Do leta 1859 je veljalo prepričanje, da so vse življenjske vrste na Zemlji ustvarjene z Božjo pomočjo in da lahko organska snov nastane iz anorganske. Na podlagi teh idej je Charles Darwin ustvaril svojo teorijo naravne selekcije oz. teorijo nastanka in ohranitve živalskih in rastlinskih vrst. Prve evolucijske teorije so se pojavile že v antični Grčiji. Peščica filozofov je že zagovarjala evolucijsko teorijo in naravno selekcijo. Tej teoriji pa sta nasprotovala dva najvplivnejša filozofa tistega časa, Platon in Aristotel. Platon je verjel, da obstajata dva različna svetova, popolni svet in nepopolni svet, ki ga dojemamo mi s svojimi čuti. Vse variacije v življenju so nepopolne podobe idej form. Medtem pa Aristotel ni verjel v ta »dva« svetova, ampak v naravno lestvico oz. naravno razporeditev. Vsaka življenjska oblika oz. tip je imela na tej lestvici svojo stopničko. V osnovi te lestvice so najmanj kompleksni organizmi, ki se nadaljujejo v vse bolj kompleksno sestavljene. Vsak organizem ima predeterminiran položaj na lestvici, ni mu omogočeno, da bi se premaknil nižje ali višje ter da bi ga zamenjal kakšen drug organizem. Prispevek daje odgovor na začetno dilemo, ali Aristotel verjame v evolucijo. Fran O’Rourke si v svojem članku Aristotel in metafizika evolucije (2004) namreč na začetku zastavi vprašanje, ali nauk zadostne oblike nujno izključuje evolucijo. Kakšen je torej odnos med Aristotelovo metafiziko in biologijo? In kako bi se filozof in znanstvenik iz antične Grčije odzvala na današnje teorije?
Aristotel je do svojih dognanj prišel na podlagi empiričnega opazovanja. Pojasnitev evolucije za nekatere predstavlja razlago in razvoj ne le, kako delujeta Zemlja in celotni Kozmos, ampak tudi, kako je vse skupaj nastalo, izvor vseh živih bitij in končen namen vsega. Medtem ko Aristotel jasno zavrača evolucijo, pa je avtor mnenja, da se filozof velikokrat približa sami teoriji. O’Rourke skozi celoten članek ohranja Aristotelov aspekt metafizike ravnanja, učinkovitosti, forme in končnosti, načelo vzroka in razlago verjetnosti. Nujna je primerjava biologije in ontologije z Aristotelovimi deli. Ob branju Aristotelove Evolucije si ne moremo kaj, da nas ne bi prevzeli ta filozofski eros, fascinacija s konkretnimi živimi bitji ter z željo po razumevanju le-teh.
Preprosta misel začenja delo Metafizika: vsak človek stremi po znanju, si želi vedeti. Aristotel je s pomočjo empiričnega opazovanja in refleksivne analize proti sintetičnemu doumetju izpolnil svojo željo po znanju. Največji tedanji problem je bila nevednost. Dandanes si to predstavljamo bolj težko ob prisotnosti sodobne tehnologije in množičnih znanstvenih raziskav na kateremkoli področju. Kljub temu pa Aristotela dandanes obravnavamo kot ustanovitelja biologije kot znanosti. Veliko njegovega empiričnega dela se izvaja še danes. Profesor Jason Tipton je na otoku Lesbos prišel do zaključka, da so Aristotelova opazovanja posameznih karakteristik, npr. diete oz. načina prehranjevanja, spolnega dimorfizma, drstenja in habitata skalnega glavača (Gobius cobitis) in navadne babice (Parablennius sanguinolents), bila zelo natančna in pravilno opisana. Nemec Wolfgang Kullman trdi, da je napredek v naravni znanosti linearen, da stara dognanja zastarijo. Vendar pa celotna perspektiva in temelji niso vedno najboljša izbira. Znanstveni napredek, ki vedno temelji na bolj obširnem razumevanju, se še velikokrat navezuje na osnovo. Kullman kritizira Aristotela, da je njegova biologija odprla nove možnosti moderni znanosti, ki zahtevajo dejstva. Kullman v