(Posvečeno Franciscu Vareli)
Autopoiesis pomeni samo-produkcijo, izvor gibanja ali življenja “od znotraj”, za razliko od allopoiesis, ko le-to prihaja “od zunaj”. Morda lahko začetek tega koncepta pripišemo Epikurju, ki je za atome predvidel sposobnost avtonomne “deklinacije” in za razliko od Demokritovega determinizma je njegov jutrišnji svet obetal spremembe. Koncept autopoiesis sta v sodobno znanost prinesla biologa Varela in Maturana, ki sta z njim definirala “življenje”. Gre za entitete, ki delujejo kot mreže produkcijskih procesov, sposobnih stalne regeneracije kot relativno avtonomnih elementov v svojem okolju. Te dni mineva 10 let od smrti Francisca Varele, ki je bil najtesneje povezan s Salvatorem Allendejem.
Autopoietske sisteme določata njihova interaktivna struktura in organizacijska zaprtost. Na okolje reagirajo refleksivno kot sistemi, ki varujejo svojo avtonomijo in shranjujejo informacijo o tem – imajo spomin. Socialni autopoietski sistemi so za ta namen razvili “jezik”, v katerem se akumulirajo vse predhodne interakcije. Bistvo autopoietskih sistemov je v tem, da transformirajo sebe v sebe zaradi sebe, ne pa inputov v autpute po neki eksterni dresuri. Ta paradigma je po Mingersu privlačna za razlaganje družbe, ker:
– pojasnjuje kontinuiteto reprodukcije socialnih struktur
– ohranja identiteto organizacije kljub stalnim strukturnim prilagoditvam
– zagotavlja relativno neodvisnost od okolja in drugih sistemov
– razkriva vir razvoja znotraj in ne zunaj sistema
– vključuje spoznavanje, jezik in opazovanje brez kartezijanske nadrejenosti “ega”
– samo-referenčnost priznava tudi pomen “telesa”
Niklas Luhman in za njim še mnogi drugi (npr. Giddens) dokazujejo, da je autopoiesis ontološkega in ne zgolj metaforičnega pomena za razumevanje družbe. Končno družbena fenomenologija ne more biti nekaj povsem drugačnega od biološke fenomenologije, saj obravnava človeka, ki je tako družbena kot biološka entiteta. Nekaj čisto drugega je, če se nam skozi to dioptrijo sodobna družba kaže kot patološki sistem – to samo pomeni, da ima autopoietska teorija močan kritični naboj. Prvo, s čemer se konfrontira, je patologija linearnega mišljenja, ki vedno išče razlog neposredno pred posledico, kar nas vklepa v mehanični pogled na življenje. S takim svetovnim nazorom brez ugovora sprejemamo scenarije tržne ekonomije, v katerih je človek vedno razdvojen, izrabljen in na koncu izključen/zavržen. Autopoiesis je kritika tega sprevrnjenega linearnega in enodimenzionalnega mentalnega modela. Danes bolj in bolj morbidne države (kot jih označuje Brazilec Humberto Mariotti) se na vse načine izmikajo autopoietski paradigmi z dokazovanjem, da prav one nesebično skrbijo za splošno blagostanje, vendar njihovi statistični dokazi prikrivajo koncentracijo blaginje v rokah izrazite manjšine in brezbrižnost do trpljenja in umiranja večine.
Sandra Braman je utemeljila autopoietsko državo kot odprto možnost na današnji ravni informacijske in geopolitične razvitosti ter sposobnosti ljudi za participativno demokracijo. Analiza razmerij med informacijo in močjo nam pokaže, zakaj razvoj v tej smeri že desetletja zaostaja, kar imamo na razpolago IKT za obvladovanje kompleksnih autopoietskih procesov v družbi. Vsi, ki z njo razpolagajo, strogo pazijo, da se ne pride v roke multitude, ampak služi predvsem nadzorovanju in podobnim transakcijam oblasti in velikega kapitala. To je razvidno tudi iz nenehnih pritiskov na svobodo interneta, ki so zaradi neorganiziranosti internetne javnosti tudi precej učinkoviti. Zadnji primer v Sloveniji je spreminjanje kazenskega zakonika glede avtorskih pravic in inkriminacija običajne rabe interneta kot piratstva.
