Iz knjige »Zmaga trga« (Triumph of the Market)
Koncept banalnosti zla je postal opažen po objavi knjige »Eichmann v Jeruzalemu: poročilo o banalnosti zla«, ki jo je leta 1963 napisala Hannah Arendt. Gre za knjigo, ki temelji na sodnem procesu Adolphu Eichmannu v Jeruzalemu. Arendtova je postavila tezo, da ljudje, ki zagrešijo neizrekljive zločine, kot Eichmann, ki je bil glavni administrator v mehanizmu nacističnih taborišč smrti, morda le niso zmešani fanatiki, ampak prej navadni posamezniki, ki enostavno sprejmejo premise svoje države in z energijo dobrih uradnikov sodelujejo pri vsaki aktualni podjetniški ideji.
Normaliziranje nepredstavljivega
Izvrševanje slabih dejanj na organiziran in sistematičen način temelji na »normalizaciji«. To je proces, kjer grda, sramotna, morilska in neizrekljiva dejanja postanejo rutina ter so sprejeta kot »tako se pač dela«. Običajno gre pri izvrševanju in racionaliziranju nepredstavljivega za delitev dela. Ena vrsta posameznikov se loti neposrednega surovega ravnanja in pobijanja, drugi vzdržujejo mehanizem smrti (zdravstvena, prehrambena oskrba), spet drugi proizvajajo opremo za pobijanje ali delajo na izboljševanju tehnologije (boljši plin v krematoriju, dlje gorljiv in bolj lepljiv napalm, delci bomb, ki v poljubnih vzorcih predrejo v meso). Naloga obrambnih intelektualcev in drugih strokovnjakov ter prevladujočih medijev je, da normalizirajo nepredstavljivo za splošno javnost. Pokojni Herman Kahn je porabil vse svoje življenje, da je naredil jedrsko vojno ljudem sprejemljivo (»O termonuklearni vojni« (On Thermonuclear War), razmišljanje o nepredstavljivem«), in ta »Strangelovovsko« navdahnjeni slepar je bil deležen velike medijske pozornosti .
V odličnem članku z naslovom »Normaliziranje nepredstavljivega« (Normalizing the unthinkable) je Lisa Peattie v »Biltenu jedrskih znanstvenikov« (Bulletin of Atomic Scientists), marca 1984, opisala, kako je bilo delo v nacističnih taboriščih smrti »normalizirano«, tako za dolgoročne zapornike kot tudi za redno osebje. »Zaporni inštalaterji so vodovodne cevi položili v krematorij, zaporni električarji pa so na ograje pritrdili žico. Upravljavci taborišča so skrbeli za standardni in urejen postopek. Kamni, tlakovani na krematorijskem dvorišču v Auschwitzu, so morali biti temeljito očiščeni«. Peattiejeva se je osredotočila na vzporednice med rutino v taboriščih smrti in pripravami na jedrsko vojno, v kateri je »nepredstavljivo« organizirano in pripravljeno z delitvijo dela, ki ga izvršujejo ljudje na različnih stopnjah. Oddaljenost od usmrtitve pomaga pri vzdrževanju nejasne odgovornosti. »Adolph Eichmann je bil po svojem razumevanju odgovornosti, popolnoma odgovorna oseba. Njemu je bilo jasno, da voditelji države določajo pravila. Njegova vloga je bilo izvrševanje teh pravil in čutil je, da k sreči ni bilo nikoli del njegove službe, da bi pravzaprav moral koga ubiti«.
Peattiejeva je opomnila, da je vodja glavnega vojaškega raziskovalnega laboratorija na MIT v 1960-ih zatrjeval, da »je bila njihova skrb razvoj, ne uporaba tehnologije«. Tako kot v taboriščih smrti so tudi v laboratorijih orožja in proizvodnih objektih, sredstva prerazporejena na osnovi kar se da učinkovitega sodelovanja v večjem sistemu. Delavci skozi medsebojno interakcijo drug drugega bodrijo v skupnem prizadevanju, sokrivda pa je zasenčena z rutino dela, medsebojno odvisnostjo in oddaljenostjo od rezultatov.
