Je bil mož, ki je odkril sebični gen, predober za ta svet?
V neusmiljenem, darvinističnem svetu, lahko človeško brezsrčnost preprosto razložimo. Konec koncev, naravna selekcija izloči šibke in nagradi močne. Po drugi strani je nesebično obnašanje nepojmljivo. Sočutje, prijaznost in zvestobo je potrebno odstraniti skoraj tako hitro kot se pojavijo.
Da bi razložil evolucijo nesebičnosti, je Charles Darwin predlagal, da bi naravna selekcija lahko delovala tako na skupine kot na posameznike – zamisel je znana kot skupinska selekcija. V klasiki »Izvor človeka«, iz leta 1871 je zapisal, da je komaj mogoče dvomiti, da imajo znotraj plemena največ otrok »sebični in zahrbtni starši«. Po drugi strani pa plemena z veliko člani, ki so »pripravljeni pomagati drug drugemu in se žrtvovati za skupno dobro, zmagujejo nad drugimi plemeni«.
Vendar Darwin ni nikoli popolnoma razvil idej o skupinski selekciji in njegovi dediči se še vedno prepirajo o tem. Pokojni William D. Hamilton, splošno znan kot največji evolucijski mislec po Darwinu, je predlagal zelo vplivno alternativo skupinski selekciji, imenovano teorija nepotističnega altruizma. Gre za idejo, da je vso na videz altruistično ravnanje usmerjeno izključno na genske sorodnike. Prava nesebičnost se po Hamiltonovem mnenju skoraj nikoli ne zgodi. Med človeškimi bitji sta dva primera, ki sta Hamiltonu pripravno vendarle prišla na misel – Mati Terezija in njegov prijatelj, briljanten in ikonoklastičen ameriški znanstvenik, George Price.
Kljub pomembnim znanstvenim dosežkom in silno dramatičnemu osebnemu življenju George Price v zgodovini znanosti ostaja relativno neznana osebnost. In vendar je igral ključno vlogo pri oblikovanju konceptualne osnove sociobiologije in njene veje, evolucijske psihologije. Prvi je uporabil principe teorije igre v analizi živalskih konfliktov ter odkril elegantno formulo za opis evolucijske spremembe, ki je tako poenostavila kot izboljšala Hamiltonovo teorijo nepotističnega altruizma. Ob tem Priceova formula določa strog matematični okvir razumevanja skupinske selekcije.
V svojih zadnjih letih je celo Price sam izgubil zanimanje za ohranjanje priznanosti svojih znanstvenih dosežkov. Altruizem, ki se je pričel kot intelektualni problem, je zanj postal vseprisotna osebna skrb. Sredi izrednega izbruha znanstvene ustvarjalnosti v poletju 1970, se je Price nenadoma iz militantnega ateista spreobrnil v fundamentalnega kristjana. Po tem preobratu je svoje delo v genetiki povezal z vnetim zanimanjem za biblične razlage. Kasneje se je odločil, da je poslanstvo pravega kristjana pomagati ljudem okoli sebe. Tako je vedno več časa, ki ga je preživel v Londonu, posvetil pomoči brezdomnim alkoholikom in ostarelim ljudem. Ko je pomagal drugim, se je njegovo življenje sprevrglo v kaos. Umrl je leta 1975.
V letih pred svojo prezgodnjo smrtjo letos pomladi, je William Hamilton pogosto pisal in govoril o Priceu, da bi na ta način opozarjal na ideje svojega starega prijatelja. V začetku tega leta je Hamilton delil z menoj svoje obsežno dopisovanje s Pricem. S pomočjo teh neobjavljenih pisem in Hamiltonovih spominov, kot tudi dodatno pomočjo Priceovih dveh hčera ter številnih prijateljev in sodelavcev, sem poskušal sestaviti divjo zgodbo tega izjemnega moža.
Kot fizikalni kemik in novinar, je George Price pred študijem genetike ubiral precej ovinkasto pot do evolucijske biologije. Rodil se je leta 1922 in že pri štirih letih mu je umrl oče. Njegova mati, bivša operna pevka in igralka, je v času velike depresije skrbela, da družinsko podjetje ne bi zašlo v dolgove, ob čemer je bilo težko vzdrževati Georga in njegovega starejšega brata Edisona. Po obiskovanju javne šole v New Yorku, je George šel na Univerzo v Chicagu, kjer si je prislužil doktorski naziv iz kemije in kasneje delal na Projektu Manhattan. Leta 1947 se je poročil z Julijo Madigan, s katero sta imela dve hčerki. Tri leta kasneje se je družina preselila v Minneapolis, kjer je Price delal na Univerzi v Minnesoti kot zdravstveni raziskovalec. Ker je bil George vnet ateist, Julia pa predana kristjanka, je bil njun zakon že od samega začetka poln prepirov. Zakon sta pikro končal po osmih letih.