primerjavi navaja embriologijo in genetiko, saj je v takih primerih teorija kar daleč naprej. Kljub temu pa bi naj Aristotelova dognanja ohranila svojo vrednost. Tudi Max Delbruck, pionir molekularne biologije, trdi, da vsi, ki berejo Aristotelove opise, zaznajo njegov biološki koncept, tj. agresivno špekulativno analizo opazovanj morfologije, anatomije, sistema embriologije ter razvoja. Zanimiv je Aristotelov pristop h genetskemu razvoju bitij in dedovanju. Trdi, da se tvorijo telesne strukture tekom rasti embria, organi se pojavijo postopoma in zaporedoma, iz preprostejše v kompleksnejšo strukturo. Aristotel je verjel v epigenezo1, čeprav se je sam pojem razvil stoletja kasneje. Pojem epigeneze je uveljavil William Harvey (1578–1657), ustanovitelj moderne biološke in medicinske znanosti, ki je »odkril« kroženje krvi. Kullman pravi, da je ne glede na časovno »razdaljo« med obema razlagama, Aristotelovo in moderne biologije, obema skupno, da so dedne lastnosti oz. predispozicije prisotne v celem telesu, tj. v krvi in genomu vsake celice, ki se prenašajo v obliki genskega zapisa, kode. Torej je po Kullmanovem mnenju Aristotelova razlaga genetike zelo blizu moderni teoriji, zelo natančna in podrobno opisana ter kar precej bolj stabilna, kot pa sta bili embriologija in genetika v prvi polovici 20. stol.
W. K. C. Guthrie pravi, da je »Aristotelova filozofija izvirala iz narave, žive narave in karakteristik živih bitij, ki so zahtevala pojasnilo in nudila filozofu velik izziv s tem, ko so se selila, razvijala, rojevala in umirala« (O`Rourke, 2004, 12). Prav to empirično opazovanje razlik in razdalj med tem, kaj živa bitja so in kaj so še lahko, je vodilo Aristotela do zaznavanja razlik med dejanskim in potencialnim stanjem – končni produkt v primerjavi z dejanskim stanjem. »… Človek namreč rodi človeka, posamezni človek določenega posameznega človeka, podobno pa je tudi pri umetnostih: zdravilska umetnost je namreč oblika zdravja« (Aristotel, 1999, 12.3.1070a28-30).
Aristotel razlikuje med dejanjem in učinkovitostjo. Prva faza razlikovanja opisuje dormanco2 in aktivno fazo, to, da dvojnost principov zahteva smisel snovne spremembe, predvsem primarno snov in snovno formo. Druga faza zajema razlikovanje med snovjo in naključjem, ki napeljuje k naključnim spremembam, kot je npr., da je posamezno bitje izpopolnjeno s svojimi dejanji. Ti dve fazi opisujeta pomemben metafizični pogled. Ta pogled se predstavlja Aristotelu bolj intuitivno kot pa mnogostransko. Za Aristotela je prvotnega pomena gibanje, iz katerega je vse razširjeno; delati oz. biti aktiven – aktivnost. Pojem se lahko tudi stopnjuje; delo-dela-naredi. Aristotel razlikuje tudi med dvema vrstama aktivnosti, ki se kasneje navezujeta na samo formo oz. obliko. Ponekod je to že samo dejanje, sredstvo za dosego cilja, kot npr. dieta, učenje, hoja, grajenje … »Potemtakem je za tiste stvari, pri katerih je nastajajoče stvar nekaj drugega poleg izvajanja zmožnosti, dejanskost v proizvedeni stvari; (…) prava blaginja je namreč življenje z določeno kakovostjo; na ta način je izkazano, da sta bitnost in oblika dejanskost« (Aristotel, 1999, 9.8.1050b30-3).
Aristotel prvotno poudari gibanje, drugotno pa dejanskost. Gibanje je nenehna aktivnost. V dejanski aktivnosti, ki se razlikuje od gibanja, je cilj sama telovadba; ne navezuje se samo na sebe. Aristotel pride do zaključka, da je jasno razvidno, da sta substanca in forma dejanskosti. Substanca je skozi formo ali obliko osnova dejanskosti. Substanca ima popolnost sama po sebi, je center ali osnova aktivnosti.
