Zanimivo je poslušati in brati politike in komentatorje v Ameriki in Evropi, kako ameriško gospodarstvo uspešno okreva. Pogled od daleč zabriše marsikatere nevšečne kazalnike, da okrevanja dejansko ni
Ne mine dan, da v ameriško časopisje ne bi zašel zapis o tem, kako bruto domači proizvod (BDP) raste in da je že davno presegel vrednost iz zloglasnega leta 2007, ko se je začela gospodarska kriza. Ne mine dan, da naslovnice finančnih spletnih strani in televizijske napovedi ne bi poudarjale naraščajočih vrednosti borznih indeksov. In ne mine dan, da ne bi gostje pogovornih oddaj poudarjali uspešnost ameriškega kriznega ukrepanja in s prstom kazali na evropsko obotavljanje. Res je, v pravkar zaključenem tretjem četrtletju letošnjega leta je bila v ZDA 2,8 odstotna rast BDP na letni ravni. Podjetje, ki stoji za vedno bolj popularnim Twitterjem, je pred dnevi svoje delnice uvrstilo na borzo in v trenutku preseglo skupno vrednost 30 milijard ameriških dolarjev. Nekdo, ki je na dan prve izdaje kupil sveženj delnic, je lahko v 24 urah na svoj račun prenesel več kot 70-odstotni dobiček od takojšnje prodaje. Gospodarsko torej raste, vrednost delnic raste, okrevanje je očitno!
Ali pač? Kako naj danes, šest let po izbruhu krize v ZDA in pet let po skorajšnjem sesutju ameriškega finančnega sistema, ki sta (predvsem razviti) svet pahnila v gospodarsko krizo, sploh vrednotimo in dojemamo okrevanje?
Recimo, da se strinjamo, da je rast BDP dober pokazatelj. Recimo tudi, da rast borznih indeksov nakazuje vrnitev zaupanja investitorjev. Kaj še? V času, ko v svojem okolju le stežka vidimo pozitivne zgodbe, si moramo zastaviti vprašanje, kateri izmed kazalnikov bolje razkrije dogajanje v naših gospodarstvih in družbah. Rast BDP, “povprečnih” dohodkov in borznih indeksov nam je sicer lahko v oporo, vendar preveliko zanašanje 11 na to lahko nevarno zakrije dejansko stanje in odvrne politične in ekonomske odločevalce od pravih dilem snovanja politike okrevanja, ki ne bo samo bolj vzdržno, temveč tudi bolj enakopravno porazdeljeno med vse sloje prebivalstva.
Kdo je dejansko okreval
Fascinacija z ameriškim “okrevanjem” je zgovorna. Pogled od daleč zabriše marsikatere nevšečne pokazatelje, da okrevanja dejansko ni. Oziroma ga ni za veliko večino prebivalstva. Skušajmo se zato za trenutek zamisliti in izbrati nabor kazalnikov, ki nam lahko podajo bolj realno sliko gibanj v gospodarstvu, predvsem gibanj, ki bi razkrila premike v porazdelitvi bogastva in dohodkov ter v stopnji revščine.
Začnimo z osnovami. Ameriški BDP je že konec leta 2011 dosegel obseg iz konca leta 2007. Glavni borzni indeksi (NASDAQ, S & P 500, Dow Jones) so že nadoknadili izgubljeno. Konec leta 2012 so vsi trije že presegli vrednosti iz leta 2007, indeks NASDAQ se trenutno giblje skoraj 50 odstotkov višje kot pred šestimi leti, S & P je višji za 20 odstotkov, Dow Jones pa za 18 odstotkov. Izvoz in uvoz sta se že vrnila na raven iz leta 2007. Obseg iz preteklosti so že dosegli in tudi bistveno presegli dobički korporativnega sektorja. Finančni sektor je konec preteklega leta dosegel za več kot 50 odstotkov višje dobičke kot leta 2007, nefinančni sektor pa jih je presegel za več kot 20 odstotkov. Američani in evropski opazovalci zato upravičeno pričakujejo, da se tako uspešno okrevanje mora odraziti tudi pri dohodkih prebivalstva, številu služb in zmanjševanju revščine.
Pričakovanja ne bi morala biti dlje od resnice. Ameriški BDP je raven iz leta 2007 resda presegel pred dvema letoma, vendar s kar osmimi milijoni manj zaposlenih. Čeprav se je ameriška brezposelnost z najvišje ravni devetih odstotkov leta 2009 spustila na današnjih 6,3 odstotka, to v veliki meri zgolj odraža “umik” ljudi s trga delovne sile in hkrati zakriva, da je v resnici velik del na novo zaposlenih ljudi neprostovoljno sprejel službe s krajšim delovnim časom. In se je seveda moral sprijazniti tudi z veliko nižjimi dohodki. Število ljudi, ki trenutno delajo manj kot 35 ur na teden, je za 3,4 milijona večje kot leta 2007 in zaobjame kar osem milijonov Američanov. Število ljudi, kije obupalo nad iskanje službe in tako zapustilo uradne statistike, je v istem obdobju poraslo za več kot 1,3 milijona. Res je, število se zmanjšuje, a še vedno je takih kar tri milijone posameznikov. Če torej uradno 11,2 milijona brezposelnim prištejemo še ljudi, ki neprostovoljno delajo s krajšim delovnim časom, in tiste, ki so izstopili s trga delovne sile, se število podvoji na več kot 22 milijonov, kar je dvanajst odstotkov ameriške delovne sile. Brezposelnost v evroobmočju je trenutno dvanajstodstotna, znotraj EU pa enajstodstotna. Res je, Amerika se odreže bolje pri brezposelnosti mladih, ki je v grobem skladna s siceršnjo stopnjo brezposelnosti. Vendar so razlike med rasami trdno zakoreninjene. Stopnja brezposelnosti med temnopoltimi Američani je tako za kar dvakrat višja od tiste med belim prebivalstvom.