Leta 1955, v letu ločitve, je Price objavil svoj prvi daljši članek v reviji »Science«, v katerem je postavljal pod vprašaj kvaliteto dokazov, ki so jih uporabljali pri pojasnjevanju zunajčutnih zaznav. Šlo je za prvo od številnih njegovih zelo izpostavljenih in pogosto bistroumnih »ekspedicij« v novinarstvo. Naslednje leto je Price v reviji »Fortune« objavil članek »How to Speed Up Invention« (Kako pospešiti inovacije?). V dobi preluknjanih kartic in teleskriptorjev je članek v podrobnostih opisoval hipotetičen »oblikovalski stroj«, ki bi vseboval zaslon, kurzorju podobno lahko pero in napravo podobno miški, s katero bi lahko obračali, zoževali in povečevali grafične oblike.
Leta 1957 je Price poslal senatorju Hubertu Humphreyu zgodnji osnutek eseja, ki ga je pisal za »Life« z naslovom »Arguing the Case for Being Panicky« (Utemeljitev paničnosti). V članku je opozarjal, da bi upad moči ameriške vojske lahko vodil v katastrofo, kar je na Humphreya naredilo tak vtis, da sta si izmenjala številna pisma. Price je Humphreya seznanil z različnimi zunanjepolitičnimi idejami, ki jih je izpeljal iz teorije igre. Na primer predlagal je, da bi ZDA v zameno za osvoboditev Madžarske vsakemu prebivalcu Rusije ponudila nakup dveh parov visoko kvalitetnih čevljev (za ceno 2 bilijona dolarjev). Istega leta je Price pričel pisati knjigo o Sovjetski grožnji svetovni varnostni politiki, vendar jo je leta 1959 opustil, saj je prišel do zaključka, da je Sovjetski pogled na razorožitev bolj hvalevreden kot pogled ZDA. Vrnil se je k znanstvenim raziskavam in sprejel delovno mesto pri IBMu, kjer je delal na razvoju centralnih računalnikov in matematičnem modeliranju proste trgovine.
Vendar se je Priceova kariera kmalu drastično obrnila. Leta 1966 se je zdravil za rakom na ščitnici. Price je verjel, da je zdravnik, njegov stari prijatelj iz Chicaga, slabo opravil operacijo. Kirurški poseg je ob že obstoječi poškodbi živcev, ki mu jo je povzročila otroška paraliza, povzročil delno paralizo Priceove rame. Ta nesreča je Priceu prislužila zajetno zavarovalniško odškodnino in odločil se je, da bo denar porabil za še eno spremembo v svoji karieri.
Novembra leta 1967 je Pierce plul na ladji Queen Elizabeth, zadovoljen, da je lahko sam nastanjen v luksuzni kabini namenjeni dvema potnikoma. V Angliji je s prejeto zavarovalniško odškodnino najel ogromno stanovanje v uglednem delu Londona, blizu Oxford Circusa. V prvem pismu svojima odraslima hčerkama humoristično opisuje raziskovanje mesta: »Draga otroka, do zdaj sem videl že kar nekaj Londona, vključno s knjižnico Britanskega muzeja, Naravoslovnim muzejem, knjižnico Univerze v Londonu, knjižnico Visoke šole, Muzeja zgodovine medicine ter knjižnico Znanosti in tehnologije. Upam, da bom kmalu lahko obiskal tudi knjižnici Kraljevega kolidža kirurgov in Kraljevega društva zoologov.«
Med članki, ki jih je Price prebiral med obiski knjižnic je bila tudi zdaj že klasična študija Williama D. Hamiltona – »The Genetical Evolution of Social Behaviour« (Genetska evolucija družbenega obnašanja). To »razvodje« v zgodovini evolucijske biologije je bilo Priceova točka vstopa na to področje.
Glede na tradicionalni darvinizem, naravna selekcija pomeni preživetje najbolj sposobnih – s »sposoben« definiramo tiste organizme, ki za seboj pustijo največ potomcev. Za Darwina je bilo preprosto utemeljiti evolucijo lastnosti, ki neposredno koristijo posameznikom, kot je na primer dober vid. Vendar je bilo težje razložiti evolucijo vedenja, ki koristi so-organizmom med tem ko znižuje posameznikovo lastno sposobnost. V zgodnjih 60. letih 20. stoletja je bila najbolj običajna razlaga za to teorija skupinske selekcije. Verjeli so, da se je naravna selekcija izvrševala na dveh nivojih – na eni strani v prednosti bolje prilagojenih posameznikov (ki so zapustili več potomstva) in na drugi strani v prednosti bolje prilagojenih skupin. Sebični posameznik zapusti več potomstva kot altruist, vendar se hkrati skupine, ki vsebujejo več altruistov, povečujejo hitreje kot skupine, ki jih imajo manj.
Hamilton je to idejo popolnoma zavrnil. Vztrajal je, da je naravna selekcija posameznikov odgovorna za vse pomembnejše razvojne prilagoditve, vključno s samo-žrtvovalnim vedenjem. Hamilton je menil, da je težava nastala zato, ker so sposobnost evolucijski biologi definirali preveč omejeno. Kar je štelo, ni bilo le število potomcev posameznika, ampak njegova »inkluzivna sposobnost«. Kot dodatek k posameznikovemu potomstvu je potrebno upoštevati potomstvo njegovih sorodnikov, sorazmerno upoštevano glede na to kako tesno so med seboj povezani. Hamiltonov argument je bil odvisen od perspektive »očesa gena« – ideja, da je preživetje posameznih genov bolj odločilnega pomena kot preživetje posameznikov, ki jih nosijo. To je argument, ki ga je leta 1976 z izjemno lucidnostjo razvil Richard Dawkins v knjigi »Sebični gen«.