Aristotel obliko oz. formo stvari predstavlja kot izvor identitete z razlikovanjem od vseh drugih, bivajočih. Je osnova, ki vsako stvar naredi edinstveno, mu da intrinzično bistvo. Bistvenega pomena je duša, ki je za Aristotela prva dejanskost naravnega telesa, oskrbljenega z organi. Telo se odziva in udejstvuje skozi posamezne organe, ampak le-ti morajo biti vnaprej določeni in koordinirani. Telo mora biti aktualizirano samo po sebi. Duša se razkazuje s pomočjo telesa, zato mora biti le-to osnovno, snovno in determinirano. Duša je prva, ki oblikuje telo v enotno, samozadostno živeče bitje. Telesna aktivnost je drugotnega pomena, brez duše ni razmišljanja ali percepcije, gibanja in počitka, razmnoževanja ter prehranjevanja, rasti. »Duša je tista, po kateri primarno živimo, dojemamo in razmišljamo; duša je forma in ne snov« (O`Rourke, 2004, 16). Življenje se od smrti razlikuje po življenjski sili; kadaver ni telo, ampak je samo ostanek telesa, razpadajoči agregat.
Narava je drugo ime za formo rastočih teles, po Aristotelovi definiciji je narava princip, ki ima sam po sebi svoj izvor gibanja in spremembe. »… Ni videti, da bi bila narava nesovisen niz pripetljajev, prav kakor slaba žaloigra« (Aristotel, 1999, 14.3.1090b20). Je intrinzični princip vseh živih bitij; artefakt nima nobenih intrinzičnih vrednosti, ne nosi v sebi vrednosti samo-nastanka. Naredil ga je nekdo drug, narava ali človeška roka. »Narava je značilna oblika, podoba in forma stvari, ki imajo izvor same v sebi, izvor gibanja in spremembe« (O`Rourke, 2004, 16). Po mnenju Josepha Owensa Aristotel razlikuje dve lastnosti narave; konstitucijo stvari ter samo rast in razvoj stvari. Aristotel povzame najboljše iz obeh definicij, tj. pomen narave kot nespremenljive komponente spremenljivih stvari. »Nujno pa je, da se spreminja snov, ki ima zmožnost biti obe nasprotji; ker pa je bivajoče dvojno, se vsaka stvar preobrača iz bivajočega v možnosti v dejansko bivajoče (na primer iz belega po možnosti v dejansko belo, podobno pa tudi pri rasti in pojemanju), tako da vse stvari morejo nastajati ne zgolj iz ne-bivajočega po naključju, temveč vse stvari nastajajo tudi iz bivajočega, namreč iz bivajočega po možnosti, dejansko pa ne-bivajočega« (Aristotel, 1999, 11.2.1069b16-20).
»Narava kot razred je pot k naravi … Vse, kar se rodi, se nekje začne in nadaljuje rast v nadaljnjo. Proti čemu pa raste? Ne proti tistemu, iz česar je nastalo, ampak proti nadaljnjemu napredovanju. Je forma, zatorej narava. Je forma kot delovanje, ki je konec vrste za nastanek narave. Narava je soznačna z delovanjem, je zapolnitev vrste« (O`Rourke, 2004, 17).
Ti pojmi, ki se pojavljajo tukaj, odkrivajo razlikovanje med določenimi pojmi iste realnosti, formami in različnimi stopnjami učinkovitosti in udejstvovanja ter razvijanja. Aristotel trdi, da ni niti možnost niti nujnost, da vse lahko dokažemo. »Mi pa smo pravkar privzeli, da je nemogoče istočasno biti in ne biti, in iz tega dokazali, da je to načelo najbolj trdno izmed vseh počel« (Aristotel, 1999, 4.4.1006a3). Neumno je dokazati, da narava obstaja. Je manifestirano dejanje, odvečno in nezmožno dokazati. Pokazali bi svoje neznanje ob dokazovanju tega, kar je samoumevno in kar ni; kot da se slep človek pogaja v zvezi z barvami. Narava je vedno prisotna in vsemogočna, končni namen in lepota, ki sta vedno prisotna. Narava je začetek in konec, osnova živih bitij, ki se razvija in oblikuje znotraj nje.
Narava bitja je njegov konec in namen, ker vsako spreminjanje vodi h koncu, in to je tudi namen spremembe. Rast in razvijanje živečega bitja od zasnove, polnosti in dozorevanja. Obstaja, da izžareva svojo moč, najprej sama v sebi, nato navzven. Živali se razmnožujejo, ker hočejo doseči večnost nepremaknjenega povzročitelja – narave; ker tega niso zmožni doseči kot posamezno, to dosegajo znotraj vrste.
