29. 4. 2006 so v televizijskih poročilih na SLO1 ob 17.00 objavili vest o sintentizaciji testerona na Slovenskem. To naj bi predstavljalo tudi prvo obliko tovrstnega »zdravila« izdelanega na domačih tleh. Na čelo prispevka je postavljena izjava endokrinologinje, ki navaja, da je »testeron tisto, kar moškega šele naredi za pravega moškega; vpliva na delovanje možganov, itd.; moški so boljši v matematiki, imajo boljšo prostorsko predstavnost …«. Ta izjava je simptomatično opremljena z družbenospolnimi vpisi in v celoti prežeta z zvajanjem projeciranih konstruktov femininega in maskulinega na raven nevprašljivo danega, kar je v maniri biomedicine retroaktivno predstavljeno kot nesporno znanstveno-biološko dejstvo.
S to izjavo samooklicana stroka testeron najprej zavajajoče predstavlja za edini in poglavitni hormon, ki ga premore moško telo, pri čemer spretno briše dejstvo, da se v vsakem telesu, pa naj si bo moško ali žensko, tvorijo in medsebojno vzajemno pretakajo najrazličnejše vrste in podvrste hormonov. Vsi ti hormoni pa so vzajemno delujoči in torej ne medsebojno izključujoči. Povedano drugače: v vsakem človeškem telesu se hkrati med seboj vzajemno delujoče tvori in pretaka več vrst hormonov, ki pa jih je medicina 19. stoletja namerno izolirala in označila za izključno spolne hormone enega ali drugega biološkega spola.1 Da bi namreč potrdila družbenospolne konstrukte o iracionalni in emotivni femininosti na eni strani in razumsko-hladni in voditeljski maskulinosti na drugi je v skladu z družbeno-politično predpostavko o domnevnem obstoju dveh med seboj diametralno nasprotno in zato značilnostno hierarhično izključujočih se družbenih spolov, celo vrsto medsebojno prepletenih in vzajemno delujočih hormonov dualistično-interpretativno razcepila in tako izolirala na vrste hormonov, ki naj bi pripadali izključno le ženskim ali le moškim telesom. S tem je biološkost odprla kulturnim interpretacijam moškega in ženskega.
Pri teh interpretativnih postopkih je medicinska stroka prikladno pozabila in zabrisala dvoje zanjo rušilnih dejstev. In sicer, prvič, da se t. i. spolni in domnevno na dvoje izključujoče ostro razdeljeni ženski in moški hormoni, ki so takšno poimenovanje, razdelitev in interpretativno oznako dobili šele v 19. stoletju, torej nahajajo in tvorijo tako v moških in ženskih telesih. Od tod tudi denimo prikrito in še danes komajda splošno poznano dejstvo, da so je mogoče v urinu žrebca, ki so ga takratni strokovnjaki vzeli za primer utelešenja virilnosti in moškosti mogoče najti tako testeron kot estrogen, kar je med takratnimi strokovnjaki povzročilo preplah in nov val interpretativne mrzlice. Drugo prav tako odločilno dejstvo, na katerega pozablja stroka pa je, da t. i. spolni hormoni nimajo neposrednega in že vnaprej nad-določujočega opravka z možgani, iz česar naj bi, kot je v prispevku interpretirala etablirana medicinska stroka, sposobnost analitičnega mišljenja/racionalnost in prostorske orientacije avtomatično pripadala samo moškemu. Možgani namreč niso spolni organ, kar pa je natanko tisto, na kar jih seveda tovrstno biološko deterministično opomenjanje, ki prisega na dvoje ločenih in med seboj nepovezanih hormonskih slik, vse prerado v svoji retorični maniri hormonskih posplošenj tudi zvaja. In sicer prav z namenom, da bi na te dualistične posplošitve in zabrise pripela predvsem kulturološke razlage moškega in ženskega in jih tako naturalizirala kot biološka dejstva.
