Diktatura bankirjev

»Čista demokracija« je lažniva fraza liberalca, ki želi prevarati delavce. Zgodovina pozna buržoazno demokracijo, ki je zamenjala fevdalizem, in proletarsko, ki bo zamenjala buržoazno …

…Kot primer vzemite buržoazni parlament. Ali je možno, da izobraženi Kautsky ni nikoli slišal, da tem bolj je demokracija razvita, tem bolj so buržoazni parlamenti podrejeni borzi in bankirjem? To ne pomeni, da buržoaznega parlamenta ne smemo izkoristiti … Pomeni pa, da lahko le liberalec, kot je Kautsky, pozabi na zgodovinsko omejenost in konvencionalno naravo buržoaznega parlamentarnega sistema. Tudi v najbolj demokratični buržoazni državi, se zatirani ljudje na vsakem koraku srečujejo s kričečim protislovjem med formalno enakopravnostjo, ki jo razglaša ‘demokracija’ kapitalistov, in tisoči dejanskih omejitev ter pretvez, ki proletariat spreminjajo v sužnje plač. Prav to protislovje omogoča, da ljudje spregledajo pokvarjenost, lažnivost in hinavščino kapitalizma. To protislovje ljudem neprestano izpostavljajo tudi agitatorji in propagandisti socializma, da bi jih pripravili na revolucijo!«

(V.I. Lenin, Proletarska revolucija in renegat Kautsky, 1918)

Vladajo bankirji

Evropska ekonomska kriza se iz dneva v dan spreminja v globoko politično. Italija in Grčija imata novi vladi – vladi »narodne enotnosti«, ki obljubljata rešiti ekonomsko in finančno krizo, ki je pretresla temelje Evrope. Kaj so te tako imenovane tehnične vlade in kaj predstavljajo?

Časopis The Independent (nedelja, 20 november) je zapisal:

»Politična moč v Evropi se je prenesla na majhno elito tehnokratov. Dva dni po imenovanju ekonomista Lucasa Papademosa za grškega premiera, je novo vlado narodne enotnosti v Italiji prevzel še en tehnokrat, Mario Monti.«

A ni to popolnoma jasno? V Italiji in Grčiji politične moči ne izvršuje vlada, še manj volivci. Moč ima majhna elita neizvoljenih tehnokratov. Prihodnjih življenjskih pogojev v Grčiji, Italiji in Evropi ne bodo določale izvoljene vlade, temveč brezobrazni tehnokrati v nemškem finančnem ministrstvu, Evropski centralni banki, Mednarodnem denarnem skladu in Evropski komisiji. Čigave interese ti tehnokrati zastopajo? V istem članku je razloženo:

»Tehnokrat je v tem primeru evfemizem za nekoga, ki je bil zaposlen v investicijski banki Goldman Sachs ali z njo sodeloval. V finančnih krogih so mu nadeli vzdevek ´vampirski ligenj´. Gospod Monti je bil mednarodni svetovalec pri banki Goldman Sachs, Mario Draghi, novi predsednik Evropske centralne banke, ki nadzoruje denarno politiko v EU, je mož Goldman Sachsa, prav tako Antonio Borges, ki je bil do srede direktor evropskega oddelka pri Mednarodnem denarnem skladu. Gospod Papademos je nekdanji podpredsednik Evropske centralne banke, hkrati pa mož, ki je v času, ko je Grčija, podobno kot Italija, uporabila zapletena finančna orodja, da je na videz zmanjšala javni dolg in se tako kvalificirala za priključitev k evro-območju, vodil grško centralno banko. Pravila evra so določala, da tovrstni dolgovi ne smejo presegati 60 odstotkov BDP. Kdo se skriva za to domiselno idejo? Finančni čarovniki banke Goldman Sachs.«

V Evropi bank in velikih monopolov je demokracija pripravna iluzija. Znotraj EU ni neposredno izvoljen niti Svet evropske unije niti Evropska komisija, medtem ko je Evropski parlament zgolj klepetalnica, ki nima pravice sprejemati pomembnih odločitev. Vladajo trgi, torej vse odločajo direktorji nekaj velikih bank in monopolov. Odločajo, kaj se zgodi s prihranki, investicijami, zavarovalnimi policami in pokojninami milijonov ljudi. Vsepovsod imajo svoje prste. Javne uslužbence kupujejo kot človek na tržnici kilogram krompirja – le cena je nekoliko višja.

