17. 4. 2015 Kotiček

Mi smo nevroni Zemlje

Pred nekaj leti mi je prijatelj, ki je deloval pri Mirovnih silah, pripovedoval o njegovih prizadevanjih za dobrobit plemena plemenitih Indijancev, ki so živeli globoko v brazilskem gozdu. Vprašal sem ga, če so od njega zahtevali, da jim pove kaj o konfliktu med ZDA in Sovjetsko zvezo. Sploh ne, je odvrnil. To ne bi imelo smisla. Tam ne samo, da še nikoli niso slišali za Ameriko ali Sovjetsko zvezo, nikoli niso slišali niti za Brazilijo! Kdo bi si mislil, da je še vedno mogoče, da človek živi v neki državi in je podvržen njenim zakonom, pa se tega sploh ne zaveda. Če se nam to zdi presenetljivo, je to zato, ker smo mi ljudje za razliko od vseh ostalih vrst na planetu, veščaki. Mi smo tisti – edini –, ki smo spoznali kaj smo in kje v tem velikanskem vesolju se nahajamo. In šele začenjamo spoznavati kako smo prišli sem.        

Ta precej nedavna odkritja so milo rečeno nelagodna. To kar ste – kar je vsak od nas – je zbirka približno milijarde celic, ki jih je na tisoče različnih vrst. Večina teh celic so »hčere« jajčeca in spermija, katerih združitev vas je osnovala (ob tem pa je še na milijone slepih potnikov iz tisoče različnih smeri, ki so shranjeni v našem telesu), vendar je vsaka celica zase nezavedni mehanizem, v veliki meri avtonomen mikro-robot, ki ni nič bolj zaveden kot bakterija, in nobena od teh celic, ki vas sestavljajo, ne ve, niti ji ni mar, kdo smo.

Vsaka ekipa milijarde teh robotov je združena v nepojmljivo učinkovit režim, ki nima diktatorja pa se je vseeno sposobna organizirati, se ubraniti pred zunanjim, se znebiti slabotnih, uveljaviti železna pravila discipline in delovati kot centrala zavednega jaza, enega samega uma. Te skupnosti celic so v skrajnostih fašistične, vendar vaši interesi in vrednote – na srečo – nimajo skoraj nič opraviti z omejenimi cilji celic, ki vas sestavljajo. Nekateri ljudje so nežni in velikodušni, drugi so neusmiljeni; nekateri so pornografi, spet drugi svoja življenja posvetijo služenju Bogu. Skozi čas si je bilo vabljivo domišljati, da so se te osupljive razlike med ljudmi pojavile zaradi posebnih lastnosti neke dodatne stvari (duše), ki je bila nekako vstavljena v telesno centralo, vendar smo sedaj spoznali, da takšna dodatna sestavina ne obstaja in da smo vsi narejeni iz nezavednih robotov in ničesar drugega -, ni prav nobenih nefizičnih, ne-robotskih sestavin. Razlike med ljudmi nastanejo glede na to, kako se skozi življenjske izkušnje in razvoj sestavljajo njihove posebne robotske ekipe. Razlika med tem ali govorimo angleško ali kitajsko, je razlika v organizaciji delujočih delov in prav tako se pojavijo tudi vse ostale razlike v osebnosti – in znanju.