Marca leta 1968 je Price pisal Hamiltonu, ter ga prosil za kopijo znanstvene razprave. Pojasnil je, »da je matematika v njej preveč mogočna, da bi se jo dalo vsrkati z branjem v knjižnici«. Priceova začetna opazovanja so bila vendarle toliko dojemljiva, da so Hamiltona napeljala k jedrnatemu odgovoru na dveh ročno napisanih straneh. Hamilton je opisal svoje najnovejše delo in Pricea razočaral z novico, da za nadaljnje diskusije ne bo več na voljo: odpravljal se je namreč na devet mesečno raziskovalno pot v Brazilijo.
Prepuščen samemu sebi, je Price sklenil poiskati preprostejši, bolj neposreden način doseganja Hamiltonovih rezultatov. To poletje je pisal Hamiltonu v Brazilijo, da je odkril »bolj transparentno (čeprav manj rigorozno) izpeljavo in formulacijo glavnega rezultata vaše znanstvene razprave«. To ni bilo povsem točno. Ni le preprosto poenostavil Hamiltonove matematike, ampak je ponovno konceptualiziral matematiko tega kako geni napredujejo oziroma izginjajo v naravni selekciji, kar mu je presenetljivo uspelo s preprosto enačbo. Enačba je bila tako okleščena, da bi jo lahko uporabili za katerokoli obliko selekcije, »od izbire knjige ali radijske postaje do genetske selekcije«, kot je Price kasneje napisal v pismu prijatelju.
V jedru Priceove enačbe je matematični koncept kovariance – statistična meritev odnosa med katerimakoli dvema nizoma podatkov. Vzemimo na primer padavine in temperaturo na danem področju v 30 dneh. Če je količina padavin neodvisna od temperature, potem je kovarianca padavin in temperature blizu ničle. Če je v dnevih, ko je količina padavin višja kot v povprečju, višja od povprečja tudi temperatura, potem je kovarianca pozitivna. Če pa so v dnevih, ko je dežja več kot v povprečju, temperature nižje kot v povprečju, potem je kovarianca negativna.
Kako lahko kovarianca meri naravno selekcijo? Priceova enačba opisuje spremembe v frekvenci gena od ene do druge generacije. Bolj natančno, povezuje to spremembo s kovarianco med posameznikovo posestjo gena in številom otrok ki jih ima. Če posest gena vodi k večjemu številu potomcev, se bo frekvenca gena v naslednji generaciji povečala.
Sliši se tako preprosto, že skoraj tavtološko, vendar je bila Priceova matematika osupljivo izvirna. Še več, v procesu ustvarjanja nove algebre naravne selekcije je Price izumil tudi bolj prefinjen in natančen način razumevanja sorodstev. V svojem delu je Hamilton predvideval neskončno veliko populacijo, vendar je Price ugotovil, da so izračuni sorodnosti pri manjših skupinah tesno povezanih posameznikov drugačni. V končni populaciji je lahko osebek A negativno povezan z osebkom B – v smislu deljenja manjšega števila genov z osebkom B kot v povprečju z ostalimi pripadniki skupine. Negativna sorodnost je spremenila napovedi Hamiltonove teorije na subtilen toda pomemben način. Kot prvo je postalo jasno, da če imaš gen, ki koristi tvoji skupini, bo ta gen preživel le, če bo bolj koristil tvojim bližnjim sorodnikom kot pa daljnim. Še bolj vznemirljivo implicira, da bi živali lahko škodovale sebi, če bi s tem še bolj škodovale drugim. Price je to poimenoval »zlonamerno obnašanje«: živali bi se lahko izplačalo vzeti življenje »negativno sorodnega« soseda tudi na lastno škodo.
Priceov pristop ni imel nobene povezave s predhodnim delom na tem področju. Sprva je bil tudi Price sam prepričan, da je njegova enačba preveč preprosta, da bi lahko bila nova, zato se je odločil, da jo bo strokovno preveril v Galtonovem laboratoriju na Visoki šoli v Londonu – na slavnem oddelku za človeško genetiko poimenovano v čast Darwinovemu bratrancu Siru Francisu Galtonu. Ko je junija 1968 obiskal Galtonove laboratorije, je želel govoriti z matematičnim genetikom. Odpeljali so ga k Cedricu Smithu, spoštovanemu biostatistiku. »Smith je dejal, da je zelo zanimiva, zelo lepa in da česa podobnega še ni videl«, je Price kasneje napisal v pismu svoji mami. Po izpraševanju o njegovem delu, je Smith peljal Pricea do predstojnika oddelka. Osemdeset minut kasneje je Price prejel častno imenovanje, pisarno in ključe. Odšel je ves vznesen.
Z nazivom, pisarno in podporo priznanih strokovnjakov je Price začel z novo samozavestjo pisati svoje rezultate. Verjel je, da mu bo podpora univerze pripomogla k lažjemu pridobivanju sredstev in objavljanju njegovega dela. Vendar je ob delu bilo to za Pricea težko obdobje. Ponovno je imel težave z ramo in bil je zaskrbljen zaradi denarja, saj je večino zavarovalne odškodnine že porabil. Za povrh je še resno zbolela njegova mama.