Udar bankirjev

Že v Komunističnem manifestu je Karl Marx pojasnil, da so predstavniki izvršilne oblasti moderne države »le odbor, ki upravlja skupne posle vsega boržuaznega razreda.«¹

V kapitalistični družbi so pravna država, človekove pravice, svoboda tiska in vse ostalo podvrženi ekonomskim tržnim ciljem. V buržoazni demokraciji lahko vsak pove, kar želi (bolj ali manj), dokler bankirji in kapitalisti odločijo, kaj se bo dejansko zgodilo.

V dobi imperializma in monopolističnega kapitalizma je ta izjava še bolj resnična kot v preteklosti. Buržoazija je končno odvrgla figov list demokracije, ki je do sedaj prikrival realnost skrite diktature bank in monopolov. Banke in veliki monopoli so z državo popolnoma prepleteni. Politike se kupuje in prodaja kot katerokoli drugo blago. Vlade so pokorne služabnice velikih podjetij.

V petek, 11. novembra, je revija Time objavila članek avtorja Stephana Farisa z naslovom: Sprememba režima v Evropi: udar bankirjev v Grčiji in Italiji? Zapisal je naslednje:

»Trgi te dni očitno ne želijo slišati glasu ljudstva. Najprej je bila Grčija, zibelka demokracije, kjer je v začetku meseca že najmanjša omemba referenduma, ki bi ljudem omogočil soodločanje pri številnih strogih varčevalnih ukrepih, na trgih povzročila kaos. Končni rezultat: razpustitev vlade premiera Georgiosa Papandreoua, zavrnitev kakršnekoli ideje, ki bi predlog predstavila ljudem, in sestava začasne vlade pod vodstvom Lucasa Papademosa, nekdanjega podpredsednika Evropske centralne banke ter, do začetka tega tedna, gostujočega profesorja na Harvardu.«

»Nato je prišla Italija. V času, ko je Atenam grozil propad, se je Rim znašel pod pritiskom, ne toliko zaradi višine dolga (ta je, čeprav visok, še zmeraj v mejah sprejemljivega), temveč ekscentričnega obnašanja potratnega premiera Silvia Berlusconija. V ponedeljek, 7. novembra 2011, so investitorji očitno sprejeli skupno odločitev; in sicer, da kot mož na čelu tretjega največjega gospodarstva znotraj evrskega območja ni več vreden zaupanja. Stroški sposojanja so se povzpeli do krizne ravni. Ob koncu tedna ni bil odstavljen le Berlusconi, temveč je bila zavrnjena tudi ideja, da bi njegovega naslednika izvolili. Trgi so spregovorili in ideja o volitvah jim ni bila všeč. ‘Država ne potrebuje volitev, temveč reforme’, je med petkovim obiskom Rima izjavil Herman Van Rompuy, predsednik Evropskega sveta.«

Znotraj zidov rimskega parlamenta kroži govorica, da je Berlusconijeva odstavitev kot udar bankirjev. “Včeraj smo se v poslanski zbornici grenko šalili, da bomo dobili vlado Goldmana Sachsa,” je časopis Time citiral poslanca Berlusconijeve vlade, ki je zaradi političnih razlogov želel ostali anonimen. Vlada Silvia Berlusconija se je končno zrušila pod težo pokvarjenosti, škandalov in korupcije, katerih smrad se je širil iz vsake pore. Da bi uveljavil interese lastnega poslovnega imperija, se je Berlusconi zapletel v najbolj škandalozne manipulacije zakonodajnih procesov. Čeprav je uradno prejel milijone glasov, svojih volivcev ni zastopal. V bistvu ni zastopal niti italijanske buržoazije oziroma je ni zastopal primerno. Zastopal je predvsem sebe in svojo najbolj iskreno željo – izogniti se zaporu.

