Prohibicija kajenja na javnih prostorih
V tridesetih letih prejšnjega stoletja so se Združene države Amerike prav tako kot mi danes soočale s prohibicijo kajenja na javnih prostorih. Takratna prepoved sicer ni bila kanonizirana, torej ni imela pravne podlage v zakonu, temveč se je vpisovala v register moralnega. Moralnost prepovedi je botrovala dejstvu, da ta ni bila zavezujoča za vse kadilce, pač pa je pri kajenju na javnih mestih omejevala zgolj kadilce ženskega spola. Ker je bilo kajenje žensk na javnih prostorih moralno sporno početje, je bilo rednih kadilk zanemarljivo malo.
V času omenjene implicitne prepovedi so si različne ameriške korporacije v želji po maksimiranju lastnih dobičkov prizadevale, da bi izpeljale transformacijo in ameriško družbo iztirile iz tečajev družbe potreb ter jo na novo utirile v tečaje družbe želja. Težnja po večjih dobičkih je zahtevala ekspanzijo produkcije, ki pa svoj smisel dobi le, v kolikor obstaja nekdo, ki je pripravljen delež svojega imetja zamenjati za njen končni rezultat. Ker ni bilo težko ugotoviti, da je obseg bioloških potreb končen, medtem ko je obseg želja vsaj potencialno neskončen, ni bilo težko izpeljati, da je resnična uspešnost hiperprodukcije objektov odvisna od uspešnosti hiperprodukcije želja. Po proizvodu namreč poseže zgolj tisti, ki si ga iz kakršnihkoli že razlogov želi. Znotraj vulgarnega kapitalističnega miselnega okvira prednost želja v razmerju do potreb poleg že omenjene potencialne neskončnosti določa predvsem dejstvo, da je želje, v razliki do potreb, ki jih določa biološka dispozicija, prav tako kot objekte moč proizvajati. Če parafraziramo eno izmed slavnejših miselnih kondenzacij, ki se povezuje z Lacanovim imenom, in pravi, želja je želja drugega, lahko v nekoliko zapletenejši različici zaključimo, da si potrošnik skoraj vedno želi tisto, kar se od njega želi, da si želi. Verjetno ni naključje, da se v imenu istega Lacana pogosto izreka tudi miselno kondenzacijo, ki pravi, da ne popusti glede svoje želje. Zavidljivo stopnjo odpornosti proti naši volji heteronomnim zahtevam ohranimo že s tem, da se upremo narekovanju lastnih želja.
Kako pomembna je oblast nad željami drugih, pričajo tudi besede Freudovega nečaka Edwarda Bernaysa, ki je izsledke psihoanalize nemalokrat uporabil ravno v tovrstne zlovešče namene. Leta 1928 je v svojem delu Propaganda zapisal: »Zavestno in inteligentno manipuliranje organiziranih navad in mnenj množic predstavlja pomemben element demokratičnih družb. Tisti, ki manipulirajo s tem nevidnim mehanizmom družbe, tvorijo nevidno oblast, ki predstavlja resnično vladajočo moč v državi. Z nami upravljajo, naši duhovi so vkalupljeni, naši okusi šablonizirani, naše ideje vsiljene, in sicer v veliki meri od ljudi, za katere nikoli nismo slišali. To je logična posledica načina, ki ureja delovanje demokratične družbe. Neizmerno število človeških bitij mora sodelovati na opisan način, če želijo živeti skupaj kot uglajeno delujoča celota«.