Marca 1969 se je zdravje njegove mame hitro poslabšalo in odletel je v New York, da bi jo videl še zadnjič pred smrtjo. Med obiskom je spoznal Richarda Lewontina, mladega in zelo spoštovanega populacijskega genetika. Če je bil kdo primeren, da razume Priceovo novo selekcijsko matematiko, je bil to Lewontin, največji matematik med mladimi genetiki. Vendar srečanje ni šlo gladko in Price je sam sebe krivil za slabo predstavitev svojega stališča. Ko se je v začetku maja vrnil v Anglijo, so se stvari začele obračati na bolje. Izvedel je, da je postal dedek, v juliju pa je od Koncila za znanstvene raziskave Velike Britanije prejel še štipendijo.
Medtem se je Hamilton vrnil iz Brazilije in konec julija leta 1969 ga je Price ponovno kontaktiral. Od njunega zadnjega stika je minilo skoraj leto dni. V pismu je Price prijazno razložil, da Hamiltonova formulacija nepotističnega altruizma ne deluje povsem tako kot Hamilton misli da deluje. Dobrodušno se je ponudil, da Hamiltonu prihrani neprijetnost korigiranja teorije pred javnostjo. »Z oziroma na vašo prijazno korespondenco, ker cenim vaše delo in zato ker vsakdo tu pa tam naredi kakšno napako, želim teorijo objaviti na način, ki vas ne bi sramotil,« je zapisal. Pustil je svojo telefonsko številko in termine, ko je dosegljiv.
V knjigi »Narrow Roads of Gene Land« (Ozke poti dežele genov) iz leta 1996 se Hamilton spominja svojega prvega telefonskega pogovora s Priceom. »Njegov glas je po telefonu zvenel škripajoče in prijazno, nekoliko previdno«, je zapisal Hamilton. V pogovoru je Price opisal svoje kovariantne enačbe kot »presenetljive tudi zame – kot nekak čudež«. Price je prav tako vprašal, če je Hamilton opazil, da bi enačba lahko opisovala tako skupinsko kot tudi individualno selekcijo. Hamilton je bil skeptičen. Konec koncev je šele z zavrnitvijo skupinske selekcije prišel do teorije nepotističnega altruizma.
Vendar je Price slednjič vendarle pripravil Hamiltona do tega, da ponovno premislil o svoji predpostavki. Da bi razumeli zakaj, moramo za trenutek stopiti nazaj. Priceova enačba je bila pravzaprav nekoliko bolj zapletena kot njena zgornja interpretacija. Da bi lahko ocenili usodo določenega gena ni dovolj vedeti ali je posedovanje gena v korelaciji z večjim številom otrok. Prav tako je pomembno, da vemo, kako verjetno je, da bo vaš otrok dejansko podedoval ta gen. Tako je v Priceovi enačbi obstajal tudi drugi pogoj, ki je določal verjetnost prenosljivosti določenega gena. V večini primerov otroci podedujejo gene svojih staršev naključno – to pomeni, da gen ne vpliva na sposobnost preživetja spermijev ali jajčec –, drugi pogoj lahko tako brez težav ignoriramo.
Vendar prav zahvaljujoč temu drugemu pogoju Priceova enačba v novi luči prikazuje skupinsko selekcijo. Price je Hamiltonu po telefonu namignil, da je v njegovi enačbi mogoče spremeniti oba pogoja tako, da enega izmed njiju premaknemo za stopnjo navzgor po populacijski strukturi. Namesto sklicevanja na posameznike in njihove spermije ali jajčece bi se enačba sklicevala na skupine in njene posameznike. Vpliv selekcije se v popravljeni formuli pojavi drug ob drugem tako na individualnem kot skupinskem nivoju, kar omogoča primerjavo moči povezav med sorodniki. Stoletje po tem, ko je Darwin prvič pisal o skupinski selekciji, je Priceova enačba pokazala na pogoje, pod katerimi interesi družbe lahko prelisičijo interese posameznika.
Prav nedavno se je zgodilo, da so poročali o enem prvih dobro dokumentiranih primerov skupinske selekcije. V Avstraliji so znanstveniki predstavili bolezenski virus, da bi pomagal obvladati domačo populacijo zajcev. Čeprav je bil virus sprva zelo učinkovit ubijalec zajcev, je s časom postal precej manj smrtonosen. Virusi, ki so se v zajcih množili hitreje, so imeli prednost pred tistimi, ki so se množili bolj počasi. Z drugimi besedami, na nivoju posameznika – v tem primeru virusa – je naravna selekcija podpirala tiste viruse, ki so se množili hitreje (torej bolj smrtonosne). Vendar, ko je zajec poginil, so skupaj z njim preminili tudi virusi. (Virus so prenašali komarji, le ti pa ne pikajo mrtvih zajcev.) Hitreje kot so se virusi množili, večja je bila verjetnost, da bo njihov gostitelj zajec poginil, še preden bo virus prenesen na drugega zajca. Na ravni skupine – na nivoju zajcev gostiteljev – naravna selekcija podpira manj smrtonosne viruse – tiste, ki se množijo počasneje. Priceova enačba lahko razloži to evolucijo »altruističnega« virusa – virusa, ki se množi manj pohlepno, da bi lahko njegov gostitelj zajec živel dlje.