Podkupljiv in izprijen italijanski politični razred je dovolil, da se je ta komedija nadaljevala dve desetletji, medtem ko je Italija tonila v zmeraj večje dolgove. Sedaj jih je zgodovina dohitela. A kaj so namesto tega dobili državljani in državljanke Italije? Imenovanje Maria Montija za italijanskega premiera je enako “udaru trga”, ki je onemogočil normalno delovanje parlamentarne demokracije v Grčiji in Italiji. O usodi pomembnega zahodnega naroda odločajo neizvoljeni birokrati v Bruslju. Italiji vlada mož, ki ga niso nikoli izvolili na kakšno javno funkcijo, visoki svetovalec pri banki Goldman Sachs in nekdanji evropski komisar.

Monti je eden izmed najuglednejših italijanskih ekonomistov, ki pa ni bil nikoli izvoljen. Italijanski predsednik Napolitano ga je poklical v pisarno in ga imenoval za doživljenjskega senatorja. Prosil ga je, naj oblikuje novo vlado, s pomočjo katere bo vladal Italiji. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi za mnenje vprašal ljudi. Zanimivo je bilo opazovati, s kakšno lahkoto so trgi odstavili Berlusconija, še pomembneje pa je dejstvo, s kom so ga zamenjali.

»Demokracija ima zelo resne omejitve,« pravi Roberto D’Alimonte, profesor političnih znanosti na univerzi LUISS v Rimu. »Lahko je samomorilska, samouničevalna. Tehnična vlada ni dobra ali slaba, temveč nujna.« V teh dvoumnih besedah se skriva vsa zahrbtnost, hinavščina in strahopetnost “liberalne” buržoazne inteligence. Prav ti profesorji so se s svojo hlapčevsko in priliznjeno mentaliteto priklanjali Hitlerju in Mussoliniju, Napoleonu ter Cavaignacu. Najbolj presenetljivo pa je dejstvo, da je tovrstna grozna izprijenost sprejeta kot nekaj povsem običajnega in sprejemljivega. V bistvu je dejansko popolnoma običajna, le ljudje je niso prepoznali.

Grška referendumska kriza

Evrsko območje je na Papandreoua močno pritiskalo, prisiljen je bil izvesti neusmiljen varčevalni program, ki je naletel na ogromen odpor. A ko je sporočil, da namerava sklicati referendum, ki bi ljudem omogočil potrditev ali zavrnitev zadnjih reševalnih ukrepov evrskega območja, so bile evropske prestolnice zgrožene. »Kaj se dogaja? Grki bodo lahko izrazili svoje mnenje? Kakšen nesmisel! Reveži ne smejo biti izbirčni! Naj odplačajo ves dolg in utihnejo!« Kaj, če bi Grki dejansko rekli ne?

Papandreou ni predlagal referenduma zaradi goreče predanosti principom demokracije, predlog je bil rezultat cinične politične loterije. Vendar ni treba, da ste podpornik Papandreuove politike ali taktike, da je tudi vam jasno, da ima grški narod vso pravico izraziti mnenje glede načrta, ki bo drastično posegel v njihov življenjski standard.. Bankirji in kapitalisti v demokracijo verjamejo le do te mere, ki ne nasprotuje njihovim interesom oziroma ne škoduje njihovemu bančnemu stanju.

Francoski premier Sarkozy je zelo dobro povzel odnos buržoazije do demokracije: »Glas ljudstva je zmeraj legitimen, a solidarnost držav znotraj evroobmočja ni mogoča, dokler se vse ne strinjajo z ukrepi, ki bi naj bili nujni.« Z drugimi besedami, interesi evroobmočja (torej bankirjev in kapitalistov evroobmočja) morajo imeti prednost pred demokracijo.

