Pil sem te in ne izpil, Ljubezen.
Ko duhteče vino sladkih trt
užil sem te, da nisem bil več trezen
in da nisem vedel, da si Smrt.Zrl sem v strašne teme tvojih brezen:
in ker bil pogled je moj zastrt
od bridkosti, nisem vedel, Smrt,
da si najskrivnostnejša Ljubezen.
Naj Gradnikova pesem služi kot kratek prolog v zapis, skozi katerega bom skušal pokazati, zakaj smo ljudje v vsakdanjih odnosih predvsem žrtve iluzij in prevar o nas samih ter o drugih, kaj je značilnost teh iluzij – preko česar se bo pokazalo, da morda komajda kje srečamo pojav, o katerem imajo pesniki toliko povedati – in v čem se skriva izhod iz tovrstnih nedoletnosti.
Eros, ki ga je zaslediti na ulicah v obliki objemov, sladkih besed, čestitk ter laskanj, je predvsem Eros, ki teži k ukinitvi samega sebe kot hrepenečega, kar pomeni, da želi seči onkraj vsakdanje realnosti, nezadovoljstva in razočaranj v neskončno substanco Užitka. Le-ta, kot pravi zgoraj sodobnik moderne, simbolizira Thanatos, a v nekoliko metaforičnem pomenu. Ne gre se namreč za ukinitev funkcioniranja organizma oz. fizioloških aktivnosti, temveč za lastno odstranitev, za poskus zastavitve takšne interpretacije določenega cilja, skozi katero bi odnehali funkcionirat kot želeči, kar vodi v doseg nirvane, stanja, točke ničte napetosti – in do odstranitve nas samih kot subjektov. Ni se potrebno ozreti daleč naokoli, da bi videli, kako so naši vsakdanji – še posebej ljubezenski – odnosi po svojem bistvu strukturirani na tak način. Tehtamo in premišljujemo, kje smo kaj storili narobe ali neučinkovito – saj Tisto ni bilo izpolnjeno -, prav tako nas vsekakor zanima, ali smo na druge naredili vtis ali jih razočarali ali pa – kar je še najhuje -, če so kljub našemu trudu do nas popolnoma ravnodušni. A pred vsemi temi vedenji obstaja glavno in problematično vprašanje, ki nastopi kot odziv na enigmo lastne identitete in položaja v odnosu do drugih – “Kdo sem? Kaj bi moral biti; kaj bi bilo dobro, da sem ali postanem?”. Skozi odgovor na tovrstno zagato nas iluzija možnosti rešitve spravi z občutki tesnobnosti in konflikti. Tako nastane realnost, nastopijo temeljni mehanizmi, po katerih delujemo in se ravnamo v vsakodnevnem življenju, pri tem pa ravnamo izjemno predvidljivo: na vsak način jih je potrebno doseči, saj – kot samoniklo menimo – se bomo s tem znebili lastnega nezadovoljstva, še bolj pa napetosti, ki nam vzbuja neugodje. Vsaka ovira nas frustrira, zmede, hkrati pa aktivira vse možne sile, ki bi omogočile njeno izginotje ali umik – skratka, rodi se agresivnost, skupaj z njo pa ugleda luč sveta tudi posesivnost.
Ti dve nagnjenji ležita – hja, v nasprotju z vsakdanjo doxo – v samem jedru tega, kar si samoumevno predstavljamo kot Eros. A kako je možno, bi se kdo vprašal, da nek brezumen najstnik vso mašinerijo, ki se plete okoli harmoničnih ter skladnih celot partnerjev, razglasi za neumestno ter brezglavo, kako je možno, da ima dobrodušna ter srčna dejanja, kot so izmenjavanje daril, izpolnjevanje želja, popolno predajanje in tesnobnost pred vsakršnim možnim razočaranjem drugega, za infantilne, nazadnjaške ter egoistične? Kdorkoli si je ogledal letošnjega oskarjevca – govorim seveda o Revnem milijonarju (Slumdog Millionaire, 2008, Danny Boyle) -, bo vedel, kaj se mi plete po glavi. V neki sekvenci spremljamo protagonista in njegovo – zdaj baje novopečeno Bondovo – nesojeno dekle, ki mu zavoljo pritiska s strani drugih skuša ubežati, sam pa ji v tem trenutku ponudi “vse“. Čemu oklepaji? Iz razloga, ker je zadeva nadvse reprezentativna in jo je srečati v vseh nezdravih odnosih okoli nas. Dekle mu namreč povsem ustrezno zapove, da če mu je resnično do nje, če mu gre za njeno Dobro, naj jo zapusti. Če drugi niste imeli – kar le stežka verjamem – spontane vednosti o tem, kakšna bo njegova reakcija, je meni uspelo – Jamal ji odgovori, da tega ne zmore storiti, to, kar zahteva od njega, je le preveč. Eros “vsega” in “popolnega razdajanja” je tako zelo vprašljiv – ali smo sploh zmožni odnosa do drugega, če mu ne pustimo oditi?