Prižiganje plamenic – gesta osvoboditve
Vera v resničnost teh besed je leto dni po izidu Propagande vodila zastopnika ameriške tobačne industrije Georga Hilla, da se je v želji po zvišanju prodaje tobačnih izdelkov obrnil na Bernaysa in ga poskušal angažirati v boju zoper prepoved kajenja žensk na javnih mestih. Hill je Bernaysu zaupal, da bi se dobički tobačne industrije na letni ravni podvojili, če bi ženske pripravili do tega, da bi začele kaditi. Ob obstoječi moralni prepovedi je bilo treba kajenje povzdigniti na raven želje. Vprašanje, ki se je zastavljalo samo od sebe, je bilo, kako? Bernays se je po odgovor zatekel k psihiatru Abrahamu Brillu, ki se je že pred tem ogreval za izsledke psihoanalize. Njegov nasvet je bil, da bodo ženske po kajenju posegle takrat, ko bodo v cigareti prepoznale surogat za falos, prevladujoč simbol moške nadvlade. Ne glede na ustreznost povezovanja cigarete in falosa je bila pri produkciji želje po kajenju, kot se je izkazalo kasneje, odločilna ravno simbolna komponenta. Ob zavesti, da bo kajenje postalo vredno želje, zgolj če bodo ženske v tej dejavnosti prepoznale simbol upora zoper mnenjsko in drugačno nadvlado moških, se je Bernays odločil, da bo politične razsežnosti kajenja proizvedel kar sam. Leta 1929 je najel skupino mladenk in jim naročil, naj se udeležijo znane newyorške »Eastern parade«, ki je bila v tistem času ena izmed bolj obiskanih prireditev. Poleg tega je od njih zahteval, naj na prireditev pod obleko pretihotapijo zavojček cigaret in eno izmed njih ob zato predpisanem znaku dramatično prižgejo. Pred samim dogodkom je Bernays obvestil novinarje, da namerava skupina sufražetk protestirati s prižiganjem tistega, čemur same pravijo plamenice svobode. Manipulacija je uspela. Dogodek je bil zabeležen v sliki in besedi. Naslednji dan je že obkrožil večino izmed Združenih držav Amerike. Moralna prepoved kajenja se je zdrobila pod težo simbolnega upora. Kajenje je postalo gesta osvoboditve. Od takrat so sledili nešteti filmski prizori, v katerih dame z nekoliko zamaknjenim pogledom in priprtim nasmeškom prižigajo svojo plamenico svobode. Vsekakor prizor, v katerem bi marsikdo želel biti viden.
Od geste osvoboditve do tiranije užitka
21. stoletje je kajenje ukleščilo v povsem drugačne koordinate. Kajenje ni več dejavnost, ki osvobaja, temveč razvada, ki zasužnjuje. Biti viden s cigareto, zavit v kopreno dima, ni več nekaj gosposkega, temveč nekaj prostaškega. Filmski kadri redkokdaj prikazujejo uglajeno gospodo, ki v kontemplativnem transu zarisuje dimne silhuete. Večkrat so pred nami podobe mladoletnih prestopnikov, ki bi jih, če ne bi vseskozi kadili, zelo težko razločili od njihovih »normalnejših« vrstnikov. V različnih vizualnih kontekstih cigareta pogostokrat predstavlja ključ, po katerem lahko od ostalih družbenih skupin vsaj navidezno ločimo prostitutke, ljudi s patološkimi tvorbami duševnega izvora, predstavnike gostujoče delovne sile in druge samooklicanemu normalnemu občestvu manj zaželene družbene kategorije. Premena v dojemanju kajenja je povzročila, da inhalacija dima ni več želja, temveč prezira vredna dejavnost. Da bi to spoznali v čim večjem možnem številu, so nam reprezentanti naše volje postregli s prohibicijo kajenja v javnih prostorih. Pot duha od nasebne k zasebni svobodi, je bila preveč ozka in trnjeva, da bi si na vrhuncu historičnega razvoja lahko dovolili, da bi avtonomnosti našega uma vladala heteronomna načela nizkobežnih strasti. Da pa svobodo od velikih osvajanj novega sveta naprej širimo in vsiljujemo s silo, je že skorajda samoumevno.
Prohibicija kajenja v javnih prostorih je zanimiva iz več vidikov. Vseeno se bomo v nadaljevanju posvetili zgolj enemu izmed njenih spremljajočih fenomenov, ki sem ga v pomanjkanju ustreznih klasifikacij označil z besedno zvezo »spreobrnjeni kadilec«. V to kategorialno oznako vključujem posameznike, ki so prvotno zakonsko prepoved kajenja v javnih prostorih pod težo imperativa svobodnega odločanja skozi proces racionalizacije naknadno pretvorili v lastno željo oziroma izbiro. Izvrsten prikaz tega fenomena je podal Jean Léon Beauvois v delu z naslovom Razprava o liberalni sužnosti – analiza podrejanja. Kot socialni psiholog se je Beauvois analize podrejanja lotil ravno preko eksperimentov, ki so vključevali kadilce.