Dogodki, ki so sledili, so se odvijali hitro. Berlin in Pariz sta strmoglavila grškega premiera, Angela Merkel in Sarkozy sta Atenam ukazala, naj pokažejo svojo predanost monetarni uniji. Čisto izsiljevanje in očitno vmešavanje v notranje zadeve domnevno suverene države. Po mnenju Angele Merkel in Nicolasa Sarkozyja sta Papandreou in Berlusconi zagrešila zločin, saj nista storila dovolj za ohranitev interesov evropskih bankirjev – posebej francoskih in nemških. Nezadovoljstvo vodij Francije in Nemčije je povzročilo padec obeh mož – z majhno pomočjo trgov obveznic.

Papademos, ekonomist kot Monti, je nekdanji podpredsednik Evropske centralne banke, posledično mu trgi zaupajo, verjetno mu bo celo uspelo izvesti varčevalni program. Zaenkrat sta ga sporazumno podprli dve glavni politični stranki, a če se bo situacija zaostrila, lahko odgovornost zanikata.

Tako imenovana tehnična vlada naj bi po domnevah buržoazije s posredovanjem med strankama pripomogla k sprejetju nepriljubljene zakonodaje. Vlada trdi, da stoji nad politiko, razredi, strankami in strankarskimi interesi. Niti Monti v Italiji niti Papademos v Grčiji nista javnosti dolžna pojasnjevati svojih odločitev. To ni problem. Dejansko je bil to razlog, da sta bila imenovana. Njuni gospodarji znotraj EU zahtevajo zmanjšanje stroškov javne porabe, močno zvišanje davkov in druge drastične ukrepe. Noben politik, ki je pri zdravi pameti, si po tovrstnih ukrepih ne bi želel volitev. Čašo s strupom so torej predali vladi neizvoljenih tehnokratov.

Kdo ima v resnici moč?

Revija Time je še isti dan poročala o “spremembi režima v Evropi”, časopis The Independent je o aferi v Italiji in evropski krizi zapisal: »Evropsko centralno banko upravljajo nekdanji možje banke Goldman Sachs, diplomanti investicijske banke ohranjajo oblast nad skorajda vsemi evropskimi narodi.«

O teh besedah in njihovem pomenu je smiselno razmisliti. Članek se nadaljuje:

»Pred prevratom v Italiji še ni bilo znaka, da bi Goldman Sachs upravičil svoj vzdevek ‘vampirski ligenj’, a sedaj, ko njegove lovke sežejo do vrha evroobmočja, skeptični glasovi sprašujejo o njegovem vplivu. Politične odločitve naslednjega tedna bodo določile, ali evroobmočje lahko oziroma. ali bo plačalo dolgove – interesi banke Goldman Sachs so z odgovorom nedvomno povezani.«

Simon Johnson, nekdanji ekonomist Mednarodnega denarnega sklada, ki je v knjigi 13 Bankers (13 bankirjev) pisal o političnem vplivu banke Goldman Sachs, izjavlja: »Situacija v Evropi je naslednja; politična elita in bankirji imajo enoten pogled na svet, enotne cilje in medsebojno krepijo iluzije.«

To je zelo vljudno povedano. Bolj primerno bi bilo: Goldman Sachs ima lovke vsepovsod in vlade v svojih žepih. Goldman teoretično “svetuje” in financira vlade, v praksi pa izdaja ukaze.

S kombinacijo spretnega lobiranja, podkupovanja, zaposlovanja svojih ljudi v javne službe in vključevanja nekdanjih politikov v donosne posle, ujame vlade v svojo mrežo, kjer je zabrisana že tako nejasna meja med javnimi in zasebnimi interesi.

