Ime odmeva skozi jezik: »ne rabiš biti Einstein«, »Einstein za revne«, »gotovo ni Einstein«. V tem dogajanja polnem stoletju, ki mu bolj kot v kateremkoli drugem prevladuje znanost – med ostalimi človeškimi vrlinami, pametnostjo in IQjem, prevladuje ideal čiste inteligence – stoji sam, kot simbol intelektualne moči. Kot da bi se lahko človeštvo razdelilo na dve skupini: Alberta Einsteina in vse ostale.
Samo z mišljenjem o njem je odkril bistveno strukturo kozmosa. Temeljni kamni znanosti današnjega časa – bomba, potovanje v vesolje, elektronika – vsi nosijo njegove prstne odtise. Lahko bi se mu kar pridružili v letu 1905, ko je bil uradnik v patentnem uradu v Zürichu – ne še spoštovana ikona tisočih fotografij, ampak samozavesten 26-letnik z valovitimi črnimi lasmi in vpadljivo odprtimi očmi. Tistega leta je, v svojem prostem času, ustvaril tri različne svetove – zbral je papirje za objavo v (danes neprecenljivi) številki, cenjene revije »Annalen der Physik«.
Kot je dejal fizik Louie de Broglie, so ti svetovi bili: »..kot rakete, ki so v temni noči naenkrat osvetlile ogromen nepoznan prostor.« Prvič, ponudil je revolucionaren pogled, da svetloba prihaja do nas tako v delcih, kot valovih – s čemer je postavil oder za prihodnjo globoko napetost v fizičnem pogledu na energijo in snov. Drugič, izračunal je velikost molekul in po naključju dokazal njihovo resničnost – na začetku stoletja je veliko znanstvenikov namreč še vedno dvomilo v obstoj atomov. In tretjič – kot je Einstein napisal v pismu svojemu prijatelju, »spreminja teorijo prostora in časa.« Da, seveda. Relativnost.
Napočil je čas. Newtonov pogled na svet se je že cefral na robovih. 19. stoletje je potisnilo svoje razumevanje prostora in časa do skrajne meje. Vsi so verjeli v eter, to skrivnostno substanco v ozadju celotnega vesolja, kjer naj bi potovali svetlobni valovi, ampak kje so bili dokazi za to? Einstein se je zavedal, da nikjer. Bolj produktivno se mu je zdelo razmišljati v popolnoma abstraktnih okvirjih – ker so se lahko premikali skupaj s premikajočim opazovalcem. Medtem je nekaj domiselnih ljudi že govorilo o času kot o četrti dimenziji – na primer H.G. Wells v svoji s časom obsedeni znanstveni fantastiki.
Človečnost je stala na robu, da bi videla nekaj novega. Einstein je to videl. Prostor in čas nista jabolka in pomaranče, ampak partnerja – združena, homogena, neločljiva. »Odslej sta prostor in čas vsak zase, obsojena, da zbledita v senco«, je rekel Herman Minkowski, Einsteinov učitelj in eden prvakov relativnosti, »in samo nekakšna združitev obeh bo ohranila neodvisno realnost.« No, to zdaj vemo vsi. »Prostor-čas«, ga poznavalsko imenujemo. Podobno velja za energijo in snov: dva obraza enega bitja. E = mc2, je nepozabno oznanil Einstein.
Vse to je bilo šokantno in revolucionarno, a hkrati nenavadno privlačno tako za javnost kot tudi za znanstvenike. Hitrost svetlobe; spreminjajoča se perspektiva opazovalca – »omamna vožnja«. Sončni mrk leta 1919 je dal angleškemu astronomu Arthurju Eddingtonu priložnost, da dokaže ključno domnevo relativnosti, da bo zvezdna svetloba močno zavila, ko bo prečkala močno težnost Sonca. Časopisi in popularne revije so ponorele. V enem letu se je pojavilo več kot 100 knjig o relativnosti. Einstein je trdil, da je bil edini v svojem krogu, ki ni poskušal dobiti nagrade vredne 5000 dolarjev, ki jo je za najboljši povzetek s 3000 besedami razpisal »Scientific American« (dejal je: »Ne verjamem, da bi bil uspešen«).
Prav ime »relativnost« je podžgala vnemo za naključne in popolnoma neznanstvene razloge. V tej novi dobi, ki je okrevala po grozni vojni, v neprestanem iskanju originalnosti, novosti in modernosti, so ljudje videli, da absolutizem ni dober. Vse je moralo biti relativno na vse drugo. Vse – kajti vidno polje človeštva se je hitro širilo navzven, na planete, zvezde, galaksije. Zdi se, da je Einstein vplival na celoten posel. Ni izumil »miselnega poizkusa«, a ga je dvignil v visoko umetnost: predstavljajte si dvojčka, ki nosita identične ure; eden ostane doma, medtem ko se drugi vozi v raketi s skoraj svetlobno hitrostjo…Nič čudnega, da je bil od leta 1919 naprej Einstein najbolj znani znanstvenik na svetu.