Tovrstne ekspresije srečujemo v vseh situacijah, kjer je akter prepričan, da on, ki mu nekaj manjka, skupaj z drugim kot objektom, ki mu je manjkal, lahko tvori celoto. Posamezniku je v tem pogledu za drugega kot drugega pravzaprav vseeno; važen je njegov Užitek, njegov Eros kot Thanatos, o tistem Onkraj pa se pravzaprav ne vprašuje nihče. Format ljubezni je v tem pogledu slavni “ljubiti je biti ljubljen”, zato v trenutku, ko izgubimo iluzije, da je kaj takšnega možno, tj. da obstaja na ravni simbolnega manka določena imaginarna zapolnitev, drugega kot objekt opustimo, prepustimo ga njemu samemu, saj nam vendarle ne prinaša več nikakršne koristi. Hrbtna plat tega istega fenomena je seveda ohranjanje idealnosti drugega – še huje, pohaba le-tega. Ni nam potrebno gledati Hitchcockov Vertigo, da bi se seznanili z nenehnimi popravki, dodatki in ostalimi vplivi, s katerimi hočemo doseči, da bi drugi še naprej ustrezal naši fantazmatski podobi, v čemer spet zasledimo skupni imenovalec s prejšnjo omembo: užitek kot tisto kategorijo, za katero se gre pri vsakdanjem Erosu, in ki v zadnji instanci prispeva k temu, da si partnerji ne prizadevajo za srečo in mir drugega, temveč kvečjemu skušajo zagotoviti potrditev lastne identitete, ohranitev lastnega ega ter vsesplošno blaženost. Ko se drugi spremeni ali ko prvič spoznamo, da je drugačen (takšen je seveda bil že prej, vendar tega zaradi svojih iluzij nismo dojeli), kot smo verjeli, da je, se zmanjša ugodje, iluzije se rušijo in Eros posledično izginja – s tem pa tudi, kot je afkors v navadi, sam odnos.
V nasprotju s tem poznamo srečevanja, v katerih “dajemo tisto, česar nimamo”, in kjer je dopuščen spodnesen narcizem, kjer se iluzije ne počutijo doma, sami pa stoično prenašamo neugodje, ki se pravzaprav skozi lastno spoznanje izniči. V teh načinih sobivanja z drugim nam zavrnitev, kritika ali neskladja ne povzročajo problemov; končno lahko tako drugačnost, še bolje, drugost (kot Goffmanovo nezaželeno drugačnost) afirmiramo in jo postavimo na piedestal. Če nam ne gre več za užitek, če in ko smo spoznali, da Strnišini paralelni svetovi ter transcendentna bitnost, kjer je vse ‘oh, ah in sploh’ – in kar nam je seveda mogoče doseči skozi pesnjenje – ne obstajajo, in da je zadnje pogumno dejanje človeške misli soočenje z Godelovo nekonsistentnostjo in protislovnostjo vsakršne biti, šele lahko razmišljamu o sprejetju drugega kot drugega. Zgolj v momentu, ko nam postanejo vprašanja na temo lastne identitete, želje in telosa nesmiselna – kar pomeni avtokastracijo -, se lahko srečujemo in ljubimo z drugim, onkraj vsakdanjih fantazmatskih, imaginarnih scenarjev. Zdaj nam je lahko jasno, zakaj je Kundera obupal nad človeškim Erosom in se namesto tega odločil za srečanje drugačne vrste. Terezino dajanje Kareninu – psu – je namreč v temelju skok v neznano, je nedolžna in mila gesta, skozi katero si ona kot subjekt ne more prizadevati ničesar, saj jima manjka skupen (jezikovni, simbolni) horizont, preko katerega bi se sporazumela – in delila svoje lastne fantazme, tj. imaginarne konstrukte, v katerih bi začrtala pot do svojega objekta želje. Zgolj radikalna odtujitev – smrt mene kot “se”-jevskega ega, smrt meni lastnih iluzij ter upanj – je tista, skozi katero je možno sobivati brez predsodkov in nesmiselnih vel relacij (ti / jaz). Tereza zato ljubi in biva zgolj v simbolnih dimenzijah, kar pomeni, da – na temeljih te ontološke negotovosti – daje, ne da bi kaj zahtevala v zameno, še najmanj pa si prizadeva za to, da bi v roke vzela škarje, se šla šiviljo in poljubno oblikovala izbran pajac.
Šele temu lahko tako zares rečemo ljubezen, nesebično stanje, ko onstran preide v tostran, seveda z nujnim ovinkom pri Starih in njihovem gnothi seauton. Priznati je torej potrebno, da je Platon imel še kako prav, ko je dejal, da sta ljubezen in spoznanje neločljivo povezana. A tudi iz sodobnejšega Gradnika se da izvleči kaj več kot nesramno interpretacijo, o kateri sem govoril zgoraj. Ne gre za to, da tiste, ki ljubijo, lahko to čustvo vodi v smrt in razosebljenje. Ravno obratno: smrt je šele pogoj ljubezni, kdor hoče ljubiti, ta mora najprej umreti.