Na podlagi tega lahko vidimo, kdo ima v resnici politično moč. Niso vlade tiste, ki vladajo svetu, temveč Goldman Sachs. Peščica zelo bogatih posameznikov v odboru direktorjev investicijske banke, za katero bi si mislili, da je politično škodljiva, ima več moči kot 60,6 milijona italijanskih državljanov.

Kot primer vzemimo Montija. Leta 1995 ga je Berlusconi imenoval za člana Evropske komisije. Kot komisar za konkurenco bi naj nadzoroval prevzeme in združitve, v katere je bila vpletena banka Goldman Sachs. Pozneje je svetoval odboru italijanskega finančnega ministrstva na področju bančnega in finančnega sistema.

Seveda ga je banka Goldman Sachs povabila, da se pridriži njenemu odboru “mednarodnih svetovalcev”, ki kot neuradni lobisti znotraj vlad in pri politikih zastopajo njene interese. V odboru je tudi Otmar Issing, član upravnega odbora nemške centralne banke in pozneje tudi Evropske centralne banke, ki je eden izmed arhitektov evra.

Projekt Goldman Sachsa se posveča predvsem rekrutiranju nekdanjih politikov z dobrimi poznanstvi. Mednje sodi tudi Peter Sutherland, v osemdesetih letih svetovalec irske vlade za pravna vprašanja in nekdanji evropski komisar za konkurenco. Sutherland sedaj opravlja funkcijo neizvršnega direktorja pri podjetju Goldman Sachs International s sedežem v Veliki Britaniji.

Vendar je to zgolj polovica zgodbe. Drugo predstavljajo agenti banke Goldman Sachs, ki delujejo znotraj same vlade. Kot Mario Monti je bil v vladi in investicijski banki Goldman Sachs izmenjaje prisoten tudi Mario Draghi, ki je 1. novembra prevzel mesto predsednika Evropske centralne banke. Diplomirani ekonomist je bil pred službovanjem kot izvršni direktor v banki Goldman Sachs International (2002–2005) član Svetovne banke in guverner italijanske centralne banke. Sedaj se vrača na položaj kot predsednik italijanske centralne banke.

Monopolistični kapitalizem in demokracija

V obdobju vojaške diktature v Grčiji, ki se je začela z vojaškim udarom leta 1967, je Phillips Tablot, ameriški ambasador v Atenah, omenjeni dogodek označil kot “posilstvo demokracije”. Njegov cinični vodja pisarne CIA je na to odgovoril: »Kako lahko posiliš vlačugo?« Vojaška hunta je odvzela vse demokratične pravice, na tisoče ljudi poslala v zapor in jih mučila, kar prikazuje resničen odnos kapitalističnega razreda do demokracije.

Evropski bankirji in kapitalisti demokracijo podpirajo, ker predstavlja najbolj ekonomično pot zastopanja njihovih interesov. A v nasprotnem primeru jo lahko na preprost način – kot človek, ki iz enega železniškega vagona prestopi v drugega – zamenjajo z diktaturo.

Politiki, ki imajo zmeraj nadute govore o demokraciji v Iraku, Afganistanu, Libiji, Siriji in Burmi, seveda prikladno prezrejo sistematično erozijo teh demokratičnih pravic, ki sta si jih priborila evropski in ameriški delavski razred.

Njihove interese zastopajo politiki in birokrati, ki delujejo strogo v skladu s pravili “svobodnega tržnega gospodarstva”. To je danes svobodno do te mere, da omogoča plenjenje državnih blagajn. Nacionalna suverenost posledično postane floskula, ki je v obdobju monopolnega kapitalizma ter imperializma enako brez pomena kot “zasebno podjetje” in “demokracija”.