Zemlja je nastala pred štirimi milijardami in pol let in je bila na začetku popolnoma brez življenja. Tako je ostalo še vsaj približno milijardo let. Naslednjo milijardo let je v oceanih po planetu že živelo vse polno organizmov, vendar so bili slepi in gluhi. Enostavne celice so se množile, požirale ena drugo, se na tisoče različnih načinov izkoriščale ne da bi se menile za svet onkraj svojih membran. Nato so se razvile večje, bolj zapletene celice – evkarioti –, še vedno neumne in robotske, vendar z dovolj notranjega mehanizma, da so se lahko začele specializirati. Tako se je nadaljevalo še več kot dve milijardi let, kolikor je trajalo, da so algoritmi evolucije našli prave poti povezovanja teh delavcev v mnogocelične organizme sestavljene iz milijonov, bilijonov in (sčasoma) trilijonov celic, ki vsaka opravlja svojo lastno posebno mehansko rutino, vendar je sedaj vprežena v specializirano služenje, kot del očesa, ušesa, jeter ali ledvice. Ti organizmi (ne posamezni člani ekipe, ki jih sestavljajo) so postali veščaki na dolge razdalje, ki so sposobni prežati na večerjo, ki v srednji razdalji poskuša ostati neopažena in sposobni zaznati nevarnost, ki nam preži od daleč. Vendar pa niti ti celotni organizmi niso vedeli kaj so. Njihovi instinkti so jim omogočali, da so se poskušali pariti s pripadniki svoje vrste, se družiti s pripadniki svoje vrste, vendar prav tako kot tisti Brazilci, ki niso vedeli, da so Brazilci, noben bivol ni nikoli vedel, da je bivol.

Pri samo eni vrsti, naši vrsti, se je razvil nov trik: jezik. Zagotovil nam je široko avtocesto izmenjevanja znanja o vsaki temi. Pogovor nas, kljub različnim jezikom, združuje. Veliko lahko izvemo o tem, kako je biti vietnamski ribič ali bolgarski taksist, osemdesetletna nuna ali petletni deček, ki je slep od rojstva, šahovski mojster ali prostitutka. Ne glede na to kako smo si ljudje med seboj različni, razpršeni povsod po Zemlji, naše razlike lahko raziskujemo in o njih razpravljamo. Ne glede na to kako podobni so si med seboj bivoli ali kako blizu si stojijo v čredi, ne morejo vedeti veliko o medsebojnih podobnostih, kaj šele o medsebojnih razlikah, ker med seboj ne morejo primerjati zapiskov. Lahko imajo podobne izkušnje, vendar teh izkušenj ne morejo deliti kot jih lahko mi.

Celo pri naši vrsti je trajalo tisoče let komuniciranja, da smo lahko začeli iskati ključe do naših lastnih identitet. Minilo je komaj nekaj sto let odkar smo spoznali, da smo sesalci in komaj nekaj desetletij odkar do potankosti razumemo kako smo se skupaj tudi z drugimi živečimi bitji, od teh enostavnih začetkov, razvili. Na tem planetu smo v primerjavi z našimi daljnimi sorodniki, mravljami, v manjšini, in prevagani od še bolj daljnih sorodnikov, ki si jih delimo z mravljami, bakterijami, vendar kljub temu, da smo v manjšini, nam naša zmožnost za zaznavanje na daljše razdalje daje moč, ki zasenči moč vsega ostalega življenja na planetu. Sedaj je naš planet prvič po milijardah let njegove zgodovine zaščiten z daljnovidno stražo, ki lahko napove nevarnost iz daljne prihodnosti – komet, ki bo morda trčil v naš planet, ali globalno segrevanje – in razvije načrte, s katerimi lahko proti temu ukrepa. Planet je končno razvil svoj lasten živčni sistem: nas.

Vendar mi morda tej nalogi ne bomo kos. Planet bomo morda, namesto da bi ga rešili, uničili, to pa zgolj zato, ker smo tako svobodomiselni, ustvarjalni, neposlušni raziskovalci in avanturisti, niti malo podobni trilijonom suženjskih delavcev, ki nas sestavljajo. Z možgani lahko predvidevamo prihodnost, tako da lahko pravočasno naredimo korake v pravo smer, vendar tudi najpametnejše zveri imajo zelo omejeno časovno obzorje in zelo malo, če sploh kaj, sposobnosti za predstavljanje alternativnih svetov. Nasproti temu smo mi ljudje odkrili dvorezen blagoslov sposobnosti razmišljanja tudi o naši smrti in tudi preko tega. Zadnjih nekaj deset tisoč let ali več smo veliko naše energije porabili za lajšanje skrbi, ki jih je vzbudil ta vznemirljiv nov pogled. Če porabiš več kalorij, kot jih zaužiješ, boš kmalu umrli. Če odkriješ kakšne trike, ki ti zagotovijo presežek kalorij, kako bi jih lahko porabil? Lahko bi žrtvoval stoletja človeškega dela za gradnjo templjev, grobnic in žrtvenih oltarjev, na katerih bi uničil nekaj svoje najbolj cenjene lastnine – in mogoče celo nekaj lastnih otrok. Zakaj bi si to želel narediti? Ta čudna in strašna potrata nas opozarja na skrito ceno naše vzvišene moči domišljije. Do našega znanja nismo prišli brez bolečine.