Peattiejeva je prav tako izpostavila, kako je v nasprotju s strašno katastrofo, ki bi jo povzročila jedrska vojna, »trud usmerjen v igrivo prikazovanje sistema skozi modele in igrice«. Pripravljeno je tudi tako besedišče, ki pomaga spremeniti nepredstavljivo v sprejemljivo: »incidenti«, »indeksi ranljivosti«, »učinki orožja« in »razpoložljivost sredstev«. Peattiejeva tega sicer ne omenja, ampak nam dobro znana »postranska škoda«, uporabljena v zalivski vojni leta 1991, izhaja iz žargona, ki poskuša prikazati jedrsko orožje in jedrsko vojno na pozitiven način.
Suženjstvo in rasizem kot rutina
Ko sem bil še deček in se goreče navduševal nad bejzbolom, se nisem nikoli vprašal ali celo opazil, da v prvih ligah ni bilo temnopoltih igralcev. Tako je pač bilo, rasizem je bil takšna rutina, da so bila potrebna leta incidentov, akcij gibanja, branja in travm resničnega sveta, da sem se rešil globoko ukoreninjenih predsodkov. Zgodovinsko gledano je bila to država, v kateri je bilo suženjstvo močno institucionalizirano in rutinsko in kjer so prevladujoče elite in množice abolicioniste obravnavale kot nasilne skrajneže.
Racionalizacija suženjstva je bila izredna. Na jugu je pred letom 1860 delovala vrsta intelektualcev, ki je ne le zagovarjala suženjstvo, temveč je na osnovi uslug, ki so jih sužnjem zagotavljali njihovi beli zasužnjevalci, celo dokazovala njegovo moralno superiornost! Stephen Jay Gould v svoji knjigi »Za-mera človeka« (The Mismeasure of Man) poroča, kako je ameriška znanost na najvišjih ravneh skozi več desetletij na nedolžen in nezaveden način oblikovala in vzdrževala znanstveno šarlatanstvo kot »znanstveni« diskurz o rasizmu. Sposobnost, da preprečimo kulturno slepoto je redka. Tako se zdi, da kar zahtevata moč in denar, bosta znanost in tehnologija tudi omogočila, ne glede na to, kako nezaslišan bo cilj.
Tudi splošna zgodovina je uspešna pri tem ko prikazuje črnsko suženjstvo in zatiranje v znosni luči. Vpliven članek že pokojnega Nathana I. Hugginsa z naslovom »Popačeno ogledalo resnice: suženjstvo in gospodarjeva zgodba o ameriški zgodovini« (The Deforming Mirror of Truth: Slavery and the Master Narrative of American History), ki je izšel pozimi leta 1991 v Radical History Review, dobro ponazarja, kako so »zgodbe gospodarjev« v zgodovinopisju po letu 1865 normalizirale črnsko suženjstvo in rasizem. Suženjstvo je bilo namesto razumske in institucionalne odločitve, označeno kot »tragična napaka« (kot vietnamska vojna). Namesto osrednjega in integralnega dela ameriške zgodovine je bilo označeno kot postransko in obrobno. Prikazano je bilo kot napaka v procesu napredujoče evolucije in ne kot grozna in trajna brazgotina, ki bi pomagala razložiti »južno strategijo«, aktualni napad na dejansko in vse večjo katastrofo črnskih četrti dandanes.