Navkljub napetosti v njunem prvem pogovoru, je Hamilton hitro doumel pomembnost Priceove kovariantne enačbe in se kmalu sprijaznil s porazom. »Očaran sem nad formulo izpeljano v vašem rokopisu«, je decembra leta 1969 pisal Priceu. Mesec kasneje je pričel ponovno premišljevati o spornem vprašanju skupinske selekcije. »V njeni splošni obliki lahko vidim, kako bi lahko vašo formulo uporabljali za raziskovanje skupinske selekcije,« je napisal.
Čeprav je bila Priceova enačba osupljivo izvirna, njena objava, ki bi bila Priceova prva na njegovem novem področju delovanja, na noben način ni bila zagotovljena. Hamilton, ki se je, ko je oblikoval teorijo nepotističnega altruizma, počutil izločenega in necenjenega, si je prizadeval, da ne bi njegovega prijatelja doletela enaka usoda. Skupaj sta si izmislila pretkano strategijo kako priti v revijo »Nature« – eno izmed osrednjih znanstvenih revij. Price bi najprej predložil znanstveno razpravo o matematiki naravne selekcije. Teden kasneje bi Hamilton predložil na Priceovi formuli utemeljeno znanstveno razpravo, v kateri bi ponovno izpeljal svojo teorijo inkluzivne sposobnosti.
Po pričakovanju so Priceovo znanstveno razpravo takoj vrnili. Urednikom se ni zdela primerna za recenziranje. Prav tako se je po pričakovanjih izteklo tudi to, da so znanstveno razpravo Hamiltona, ki je imel že uveljavljeno ime, sprejeli brez odlašanja. Po načrtu je Hamilton reviji »Nature« napisal pismo, v katerem je zahteval umik svoje razprave. Pojasnil je, da je uporabil »novo metodo« in da po dobri vesti svojih dognanj ne more objaviti preden ne bo objavljena metoda, na kateri jih je utemeljil. Načrt se je iztekel kot sta pričakovala; pri »Nature« so si nemudoma premislili. Priceovo razpravo »Selection and Covariance« (Selekcija in kovarianca) so prejeli 12. novembra 1969 in objavili 1. avgusta 1970. Primerno njeni originalnosti, razprava ni vsebovala citatov.
V začetku poletja 1970, je Price pri starosti 47 let, doživel nenadno religiozno spreobrnitev. »7. junija sem se vdal in priznal, da Bog obstaja«, je razlagal prijateljem. Na svojo spreobrnitev je gledal kot na logično nujnost; kot posledico številnih naključij, ki so se mu dogodila. Potem ko je izračunal verjetnost teh dogodkov in odkril, da so malo verjetna, je bil prepričan, da je prišlo do nadnaravnega posega. Teden dni kasneje se je udeležil prvega obreda v cerkvi »All Souls at Langham«, posebej evangeličanski podružnici anglikanske cerkve, ki se je nahajala za vogalom njegovega stanovanja.
Tekom naslednjega leta je Priceovo znanstveno delo spremljala nova strast – razlaganje Biblije. Z zelo dobesednim pristopom do Biblije se je Price namenil uskladiti razhajanja med štirimi evangeliji. Skoraj leto dni po spreobrnitvi je končal 50 stranski članek, »The Twelve Days of Easter« (Dvanajst dni Velike noči), v katerem je predlagal, da bi nadomestil tradicionalni osem dnevni Sveti teden z novo kronologijo. Verjel je, da je razrešil številne dolgo prisotne uganke biblijske učenosti.
Članek je poslal Hamiltonu, ki je bil navdušen nad rekonstrukcijo dogodkov Velikonočnega tedna ter ga opogumljal, naj članek objavi. Vendar Priceovih dokazov za obstoj Boga ni sprejel, kot se tudi ni spreobrnil, kot je Price upal da se bo. V pismu je Hamilton povezal svoj odpor do krščanstva z »Ircem, ki so ga vprašali, ali ima rad ostrige. Odgovoril je, da ne in je vesel, da jih ne, ker če bi jih, bi jih jedel neprestano, čeprav te preklete stvari sovraži.«
Hamilton je poskušal na Pricovo novo mišljenje o krščanstvu, prerokbah in svobodni volji odgovoriti tudi na bolj premišljen način. »Zakaj bi čislali Mojzesa, če je bil le lutka, ki je izvrševala manevre, ki so naznanjali križanje in zakaj bi čislali Jezusa, ker je sledil kanonu, ki mu je tako ali tako moral? Tako dovršena zgodba bi, če bi kdo vanjo verjel, življenje delala nesmiselno in tudi grdo.«
Price je štiri mesece odlašal z odgovorom. »Ni vprašanje ali vam je zgodba všeč, vprašanje je ali je resnična,« je napisal. »Kakšna je razlika, če jo odobravate ali ne? Mislite, da gre za nekaj, v kar sem hotel verjeti?«
Med tem je bil Priceov drugi večji preboj v evolucijski biologiji končno tik pred tem, da ugleda »luč« sveta. Istega poletja leta 1968, ko je naletel na kovariantno enačbo, je Pricea pritegnilo dejstvo, da se moški predstavniki iste živalske vrste med seboj redko bojujejo do smrti. Julija tega leta je Price, že precej zaskrbljen, ker je porabil skoraj vse kar mu je ostalo od zavarovalniške odškodnine, delal noč in dan, da bi dokončal članek, ki je predstavljal novo idejo, namreč, da teorija igre lahko pomaga evolucijskim biologom razumeti konflikte med živalmi. Tisti čas je Price upal, da bi jedrnata in živahna visokošolska znanstvena razprava lahko utrla pot dobičkonosni prodaji revije.
