne glede na človeške žrtve in okolje. Nemir in željo po inovacijah, ki sta značilnost sodobnega visoko-tehnološkega kapitalizma, je že dolgo nazaj slutil Marx.
Drugič, Marx je menil, da ta proces stalne inovativnosti in presežka…
Drugič, Marx je menil, da ta proces stalne inovativnosti in presežka v proizvodnji lahko pripelje do neupoštevanja nacionalnih meja. Menil je, da je logika kapitala v tem, da se ustvari svetovni trg. Državne omejitve mobilnosti kapitala se bodo s časom morale odpraviti, saj mora kapital nenehno iskati nove trge, da vsrkajo njegove vedno rastoče presežke proizvodnje.
Tretjič, Marx je menil, da ta proces neizbežno vodi h koncentraciji in centralizaciji kapitala na eni strani in relativni obubožanosti večine prebivalstva na drugi strani. Ker kapital zahteva povečanje proizvodnje z napravami in stroji (»mrtvo delo«), se širi hitreje kot raste potreba po delovni sili. Ker delavci niso lastniki kapitala, ampak samo svoje delovne moči, se socialno bogastvo kopiči v rokah peščice. Mnogi menijo, da temu pritrjuje večanje razlik, ki jih povzroča globalizacija, kar kaže tudi dejstvo, da ima 225 posameznikov v rokah več bogastva kot polovica celotnega svetovnega prebivalstva.
Marx kot človek
Pomembnost takšnih vprašanj najdemo tudi v knjigi Francisa Wheena, »Karl Marx: A Life« (»Karl Marx – Življenje«), ki je prva Marxova biografija napisana v angleščini po skoraj dveh desetletjih. V Wheenovem portretu Marx v več kot enem oziru pooseblja dialektičnost, koncept, ki ga je Marx prevzel od Hegla, ki pravi, da vsaka enota sama v sebi nosi svoje nasprotje. Marx izvira iz družine uglednih rabinov, vendar sam nikoli ni kazal kakšnega zanimanja za religijo. Bil je ljubeč soprog in oče, čigar hčere so postale pomembne zagovornice socializma, čeprav je nekoč potarnal: »Blažen tisti, ki nima družine«. Pridigal je o vrlinah samoupravljanja in se posmehoval egoizmu, čeprav je bil sam takšen individualist, da je, ko mu je prijateljica nekoč dejala, da si ga ne predstavlja, da bi lahko srečno živel v enakopravni družbi, odgovoril: »Jaz tudi ne. Ti časi bodo prišli, vendar mi moramo do takrat oditi«. O poreklu, naravi in funkciji denarja je razmišljal več kot kdorkoli drugi, vendar ga sam nikoli ni znal zaslužiti.
Najbolj presenetljivo pri Wheenovem opisovanju je Marxov velikanski apetit po znanju. V njegovih zgodnjih spisih vidimo, da je ni bilo stvari, ki ga ne bi zanimala; zgodovina, antična in moderna filozofija, ekonomija, umetnost, literatura, geologija, naravna znanost, etnologija in matematika. To nam seveda onemogoča, da bi njegov prispevek zlahka strnili in ocenili. Marxov prispevek je bil tako velikanski, da čeprav je za časa svojega življenja izdal le peščico knjig (vključno z enim »zvezkom« njegovega velikega dela »Das Kapital«), je njegovih zbranih del za več kot 100 knjig in prepisovalci in založniki še danes niso zaključili z izdajanjem vseh njegovih zapiskov.
Wheen se svojemu subjektu približa z skepticizmom, še posebej glede Marxovega cilja, da bi ustvarili brezrazredno družbo. Kot novinar pri »The Guardianu« se Wheen nikoli ni imel za simpatizerja marksizma, vendar je kljub temu zapisal: »Bolj ko sem proučeval Marxa, bolj osupljiv in aktualen se mi je zdel. Današnji učenjaki in politiki, ki se imajo za moderne mislece, radi ob vsaki priložnosti omenijo besedo »globalizacija«, pozabljajo pa, da se je tej temi Marx posvečal že leta 1848«. Zaradi dveh stvari je Marx izredno pomemben v svojih razmišljanjih: prvič, menil je, da še najbolj ugodni ekonomski pogoji pod kapitalizmom ne morejo preprečiti prekomernega dela, »redukcije ljudi na stroje, zasužnjenosti kapitalu«; in drugič, Marx vztraja, da ko kapital v družbi postane dominanten, »postane vse kar je človeško »zamrznjeno« ali »kristalizirano« v materialno silo, obenem pa mrtvi predmeti pridobijo pomen, življenje in energijo«.
Nobena od sodobnih razprav o Marxu ne more priti blizu njegovi dejanski zapuščini. Velja pa konsenz med razpravljavci, da čeprav je imel Marx prav glede narave kapitalizma, je imel manj prav o praktičnosti alternative, ki jo je predvidel. Marx pridobiva veliko pozornosti tudi med tistimi, ki so še nedavno verjeli, da je zgodovina proglasila njegove ideje za mrtve. Njegova dela bodo tako lahko še naprej osvetljevala iskanje razumevanja življenja pod »manično logiko« globalnega kapitalizma. Kot je nekoč dejal Marx: »Prepričani smo, da prava nevarnost ne leži v praktičnih poskusih, ampak v teoretičnih izpeljavah komunističnih idej, ker na praktične poskuse, celo na množične poskuse lahko odgovorimo s topovi takoj ko postanejo nevarni, medtem ko ideje, ki so premagale naš intelekt in so zavzele naše misli…so demoni, ki jih človek lahko prežene le, če se jim podredi«.
Peter Hudis je svobodni pisatelj, ki živi v Chicagu.
Prevedla Biljana Vilendečič