Narava je vzrok, končni vzrok. Narava je oblikovala telesa živali po principu njihove dejavnosti in funkcije. Krila ptic so oblikovana tako, da opravljajo funkcijo letenja, plavuti rib so oblikovane tako, da omogočajo plavanje v vodi. Narava ne naredi ničesar brez namena, ampak vedno po najboljših zmožnostih za posamezen osebek, s tem pa ohrani posameznikovo individualnost in esenco. Eden od principov, ki opisuje naravo, je, da ta ne naredi ali ustvari ničesar zastonj, tudi nič nepotrebnega, ampak vedno najboljše za posamezno bistvo vsake živali; najboljši način je način narave. Veliko filozofov obravnava ta Aristotelov princip kot prvi princip narave. Narava je bistvena za sam obstoj Kozmosa.
William A. Wallace nam pomaga pri razumevanju konca, dokončnosti ustvarjanja. Obravnava tri vrste koncev. Pri prvem kot konec razume cilj, proces, ki se ob izpolnitvi ustavi; drugič konec kot namen ali cilj. Prva dva pomena omenja že Aristotel. Aristotel opisuje še končnost, ki pa ni namenjena oz. predvidena. Naravni procesi niso rezultat razmišljanja, ampak intrinzične forme naravnih teles. Forma je princip dejanskosti, ki določa snov, ki je v telesu, ter akcijo in interakcijo med ostalimi osebki.
Descartes je razširil naravni svet na »zunanji«, ostanejo nam samo še geometrijske forme. Dejanskost, vzročnost je zunanja, zadostna relacija. Narava, zreducirana na to zunanjo razširitev, je prikrajšana za svojo notranjo dinamiko in naravno, neprisiljeno stremljenje. V tem delu se najpomembnejši Aristotelovi pogledi izgubijo v intrinzični formi in učinkovitosti bivanja. Telesa so oropana forme in učinkovitosti ter dinamike, ki jim po naravi pripada.
Najbolj dominanta »zgodba« našega časa je teorija evolucije. Je najbolj globoko zakoreninjena interpretacija sveta, ki povezuje različne tradicije, nekako predstavlja izziv samo-refleksije. V tem delu je predstavljen Aristotelov pogled na status form. Marjorie Green nasprotuje Aristotelu s tem, da pri determinaciji ne smemo biti pozorni na strukturo. Struktura se razloži ločeno, zreducirana mora biti bolj na pogoje, iz katerih izhaja, kot pa biti priznana kot struktura sama po sebi. O`Rourke predlaga nekaj rešitev, ki pa potrjujejo pomembnost Aristotelovih trditev, s tem, da upoštevamo snovno formo ali obliko za lažje razumevanje sveta v vsej njegovi raznolikosti. Uporabljamo seveda metodološko proceduro, vprašanje forme pa je prioritetno v povezavi z debato o evoluciji. Evolucijska teorija mora ne samo priznati pomembnost form, ampak tudi sprejeti ostale elemente Aristotelove metafizike.
David Blame trdi, da je »razmnoževanje oblika samo-ohranitve, in to nadaljevanje je nadaljevanje Univerzuma« (O`Rourke, 2004, 25). V Aristotelovi evoluciji ni ničesar, kar bi nasprotovalo evoluciji posameznih vrst. Blame opisuje še posamezne hibride, ki nastajajo s križanjem različnih rodov iste vrste. To pa sovpada z Aristotelovim mnenjem, da je cilj vseh živih bitij, da ohranijo svoje najboljše primerke. Filozof je posvetil veliko razprav problemu generacije živali. Menil je, da je samica izvor embrionalne snovi, samec pa prispeva aktivno snov, ki omogoča nadaljnji embrionalni razvoj. Embrio kot tak pa vsebuje le potencial za nadaljnji razvoj.