Priceov ključen uvid je bil, da je razumel, da je genetsko najugodnejše obnašanje za žival lahko odvisno od obnašanja drugih živali. Na primer, v populaciji živali, ki so genetsko naravnane na boj, so živali naravnane k umiku pred nevarnostjo pravzaprav v prednosti. Po drugi strani pa v populaciji manj agresivnih samcev, lahko imajo prednost bojeviti samci. Price je svojo znanstveno razpravo naslovil »Antlers, Intrasecific Combat and Altruism« (Srnjad, medvrstno bojevanje in altruizem) in jo zadnjega julija 1968 poslal reviji »Nature«. Februarja naslednje leto je izvedel, da bodo članek sprejeli pod pogojem, da ga skrajša. Toda Price se še nekaj let ni lotil predelave.
Po naključju je bil recenzent Priceove znanstvene razprave John Maynard Smith, predstojnik oddelka za biologijo na novo ustanovljeni Univerzi v Sussex-u. Maynard Smith je opazil potencial Priceove neobjavljene ideje ter jo hotel uporabiti v znanstveni razpravi, ki jo je pisal. Leta 1971 je Priceu napisal pismo, v katerem ga prosil za dovoljenje, da se mu uradno zahvali, ker mu je pokazal »neobjavljen rokopis«. Price mu je odpisal, da bi se Maynard Smith naj raje sklical na razpravo med njima in ne na rokopis. »Če nekdo omeni neobjavljen rokopis, potem bi se nekdo lahko spraševal ali je bil uporabljen z dovoljenjem,« je skrivnostno pojasnil Price.
Priceova skrb se je prefinjeno navezovala na dolgotrajen, piker prepir med Maynardom Smithom in Hamiltonom, čigar znanstveno razpravo o nepotističnem altruizmu je Maynard Smith recenziral nekaj let prej za revijo »Journal of Theoretical Biology«. Hamilton je bil prepričan, da je Maynard Smith dejansko ukradel njegovo idejo. Price je Mayardu Smithu jeseni leta 1972 pojasnil: »Leta 1964 ste pred objavo njegove razprave v »Journal of Theoretical Biology« zahteval večjo predelavo…zaradi tega je prišlo do devet mesečnega zamika pri objavi. Medtem ste v uredništvo revije »Nature« poslal pismo, v katerem ste uporabili termin »sorodstvena selekcija« in pobrali večino zaslug za idejo.«
»Očitno mi je usojeno, da ideje dobivam iz rokopisov ljudi, ki jih recenziram,« danes razlaga živahen sivolas Maynard Smith. Na vprašanja o Hamiltonu se odziva bolj previdno: »Nisem poskušal ukrasti njegove ideje oziroma niti ne mislim da sem jo, tako da to ni bilo zavestno.« Price je najprej dvomil o integriteti Maynarda Smitha in sumil, da je na podoben način kot Hamiltonovo, zadržal tudi njegovo znanstveno razpravo. Vendar je svoje mnenje spremenil po srečanju z njim. Pravzaprav je bil Maynard Smith zelo tankovesten pri podeljevanju zaslug Priceu – ponudil mu je so-avtorstvo razprave, ki jo je pisal.
Jeseni leta 1972 so pri »Nature« sprejeli članek z naslovom »The Logic of Animal Conflict« (Logika živalskih konfliktov), ki sta ga skupaj napisala John Maynard Smith in George Price. Ko je Price prejel novico, je Maynardu Smithu pisal, da gre za »najboljši in najbolj razveseljiv rezultat sodelovanja: postati so-avtor mnogo boljše razprave kot bi jo kadarkoli napisal sam.« Znanstvena razprava je bila ena prvih, ki so izpostavljale ideje evolucijske teorije igre, ideje, ki so jih v naslednjih letih uporabljali za analizo vsega, od medsebojnega dvorjenja med afriškimi antilopami, do menjavanja jajc med dvospolnimi ribami.