Druga protislovna izjava je, da naj bi pri moških po 40 letu starosti beležili upad testerona,2 kar naj bi bil očitno naravni proces, a ga skupina endikronologov, katerim je na Slovenskem uspelo sintetizirati testeron pretvori v obliko zdravju škodljivega procesa, ki bi ga sedaj bilo mogoče naenkrat »zdraviti«. Naraven proces upadanja testerona (kot le enega izmed vrste ostalih hormonov, ki jih je dejansko v različnih količinah najti tako v ženskih kot moških telesih) tako preosmislijo v bolezensko stanje in strah pred »izgubo moškosti«, ki pa ga je mogoče po njihovem »zdraviti« z njihovim pravkar sintentiziranim testeronskim nadomestkom. Zanimivo je torej to, da medicinska stroka ali bolje rečeno biopolitike pod prevleko biološkega determinizma sedaj tudi telesom moških v strahu pred razrahljanjem dualistično-hierarhično zastavljenih družbenospolnih shem nadevajo predznak pomanjkljivega, mankavega telesa, ko ta doseže določeni starostni prag Tako v podporo in na podlagi ponovnega obujanja in zatrjevanja preživetih družbenospolnih shem tega, kar sme in mora šteti za moško ali žensko, že vseprisotni medikalizaciji in patologizaciji ženskega telesa pripravljajo in uvajajo novo, poprej še povsem neznano področje medikalizacije še enega telesa, ki je poprej delovalo kot tiha, nevidna norma vzpostavljanja projicirane odklonskosti drugih, in sicer ženskega telesa. Prav na tem mestu pa dokončno pride do izraza tudi protislovje biološko-deterministične izjave znanstvenice navedene na začetku, ki podeljuje legitimnost družbenospolnim konstruktom in s tem umetni binarni in hierarhično izpeljani delitvi občih človeških lastnosti na maskuline in feminine lastnosti, ki naj bi se med seboj izključevale. Kajti če testeron vpliva na delovanje možganov moških, kot je izpostavljeno v izjavi in kar naj bi se kazalo v njihovi »boljši« prostorski orientaciji in sposobnosti matematično-analitičnega mišljenja, potem bi moralo iz tega tudi izhajati, da ob upadu testerona te pripisane unikatne lastnosti moškega domnevno prav tako avtomatično uplahnejo ali povsem izginejo.
Pri pojasnjevanju pomena in doprinosa tega na novo sintetiziranega »domačega zdravila«, pa je zanimivo tudi to, da se je njegovi razlagalci in promoterji ujamejo v še eno lastnoročno nastavljeno retorično-ideološko past. Za prejemnike tega »zdravila« poleg skupine vseh moških po 40-tem, omenjajo tudi tiste moške, ki so se že rodili z »genetsko napako«, zaradi katere naj bi imeli že od rojstva naprej izrazito malo testerona v telesu in zaradi česar seveda sploh naj ne bi bili pravi moški (implicitno torej – vse življenje že trpijo, ker niso pravi moški, pa čeprav se tega sami seveda ne zavedajo). Tem je zdravilo sicer tudi namenjeno, vendar novinarski glas, ki povzema izsledke medicinske stroke v isti sapi sporoča, da je takih moških malo, in da se ni bati, da bi bilo temu kaj drugače v prihodnosti, saj so ti moški neplodni. Tako tudi ne obstaja možnost prenosa teh genetskih okvar na potomstvo, ker do tega preprosto ne more priti. Genetska retorika, ki podčrtuje ta govor, se pri tem torej ujame v lastno nastavljeno protislovje. Vprašanje, ki se namreč tu zastavlja je, kako je po tej genetsko-deterministični logiki, ki prisega na nesporno nad-določnujočnost genov, sploh možen obstoj takih moških z nizko ravnijo testerona, če pa naj bi bili po ‘genetologiki’ neplodni in zatorej nezmožni reproducirati sami sebe.
Vse to medvrstično kaže torej, da vse še zdaleč ne leži v genih kot bi to rada predočila z genomskim projektom obsedena moderna znanstvena stroka ali bolje povedano, njena prevladujoča frakcija. Kaže predvsem, da genetski označevalec pravzaprav ni tako vsedoločujoči določevalec,3 kot bi ga v kolektivni zavesti medicina z današnjim genomskim projektom rada ponovno vzpostavila, s težnjo seveda, da bi za njim v resnici skrila najrazličnejše družbeno-politične projekte družbenospolnega opomenjanja, kategoriziranja in kontroliranja prebivalstva, pri čemer biološki determinizem zadobiva novi zamah.
Izvirno objavljeno na portalu Krtača