Lažna avtonomnost
Ne smemo pozabiti, da se s prohibicijo kajenja v javnih prostorih srečujemo v času, v katerem prevladujeta demokratičen sistem politične oblasti in liberalna ideologija, ki temu sistemu daje vsebino. Legitimnost demokracije hipostazira na podmeni avtonomnega subjekta, ki naj bi bil na podlagi vsebine lastnih prepričanj in vrednot sposoben vzročno določati svojo voljo. Posameznik je v okvirih liberalnega ideološkega okvira avtonomen zgolj, v kolikor njegovo voljo določajo rezultati, ki jih proizvede njemu lastna presodna zmožnost. Svojo avtonomnost pa izgubi takrat, kadar ga v delovanju ženejo njegovi volji tujerodna načela. Odločanje, ki proizvede določitvene razloge volje, je v tako razumljeni avtonomnosti omejeno na zavestne kognitivne procese, saj je z nezavednimi vzgibi, kot je to lepo razvidno iz predhodno citiranih Bernaysevih besed, vse preveč lahko manipulirati. Svobodno presojamo in delujemo zgolj takrat, kadar predstavljamo vzročno določilo lastne volje. Legitimnost demokratične oblasti temelji na volji večine, in sicer tiste, ki obsega svobodnih odločitev tvorno zmožne posameznike. Zato na demokratičnih volitvah ne morejo sodelovati mladoletni, ker še niso zakonsko odgovorni za svoja dejanja. Včasih se celo zgodi, da mora, podobno kot pri določanju stopnje kazenske odgovornosti, o podelitvi volilne pravice odločati mnenje psihiatričnega izvedenca.
Pravičnost demokratičnega sistema podeljevanja oblasti predvideva obstoj avtonomnih posameznikov. Dojemanje demokracije pa se radikalno spremeni, če se izkaže, da pri odločanju naši nasprotni veri navkljub, nismo povsem avtonomni. Če nam uspe pokazati, da posameznik ni deloval avtonomno, čeprav je bil v to ves čas absolutno prepričan, s tem zamajemo osrednji konstrukt liberalne ideologije. In ravno to je cilj Beauvoisove Razprave o liberalni sužnosti, ki že v samem predgovoru postreže z radikalno tezo, »da se je demokratična praksa že zdavnaj spridila, saj je liberalizem okužil demokratične sisteme z novo obliko virusa prostovoljne sužnosti, in to do te mere, da je iz njih naredil družbene sisteme z osupljivo sposobnostjo samoreproduciranja«1.
Predvidljiva prozornost
Iluzornost občutka svobodne volje in njenih odločitev poskuša Beauvois pokazati in utemeljiti s pomočjo eksperimentov iz socialne psihologije. Eden od teh nosi naslov »Zgodba o Pierru«. Pierre je študent, ki dnevno pokadi približno zavojček cigaret. Nekega dne si po duhamornem predavanju ob vhodu pred univerzo prižge eno izmed njih, ko k njemu pristopi uglajen moški in mu ponudi udeležbo v eksperimentu, ki naj bi se ukvarjal s koncentracijo pri kadilcih. Za sodelovanje mu ponudi 50 frankov. Pierru se zdi ponudba zanimiva, zato privoli. Na dan dogovorjenega sestanka prispe v laboratorij, kjer se sreča z ostalimi sodelujočimi. Na dokajšnje začudenje vseh eksperimentator že na samem začetku oznani, da jim zaradi naknadnega znižanja proračuna raziskave namesto prvotno obljubljenih 50, lahko izplača samo 30 frankov. Še bolj jih preseneti novica, da se bodo morali za 18 ur vzdržati kajenja. Eksperimentator se opraviči, ker pravih podatkov ni posredoval že ob prvem srečanju. Zaradi novo nastalih okoliščin sodelujočim še enkrat ponudi, naj se svobodno odločijo, ali želijo nadaljevati s preizkusom. Kljub nejevolji preizkusa ne prekine nihče. Po tej uverturi mora Pierre izpolniti vprašalnik, na katerem piše: »Spodaj so navedeni trije možni razlogi, ki so vas napeljali na to, da ste se odločili za sodelovanje v raziskavi o koncentraciji pri kadilcih. Morda so na vašo odločitev vplivali vsi trije razlogi, ali pa le eden. Vpliv vsakega ovrednotite tako, da ga označite s križcem. Na voljo imate deset križcev. Tistega, ki ste podelili enemu razlogu, ne morete podeliti drugemu. 