Namen tako imenovanih reševalnih svežnjev Mednarodnega denarnega sklada in Evropskega instrumenta za finančno stabilnost, ki ga večinoma podpira Nemčija, ni reševanje Grčije ali Irske, temveč bank. Kdo so ti kreditorji, ki zahtevajo plačilo? Velike evropske banke, katerih uspeh je primarna skrb načrtovalcev politike. Brezobzirne stroge ukrepe, ki jih bodo v Atenah in Rimu uvedle neizvoljene “tehnične” vlade, narekujejo banke.

Argument “vsi smo v isti kaši”, ki naj bi predstavljal teoretično utemeljitev vlad “narodne enotnosti”, je popolnoma zgrešen. Medtem ko milijoni navadnih ljudi trpijo zaradi izrazitega znižanja življenjskega standarda, si bankirji, ki so leta 2008 povzročili finančni kolaps, izplačujejo visoke premije. Pametni trgovci z notranjimi informacijami zaslužijo ogromno denarja ne glede na to, ali trg raste ali pada. Milijoni so brezposelni, brez doma in prihodnost, medtem ko bankirji neprestano zmagujejo.

Večkrat je rečeno, da so profiti bankirjev zaradi tveganj pri posojanju denarja upravičeni. A tveganj v bistvu sploh ni. Finančna elita je prepričana, da bodo banke rešila državna sredstva, nekateri na tovrstno zamisel celo vplačujejo stave. »Moji nekdanji kolegi v Mednarodnem denarnem skladu tekajo naokrog in poskušajo upravičiti sredstva v višini med 1,5 in 4 bilijonov evrov. A kaj to pomeni?« sprašuje Simon Johnson. »To pomeni stoodstotno reševanje kreditorjev in ponovno reševanje bank kot leta 2008.« Zelo milo rečeno.

Evropske vlade potrebujejo milijarde evrov – ne za reševanje prebivalcev Grčije ali drugih držav, temveč za ponovno reševanje bank. Za tovrstni ukrep pa se od množic pričakuje, da bodo prevzele breme varčevanja, se sprijaznile z znižanjem življenjskega standarda in brezposelnostjo. Vse to bi naj varovalo interese banke Goldman Sachs in drugih parazitskih finančnih podjetij, ki so se prisesala na družbo in ji pijejo kri.

Peščica premožnih bankirjev od vse družbe zahteva odkupnino. Izjavljajo: »Ali nam boste dali zahtevani denar ali pa bomo svet pahnili v prepad nove finančne krize, strašnega ekonomskega kolapsa, ki bo hujši od zadnjega.« Tovrstne metode so v bistvu enake tistim, ki jih uporablja mafija, ki denar zahteva z grožnjami. Edina razlika – mafija grozi posameznikom ali posameznim podjetjem, medtem ko bankirji vsem narodom in njihovim vladam.

Razredni boj

Vladi Italije in Grčije sta praktično v rokah bank, kar pa ni značilno le za omenjeni državi, temveč za vsako “demokratično” kapitalistično državo. V Veliki Britaniji, Nemčiji, Franciji in ZDA je zgodba enaka: izraz demokracija nima več pomena, izgubil je kakršnokoli pravo vsebino, ki jo je nekoč morda imel, ostala je le še prazna lupina. Oblike parlamentarne demokracije ostajajo, toda njihov moto se glasi: vlada bankirjev, od bankirjev in za bankirje.

Kratkoročno gledano sta nevarnost zloma trga in posledični ekonomski kolaps ponudila zadovoljiv izgovor. Imenovanje Maria Montija naj bi trge pomirilo, kar je zaenkrat očitno uspelo. Angleški avtor Samuel Johnson je nekoč izrekel znamenite besede: »Gospod, bodite prepričani o naslednjem; ko človek ve, da ga bodo čez štirinajst dni obesili, čudovito zbere svoje misli.« V Italiji je politični razred pogledal v prepad in nemudoma zbral svoje misli. Maria Montija so 11. novembra, ko je prišel v senat, pozdravili z aplavzom, istega dne je italijanska borza pridobila 3,68 %, ker je posredoval novi rešitelj kapitalizma.