Pri možnosti hibridizacije pa bi Aristotel verjetno spremenil svojo metafizično perspektivo, saj ne bi mogel sprejeti odstopanja vrste. Po Aristotelovem pogledu bi bila Darwinova evolucija predvidena serija slučajnih sprememb. O`Rourke se strinja z Lennoxovo trditvijo, da evolucija ne more obstajati brez spremembe metafizičnega pogleda. MacIntyre predlaga, kako bi lahko bila evolucija razložena po Aristotelovo. Ob migraciji vrste se nadaljnji rodovi postopoma prilagodijo na novo okolje do te stopnje, da se ne morejo razmnoževati z isto vrsto, ki je ostala na prvotnem habitatu. To je klasičen darvinističen primer naravne selekcije, pri kateri se ohranijo najboljši, obstanek najboljših v vrsti. Narava kot dobra gospodinja ne odvrže ničesar, kar bi lahko bilo uporabno. Vedno naredi najboljše v vsaki situaciji, kar pa je bolj pomembno kot pa prilagajanje odstopanj oz. deviacij in določitev novih oblik življenja. Če je Aristotelova metafizična analiza rasti in spremembe pravilna, bodo principi forme in potrjevanja moči izkazani v evolucijskem procesu. Primerki empiričnih dokazov, kot so fosili in molekularna analiza, potrjujejo teorijo. Aristotelova teorija nas prisili, da primerjamo empirična dognanja s temeljnimi vprašanji o naravi in njeni povezanosti. Forma izpolnjuje osnovno funkcijo taksonomije, razporeditev raznolikosti živih bitij. Obstajati mora neka prisotnost, princip, da razlikujemo. Forma služi za osnovno podobnost, ki obstaja znotraj ene vrste. Forma ne more biti zreducirana na snov, živeči organizmi in njihovi deli ne morejo postati samo snov.
Darwinova evolucija postavi veliko vprašanj, ki ne zadevajo evolucije same, ukvarja se tudi z vprašanji, kako se je zgodila in kako je bilo možno, da se je sploh zgodila. Je bila naključna, ali pa evolucija vsebuje »notranjo tehnologijo«? Živa bitja definitivno predstavljajo naravno združbo, recipročno neodvisne heterogenosti in njihovo skupnost v celoti.
V evoluciji je bilo marsikaj pripisano naključju. Ta pojem – naključje – mora biti razjasnjen. Aristotel razlikuje med dvema oblikama naključja. Prvi primer opisuje naključje, ki se zgodi spontano, ko se brez namena izvede efekt; drugi primer opisuje, ko nepredvidljiv efekt izvira iz namenjene dejavnosti, ki mu pravimo »sreča«. Naključja so nenamenjena, nepredvidljiva, vendar so povzročena in zatorej jih lahko razložimo. Nič ne izvira nenaključno. Odkar ni nič priložnostno; razen, če je za to kaj primarnega v osnovi za to priložnostno, sledi, da ne more obstajati priložnostno vzročno, razen priložnosti za direktni vzrok. Naključje predstavlja obliko naravne teleologije in je posteriorno. Sreča in naključje sta vzroka, ki se pojavljata priložnostno in povzročata dejanja, ki sledijo. Sestavine narave so prilagodljive, imajo zelo veliko razsežnosti in možnosti in so pod vplivom svoje okolice. Narava se prilagaja, je vedno znova iznajdljiva. Pri razmnoževanju žival in rastlin naravni proces stremi k temu, da obstanejo samo najboljši primerki. Tisti osebki, ki so najboljše prilagojeni okolju, obstanejo.
Stephen Jay Gould nas opominja, da je izraz naključje nepravilen v zvezi z opisom dogodkov v naravi, saj izraz naključje spada med matematične izraze. Predlaga, da se raje osredotočimo na izraz variacije, ki se pojavijo brez določene usmerjenosti in prilagodljivih navodil. Mutacije3 in variacije so naključne, ne obstaja pa nobena povezava med nastankom novih genotipov4 in adaptacijo organizmov.