Junija 1972 je triletna štipendija, ki jo je Price prejel od Koncila za znanstvene raziskave, potekla, in odločil se je, da je ne bo obnovil. Prednost je dajal krščanskemu delu in manj matematični genetiki. Do jeseni se je Price odločil, da bo živel glede na svojo dobesedno interpretacijo Jezusovih naukov. Navdušen nad Jezusovo pridigo učencem na gori, naj se ne bojijo jutrišnjega dne, je Price samega sebe gnal do roba katastrofe. Bil je skoraj radosten v pričakovanju ekstremnega prikrajšanja, ki mu ga je prinesla njegova vera. V oktobru je pisal Maynardu Smithu: »Imam le še 15 penijev. Komaj čakam, da bo izginilo še teh 15 penijev.«
Mesec dni kasneje je Priceova dieta na dan vsebovala le še kozarec mleka in zaradi podhranjenosti je postal šibek. Prenehal je jemati tablete Thyroxin, ki so bile zaradi raka na ščitnici za njegovo preživetje nujno potrebne. Price je verjel, da če bi Bog hotel da preživi, bi ga ozdravil z manjkajočim hormonom. Zdi se, da je Price v začetku decembra poskušal narediti samomor, vsekakor pa je pristal v bolnišnici. Dežurni zdravnik je opazil, da boleha za suho ščitnico, kar je bila posledica pomanjkanja thyroxina in mu manjkajoči hormon priskrbel brez pacientove vednosti. Price je to vzel kot znak, da mu je usojeno preživeti, zato je upošteval zdravnikova navodila in ponovno pričel jemati tablete.
Naslednjega februarja je Price dokončno predelal prispevek »The Logic of Animal Conflict« (Logika živalskih konfliktov). V uvodnem pismu je Maynardu Smithu pojasnil, da je naredil nekaj sprememb, s katerimi je teorijo prilagodil svoji novo najdeni veri v kreacionizem. »Mislim, da sem našel izraze, katerim ne boš nasprotoval in ki ne bodo šokirali bralcev revije »Nature«, da bi postali sumničavi do tega v kar verjamem,« je napisal.
Pozneje tega meseca, se je Priceova religiozna kriza poglobila. V tem, kar je opisal kot »srečanje z Jezusom« je ugotovil, da si je pravo naravo krščanstva narobe razlagal in da je njegova prava dolžnost ljubiti in skrbeti za ljudi, ne pa preučevanje Biblije. Začel se je posvečati revnim. Pomagal je v različnih domovih za ostarele in ves svoj denar razdal brezdomnim alkoholikom na cesti ter jim pogosto nudil tudi zavetje v svojem stanovanju. Prav tako je želel popraviti napake v osebnem življenju; svoji starejši hčerki Annamarie se je opravičil, ker jo je zapustil in ji bil slab oče. Za krajše obdobje je upal, da se bo ponovno poročil z bivšo ženo Julijo in v Londonu ponovno združil vso družino.
Proti koncu junija leta 1973 se je Price odrekel svojemu udobnemu stanovanju in živel kot popotnik. Nekdaj je bil zgleden, kratko postrižen in v obleko oblečen delavec pri IBMu, zdaj si je Price pustil rasti dolge lase, pričel nositi športne čevlje in se oblačiti v barvne majice z aluminijastim križem okoli vratu. Oddal je še zadnjo svojo lastnino, vključno z uro in plaščem ter živel od rok do ust. V pismu Hamiltonu je razložil, da živi v skladu z evangelijem po apostolu Luki 6:30: »Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame kaj tvojega, ne zahtevaj nazaj.«
Elizabeth Mansell, upraviteljica doma za ostarele, v katerem je Price delal kot prostovoljec, se njegovega prihoda na božični večer leta 1973 spominja kot »prihoda angela«. Skupaj s Pricem sta pozno v noč zavijala darila za ostarele, zato je naslednje jutro zaspala. V paniki se je pognala po stopnicah in ugotovila, da je Price že nahranil in oblekel vseh 21 oseb nameščenih v ustanovi.
V malo časa, kolikor mu ga je ob krščanskem delu še ostajalo, je Price nadaljeval genetske raziskave v Galtonovih laboratorijih, kjer mu je njegov prvi sponzor, Cedric Smith, priskrbel enoletno štipendijo Koncila za medicinske raziskave. Vendar se je do konca leta moral laboratorija izogibati, saj so njegovi dobrodelni primeri tam povzročali nemir. V nekem incidentu je napadalen alkoholik (katerega ženo je Price zaradi zlorabljanja varoval) javno uriniral na stopnicah pred zgradbo za genetiko, uničil luč na kolesu ter razmetal vsebino študentove šolske torbe ob tem pa kričal opolzkosti. Na srečo si je z zadnjo znanstveno razpravo z Maynardom Smithom v reviji »Nature« pri predstojnikih laboratorija pridobil ugled. Svoji hčerki Annamarie je napisal: »Pričakujem, da osrednji članek v reviji »Nature« odtehta eno uriniranje pred vhodom v stavbo.«
Marca leta1974 je Price začasno bival pri starejši ženski, ki ji je pomagal. S skrivanjem kraja svojega prebivališča pred tistimi, ki so pri njem iskali pomoč, je upal, da bo lahko naredil kaj na skupnem projektu o spolni selekciji, ki se ga je lotil s Hamiltonom. Junija je sprejel delo nočnega čistilca pisarn. Hamiltonu je pisal: »Mislim, da je to prvo pošteno delo, ki sem ga delal v svojem življenju – delo za druge in ne za svojo lastno zabavo ali korist.« Avgusta je prenehal z nočnim delom in se preselil v komuno, ki se je nahajala v šestih zapuščenih zgradbah, miljo severneje od stanovanja, v katerem je včasih stanoval.
