Spomnimo: novo imenovani krakovski kardinal Stanislaw Dziwisz je moral oditi iz Vatikana kot dolgoletni osebni tajnik Janeza Pavla II. Sedanjemu papežu je preveč v napoto. Dziwisza je leta 1963 takratni krakovski nadškof Karol Wojtyla posvetil v duhovnika in postala sta nerazdružljiva. Leta 1966 je postal Wojtylov osebni tajnik, ko je ta postal papež, pa prevzame isto funkcijo in na njej ostane vse do njegove smrti letos, skoraj štirideset let. Poznavalci ga opisujejo kot Wojtylovo senco, osebnega zaupnika, alter-ego. V zapisu iz oporoke beremo, da je Janez Pavel II. prav njemu naročil, da zažge vse njegove osebne zapiske. A je za poljski državni radio nekaj dni nazaj Dziwisz zatrdil, da tega ni storil. Ni se mu zdelo smiselno, ker so zapisi »veliko bogastvo, ki ga je treba ohraniti za zanamce«. Njegova natančnejša razlaga: »Vse bo natančno pregledano in urejeno. Nič ni pripravljeno na sežig. Gre za veliko dediščino, veliko bogastvo, za velike tekste, ki so si po temah zelo različni. Vse je treba ohraniti za zanamce, vsak posamezen stavek.« In še: »To veliko bogastvo moramo postopamo narediti dostopno širši javnosti.« Reševanje z idejo: v postopku beatifikacije bi kakšen zapis lahko prišel prav, je še menil.
Kako razložiti takšno postopanje nesojenega kardinala »in pectore«, kot so ugibali mnogi, poznavajoč prijateljski odnos med Wojtylo in Dziwiszem? Odnos med skorajda očetom in sinom, so dejali? Nelagodje je očitno. Prvič, Dziwisz ne kaže prav nobenega posebnega znamenja, da bi se zavedal vsebine in okoliščin svojega ravnanja. Obnaša se, kot da bi imel v rokah neprecenljiv zaklad, ki ga je sam odkril in bi ga rad predstavil drugim. Ne pride mu na pamet, da bi ravnal drugače, kot se je odločil. Drugič, krakovski kardinal in Wojtylov bivši tajnik kot da je pozabil, kaj natančno je bila poslednja volja njegovega gospodarja, pravzaprav namestnika Jezusa Kristusa na Zemlji! Vojtylova volja mu je tu zgolj v napoto.
Kaj naj torej vrednotimo in presojamo takšno ravnanje osebnega tajnika prejšnjega papeža? Ne moremo drugače: kot nepietetno, nespoštljivo in nemoralno. Kot da Dziwisz ne opazi, kaj v resnici počne: s tem, ko ni upošteval volje in zažgal osebnih zapisov, ravna v neskladju z izkazovanjem spoštovanja in dostojanstva do osebe, ki mu je najbolj zaupala in ki bi ji on moral karseda vračati to zaupanje. Toda sam svojega početja niti za hip ne problematizira in nanj pomisli, temveč ga povsem ukine v domnevni večji družbeni koristi, ki bo menda v prihodnosti izhajala iz tega, če se poslednji volji Wojtyle danes ne podredi. Zanimivo vprašanje je torej, zakaj kardinal Dziwisz ni prisluhnil zapisani in izrečeni volji Wojtyle: zgolj zato, ker je samozaverovano presodil, da je družbena in splošna korist od neupoštevanja takšne volje večja od upoštevanja, ali še zaradi česa?
Brezsramno postopanje Dziwisza je zanimivo še iz dveh vidikov. Najprej cerkvenomoralnega: ne upoštevati voljo doslej menda največje moralne avtoritete zadnjih 100 let na svetu pomeni bolj malo ceniti ga kot takšno avtoriteto. Če tako ravna njegov največji prijatelj in zaupnik, menda soavtor kar nekaj odločitev in misli Wojtyle, potem je to pomenljivo spoznanje. Kako resno naj namreč sploh jemljemo prepričanja in izjave, in to najbolj intimne in osebne, preminulega papeža, če jih ne upoštevajo niti njegovi najbližji in najbolj poklicani? Tu je še splošnomoralni okvir: tovrstno zanikanje instituta zaupanja posega v etično sfero naših medsebojnih odnosov, ki jih kantovci razumejo skozi utemeljenost v ravnanju do drugih iz naše dolžnosti. Dziwisz bi bil dolžan poslušati Janeza Pavla II. in njegovo prošnjo razumeti kot zavezujočo, pa tega ni storil. Obravnaval ga je kot nebogljeno, neprisebno osebo, katere besede niso obvezujoče. Podobno stori krščanska morala v primeru evtanazije: ko na smrt bolni v mukah zaproša za pomoč pri odhodu iz tega sveta, je neuslišan, ker je njegova rotitev menda proti Bogu, ker je nesveta. In dejanje kardinala Dziwisza je bilo s tem povsem primerljivo: v imenu svetosti, v imenu Boga torej se je obrnil proti Jezusovemu poslancu na Zemlji in ni upošteval njegove poslednje volje. Je lahko še kaj bolj absurdnega?