Dobički in službe za smrt
Do normaliziranja nepredstavljivega pride zlahka, ko so na kocki denar, status, moč in službe. Vedno znova se bodo našle tovarne in delavci za proizvajanje strupenih plinov, napalma ali naprav za mučenje. Potem pa se najdejo tudi intelektualci, ki bodo zagovarjali njihovo izdelavo in uporabo. Racionaliziranje postane z leti vedno bolj običajno: »vlada najbolje ve«, »naš trud je nedvomno obrambni«, ali »če ne bom jaz, bo to gotovo storil nekdo drugi«. Prav tako se pojavi umik k realni, kulturni ali navidezni ignoranci. Pomembna je tudi potrošnikova ignoranca tega procesa. Dr. Samuel Johnson je razkril, da bi raje ubili kravo, kot pa da bi se odrekli mesu, pa vendar je obisk klavnic že kar nekaj ljudi spreobrnil v vegetarijance. Pred nekaj leti je poročilo o porabi mesa v ZDA, na naslovnici revije Newsweek ponazorjeno z živino, ki hodi v človekova usta, sprožilo številne proteste. Ljudje pač ne marajo biti opomnjeni, da so zrezki pridobljeni iz poklanih živali. Radi si domišljajo, da so proizvedeni v tovarnah, po možnosti iz biomase.
Birokratizacija uporabe živali za človekovo korist je široka in kontroverzna tema, vendar pa možnosti za zlorabe vedno rastejo skupaj z delnicami. Živinorejci, klavnice, lovci, Pentagon, Agencija za nadzor škodovanja živalim, kemijske, medicinske in kozmetične raziskave ter akademska podjetja vedno znova iščejo nove načine za izboljšanje svojega končnega izkupička ali pa zapolnjujejo niše v »znanju«, za katere bo gotovo nekdo plačal. Na Univerzi v Pensilvaniji je pred nekaj leti vlada ustanovila »Laboratorij za poškodbe glave«, v katerem so pavijane podvrgli poškodbam glave, baje z namenom, da bi pomagali nam (t.j. bitjem z dušo, vrhuncu evolucijskega procesa in uresničenju smisla vesolja). V laboratorij so vdrli »Ljudje za etično ravnanje z živalmi« (PETA), ki so med drugim iz laboratorija oddvojili nekaj posnetkov in filmov. Dokumentarec, ki ga je PETA pripravila iz tega gradiva je pokazal, kako so tem inteligentnim bitjem drobili glave ter jih spreminjali v zombije. Film je jasno pokazal, da so bila formalna pravila o ravnanju z laboratorijskimi živalmi kršena ter kar je najpomembneje, da so bili odnosi osebja do živali brezčutni in grdi. Ob gledanju dokumentarca o ravnanju v tem laboratoriju ni bilo težko pomisliti na taborišča smrti. Vendar pa kljub vsem kritikam, znanstvena skupnost v Pennu ne le zavzeto in soglasno brani uporabo živali, ampak tudi, vsaj kolikor jaz vem, nikoli ni javno priznala, da so v »Laboratoriju za poškodbe glave« stvari ušle iz rok.
Pri izdelovanju orožja so pogodbeniki in Pentagon postali precej prefinjeni pri širjenju svojega posla čez veliko ameriških držav, da bi tako dosegli največjo možno maso služb, dobičkov in zakonodajalcev/medijev na posamezno kongresno področje in da bi tako povečali lobistično bazo za financiranje svojih projektov. Službe so službe, pa naj gre za gradnjo šol ali medcelinskih balističnih raket ali za podiranje tisoč let starih sekvoj. V času vietnamske vojne se mi je ob reklamah Boeinga rahlo gabilo, ko so potencialne delavce nagovarjali k obratu za izdelovanje helikopterjev s samohvalo »delodajalec z enakimi možnostmi za vse«. Morda je bila uprava dachavskega taborišča tudi »delodajalec z enakimi možnostmi za vse«, za delo, ki je moralo biti opravljeno in po katerem je bilo povpraševanje.
Normaliziranje streljanja na človeške ribe v sodu Perzijskega zaliva
V zalivski vojni leta 1991 je bil »delodajalec z enakimi možnostmi za vse« »stric Sam« in naši fantje in dekleta so tam v operaciji »Just Cause« (Upravičen razlog) opravljali dodeljeno delo odvračanja čiste agresije. Vojno nam je vsilila zavrnitev Saddama Husseina, da na zahtevo Združenih narodov in »zaveznikov« zapusti Kuvajt, medtem ko Bush »nedvoumno« ni želel vojne (Anthony Lewis).