In kaj bomo sedaj naredili z našim znanjem? Porodne bolečine naših odkritij se še niso polegle. Mnoge je strah, da bo preveč znanja o tem kaj smo – zamenjava skrivnosti za mehaničnost – osiromašilo našo vizijo človeških zmožnosti. Ta strah je nepremišljen. Poglejte tiste, ki vneto sodelujejo v tem iskanju novega znanja in ki sprejemajo nova odkritja; očitno niso oropani optimizma, moralnih prepričanj, vključenosti v življenje in predanosti družbi. Pravzaprav, če želite danes najti strah, obup in anomijo, jo lahko najdete pri slabo izobraženih mladostnikih, ki brskajo po svoji nejasno razumljeni dediščini (ali popularni kulturi), da bi našli sebi udobno identiteto. Med intelektualci poglejte moderno pleme postmodernistov, ki bi si želeli domnevati, da je moderna znanost samo še en izmed mnogih mitov, njihove institucije in drage naprave pa samo obredi in oprava kake religije. Da lahko inteligentni ljudje to vzamejo zares, je kljub napredku v našem samozavedanju dokaz o moči, ki ga še vedno ima bojazljivo razmišljanje. Seveda se postmodernisti ne motijo glede tega, da je znanost samo ena od stvari, za katero bi lahko želeli trošiti odvečne kalorije. Dejstvo, da je bila znanost glavni vir učinkovitosti, ki je omogočila nastanek teh odvečnih kalorij, ji ne daje pravice do dela bogastva, ki ga je ustvarila. Kljub temu bi pa moralo biti jasno, da so metode in pravila znanosti – ne samo njeni mikroskopi, teleskopi in računalniki – nova čutila naše vrste, ki nam omogočajo, da lahko odgovorimo na vprašanja, rešujemo skrivnosti in predvidimo prihodnost na načine, ki se jim zgodnejše človeške institucije ne morejo niti približati. Več kot se bomo o samih sebi naučili, več možnosti bomo imeli glede tega, kaj naj poskušamo postati. Mi Američani smo dolgo časa častili ideal »samorastnika« (self-made man), vendar sedaj, ko dejansko vemo dovolj, da bi se lahko spremenili v nekaj novega, mnogi oklevajo. Očitno je, da bi veliko ljudi raje blodilo naokrog z zaprtimi očmi in zaupalo tradiciji kakor pa da bi pogledali okoli sebe, da bi videli, kaj se bo zgodilo. Da, je nelagodno; da, lahko je strašljivo. Navsezadnje smo sedaj zmožni narediti veliko popolnoma novih napak. Vendar je to začetek izjemne nove avanture za našo vedočo vrsto, ki pa bo veliko bolj razburljiva in varnejša, če bomo odprli svoje oči.

15. 8. 1999

Daniel Dennett

Prevedla Mihaela Törnar
Pregledal Samo Bohak

Vir: http://ase.tufts.edu/cogstud/dennett/papers/earthneuron.htm

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci (www.zofijini.net)

Napotilo:
Primanjkuje glav, ki bi gostile eksplozijo populacije »memov«
http://zofijini.net/modrost_dennett/

 

Izvirno objavljeno na: https://postaja.wordpress.com/2015/04/17/mi-smo-nevroni-zemlje/