Ta preselitev zaznamuje zadnjo večjo prehodno dobo v njegovem življenju. Svoji hčeri Kathleen je napisal, da se po poletni finančni in socialni depresiji ponovno pobira in si poskuša povrniti lastnino, ki jo zdaj bolj premišljeno daje od sebe. Hamiltonu je pisal, da verjame: »da Jezus zdaj hoče, da manj pomagam drugim in se bolj posvetim urejanju svojih problemov.« Drugemu prijatelju je pisal, da poštenost verjetno pomeni priznati »najgloblje sebične želje.« V komuni se je zaljubil v žensko in upal da se bo preselil nazaj v ZDA. Novembra je svojemu bratu Edisonu priznal, da je opustil socialno delo in se vrnil k bolj konvencionalnemu krščanstvu in razmišljal o poroki.
Medtem je Price pričel dobivati zelo zakasnelo priznanje. Pet let po njunem srečanju v New Yorku je Richard Lewontin pisal Priceu: »Dolgo časa sem potreboval, da sem razumel vaše delo, za katero sem bil preveč neumen, da bi ga cenil, ko ste mi ga prvič pokazali.« Oktobra je Price prejel tudi dolgo, izčrpno pismo uglednega ameriškega populacijskega genetika Jamesa Crowa. Kot Lewenrin je tudi Crow izrazil jezo, da je potreboval toliko časa preden je pričel ceniti pomembnost Pricovega dela.
Pred božičem je Price za dober teden obiskal Hamiltonovo družino v njihovem domu blizu Londona. Ko je 19. decembra odšel se je zdelo, da si je ponovno povrnil dobrega duha in Hamilton ga je skoraj prepričal, da se ponovno posveti genetiki. Hamiltonovi so nameravali božič preživeti na Irskem, ampak so se dogovorili, da se jim Price po novem letu ponovno pridruži. Vendar je po vrnitvi v London Priceov zagon naglo upadel. 2. januarja mu je eden njegovih krščanskih znancev pisal naj stopi v stik s Samarijani. Vendar je Price izgubil kontrolo nad svojim življenjem. V skvotu, v katerem je prebival, so ga 6. januarja 1975 našli mrtvega. Ob njem so na tleh ležale škarje za nohte, s katerimi si je prerezal grlo.
Znanstvena skupnost je pozno začela ceniti Priceove prispevke, verjetno za to, ker si sam nikoli ni posebej vneto prizadeval za akademsko priznanje. Uporaba Priceove kovariantne formule za skupinsko selekcijo ima na primer daljnosežne posledice, katerim pa Price nikoli ni posvečal pozornosti. Pred svojo smrtjo te pomladi je Hamilton dejal: »To je tako, kot da bi odkril račun, ga vstavil v svojo obskurno znanstveno razpravo, ampak ljudem ne bi nikoli pojasnil kako je uporabna.« V razpravi iz leta 1975 je Hamilton poskušal popularizirati Priceovo skrivnostno obravnavo danega predmeta. Vendar je bila Hamiltonova razprava deležna malo pozornosti in Priceov resnično novi pristop je v glavnem ostal spregledan.
To se zdaj morda spreminja. Leta 1995, dvajset let po Priceovi smrti, je teoretični biolog Steven Frank iz Univerze Kalifornija at Irvine za »Journal of Theoretical Biology« napisal razpravo, v kateri je recenziral Priceove pomembne prispevke k evolucijski teoriji. Revija je objavila tudi prej še neobjavljen Priceov rokopis, s čemer je predstavila popoln pregled njegove poenotene teorije selekcijske matematike. (Ostajata še dva do sedaj neobjavljena Priceova rokopisa.) Priceova enačba je igrala pomembno vlogo tudi v pomembni novi knjigi o altruizmu, »Unto Others« (Drugim), ki sta jo napisala David Sober in David Sloan Wilson.
Zaradi njegovega prelomnega vpogleda v evolucijo altruizma, si Price zasluži posebno mesto v zgodovini evolucijske biologije. Ironično je, da se mu je v njegovem poskusu izbrisati vse sebične motive iz svojega življenja, to skoraj ponesrečilo doseči. V »Narrow Roads of Gene Land« (Ozke poti dežele genov) se Hamilton spominja njunega pogovora, ki se je odvijal, ko se je Hamilton pričel zavedati kako lahko Priceove ugotovitve spremenijo pogled na razumevanje skupinske selekcije. »Mislil sem, da boš to uvidel,« je dejal Price.
»Zakaj potem ne delaš na tem sam, George,« je vprašal Hamilton. »Tudi Cedric želi da bi, vendar imam še toliko stvari za narediti,« je odgovoril Price. »Kot veš, populacijska genetika ni moje glavno delo, vendar bi mogoče moral moliti, da bi ugotovil ali se morda motim.«
Objavljeno v Lingua Franca, letnik 10, številka 5 – julij/avgust 2000
James Schwarz je pisatelj, ki živi v Brookline, Massachusetts.
Prevedla Lara Jug