Omejena država blaginje
Ne smemo pozabiti, da je v Ameriki država blaginje precej bolj omejena kot v Evropi. Amerika – tudi po uvedbi zdravstvene reforme – namreč ne pozna brezplačnega javnega zdravstva, večina najboljših šol – tistih, katerih diploma omogoča normalno življenje – je zasebnih. Javno šolstvo je predvsem zaradi dolgoletnega proračunskega izčrpavanja v razsulu. Poglejmo si, kako se “okrevanje” odraža na področjih, ki bolje ponazorijo dejanske življenjske razmere. Število ljudi, ki živijo pod uradnim pragom revščine (to je samski človek, ki ima manj kot 11.400 dolarjev dohodkov na letni ravni), se je od začetka krize povzpelo s približno 37 milijonov na 46 milijonov in pol (to je 15 odstotkov prebivalstva). In pri tej številki navkljub “okrevanju” vztraja že od leta 2010. Število Američanov, ki od zvezne vlade prejema pomoč v obliki tako imenovanih prehranskih kuponov (food stamps), je poraslo s 26 milijonov na 46 milijonov. Kljub temu je zaradi nedavnega nediskriminatornega krčenja zveznega proračuna prav ta program utrpel rez v višini pet milijard dolarjev. Tudi tisti nekoliko bolj srečni, ki so v času krize bodisi ohranili službe bodisi se ponovno zaposlili, nimajo veliko razlogov, da se veselijo ob visokoletečih napovedih “okrevanja”.
Tako imenovana mediana plač – namišljena višina dohodka, ki razdeli delovno populacijo na 50 odstotkov, ki prejemajo višje plačilo, in 50 odstotkov, ki prejemajo manj – je osem odstotnih točk nižje kot leta 2007. In medtem ko so se prejemki posameznikom v najvišjih dohodkovnih razredih (to je zgornji en odstotek in 0,1 odstotka prebivalstva) že vrnili na raven iz leta 2007, so se realni dohodki spodnjih 90 odstotkov med letoma 2007 in 2009 znižali za dvanajst odstotkov, med 2009. in 2012. pa še za dodatna dva odstotka. Stopnja dohodkovne neenakosti je tako na zgodovinsko najvišji ravni, deset odstotkov prebivalstva z najvišjimi dohodki ob koncu leta na svoje račune naloži kar 50 odstotkov vseh dohodkov v Ameriki (to vključuje dohodke iz delovnih razmerij kot tudi donos na kapital). Več kot 50 odstotkov zaposlenih Američanov danes zasluži manj kot 30 tisoč dolarjev na leto, kar v “deželi izobilja” hitro izpuhti ob plačevanju stanarine, ogrevanja, vrtcev, prehrane, kredita za avtomobil in morebiti računa za kabelsko televizijo. Kot da to ne bi predstavljalo dovolj velikega problema, postaja očitno, da tudi dolgoročni trendi ne nakazujejo izboljšanja.
Psi lajajo, karavana gre dalje
Opevanje “okrevanja” v ZDA je torej kvečjemu zavajanje. Pustimo trenutno ob strani druge nehvaležne kazalnike bede, kot je dejstvo, daje od poka nepremičninskega balona brez svojih hiš ostalo skoraj štiri milijone ameriških gospodinjstev ali daje od začetka krize kar šest milijonov Američanov bilo prisiljenih razglasiti osebni bankrot. Neprimerno bi bilo opozarjati tudi na to, da ameriška centralna banka še vedno vsak mesec “natisne” 85 milijard dolarjev, s katerimi viša likvidnost v finančnem sistemu in ohranja gospodarstvo “na morfiju”. Ker seveda nima druge izbire. Vlagatelji so veseli, indeksi rastejo. Prav tako bi bilo nesramno kazati s prstom na disfunkcionalen ameriški kongres, ki že vse od leta 2009 ni sprejel zveznega proračuna in vsako leto pripelje ZDA (večkrat) na rob bankrota. Kolektivna amnezija je hitro poskrbela, da je v zadnji epizodi iz serije epskih spopadov med republikanci in demokrati vrata zaprla večina vladnih uradov in da se celotna politična Amerika že tedne ukvarja z nedelujočo spletno stranjo.
Najhuje pri vsem skupaj je, da je spomin na veliko depresijo iz tridesetih let prejšnjega stoletja povsem zbledel. V luči izjemnega trpljenja množic je Franklin Delano Roosevelt takrat zgradil trdno mrežo socialne države, ki je predstavljala osnovo za izjemen dvig blaginje v kasnejših desetletjih in v zavest celotnega sveta vtisnila idejo o “ameriških sanjah”. Te sanje se zaradi vse večje dohodkovne neenakosti, getoizacije in radikalnega zmanjšanja družbene mobilnosti rušijo že več desetletij. Namesto da bi politične elite v ZDA poskušale obrniti tok zgodovine v korist množic, tudi predsednik Barack Obama zgolj nemočno opazuje, kako se življenje večine Američanov – pod krinko visokoletečih napovedi o okrevanju in rasti borznih indeksov – vztrajno slabša. Tokratna kriza na žalost očitno ni prizadela dovolj ljudi ali dovolj “pravih” ljudi, da bi bila lahko povod za preobrat. Ravno nasprotno, pozivi za krčenje socialnih programov se krepijo – to in beda milijonov brezposelnih, revnih in pozabljenih sta resnici ameriškega “okrevanja”, vse drugo je ideološko manipuliranje anonimnih statistik.
Objavljeno v Večeru, v soboto, 16.11.2013