Stavka je oblika kolektivnega izražanja nezadovoljstva delavcev glede delovnih pogojev, plač, ali drugih vprašanj v zvezi z delovnimi razmerami. Pravica do stavke je priznana v številnih državah kot sredstvo za varovanje interesov delavcev. Kljub temu pa vprašanje, ali je stavka vedno upravičena, ni enoznačno, saj je odvisno od številnih dejavnikov. Zatorej, v kolikor menite, da so vam kršene delavske pravice, stavkajte. Uspeh pa je, tako kot upravičenost stavke, vedno zelo negotov.
Zavedati se moramo, da obstajajo situacije, ko lahko stavka sproži etična in pravna vprašanja. Takšen primer je, če stavka ogroža življenje in varnost drugih ali če so delavci v kritičnih sektorjih, kjer bi lahko stavka povzročila resno škodo družbi. Vprašanje upravičenosti stavke naj bi se ocenjevala v kontekstu konkretnih okoliščin. Pomembno je, da delavci upoštevajo obstoječo zakonodajo, pravila in prakse ter si prizadevajo za rešitev sporov skozi dialog in pogajanja, preden posežejo po stavki.
To že vse vemo, bodo rekli tisti, ki se vrhunsko spoznajo na dane situacije, drugi pa bodo morda celo potrdili, da se iz vsega lahko marsikaj naučimo. Stavke ali štrajki po domače so postali pravilo največkrat v obdobju vladavine nekih strank, ko se znajdejo na udaru in bi jih bilo mogoče tako ali drugače zrušiti tudi (ob pomoči strank v opoziciji) tudi s pomočjo tega.
V Sloveniji smo trenutno v obdobju, ko smo nezadovoljni z vsem. Iz dneva v dan se draži hrana, pa nepremičnine, gorivo »skače gor in dol«, ljudje smo nejevoljni s potezami tistih na oblasti in še bolj tistih, ki se na vse pretege trudijo pri na oblast. Za dosego cilje so pripravljeni žrtvovati vse, tudi osebni ugled, da o ugledu stranke sploh ne govorimo, ker ga tako nobena nima. Eni se kujejo v oblake, drugi se vidijo v Evropskem parlamentu, ker se zasluži toliko, da v enem mandatu zaslužiš več kot povprečni zaposleni v desetih letih. In to ravno na račun nas povprečnežev s to razliko, da ima veliko krat zaposleni višjo izobrazbo od poslancev (tako pri nas kot tudi v Evropskem parlamentu). Čudim se, da se mi, ki plačujemo vse to, ne odločimo, da bi stavkali.
Potrebno bi bilo torej ustanoviti institucijo, ki bi podpirala tovrstno populacijo, katera se bi začela ukvarjati s problemi »navadnih ljudi«. Tistih pod pragom revščine, ne tistih, ki jih slepi in zavaja Rupar, da ne bo pomote. Morda bi temu celo lahko rekli sindikat, zakaj pa ne.
Položaj sindikatov, vsaj pri nas, je zelo pomemben. Upam si trditi, da takoj za oblastjo. To so ustanove, ki zastopajo interese delavcev (ali naj bi jih) in si prizadevajo za izboljšanje njihovih delovnih pogojev, plač in socialnih ugodnosti. Zaradi tega imajo pogosto pomembno vlogo pri oblikovanju politik, ki vplivajo na delavce. Delavci vse te sindikalne storitve plačujejo s članarino, ki se jim vrača na različne načine (minimalni zneski ob zaključku leta, kakšni boni, bolj ugodno, a še vedno zelo drago dopustovanje idr.). Največ pa ostane za vodenje sindikatov oz. plačilo sindikalistom. Žal je težko razkriti višino plače le-teh, a gotovo presega 3.000 evrov bruto.
Sindikati igrajo vlogo pri oblikovanju socialnega dialoga med delavci, delodajalci in vladami ter se (naj bi se) zavzemali za pravice delavcev. Pa smo pri trenutno najbolj aktualnih zavzemanjih za pravice zdravnikov, sodnikov, tožilcev … ostali pa verjetno v tej »snežni kepi« še pridejo na vrsto (učitelji, medicinske sestre idr.). Mogoče celo visokošolski učitelji na slovenskih Univerzah, ki imajo »zelo skromne« plače. Poglejte nekaj primerov najbolje plačanih za leto 2022. Pri tem ne smemo pozabiti, kolikšen je njihov obseg dela glede na habilitacijo.
Na vseh portalih imamo na voljo glasovanja, ali se strinjamo s stavko zgoraj navedenih področij. Sam se strinjam, a samo načeloma. Višina plače bi morala biti namreč premo sorazmerna z njihovo kakovostjo dela in uspehi, ki jih dosegajo. V kolikor je iz mesečnih poročil zaznati, da je njihovo delo na visoki kakovostni ravni, potem naj imajo zdravniki plače, ki si jih zaslužijo. Težava je v tem, da ta poročila ne obstajajo, dogaja pa se veliko nepravilnosti, katere občutimo pacienti. Oni so tukaj zaradi nas, zato naj se nam zagotavlja najvišja stopnja kakovostno opravljenega dela.
Sodniki in tožilci so področje zase. Najbolj smo srečni, ko/če nimamo opravka z njimi. Ponovno bi lahko ugotavljali, ali opravijo vso zahtevano dela na najvišjem nivoju. Kdo jih nadzira, kdo opozarja na nepravilnosti, kdo sankcionira? Beremo, se čudimo in ne razumemo, kako potekajo določeni sodni procesi, kjer ne veš, kdo pije in kdo plača. Dobro, slednje vemo. To smo mi vsi, davkoplačevalci. Za določene primere porabijo dneve, tedne in mesece, potrošenega je ogromno davkoplačevalskega denarja. Potem pa vrnejo primer na … okrajno sodišče v ponovno obravnavo. Ok, če delajo dobro in so rezultati ter kakovost dela na nivoju, naj bo plačilo po delu, kot se spodobi. Morda pa si bi morali umisliti »potrjevanje licenc«, če komu že ne morejo »vzeti trajnega mandata«.
Stavka je legitimna, a če je v škodo delodajalcev (javnega ali zasebnega sektorja), smo v deficitu vsi davkoplačevalci. Tega pa seveda nočemo, saj imamo občutek, da smo vedno kje prikrajšani. Potem pa trpi delo, osebno zadovoljstvo in stanje duha v družbi kot celoti. Sindikati in »polnilci državnega proračuna« bodite torej razumni. Sedite za pogajalsko mizo in se pogovarjajte in dogovorite. In če ne gre, znova in znova. Uspeh ne more izostati.
Doc. dr. Bojan Macuh