Sledijo razlike v primerjavi s Aristotelovim teleologizmom5 in neodarvinizmom6. Ernst Mayr pravi: »Če teleologija pomeni karkoli, pomeni, da je ciljno usmerjena. Ampak naravna selekcija je izključno posteriorni proces, ki nagradi trenutni uspeh, ampak nikoli ne določi vnaprejšnjih ciljev. Naravna selekcija se navezuje na pretekle dogodke, npr. uspešna rekombinacija genov, ampak ne vpliva na prihodnost« (O`Rourke, 2004, 34). Za Aristotela je končna vzročnost oboje, končen in dovršen ni določen s končnim ciljem, forma pa gre svojo naravno pot, poudarja dinamično združenost formalnega in končnega vzroka. Da lahko vse skupaj razumemo, moramo najprej obvezno potrditi nedvomljivo realnost moči ter učinkovitosti. Ob odsotnosti namena in končnosti pa postaneta v evoluciji pomembna naključje in potreba ter naključne variacije; darvinisti omenjajo še neizbežno naravno selekcijo. Tudi Aristotel se ukvarja z vprašanjem nujnosti za razlago generacij novih osebkov; zanj sta tukaj pomembna potreba in končna vzročnost. Potrebo predstavlja pogojna potreba posameznika. Vsak del telesa ima svojo funkcijo, zato telo potrebuje take dele in je take zgradbe, da doseže svoj namen. To je torej potreba po samokonstrukciji, preživetju in evoluciji individuuma. Potreba je, razvijati se iz narave, biti njen formalni vzrok, kot njena snov, ker je narava najprej prvi princip kot pa snov.
Aristotel izhaja iz platonizma, smer platonističnega razmišljanja pa je usmerjena predvsem v forme. Veliko mislecev opisuje Aristotelov pogled kot napačni esencializem. Variacije so samo manifestacije nepopolnih odsevov konstantnih bitnosti. Za esencialista ne obstaja evolucija, ampak nenadni izvor nove esence zaradi mutacije. David Blame je napisal nekaj dobrih argumentov v prid Aristotelu, saj se Aristotel ukvarja z vprašanjem, kaj lahko koristi individualnemu osebku, ne pa, kaj lahko koristi vsem osebkom. Vrsta pri Aristotelu predstavlja univerzalijo s pomočjo generalizacije. Osredotočiti se moramo na Aristotelovo razlikovanje vrste, bistva, tvari. Filozof tekom svoje predstavitve že namiguje na možnosti poteka evolucije. Zanimiva je tudi njegova teza skupnega prednika, da so vsa živa bitja med seboj sorodna. S pomočjo metafizičnega vidika nam evolucija nudi lepo, panoramično strnjen pregled življenja. Aristotel prav tako verjame, da je Kozmos osnovno enoten.
Aristotel je organizme uredil v posebni sistem, t. i. lestvico narave. Ni pa našel povezave, da bi lahko ta lestvica narave predstavljala evolucijski razvoj, razvoj skozi čas. Svet ni le v neprestanem gibanju, ki vsebuje stvari v razvoju in propadanju; da vse to skupaj vodi k odkritju vse bolj kompleksnih struktur, ki izhajajo iz manj kompleksnih. Naravna hierarhija se nenehno nadalje razvija, s tem pa se pojavljajo nove in še neobstoječe strukture. Aristotel uvede razločevanje struktur v razrede, selekcija se vrši po nekih pravilih. Spužvo bi lahko npr. po strukturi uvrstili tako v razred živali kot v razred rastlin, lahko pa tudi v oboje. Aristotel tudi primerja podobnost primatov, opice, pavijana in človeka. Opica po njegovem predstavlja nek vmesni člen med človekom in štirinožcem, sama pa ne spada niti v eno od teh skupin.
Potomci so novi individuumi, niso kloni prejšnjih osebkov. Dandanes se nam te trditve sploh ne zdijo sporne, saj imamo fosilne ostanke, na katerih lahko vidimo evolucijske spremembe, kot so različne adaptacije, transformacije in nove determinizacije. Aristotel zavrača Empedoklovo razlago generacije živali glede na razmere njihovega razvoja. V ospredje postavlja formalni vzrok pred procesom nastajanja. Rod Aristotelu predstavlja dinamično povezavo med posameznim in njegovo začetno močjo ter končnim ciljem, proti kateremu stremi. Rast in razvoj sta pomembna za bistvo. Forma igra srednjo vlogo v razvoju živih bitij. Aristotel trdi: »Empedokles ni imel prav, ko je rekel, da je veliko karakteristik, ki jih živali imajo, delo naključja v procesu njihovega razvoja … ni se zavedal, da seme, iz katerega se žival razvije, mora imeti specifični karakter; in ta obstoječi faktor mora obstajati že prej. Bilo je kronološko prvotno kot tudi logično; možje so spočeti iz moža, in zato je otrokov razvoj to, kar je, zaradi tega, ker je spočet iz moškega« (O`Rourke, 2004, 41). Empedokles ni vedel, da je oblika živali pogojena skozi logos.