1. Poskus se mi zdi tako pomemben, da je vredno sodelovati. 2. Glede na okoliščine nisem mogel odkloniti. 3. To priložnost sem želel izkoristiti za to, da za 18 ur preneham kaditi«2 Tako kot večina sodelujočih je Pierre največ križcev namenil 3, nekoliko manj 1, in najmanj 2 odgovoru. Kot pri vsakem eksperimentu, je tudi pri tem sodelovala skupina preizkusu eksternih opazovalcev, ki je morala napovedati, katere odgovore bodo navedli sodelujoči. Zanimivo je, da med odgovori interne in eksterne skupine ni bilo večjih razlik. Kaj lahko izpeljemo iz tega?
Čeprav je večina namenila največ križcev tretjemu odgovoru, je ta zagotovo lažen. V času, ko so se odločali za pristop k eksperimentu, se jim niti sanjalo ni, da bodo morali za 18 ur prenehati s kajenjem. Kako si to razlagati? Da je večina podvržena volji avtoritete, je s svojim preizkusom pokazal že Milgram, zgodba o Pierru pa nam pokaže še nekaj usodnejšega – da poleg vedenjske podreditve večina posameznikov naknadno spremeni tudi prepričanja o motivih za takšno podreditev. Vedenjski podreditvi, torej po pravilu sledi sociokognitivna podreditev. Še več, večina posameznikov s strani avtoritete zapovedano neprijetno dejanje kasneje pogostokrat spremeni v lastno vrednoto.
Živeti željo drugega
Če dobro pomislimo, se bomo skoraj zagotovo spomnili katerega izmed kadilcev, ki je uvedbo zakona o prepovedi kajenja v javnih prostorih, pospremil z besedami: »Še dobro, bom vsaj manj kadil!« ali pa »Tako ali tako sem želel nehati, ker to škoduje mojemu zdravju«. Beauvois ob vsem tem potegne sklep, da moramo jasno ločevati med določili nekega dejanja in pomenom, ki ga temu dejanju pripiše posameznik. Med določilom in pomenom dejanja, kot smo videli, ponavadi obstaja globoka zev, neka kognitivna disonanca, ki jo mora premostiti proces racionalizacije. Paradoksalno potreba po racionalizaciji velikokrat izrašča iz dejstva, da posameznik samega sebe dojema kot avtonomnega. Bolj kot je prepričan, da so določila njegovih dejanj produkt njegove avtonomne presodne zmožnosti, intenzivnejša je disonanca, ko uresničuje s strani avtoritete njegovi volji zapovedane heteronomne ukaze. Tako kot nam je sreča zapovedana, da ne bi bili srečni, tako nas od malih nog prepričujejo, naj delujemo svobodno le zato, da ne bi dojeli, da precejšen del življenja uresničujemo voljo drugih.
Ob vsem zapisanem lahko strnemo, da je ob uveljavitvi prohibicije kajenja na javnih mestih edina preostala naloga trenutnih oblastnikov pripraviti tiste, ki jih ta prepoved najbolj zadeva, do tega, da jim bo njihova domnevno neizbežna usoda postala všeč. In kot je razvidno iz Beauvoisovega primera, bodo v veselje oblastnikov podložniki, zaradi imperativa svobodnega delovanja in odločanja disonanco med izsiljeno izbiro in njenim pomenom opravili sami. Še več, prepoved kajenja bo verjetno kaj kmalu postala ena izmed njihovih vrednot.