Današnja nacionalna država je daleč od svojega liberalnega vzorca, frustrirana zaradi neizvedljive ambicije nadzorovanja informacijskih tokov, nekonkurenčna v primerjavi s vplivom multinacionalnih organizacij, nebogljena pri razvijanju novim razmeram ustrezne teorije države. Erich Jantsch opozarja, da so pri sodobni državi genetske sile manj pomembne od epigenetskih v podobi drugih države, regionalnih tvorb, multinacionalk ipd.. in da so dejansko “ujete” kot riba v mrežo. Pojma “mrežne države” pa domala ne poznamo, kar samo priča, da njihovo samo-razumevanje zaostaja za dejanskimi razmerami ali pa se ozirajo stran od resnice, ki je za nacionalno državo vse prej kot vzpodbudna.
V autopoietski državi sami morfogenetski procesi maksimalizirajo demokratski potencial, ki ga predstavljajo pogoji, pod katerimi državljani delujejo autopoietsko. Država vzpodbuja posameznike in družbene skupine v njihovih prizadevanjih za spremembe. Zagotavlja takšne procese odločanja, pri katerih so zaznani vsi glasovi, kar praviloma pomeni, da so ti procesi decentralizirani in da je dovolj prostora za eksperimentiranje. Slednje je v prvi vrsti odvisno od družbenih norm strpnosti glede odstopanj in razlik.
Autopoietska država potrebuje odprt komunikacijski sistem, ki ni več hierarhičen, ampak je družbena inteligenca v njem razpršena nehierarhično, torej ostaja v rokah uporabnikov. V opevani informacijski družbi kaj takega sploh ni samoumevno, saj v pretežni meri informacijska komunikacijska tehnologija veže nase umske sposobnosti ljudi na podoben način, kot v industriji stroji vežejo nase njihove fizične sposobnosti, kar dopušča lastniku teh tehnologij, da obvladuje tudi zaposlene. To se dogaja, ker je multituda neorganizirana in brez samozavedanja. Bistven za prehod v autopoietsko fazo je spomin, ki je zajet v izobraževanju, v informacijskih sistemih in knjižnicah, v arhivih, kulturnih ustanovah ipd.. Pozabljanje, torej izguba spomina, povzročeno z lenobo ali sugerirano preko masovnih medijev, je oblika škodljive entropije in povzroča zmanjšanje sposobnosti samo-refleksivnosti. Posledice so opazne na vsakem koraku kot razpad kulturnega sistema, tragično v “jugoslovanskih vojnah”.
Za autopoietsko družbo so ključnega pomena informacije:
informacije kot neposreden izraz moči, pri čemer mora informacijska infrastruktura omogočati sovpadanje odločanja in strokovnih kompetenc, kar zagotavljata ustrezna kultura strpnosti in kakovostno izobraževanje;
informacije kot sredstvo preobrazbe potencialne moči v dejansko, pri čemer je največji problem, kako uskladiti algoritmično odločanje, ki ga že dolgo dopušča razvitost IKT, in ustavno odločanje – pri prvem gre za prevlado obstoječega stanja, pri drugem za prevlado ciljnega stanja;
informacije kot vir vedenja o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ki morajo biti odprte za vse ljudi ob neprestanem konfliktu med zaupnostjo in transparentnostjo.
Razprave o vlogi IKT v družbi od samega začetka nihajo med dvema ekstremoma: pozitivno utopijo in negativno distopijo, kar ne vpliva na izredno naglo prodiranje novih tehnologij v življenje posameznikov in skupnosti. Pri tem je največji problem fascinacija s tehnologijo na eni in drugi strani, seveda z različnima predznakoma ter odsotnost kritičnega reflektiranja družbenega projekta, za katerega je uporabljen potencial IKT.