Tukaj se lahko po vsem vprašamo: ali lahko evolucijo razložimo z Aristotelovimi principi? Obstaja sploh prostor za forme oz. evolucijo forme? Nujno se je potrebno spomniti primarnosti naravnega pred logičnostjo. Kako bi torej Aristotel interpretiral podatke moderne biologije? Živeč posameznik je enotna substanca, sestavljena iz več sestavin, določena s pomočjo atomov, molekul, celic, mineralov, vsak del vsebuje svojo identiteto. Individualni organizem lahko vidimo kot eno substanco, ki se ne more zediniti s snovno formo. Snovna forma predstavlja princip hitre diverzitete med posamezniki, je enota enot. Darwin trdi, da je vsak organizem mikrokozmos.
Na področju dedovanja Aristotel ni polagal veliko pozornosti t. i. genskim celicam. Poznal je vlogo semenčic in ženskega spolnega cikla. Verjel je, da sta to aktivni in pasivni faktor v razmnoževanju. V semenčicah naj bi obstajala »living heat of pneuma« – živa sila, aktivni princip, ki ima sposobnost ustvarjanja. Iz genetike vemo, da so starševske celice tiste, ki dajo genski material potomcu, le-ta se pa lahko kar precej razlikuje od starševskega DNK-ja. Dednost je zapisana v sekvenci nukleotidov7. Genske celice so velikokrat podvržene mutaciji, npr. zaradi sevanja, endosomatsko zaradi zdravil, naravnega izbora, genske rekombinacije ter genskih izmenjav. Za mutacijo je potrebna sprememba samo enega nukleotida. Pri mutaciji pride do napake pri tvorbi določene aminokisline in s tem posledično ne nastane življenjsko potrebna beljakovina.
Aristotelova metafizika je z nekoliko prilagoditvami združljiva z evolucijo, če jo razumemo kot razvoj bistva specifične forme. To pa bi obsegalo širše področje kot posamezne vrste osebkov v izolaciji, v dosegu nad celotno vrsto, čez fenotip8 in genotip9 . Aristotelova evolucija bi bila zakoreninjena v teleologiji, v zvezi med formalnim in končnim ciljem, ter notranjim vplivom generacij. Aristotel bi kritiko svoje evolucije vzel kot odziv na naše najgloblje metafizične čute ter intuicijo, kot odnosa do narave, ter željo, da z empiristično uporabo potešimo željo po spoznanju. Edini problem se pojavi pri Aristotelovem uvrščanju v vrste. »Primarna stvar vseh živih bitij je njihov obstoj, reprodukcija, vsa živa bitja vztrajajo v obstoju. Samec in samica ne moreta živeti večno kot posameznika, živa bitja stremijo k ohranjanju svojega razreda in vrste skozi generacije« (O`Rourke, 2004, 46).
Dednost ni odvisna od individualnosti, ampak je determinirana z genetskimi celicami. Geni imajo svojo obliko, formo, ampak so dovzetni za mutacije. Aristotelova forma prispeva nekaj k mutacijskim mehanizmom evolucije. Narava genov je zmožnost prilagajanja in mutacij med opravljanjem svoje funkcije ter prenašanje genskega koda. V osnovi je dokazano, da so vsa živa bitja temeljno sorodna. Pri tem se Aristotelova fiksnost vrst nekoliko zamaje.
Forme ne moremo samo tako preprosto enačiti z DNK. DNK se nahaja v vsaki telesni celici, čeprav se vsak organ razvija drugače, po svoje, v svojo individualno obliko in funkcijo. Če bi sledil nekemu načrtu, bi to bilo potemtakem nemogoče. S tem razvojem se pojavi višja stopnja organizacije v genetskem razvoju. Gen predstavlja starševski del, med drugim pa tudi avtonomno in individualno identiteto. Pojavi se torej različnost form med posamezniki. Aristotel se je osredotočal na posamezno, vseobsegajočo formo, ki določa oz. determinira popolno substanco. »Prava esenca arhitekture niso opeke, omet ter deske, ampak hiša kot celota; princip naravne filozofije niso materialni elementi, ampak njihova sestava, popolnost njihove sestave, ki neodvisno ena od druge ne eksistirajo« (O`Rourke, 2004, 49). Snovna forma ni edina, je pa najbolj pomembna. Bolj je pomembna celota kot pa posamezni deli. Stephen Rose pravi, da živa bitja niso le produkti okolja, ampak so prvotno celote, ki vplivajo na svoje okolje.