Sprva so bili, vsaj v Italiji, protesti utišani. Razlog je bil preprost. Po Berlusconijevi vladi se je karkoli zdelo boljše. A ta toleranca ne bo trajala dolgo. Če ne bo trdnega konsenza, na koncu ne bosta niti Papademos niti Monti mogla ničesar uveljaviti. Nesoglasje bo kmalu razkrinkano, kar bo povzročilo nove družbene nemire in jezo. Študentske demonstracije so se že zgodile, a to je šele začetek.

Javnost bo morda za določen čas pripravljena sprejeti nova bremena in varčevalne programe. A ta krhki sporazum ne bo trajal. Izbruha razrednega boja ne bodo ustavile niti manipulacije Angele Merkel, Nicholasa Sarkozyja niti vseh bankirjev na svetu. Družbeni nemiri na atenskih ulicah se bodo vrnili in ponovili v Italiji.

V Grčiji sta se po dveh letih neprestanih bojev morda pojavili utrujenost in zmedenost. Nihče več ne verjame v politični razred. Večina prebivalcev varčevalnim ukrepom nasprotuje, a ne vidi alternative. Bojijo se posledic nenadne izgube evra, ki bi povzročila nadaljnji kaos in nemir. A ko bodo ljudje ugotovili, da vlada “narodne enotnosti” izvaja še hujši varčevalni program kot Papandreou, bodo ponovno odšli na ulice.

Ideja “narodne enotnosti” je med praznimi političnimi slogani najbolj prazna. Zamišljena “enotnost” je enotnost med konjem in jezdecem, ki skoči na konjev hrbet in mu v bok zasadi ostroge. Med bogatimi in revnimi, izkoriščanimi in izkoriščevalci, delavci in kapitalisti ne moremo govoriti o enotnosti. Da bi lahko rešili težave v družbi, moramo enkrat za vselej ustaviti diktaturo bankirjev.

Buržoazija poskuša na vseh področjih izničiti pravice, ki jih je v zadnjih petdesetih letih pridobil delavski razred. V Veliki Britaniji torijci in liberalni demokrati grozijo z omejitvijo že prej močno omejene pravice do stavke. A tovrstni ukrepi ne bodo ustavili razrednega boja. Odvetnik ne more s potezo peresa izničiti besed, ki so zapisane v organizaciji delavskega razreda.

Seveda se mora delavski razred za pridobljene pravice boriti. Borili se bomo za demokratične pravice, če bo njihova vsebina vsaj nekoliko napredna. Tega ne počnemo, ker bi bili ponižni častilci formalne demokracije, temveč zato, ker smo dojeli, da buržoazna demokracija delavcem ponuja ugodne pogoje za razredni boj.

Imenovanje neizvoljene vlade t. i. tehnokratov ne bo ustavilo razrednega boja. Buržoazija bo kmalu ugotovila, da se opira na zlomljeno palico. Te vlade ne bodo močnejše od tistih, ki so temeljile na političnih strankah in izvoljenih politikih, temveč neizmerno šibkejše. Gibanje množic jih bo kmalu odplavilo.

Če bo pot parlamentarne demokracije ovirana, se bo delavski razred izrazil na druge načine. Izrazil se bo s pomočjo mehanizmov neposredne akcije in razrednega boja: stavk, splošnih stavk in množičnih demonstracij. Delavci in mladina bodo dojeli, da predstavljajo velikansko silo, ki je ne more ustaviti nobena država, vojska ali policija. Zavedli se bodo resnice, ki se skriva v besedah velikega francoskega revolucionarnega voditelja Camilla Desmoulinsa:

»Les grands ne sont grands que parce que nous sommes à genoux: Levons-nous.«

»V naših očeh se zdijo tako mogočni, ker pred njimi klečimo: vstanimo!«

London, 2. december 2011

Prevedla Teodora Kuhanec
Pregled prevoda in priprava za objavo: Melita Koletnik Korošec