V svoji rodni Nemčiji je postal tarča sovraštva. Kot Žid, liberalec, humanist, internacionalist, je napadal sovraštvo nacionalistov in anti-semitistov, ki so jih podprli nekateri ljubosumni nemški fiziki – vse preveč krepka struja, ki jo je Einstein, dokler se je vse še lahko zdelo zabavno, imenoval »Podjetje anti-relativne teorije« (the Antirelativity Theory Company Ltd). Zdaj je bil močan glas, ki se ga je slišalo daleč in ki so mu vedno namenjali pozornost, še posebej, ko se je preselil v Združene države. Uporabljal ga je za promocijo Zionizma, pacifizma in, v svojem tajnem pismu Franklin D. Rooseveltu leta 1939, konstrukcijo uranove bombe.
Medtem je, kot vsak polbog, ustvaril tudi nekaj legend. Da je pogrnil pri matematiki v šoli (ni res). Da je odprl knjigo in v njej našel nevnovčen ček za 1500 dolarjev, ki ga je uporabljal za knjižno kazalo (možno – glede vsakodnevnih zadev je bil precej raztresen). Da se ni posebej menil za nogavice, manšete, copate…da ni znal sestaviti prave vsote drobiža za avtobus…da se celo ni spomnil svojega naslova, 112 Mercer Street v Princetonu, kjer se je končno ustalil, poklonil »auro« mestu, univerzi in svojemu inštitutu za napredne študije (Institute for Advanced Study).
Tam je leta 1955 tudi umrl. Nikoli ni sprejel nenavadnega paradoksa kvantne mehanike, teorije atomskega in subatomskega fenomena, ki ga je izdatno pomagal ustvariti. Dejal je, da se mu je zdela »nedopustna« opustitev stroge kavzalnosti v opisovanju tega kaj se dogaja z delci. (»V tem primeru bi bil raje čevljar ali celo uslužbenec pri igrah na srečo, kot fizik.«) Nikoli ni dosegel, kar je smatral za popolno in poenoteno fizikalno teorijo. Nekaj let je, rahlo odmaknjeno, opazoval uspehe fizike ter njeno uveljavljanje kot najvplivnejše in najdražje veje znanosti. Živel je, kot je dejal, »v tisti samoti, ki je boleča v mladosti, a prijetna v zrelih letih.«
Po tistem, ko so bili ostanki Alberta Einsteina upepeljeni, so njegovi možgani ostali in se desetletja namakali v kozarcu formaldehida, ki je pripadal dr. Thomasu Harveyu, patologu bolnišnice v Princetonu. Nihče se ni obremenjeval s seciranjem Freudovih, Stravinskyjevih ali Joyceovih možganov, toda v 1980ih so delčki Einsteinove sive snovi zaokrožili okoli določenih nevropsihologov, ki so iz njih lahko ugotovili…popolnoma nič. Bili so samo možgani – možgani, ki so sanjali plastično četrto dimenzijo, ki so izgnali eter, ki so nas prikovali na absolutni prostor in čas, ki niso hoteli verjeli, da Bog kocka in ki so se končno razglasili, »zadovoljene s skrivnostjo življenjske večnosti ter vednostjo in občutkom o čudoviti strukturi obstoja.«
S tem, ko smo sprejeli Einsteina, je naše stoletje vzelo slovo od prejšnjih konceptov vesolja in Boga. Nova različica ni bila tako toga in določujoča kot stari Newtonski svet. Einsteinov Bog ni bil noben urar, ampak je bil utelešenje razuma in narave – »subtilen, a ne zloben.« Ta Bog ni nadziral naših dejanj ali jih celo sodil. (»Einstein, nehaj narekovati Bogu kaj naj stori,« je končno dejal Niels Bohr). Ta Bog se pravzaprav zdi prijazen in raztresen. V Einsteinovem vesolju je bila fizika bolj svobodna, svobodnejši pa smo tudi mi. To pa je tukaj, kjer zdaj živimo.
P.S.
Odkar sem to zapisal, je Einstein spet prišel v novice v poplavi člankov o vedno novih raziskavah o preostalih koščkih tkiva, ki so nekoč sestavljali možgane tega velikega moža. Smešna stvar. Čas je, da to prebolimo. Karkoli je že skrivnost genija, se nam gotovo ne bo razkrila z našo obsedeno, noro in ljubečo analizo njegove posebne sive snovi.
Prevedla Tina Jarc