Z uspešno pripravljeno operacijo »Just Cause« št. 17 in igro z zmagovalci in poraženci, smo lahko upravičeno navijali za nas, kot moralno zmagovalno silo. Prav tako smo branili Kuvajt in če je bila stran, ki smo jo v tem primeru reševali ponovno »uničena«, to že ni bila naša krivda. Ob tem pa obstaja tudi »princip« nenasilja, ki smo mu popolnoma vdani.
Tako so se mediji lahko osredotočili na naše pogumne fante, dekleta, generale in uradnike in nam povedali vse o njihovih načrtih, dejanjih, reakcijah in raznoterih razmišljanjih. V tej veliki poštni izmenjavi smo jih lahko gledali na delu ko so odleteli, pristali, jedli, zbijali šale ter izražali svoje občutke o sovražniku, vremenu in sorodnikih nazaj doma. Bili so del naše razširjene družine, ki je opravljala umazano delo, vendar z čistimi bombami in z moralno gotovostjo pravičnega razloga.
Ni bilo ravno pogosto izpostavljeno, da je bil sovražnik relativno slabo oborožen in nekako v enakem položaju kot »domorodci«, ki jih je Zahod s pomočjo vrlih mušket in strojnic koloniziral, iztrebil in zasužnjil v preteklih stoletjih. Naša tehnična superiornost je zrcalila našo moralno premoč. Če se je že vse skupaj zdelo kot streljanje na človeške ribe v sodu, je treba imeti v mislih, da smo imeli opravka z manj vrednimi bitji (kobilicami, dvonožnimi živalmi, ščurki), ljudmi, ki ne cenijo življenja tako kot mi, in ki so dopustili »drugemu Hitlerju« da vlada nad njimi in nam stoji na poti.
Eden od učinkov visoke tehnologije vojskovanja in osredotočenja izključno na »naše« izgube v vojni, vključno z cenzuro (uradno in lastno), je bil, da je bil javnosti prizanesen pogled na goreče meso. Dejstvo, da so bile med vietnamsko vojno sovražnikove izgube v ospredju, je eden velikih in danes institucionaliziranih mitov tistega časa. Saferjev posnetek ameriškega vojaka, ki usmeri cigaretni vžigalnik v vietnamsko slamnato kočo, se znova in znova uporablja in omenja kot prikaz medijske drznosti tistega časa, ker bi druge podobne primere težko našli. Posnetek je spravil CBS in Morleya Saferja v hude težave (in od takrat se še vedno trudi popraviti ta greh). Veliki pritiski vlade in drugih virov so medijem dopustili, da so gnusne fotografije sovražnikovih žrtev prikazovali le z največjo previdnostjo in res poredkoma, predvsem v perspektivi gnusne realnosti. Dobičkonosno vojskovanje samo po sebi poskrbi za distanciranje javnosti od klanja nekih Korejcev in Arabcev. Vse to gotovo pripomore k normaliziranju neizrekljivega in nepredstavljivega.
»Philadelphia Inquirer« je 5. februarja 1991 prenesel zgodbo Associated Pressa, ki jo je napisal Alexander Higgins. Pisalo je: »Poročeni se v Zalivu zdaj izražajo drugače: dragi, podaj bombe.« To je malo romantike mladoporočencev, ki sta v letališki bazi v Saudski Arabiji, kjer je njuno delo natovarjanje bomb na reaktivna letala A-10, na svojo žalost prisiljena spati v ločenih šotorih. Gre za zanimivo osebno zgodbo dveh ljudi in njunega razmerja z službo, ki jo opravljata v neromantičnem okolju. Lepa študija rutine nasilja, banalnosti zla in načinov kako je predstavljena javnosti.
Prevedla Veronika Orešnik