Prilagodljivost organizma s pomočjo mutacije je dokazal mikrobiolog Barry G. Hall. Bakteriji E. coli je odvzel gen, ki omogoča metabolizem laktoze (mlečni sladkor). To bakterijo je gojil na hranljivi kulturi, ki je vsebovala kot hranilo laktozo. Na začetku ni bilo vidnih nobenih bakterijskih kolonij, nobenega razvoja. Po devetih dneh pa se je razvil en sev bakterij, ki je bil sposoben sinteze laktoze. Bakterija je rekonstruirala zapis iz manjkajočega gena z manipulacijo obstoječega encima, da bi le-ta lahko opravljal manjkajočo funkcijo. Za to je bila seveda potrebna še ena predhodna mutacija v genu, ki je reguliral speči gen. Verjetnost za kaj takega je 1–1018, v naravi bi za ta proces poteklo 100.000 let. Torej pod določenimi pogoji spontane mutacije niso samostojni dogodki. Mutacija ni bila naključna, pojavila se je v kontroliranih pogojih, z namenom, da služi organizmu. To pa se ujema z Aristotelovo trditvijo o intrinzični končnosti organizma samega. Seveda se pojavi vprašanje, kaj sploh je forma. Kako jo definirati? Forma, oblika je za Aristotela dovršenost, popolnost, dejanskost. Lahko priznavamo dejanskost forme, čeprav je ne razumemo popolno, natančno. Dovolj je, da opomnimo na njene učinke in delovanje, akcije posamezne individualnosti, ki iz tega izhajajo. Substanco spoznamo skozi njeno delovanje, ker ta razkriva, kako se nekaj aktualizira glede na obstoj. Forma je prava in dejanski princip, ki določa esenco, bistvo stvari. Vsak elektronski delec ima svojo specifikacijo, električni naboj, maso, lupino … Edinstvenost je lažje prepoznavna, ampak najtežje merljiva. Različne substance delujejo na različne načine. Aristotel razlikuje med živimi bitji glede na njihovo moč; npr. rastline izkazujejo svojo moč prehranjevanja, rasti in razmnoževanja, živali imajo gibanje in občutenje, človek ima intelekt in svobodno voljo. Posameznik še ni individuum, in individuum ni samo en človek (individuum est ineffabile). Naše spoznanje je omejeno in pomanjkljivo, ampak zadostno v primeru razlikovanja različnih vrst bitnosti vrlin. Pojavi se vprašanje, ali so določene vrline oz. atributi bolj pomembni za bistvo osebka od drugih. Npr. ali je za ljudi bolj pomembno, da so racionalni ali da imajo noge? Forma je predmet Aristotelovega uma, mišljenja, ki lahko deluje le skozi abstraktni vpogled in razlikovanje s pomočjo izolacije nekaterih značilnosti predmeta. Johannes Hubner trdi, da moramo dušo razumeti kot aktivnost. Razlikovati moramo tudi med znanjem kot obvladanjem ali razpolaganjem in znanjem kot dejavnostjo samozavedanja.
Skozi zgodovino se je pojavilo še veliko interpretacij Aristotelove duše. Zdaj mogoče lažje razumemo Aristotelovo ločevanje med gibanjem, ki je nepopolno, in aktivnostjo, ki sama v sebi vsebuje dovršenost in udejstvovanje, dovrševanje. Očitno je torej, da sta substanca in forma dejanskost. Pojem dejanskost je sam po sebi umeven in ne potrebuje nadaljnje analize. Dejanskost je za Aristotela primarni smisel realnosti. Forma je primarna dejanskost, predstavlja končni smisel za obstoj stvari. Forma je posledično glede na eksistenco, stvar je to, kar je, določa esenco, bistvo. Najbolje je, da kar čim bolj natančno opišemo pojme, kot so forma in duša, s pomočjo atributov, ki jih vsebujeta.
Aristotelova metafizika ponuja globlji vpogled in perspektivo, kako razumeti in presojati živa bitja in njihov razvoj. Ta razsojanja dajo osnovo človeškemu doživetju, prav tako so pomembna v znanosti. Njegova modrost je pravi vodič v pridobivanju teorij v zvezi s človeštvom in Vesoljem.