Zakaj za autopoietsko ureditev družbe ne uporabimo raje izraza samoupravna družba, ki je večini še vedno blizu? Točno zato, ker nam je blizu, zaradi česar vanj prostodušno projiciramo vse mogoče. Razen tega pa že prva kritična analiza pokaže, da jugoslovansko samoupravljanje v bistvu ni bilo autopoietski sistem, saj ni bilo definirano iz samega sebe in ni bilo avtonomno glede na okolje, če navedem le dva začetna pogoja. Kvečjemu gre za neko izkušnjo z ogromnim družbenim eksperimentom, ki je silno redka in bi jo bilo silno lahkomiselno kar pozabiti. Popolna iluzija pa bi bilo misliti, da imamo iz časa samoupravljanja nekje v predalih že napisane scenarije za neposredno demokracijo, s katerih je dovolj odpihniti prah in jih spraviti v življenje. Jugoslovansko samoupravljanje, kakršno je bilo, je preprosto doživelo konec, kakršnega je zaslužilo in spada v zgodovino. Bilo pa bi več kot dobrodošlo, če bi ga zgodovinarji res sistematično raziskali.
Bistveno za prihodnost Slovenije kot autopoietske družbe je vprašanje, ali in v kakšnem obsegu obstajajo elementi takšne družbe v današnjem času? Ali premoremo družbene entitete, ki se samo-reproducirajo in ohranjajo svojo relativno avtonomijo v okolju? So to relikti ali perspektivne organizacije? Mislim, da takšni elementi sestavljajo pretežni del slovenske družbe in je vtis o njeni enodimenzionalnosti in linearnosti, ki ima na začetku in koncu, zgoraj in spodaj politiko, popolnoma zmoten in zavajajoč. Ustvarjajo ga politiki sami in skupaj z njimi mediji, ki si na ta način neznansko poenostavljajo svoj posel. Prepričan sem, da družbeni mozaik Slovenije v 80% sestavljajo elementi, ki jih posamezniki in avtonomne skupnosti sami obvladujejo (governance) in nad njimi ne vlada (government) politika. Ker nasedajo ideologiji, tega dejstva pač ne opazijo in se prepuščajo politiki.
Omenil bom dva elementa slovenske autopoietske družbene realnosti, ki ju bolje poznam: društva in družabna omrežja. V Sloveniji premoremo izjemno društveno mrežo že skoraj 40.000 društev, ki so povsod, pokrivajo vse dejavnosti in vključujejo dobro tretjino prebivalcev, pretežno starejše generacije. Živijo iz sebe, se samo-obnavljajo, nekatera že sto in več let in so v svojih okoljih najstarejše in najbolj trdožive laične skupnosti, ki društveni dejavnosti letno posvetijo več deset milijonov ur prostovoljne aktivnosti. Vsemu navkljub, niso relikti preteklosti, ampak se intenzivno prilagajo – nastajajo nove in nove strukture, čeprav je njihova organizacijska identiteta nespremenjena. Družabna omrežja pa so pojav zadnjega desetletja, ko je internet dosegel 80% družin in vse organizacije, vanje pa se prav tako vključuje tretjina prebivalcev, pretežno mlajše generacije. Med seboj navezujejo na milijone stikov vsak dan, iz lastne pobude, na strukturiran način, njihova organizacijska avtonomija pa ima nove oblike, ki jih ni mogoče zajeti s tradicionalnimi merili. Smo se pa vsi že velikokrat in na različnih koncih sveta prepričali, da lahko aktivirajo velikanski družbeni potencial odločanja, ki spreminja globalno družbo.
Nedopustna napaka bi bila posiljevanje društev ali družabnih mrež s politiko. V autopoietski družbi je to povsem odveč, ker si za ukvarjanje z javnimi zadevami ni treba pripeti strankarske značke. Ustanovitev autopoietske stranke bi bil popoln absurd. Politiko je treba definirati na novo in ji določiti mesto, ki ji gre, zavedajoč se izkušnje, da je Slovenija socialno relativno stabilna družba prav zato, ker se ni popolnoma prepustila politiki, ki jo opazuje in komentira skeptično in bolj od daleč, mnoge medsebojne odnose pa ureja na autopoietski način. In to je treba prepoznati in uveljaviti kot skupen interes Slovenije.
Okrogla miza ZVL v Ljubljani, 6. julija 2011.