Kadarkoli se omenjata »družba kot taka« in »splošni interes«, vznikne iskrena politična namera: služiti totalnosti družbe, podvreči se splošnemu interesu. A vendarle moramo priznati, da nastopata v različnih pojavnih oblikah in združena z različnimi termini – skratka, oba termina sta, če ju preučimo podrobneje, del konkretnih političnih diskurzov. In zato, ker sta družba kot taka in splošni interes postala ob v slovenskem diskurzu še posebej priljubljena in pogosta termina, je vredno preučiti njuno pojavljanje prav v trenutnih slovenskih okoliščinah.
Trenutni diskurz o vladnih reformah in politično-ekonomskih spremembah obvladujeta dve retorični figuri, ki sta obe neločljivo povezani z »družbo kot tako« in »splošnim interesom«. Za prvo figuro je značilno sklicevanje na BDP. To sklicevanje omogoča vez med neko posamičnostjo – nekim posamičnim predlogom, členom zakona, točko reforme, zamenjavo v kadru, »strukturno spremembo« – in družbo kot tako, družbenim dobrim, splošno koristjo. Če se zagovornik reform znajde v neljubi zadregi, kako upravičiti enotno davčno stopnjo, takoj izjavi, da bo povečala rast BDP-ja. Skratka, če se postavi vprašanje, ali je enotna davčna stopnja dobra za družbo kot tako, za družbo kot celoto, jo njen zagovornik podpre tako, da z BDP-jem kot srednjim členom med posamičnostjo »davčna stopnja« in splošnostjo »družbena korist« vzpostavi nedvoumno razmerje med njima.
Učinki druge figure so popolnoma obratni. Če za prvo velja, da omogoča vez med delom in celoto, med splošnim in posebnim, potem za drugo figuro drži prav nasprotno: njena funkcija je onemogočanje vezi med posamičnim in splošnim. Gre za figuro sklicevanja na »davkoplačevalski denar«. Kadarkoli se v državnem zboru, medijih ali na strankarskih izjavah za javnost sklicuje na davkoplačevalski denar, se praktično pove naslednje: to, kar zagovarja moj nasprotnik, živi na račun davkoplačevalskega denarja. Ta prazni obrazec temelji na naslednji logiki: ker je neka posamičnost (tisto, kar zagovarja moj nasprotnik) zadolžena družbi kot taki, ne bo moglo nikdar opravljati svoje funkcije na ravni svoje naloge, dokler ostaja zgolj posamičnost.
Recimo, privzemimo, da smo pristaši Slovenske nacionalne stranke ter da hočemo pokazati, da mora biti protikorupcijska komisija ukinjena. Z malo dekoracije bi se naša izjava – če bi sledila gornjemu obrazcu – glasila nekako takole:
»Kosova komisija si jemlje pravico nadzorovanja najvišjih demokratično izvoljenih ljudi v Sloveniji. A vendarle – ta komisija živi na račun davkoplačevalcev, na račun prav tistih ljudi, ki so izvolili oblast, ki jo hoče komisija zdaj nadzorovati. Ne preostane nam drugega, kakor da ukinemo to oblastiželjno grupo, ki se bohoti na račun davkoplačevalcev.«
Vidimo, kako funkcionira sklicevanje na davkoplačevalski denar – ker je protikorupcijska komisija financira iz davkoplačevalskega denarja, se bo morala odcepiti od vsake posamičnosti, od vsake partikularne zahteve, če bo hotela še kar obstajati. Nič čudnega, da jo njeni nasprotniki imenujejo z lastnim imenom (»Kosova komisija«), saj ravno s tem pokažejo, da je preveč partikularna, da bi bila kdajkoli na ravni svojega dolga. Z razliko od sklicevanja na BDP, ki preskok med posebnim in splošnim omogoča, ga omenjanje davkoplačevalcev onemogoča. Če nek politično-ekonomski projekt (oziroma »strukturno spremembo«, kot je moderno reči danes) opravičimo s tem, da s pomočjo BDP-ja demonstriramo njegov delež na obči koristi, potem nasprotnikovo zahtevo zavržemo s tem, da jo povežemo z davkoplačevalskim denarjem.
Prva figura omogoča sinekdoho, druga jo zavira; prva pokaže, da je celoto možno poimenovati z delom (ker viša rast BDP-ja, je enotna davčna stopnja … splošna blaginja Slovencev), druga prepove vsako pretenzijo dela na celoto.
Kaj je pomenljivo v tej kratki analizi? V začetku smo zapisali, da so družbena celota, splošna korist in »družba kot taka« odvisni od konteksta v katerem nastopajo, ter omejeni z določenimi historičnimi konstelacijami. Pogostost figur, ki smo jih opisali, namiguje na to, da je slovenski ekonomsko-politični diskurz zašel v vode, ki so daleč od mirnega liberalizma. Čeprav nam slovenski politiki pravijo, da je šele z zmago »slovenske pomladi« zaživel pristni slovenski liberalizem (oziroma libertarizem, kot mu pravijo tisti, ki se hočejo znebiti vseh LDS-ovskih konotacij), nam prepogosto opiranje na totalnost družbe – kar implicitno počneta zgornji retorični figuri – poveta prav nasprotno.
Dokler je temeljni argument za neko politično reformo sprememba družbe kot take ter dokler prevladuje sklicevanje na davkoplačevalce kot osnovna strategija spodbijanja nasprotnikovih stališč, je Slovenija daleč od liberalizma. Liberalizem pomeni biti posameznik s svojim interesom kot edino referenčno točko svojega delovanja. Liberalizem paradoksno najbolj povzame Slavoj Žižek, ko v intervjuju za Mladino izjavi, da hoče gledati filme in pisati knjige brez misli na usodo slovenstva. Ko pa se znajdemo v takšni situaciji, kjer mora vse izplačevati svoj dolg »absolutni družbi« ter kjer je edini način politične in ekonomske eksistence nenehna »skrb za totaliteto«, potem bomo kmalu, če si sposodim prispodobo, zjebani od absoluta.